NEVLADNI PREDLOG
13. 4. 2005
1. Uvod
Nov Zakon o Triglavskem narodnem parku je potreben zaradi uskladitve s spremembami slovenskega družbenega sistema in zakonodaje od leta 1990, z zakonodajo Evropske Unije in z razvojem nacel upravljanja zavarovanih obmocij v svetu. Nov Zakon o TNP bi moral biti sprejet že v enem letu po sprejemu Zakona o varstvu narave leta 2001. V letu 2003 je poslanec Vucko s sopodpisniki v parlamentarno proceduro vložil predlog Zakona o TNP, ki je naletel n široko nasprotovanje med nevladnimi okoljskimi organizacijami in strokovnimi inštitucijami. Civilna družba se je dejavno vkljucila v javno razpravo o tem predlogu z organizacijo dveh posvetov na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in enega na Bledu. Julija 2004 so nevladne organizacije pozvale državne organe naj interventno ustavijo posege, ki grozijo da bi razvrednotili park ravno v casu sprejemanja novega zakona.
Koalicija dvaindvajset nevladnih organizacij za ohranitev Triglavskega narodnega parka je novembra 2004, na Državni zbor RS in Vlado RS naslovila Spomenico, s katero so izrazile svoje poglede in zahteve v zvezi s predlaganim novim zakonom o Triglavskem narodnem parku, ki je v postopku v Državnem zboru. (Tekst spomenice je v prilogi). Po parlamentarnih volitvah in spremembi vlade v jeseni 2004 se je postopek sprejemanja zakona o TNP nadaljeval.
V decembru 2004 in januarju 2005 so predstavniki koalicije NVO opravili razgovore s predlagatelji zakona v novem sklicu DZ in drugimi predstavniki države in politike, na katerih je bilo govora o vsebini zakona in o procesu njegovega sprejemanja. Na podlagi študija predloženega teksta zakona ter razgovorov je bil sprejet enoten sklep nevladnih organizacij, da osnutek zakona o TNP iz prejšnjega sklica DZ ne nudi ustreznih možnosti za uveljavitev zahtev iz Spomenice in tudi ne zagotavlja kakovostnega razvoja Triglavskega narodnega parka v skladu z njegovim pomenom za Slovenijo in sodobnimi mednarodnimi standardi. Koalicija se je odlocila, da pripravi nov osnutek zakona, ki ga bo ponudila predlagateljem, vladi, Državnemu zboru, lokalnim skupnostim in celotni Slovenski javnosti kot podlago za dogovor o prihodnosti enega najdragocenejših obmocij Slovenije.
Ožja delovna skupina za pripravo osnutka zakona o TNP, v kateri sodelujejo Marjeta Keršic Svetel, Marija Zupancic Vicar, Franci Feltrin in Jernej Stritih, je ob podpori pravnega strokovnjaka Boruta Šanteja pripravila izhodišca za zakon in osnutek besedila clenov, o katerih je Koalicija NVO razpravljala na sestankih 19. februarja, 12. marca in 29. marca 2005.
V tem dokumentu so najprej predstavljena izhodišca za zakon, sledi pa jim delovno besedilo clenov zakona. Namen izhodišc je na pregleden nacin predstaviti cilje, nacela in poglavitne rešitve na katerih naj bi temeljil predlagani zakon, in omogociti široko vsebinsko razpravo o prihodnosti parka in o zakonu. Besedilo clenov sledi izhodišcem in daje osnovo za odlocanje o bodoci vsebini samega zakona. Tako izhodišca kot besedilo clenov sta pripravljena s prostovoljnim delom clanov NVO in zelo omejenim strokovnim vložkom, in besedila niso lektorirana. Zaradi tega je treba ta dokument brati predvsem kot delovno gradivo, pri katerem je vsebina pomembnejša od oblike.
Koalicija NVO za TNP in druge zainteresirane organizacije civilne družbe želijo sodelovanje v nadaljnjem postopku sprejemanja zakona TNP v skladu z Aarhuško konvencijo, in v skladu s tradicijo odlocanja o usodi Triglavskega narodnega parka v Sloveniji od prvih pobud v zacetku dvajsetega stoletja. V ta namen Koalicija vztraja, da so njeni predstavniki enakovredno vladnim predstavnikom zastopani (uradno imenovani) v vseh strokovnih in drugih skupinah, komisijah, itd., ki bodo pripravljale in dolocale:
- meje parka in varstvenih obmocij (vkljucno s kartami)
- varstvene režime v TNP oziroma v njegovih posameznih obmocjih
- dolocbe o prostorskih in razvojnih vprašanjih
- dolocbe o upravljanju
- dolocbe o kaznih.
Koalicija si pridržuje pravico v procesu odlocanja in sprejemanja zakona javno zastopati svoja stališca, kot so predstavljena v tem dokumentu.
2. Pristop
Nevladna izhodišca za zakon o TNP temeljijo na zakonih s podrocja ohranjanja narave, kulturne dedišcine ter okoljske in druge zakonodaje Republike Slovenije ter na zakonodaji Evropske Unije. izhodišca tudi temeljijo na eni strani na mednarodnih primerih najboljše prakse na podrocju upravljanja velikih zavarovanih obmocij, na drugi strani pa na predlogih za izboljšanje delovanja parka v slovenskem naravnem, kulturnem, pravnem, institucionalnem in izvedbenem kontekstu. Na ta nacin so bili oblikovani nekateri predlogi rešitev, ki gredo bistveno dlje od sedanjega predloga zakona pa tudi druge obstojece zakonodaje, in ki bodo lahko koristile tudi pri drugih zavarovanih obmocjih.
Najpomembnejše ideje, ki jih prinašajo ta izhodišca so:
- Ciljna naravnanost zakona in upravljanja
- Celovitost in enotnost upravljanja
- Zastopanost deležnikov v odlocanju in upravljanju
- Medsebojna povezanost inštrumentov nacrtovanja in upravljanja s parkom
V nadaljevanju so v treh tabelah prikazani predlagani cilji zakona, glavna nacela na katerih naj bi temeljil zakon in upravljanje parka ter poglavitne predlagane rešitve.
3. Cilji zakona
Cilj Obrazložitev
Izvajanje dolocil Zakona o ohranjanju narave Ta doloca, da je potrebno sprejeti nov zakon o TNP
Izvajanje pticje in habitatne direktive EU (Natura 2000) TNP kot celota je varstveno obmocje po obeh direktivah in udejanjanje obeh direktiv mora biti vkljuceno v ustanovitev in upravljanje parka. Neracionalno bi bilo vzpostavljati vzporeden tir predpisov, nacrtov in izvedbenih mehanizmov za Naturo 2000 na obmocju parka.
Spoštovanje in izvajanje mednarodnih konvencij:
• Konvencija o varstvu dedišcine cloveštva
• Biotska raznovrstnost
• Ramsar
• Bern
• Alpska
• Aarhus
• ... S pomocjo TNP se v Sloveniji izvaja vrsta mednarodnih obveznosti države, zato mora zakon integrirati zahteve vseh konvencij, ki se nanašajo na park.
Ohranjanje naravnih vrednot:
• naravni procesi in divjina,
• vrste,
• habitati Namen TNP je hkrati ohranjanje naravnih procesov v smislu divjine in dolocenih habitatov, ki so rezultat antropogenega vpliva (npr. travišca s kukavicnicami, ki so prioriteten habitat EU). Mozaik divjine in ohranjenih habitatov zagotavlja visoko biotsko raznovrstnost (na ravni ekosistemov, habitatov in vrst) ter ohranjanje rastlinskih in živalskih vrst.
Ohranjanje kulturnega in duhovnega izrocila:
• kulturna krajina,
• estetske vrednote,
• stavbna dedišcina,
• zgodovinska dedišcina,
• vzorci rabe,
• nacini življenja,
• šege in navade,
• tradicionalno znanje Ohranjanje izrocila je že pomembna naloga TNP, ki pa mora biti jasno izražena tudi v zakonu kot ustanovitvenem aktu.
Doživljanje narave in kulturnega izrocila in duhovnih vrednot za vse ljudi Triglav in Julijske Alpe imajo poseben simbolni pomen za Slovence, in predstavljajo javno dobro mednarodnega pomena. Park mora vsem omogociti doživetje vsebine parka in osmisliti razlagalni in uceci pomen zavarovanega obmocja.
Gospodarski in socialni razvoj lokalnih skupnosti v vplivnem obmocju (obcine, regije)
TNP predstavlja gospodarski in socialni kapital za državo, obcine in regije v katerih se nahaja. Zakon naj bi zagotovil, da bo TNP, v sinergiji z ostalimi cilji parka, tudi dejansko koristil v razvojnem smislu.
Telesna sprostitev Park naj nudi izjemne možnosti za telesno sprostitev (rekreacijo) na tak nacin, da predmet ohranjanja (naravne in kulturne vrednote) v parku ne bo ogrožen.
Zagotavljanje okoljskih storitev: biotska raznovrstnost, voda, zrak, genetski viri...
Dolgorocno zagotoviti okoljske storitve, ki jih za državo in širše obmocje opravljajo ekosistemi na podrocju parka: ohranjanje biotske pestrosti z genetskimi viri, uravnavanje vodnega režima in zagotavljanje kakovosti voda, cist zrak...
Raziskovalna dejavnost
Park in upravljanje z njim služi tudi kot študijski objekt za ustvarjanje novega znanja o naravi, interakciji med clovekom in naravo in o clovekovem razvoju. S tem namenom je razglašen tudi kot Biosferni rezervat programa MAB UNESCO.
Usklajevanje in izvajanje državnih in lokalnih politik na teritoriju parka in vplivnem obmocju
Zakon o parku mora preko svojih dolocil in mehanizmov zagotoviti doseganje ciljev parka s pomocjo celovitega upravljanja na teritoriju parka.
Sodelovanje javnosti pri odlocanju, nacrtovanju in upravljanju
Zakon mora zagotoviti ustrezno udeležbo deležnikov pri odlocanju, nacrtovanju in upravljanju. Najpomembnejši deležniki so: Država, obcine, prebivalci parka, lastniki zemljišc, gospodarstvo, nevladne organizacije, širša javnost
4. Nacela
Nacelo Obrazložitev
Nacelo previdnosti Je temeljni razlog za ustanovitev samega parka. Morebitno pomanjkanje informacij ali negotovost ne moreta biti razlog za odlašanje z ukrepi ohranjanja. Upravljanje parka mora biti zastavljeno tako, da ohranja možnosti bodocega razvoja tako ekosistemom in vrstam kot tudi cloveku (bodocim generacijam).
Celovitost parka kot obmocja in vrednote državnega pomena
Park je zavarovan kot celota in se v vrednostnem smislu ne deli na vec ali manj vredna obmocja (npr. osrednje in robno). Na razlicna obmocja oz. cone se deli glede na namene in cilje v skladu s kategorijami IUCN.
Ohranjanje divjine in kulturne krajine sta enakovredna cilja parka, ki ju dosega na prostorsko locenih obmocjih.
Upravljanje usmerjeno v doseganje namena parka Upravljanje parka je namenjeno doseganju namena parka, ki je dolocen z zakonom
Nacelo sodelovanja Deležniki: državni organi, lokalne skupnosti, lastniki zemljišc, prebivalci, nevladne in strokovne interesne skupine sodelujejo pri upravljanju parka.
Integralno upravljanje
Uprava parka ima polnomocje za upravljanje s parkom, ki združuje državne funkcije (izdajanje dovoljenj, nadzor), upravljanje z zemljišci v državni lasti, upravljanje z naravnimi viri in druge funkcije potrebne za upravljanje s teritorijem parka.
Smernice IUCN
• za kategorije zav. obmocij
• Parki za življenje Za conacijo in upravljanje se uporabljajo smernice IUCN. Velik del parka ustreza kategoriji II. Narodni park, zaradi tega je nacionalno poimenovanje Triglavski narodni park povsem upraviceno. Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi temelji na nacelih programa IUCN »Parki za življenje«
Principi in kriteriji PAN Parks Park naj bi pridobil certifikat kakovosti PAN Parks, ki ga je kot evropski standard kakovosti zavarovanih obmocij divjine razvil WWF in je povsem kompatibilen s smernicami IUCN. Principi PAN Parks so:
1. Kakovost naravnih vrednote
2. Ucinkovito upravljanje
3. Upravljanje z obiskom
4. Trajnostni turizem
5. Partnerstvo
Nacelo solidarnosti
Zakon o TNP je družbena pogodba med vsemi državljani in lokalno skupnostjo o zagotavljanju javnega dobra in storitev parka, in o koristih, ki jih imajo od tega lokalni prebivalci. (Biosferni rezervat)
5. Poglavitne rešitve
Rešitev Obrazložitev
Ciljna naravnanost in clenitev obmocij
Cone so dolocene po ciljih upravljanja
• Ohranjanje naravnih procesov: Obmocja divjine (IUCN I)
• Ohranjanje naravnih procesov in doživljanje narave: Obmocja ohranjanja in doživljanja narave (IUCN II)
• Ohranjanje habitatov, kulturne krajine, kulturnega izrocila: Obmocja kulturne krajine (IUCN V)
• Dostopnost, gospodarski in socialni razvoj, telesna sprostitev, doživljanje: Obmocja infrastrukture (Vogel, vojašnica in poligon na Pokljuki, državne ceste)
Vplivno obmocje
Izven parka se doloci vplivno obmocje, kjer se locirajo dejavnosti in infrastruktura, ki so povezani s parkom, pa ne morejo biti v njem. Razvojne spodbude so enake kot v parku. Izvaja se koordinacija upravljanja in prostorskega razvoja, varovanje parka pred negativnimi daljinskimi vplivi (prepoved vnosa genetsko modificiranih organizmov in invazivnih tujerodnih vrst). Obsega obmocja parkovnih obcin, izven parka.
Dolocitev meja varstvenih obmocij Zunanje meje parka nespremenjene, lahko pa se vkljucijo tista obmocja, ki so zaradi svojih naravnih in kulturnih vrednot primerna za razglasitev kot novih delov TNP.
Najmanj tri cetrtine obmocja narodnega parka mora biti zavarovanega kot obmocja divjine in obmocja ohranjanja in doživljanja narave, ki sta enakovredni kategoriji kot kategija I (divjina) in II (narodni park) po mednarodnih kriterijih za zavarovana obmocja (IUCN). Praviloma ostanejo meje sedanjega osrednjega obmocja meje teh dveh obmocij s tem, da je potrebno dolociti še druge dele TNP kot obmocje divjine oziroma obmocja ohranjanja in doživljanja narave, ce želimo mednarodno priznanje narodnega parka kategorije II (IUCN).
Obstojece dejavnosti in pravice Nujno je ugotoviti dejanske razmere glede obstojecih dejavnosti in pravic, ki so v nasprotju s cilji in nameni posameznih varstvenih obmocij narodnega parka in na tej podlagi predlagati v nacrtu upravljanja postopno prenehanje teh dejavnosti, kar naj bo omogoceno na eni strani z dolocbo v zakonu o TNP (prehodno obdobje najvec 20 let, v katerem se morajo ob obnovah prilagoditi sektorski nacrti) in s financno podporo države za tak prehod (odkup zemljišc, oprostitev davka na katastrski dohodek za nepremicnine izven rabe).
Svet
Svet parka naj bi zagotovil demokraticno legitimnost parka kot celote in omogocil celovito upravljanje z njim. Sestavljajo ga naslednji predstavniki:
• Država (imenovanje Vlade)
• Obcine (volitve – obcinski svet)
• Prebivalci parka (volitve - splošne)
• Lastniki
• Javnost/civilna družba
Skupšcina Namen skupšcine je udeležba javnosti pri odlocanju v obliki posvetovalnega telesa, ki daje predloge in pripombe k delu upravljavca ter obravnava in daje smernice ter mnenja k upravljavskemu nacrtu. Sestava: lastniki, obcine, prebivalci, zveze in društva, zbornice, NVO-ji, … ki živijo oziroma delujejo na obmocju parka. Zastopstvo v skupšcini po predstavnikih interesnih skupin.
Regionalna zasnova prostora
Obvezna je priprava regionalne zasnove prostora po Zakonu o urejanju prostora. Svet TNP je eden od partnerjev pri sprejemanju tako kot Vlada in Obcinski sveti. Krajinska zasnova in infrastruktura državnega pomena sta obvezni skupni vsebini regionalne zasnove. V primeru, da zasnova ni sprejeta, se prostorski red za TNP pripravi po proceduri za lokacijski nacrt za objekt državnega pomena.
Nacrt upravljanja
Nepoznavanje situacije ne odvezuje od dolžnosti ukrepanja: Nacrt upravljanja so predvsem cilji in ukrepi, opis stanja pa predvsem služi dolocanju ciljev in ukrepov. Regionalna zasnova prostora je del nacrta upravljanja. Ta je nadrejen prostorskim redom, gozdnogospodarskim nacrtom, vodnogospodarskim nacrtom, lovskim nacrtom itd.
Razvojni program in razvojna sredstva Za razvojne podpore se za obmocje parka v sodelovanju z regijami in lokalnimi skupnostmi pripravi poseben operativni program, ki postane del nacrta razvojnih programov na državni ravni.
Razvojna sredstva za park in vplivno obmocje se zagotovijo z zakonom. Poleg proracunskih sredstev so temu namenjeni prihodki od vstopnine, prihodki od naravnih virov, prihodki od certificiranja...
Uprava parka je javna agencija ustanovljena z zakonom, ki ima dolocene lastnosti upravnega organa in posebne lokalne skupnosti
Pristojnosti in odgovornosti:
• Upravni postopek = upravna enota za obmocje TNP – izdaja dovoljenja za posege na podrocju parka
• Ima nadzor na državno lastnino in programi na podrocju parka
• Nadzorna služba s pooblastili ekvivalentnimi lokalni redarski službi na podorcju prometa
• Spodbujanje trajnostnega razvoja na podrocju parka
Partnerstva Uprava park sklepa partnerstva z lokalnimi skupnostmi, lastniki, podjetji, NVO itd. za opravljanje posameznih upravljavskih funkcij. Pri tem morajo biti partnerji zavezani ciljem parka in odgovorni za njihovo doseganje v okviru funkcij ki jih prevzamejo.
Npr. Planinska zveza in pota, parkiranje na Vršicu, Mangrtu, Vratih, Bohinju, upravljanje turisticne destinacije Julijske Alpe...
Park partnerjem lahko izdaja certifikate kakovosti ali izvora .
Popularizacija parka, interpretacija Park mora imeti dejavno vlogo pri vzgoji in izobraževanju ter promociji parka, varstva narave in negovanja kulturnega izrocila.
ZAKON O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
Predlog Koalicije nevladnih organizacij
Delovna verzija osnutka besedila Redakcijska skupina13.4. 2005
Kazalo:
I. SPLOŠNE DOLOCBE 10
1. clen (narodni park) 10
2. clen (namen narodnega parka) 10
3. clen (pomen izrazov) 11
II. OBMOCJA NARODNEGA PARKA 12
4. clen (varstvena obmocja) 12
5. clen (obmocja divjine) 12
6. clen (obmocja ohranjanja in doživljanja narave) 12
7. clen (obmocja kulturne krajine) 12
8. clen (infrastrukturne površine) 13
9. clen (vplivno obmocje) 13
III. UPRAVLJANJE NARODNEGA PARKA 13
10. clen (nacela upravljanja parka) 13
11. clen (enovitost upravljanja) 14
12. clen (nacrt upravljanja) 14
13. clen (postopek sprejemanja nacrta upravljanja) 15
14. clen (letni program dela) 16
15. clen (porocanje) 16
16. clen (razvojne usmeritve) 16
17. clen (razvojni ukrepi) 17
18. clen (nacin podeljevanja spodbud in sofinanciranja) 18
19. clen (regionalna zasnova prostorskega razvoja) 19
20. clen (prostorsko nacrtovanje na obmocju narodnega parka) 19
21. clen (smernice za pripravo prostorskih aktov) 19
22. clen (dovoljenja za posege v prostor) 19
23. clen (upravljanje z divjadjo) 20
24. clen (gozdarstvo) 20
25. clen (vode) 20
26. clen (omejevanje prometa) 20
27. clen (ureditev naravne vrednote ) 21
28. clen (prilagoditev obstojecih dejavnosti) 21
29. clen (prepovedi ravnanja) 22
30. clen (prepovedi posegov) 24
31. clen (varstveni režimi v obmocju divjine ) 25
32. clen (varstveni režim na obmocju ohranjanja in doživljanja narave) 25
33. clen (varstveni režimi v obmocju kulturne krajine) 26
34. clen (usklajevanje varstva naravne in varstva kulturne dedišcine) 26
35. clen (Promet z nepremicninami) 27
IV. UPRAVLJALEC IN ODLOCANJE 27
36. clen (upravljalec) 27
37. clen (skupšcina narodnega parka) 28
38. clen (naloge javne službe) 29
39. clen (javna pooblastila upravljalca) 30
40. clen (druge naloge upravljalca) 30
41. clen (Vodenje obiskovalcev na obmocju narodnega parka 31
42. clen (pridobivanje sredstev) 31
43. clen (podatki) 32
V. NADZOR 32
44. clen (inšpekcijski nadzor) 32
45. clen (nadzornik) 32
46. clen (Kazni) 32
VI. PREHODNE IN KONCNE DOLOCBE 33
I. SPLOŠNE DOLOCBE
1. clen (narodni park)
(1) S tem zakonom se ureja varstvo, upravljanje in razvoj narodnega parka z imenom »Triglavski narodni park« (v nadaljnjem besedilu: narodni park).
(2) Narodni park obsega obmocje osrednjega dela Julijskih Alp v približni površini 84.000 hektarjev. Meje narodnega parka, varstvenih obmocij in naselij so dolocene na državni topografski karti v merilu 1:25.000 in na digitalnem katastrskem nacrtu, ki sta sestavna dela tega zakona. Izvirniki navedenih kart se hranijo pri Državnem zboru Republike Slovenije, na ministrstvu, pristojnem za ohranjanje narave in na ministrstvu, pristojnem za varstvo kulturne dedišcine. Dvojniki kart se hranijo tudi na sedežih parkovnih obcin in pri upravljavcu parka. Meje obmocja narodnega parka so informativno prikazane na publikacijski karti v merilu 1: 150.000 v prilogi tega zakona.
(3) Naravne, kulturne in duhovne vrednote Triglavskega narodnega parka so vrednote državnega pomena. Njihovo ohranjanje in varovanje je dolžnost vseh in vsakogar.
2. clen (namen narodnega parka)
(1) Namen zakona je ohranitev in varovanje naravne, kulturne in duhovne dedišcine osrednjega dela Julijskih Alp, in to predvsem:
1. ohranitev divjine z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi ter biotske pestrosti,
2. ohranitev krajinskih znacilnosti, kulturne dedišcine in duhovnega izrocila (kulturna krajina, oblikovana narava, stavbna dedišcina, zgodovinska, arheološka in etnološka dedišcina, vzorci rabe in nacinov življenja, tradicionalna znanja in druga kulturna dedišcina),
3. omogocati doživetje narodnega parka in njegovih vrednot obiskovalcem parka,
4. omogocati možnosti za delo in življenje prebivalstva na obmocju narodnega parka,
5. ohranitev ugodnega stanja živih bitij in njihovih habitatov,
6. ohranitev z drugimi predpisi zavarovanih naravnih vrednot na obmocju narodnega parka in posebnih varstvenih obmocij (obmocja Natura 2000,),
7. uresnicevanje ciljev UNESCO programa Clovek in biosfera,
8. varovanje kakovosti vodnih virov,
9. preprecevanje obremenjevanja okolja ter zmanjševanje obstojecega obremenjevanja okolja,
10. obvarovanje genskih skladov
11. omogocanje gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja prebivalcev na obmocju parka in lokalnih skupnosti, povezanih s parkom
12. omogocanje možnosti za telesno in duševno sprostitev v narodnem parku,
13. zagotavljanje možnosti za izobraževalne, šolske in znanstvene dejavnosti, povezane z narodnim parkom.
3. clen (pomen izrazov)
(1) Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. Divjina je obmocje, ki je skupaj s svojimi avtohtonimi rastlinskimi in živalskimi združbami ter ekosistemi v naravnem stanju in kjer je clovek le obiskovalec. Na obmocju divjine, ki mora biti dovolj veliko, da omogoca njeno ohranjanje in nemoteno delovanje naravnih sil, sta prisotnost in vpliv cloveka zanemarljiva in na njem ni stalnih posegov v okolje.
2. Obmocja z znacilnostmi divjine so obmocja, kjer je prisoten manjši vpliv cloveka ali so premajhna, da bi jih lahko oznacili za pravo divjino, imajo pa znacilnosti, zaradi katerih jih ljudje doživljajo kot pomembne preostanke neokrnjene narave oziroma divjine. Kriteriji za opredelitev znacilnosti divjine so:
• oddaljenost od naselij
• nedostopnost
• odsotnost cest
• odsotnost motornega prometa
• neokrnjen videz
3. Kulturna krajina so posebni topografsko razmejeni deli krajine, ki so nastali s soucinkovanjem cloveških in naravnih dejavnikov, in ki sestavljajo ekološko, prostorsko, etnografsko, krajinsko ali arhitekturno celoto medsebojno povezanih habitatov, zgradb, infrastrukture in vzorcev njihovih povezav. Na obmocju kulturne krajine je vpliv cloveka znaten, vendar ne unicujoc.
4. IUCN je IUCN - Svetovna zveza za ohranjanje narave.
5. ekoturizem je posebna oblika turizma, kot jo definira Svetovna turisticna organizacija (World Tourism Organization) na podlagi Listine iz Quebecka (Quebec Declaration on Ecotourism, maj 2002)
6. Lastniki zemljišc so vse fizicne ali pravne osebe, ki imajo lastninsko oziroma drugo stvarno pravico na nepremicninah na obmocju narodnega parka.
7. Nosilci javnih interesov so državni organi ter osebe z javnimi pooblastili in izvajalci javnih služb, katerih naloge so povezane z narodnim parkom.
8. Parkovne obcine so obcine, na katerih ozemlju je narodni park.
9. Prebivalci narodnega parka so vse osebe s stalnim prebivališcem na obmocju narodnega parka.
10. Lokalno skupnost na podrocju parka sestavljajo prebivalci parka v posameznem kraju ali predelu, organizirani v Krajevni skupnosti ali drugi reprezentativni obliki organiziranosti
11. Upravljavec je Uprava Triglavskega narodnega parka.
12. Partnerji parka so posamezniki ali organizacije, ki neposredno ali v okviru svoje siceršnje dejavnosti sodelujejo z upravljavcem pri uresnicevanju ciljev parka in park aktivno podpirajo v skladu s standardi, ki jih predpiše upravljavec.
13. Zakon o ohranjanju narave je zakon, ki ureja podrocje ohranjanja narave.
14. Zakon o varstvu kulturne dedišcine o kulturni dedišcini je zakon, ki ureja podrocje varstva kulturne dedišcine.
15. Naselje v smislu tega zakona je podrocje strnjene pozidave kjer ljudje stalno prebivajo.
16. Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadosti današnjim potrebam, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadostile svojim potrebam. V smislu tega zakona je trajnostni razvoj razvoj, ki socasno zagotavlja doseganje vseh ciljev parka dolocenih s tem zakonom in zagotavlja ohranjanje vrednot parka prihodnjim generacijam.
(2) V tem zakonu uporabljeni izrazi za posameznike, zapisani v moški spolni slovnicni obliki, so uporabljeni kot nevtralni za moške in ženske.
II. OBMOCJA NARODNEGA PARKA
4. clen (varstvena obmocja)
(1) Za doseganje namena narodnega parka je obmocje narodnega parka razdeljeno v vec varstvenih obmocij. Vrste varstvenih obmocij so obmocja divjine, obmocja ohranjanja in doživljanja narave, obmocja kulturne krajine in obmocja infrastrukture.
(2) Meje varstvenih obmocij so dolocene na kartah iz 1. clena. Obmocja divjine ter obmocja ohranjanja in doživljanja narave skupaj zajemajo najmanj 75 odstotkov obmocja narodnega parka.
5. clen (obmocja divjine)
(1) Obmocja divjine so namenjena prepustitvi ekosistemov naravnim procesom brez clovekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov ter ohranjanju prvobitnih naravnih obmocij, biotske raznovrstnosti, življenjskih prostorov rastlin in živali. Na obmocjih divjine je omogocen dostop ter vzgojno-izobraževalne in znanstvene dejavnosti v obsegu in na nacin, ki je za naravo cim manj motec. Obmocje divjine je potrebno upravljati v skladu s smernicami IUCN za obmocja I. kategorije.
(2) Divjina je zavarovana in upravljana na tak nacin, da se ohranjajo njene naravne razmere, izjemne priložnosti za doživetje narave ter znacilnosti, ki imajo znanstveno, izobraževalno, estetsko ali zgodovinsko vrednost.
(3) Obmocja divjine vkljucujejo tudi obmocja, kjer je trenutno vpliv cloveka znaten, vendar bodo najpozneje v 20 letih po uveljavitvi tega zakona renaturirana in prepušcena naravnim procesom v skladu s prvim odstavkom.
6. clen (obmocja ohranjanja in doživljanja narave)
(1) Obmocja ohranjanja in doživljanja narave so obmocja, ki so po svojih naravnih znacilnostih enaka obmocjem divjine, vendar so predvidena za doživljanje vrednot narodnega parka ter telesni in duševni sprostitvi obiskovalcev. Za namene obiska se na teh obmocjih vzdržuje in zagotavlja infrastruktura, ki omogoca doživetje narave ob najmanjših možnih vplivih obiskovalcev in same infrastrukture na naravo in okolje in zagotavlja ustrezno varnost obiskovalcem. Obmocja ohranjanja in doživljanja narave je potrebno upravljati v skladu s smernicami IUCN za obmocja II. kategorije.
(2) Obmocja ohranjanja in doživljanja narave vkljucujejo tudi obmocja, kjer je trenutno vpliv cloveka znaten, vendar bodo najpozneje v 20 letih po uveljavitvi tega zakona renaturirana in prepušcena naravnim procesom v skladu s prvim odstavkom. Ta obmocja so dolocena na kartah iz 1. clena.
(3) Na obmocju ohranjanja in doživljanja narave so posebnega varstva deležne znacilnosti divjine, ki so navedene v drugi alinei 3.clena tega zakona.
7. clen (obmocja kulturne krajine)
(1) Obmocja kulturne krajine so obmocja, ki so namenjena ohranjanju kulturne krajine, življenjskih prostorov in kulturnega izrocila ter življenju in delu prebivalstva v parku. Obmocja kulturne krajine je potrebno upravljati v skladu s smernicami IUCN za obmocja V. kategorije.
(2) Kulturna krajina se ohranja z dinamicno uporabo ustreznih pravnih, ekonomskih in izvedbenih instrumentov, tako da clovekove dejavnosti in posegi v okolje zagotavljajo njeno delovanje in storitve ter ohranjanje njenih znacilnosti, ki imajo ekosistemsko, biotopsko, znanstveno, izobraževalno, pricevalno, estetsko ali zgodovinsko vrednost. Izvajanje dejavnosti v parku, zlasti na podrocju kmetijstva, gozdarstva, domace in umetne obrti in turizma mora biti usmerjeno v trajnostni razvoj na temelju znacilnosti ter naravnih in kulturnih vrednot narodnega parka.
(3) Kadar so manjša obmocja kulturne krajine enklave na obmocju divjine ali na obmocju ohranjanja in doživljanja narave, je treba pri njihovem upravljanju upoštevati ohranjanje vrednot navedenih obmocij.
8. clen (infrastrukturne površine)
(1) Infrastrukturne površine so površine prometne infrastrukture državnega pomena, športno-rekreacijskih naprav, objektov obrambe države in drugi objekti državnega pomena, obstojeci na dan uveljavitve tega zakona. Infrastrukturne površine nimajo visoke vrednosti v smislu naravnih in kulturnih vrednot, so pa locirane znotraj parka in so pomembne za dostopnost, gospodarski in socialni razvoj lokalnih skupnosti ter za telesno in duševno sprostitev obiskovalcev. Upravljanje infrastrukturnih površin služi namenu narodnega parka, preprecuje njihovo nadaljnje razvrednotenje in preprecuje škodljive vplive na druga obmocja parka.
9. clen (vplivno obmocje)
(1) Vplivno obmocje narodnega parka (v nadaljnjem besedilu: vplivno obmocje) je namenjeno dejavnostim, povezanih z narodnim parkom, ter preprecevanju škodljivih daljinskih vplivov na narodni park.
(2) Vplivno obmocje so tisti deli parkovnih obcin, ki ne segajo na obmocje narodnega parka.
(3) V vplivno obmocje se umešcajo tiste dejavnosti in infrastruktura, ki so povezane z narodnim parkom, pa zaradi varstvenih vidikov ne morejo biti umešcene v njegovo obmocje.
(4) V vplivnem obmocju se spodbuja gospodarski in socialni razvoj, ki temelji na narodnem parku kot na ekonomskem viru (turizem, ekološko kmetijstvo in podobno).
(5) Na vplivnem obmocju je potrebno zagotoviti biokoridorje za prehod prosto živecih živali.
(6) Na vplivnem obmocju je prepovedan vnos gensko spremenjenih organizmov in invazivnih tujerodnih vrst v naravno okolje.
(7) . Vplivno obmocje je upraviceno do vzpodbud in razvojnih ukrepov, vendar v manjšem obsegu kot obmocje narodnega parka
III. UPRAVLJANJE NARODNEGA PARKA
Cilji in nacela upravljanja
10. clen (nacela upravljanja parka)
(1) Cilj upravljanja narodnega parka je uresnicevanje namena narodnega parka iz 2. clena.
(2) Upravljanje narodnega parka je enovito. Upravljanje narodnega parka izvaja upravljalec.
(3) Upravljalec izvaja upravljanje v partnerskem odnosu z lokalnimi skupnostmi z obmocja parka, prebivalci narodnega parka in lastniki zemljišc. Upravljalec mora pri upravljanju omogociti tudi udeležbo nosilcev javnih interesov, drugih zainteresiranih organizacij ter širše javnosti.
(4) Upravljalec je pristojen za usklajevanje in nadzor vseh dejavnosti v zvezi z upravljanjem narodnega parka.
(5) Morebitno pomanjkanje informacij oziroma znanstvena negotovost ni razlog za odlašanje pri sprejemanju ukrepov ohranjanja v narodnem parku.
(6) Upravljalec zagotavlja kakovost upravljanja parka s certifikacijo po mednarodnih standardih kakovosti.
(7) Upravljalec si mora prizadevati za pridobitev certifikata kakovosti PAN Parks.
(8) Upravljalec mora zagotavljati izpolnjevanje pogojev za Diplomo Sveta Evrope.
11. clen (enovitost upravljanja)
(1) Upravljanje narodnega parka obsega dolocanje ciljev za uresnicevanje namena narodnega parka in dolocanje ter izvajanje ukrepov za njihovo doseganje. V upravljanje narodnega parka je integrirano tudi upravljanje naravnih vrednot in kulturne dedišcine, ki so zavarovani z drugimi predpisi, predvsem:
- upravljanje ožjih zavarovanih obmocij znotraj obmocja narodnega parka, ki so zavarovana z drugimi predpisi o ohranjanju narave (naravni spomeniki, strogi naravni rezervati, naravni rezervati),
- upravljanje zavarovanih obmocij Nature 2000 na obmocju parka,
- varstvo kulturnih spomenikov in druge kulturne dedišcine na obmocju narodnega parka.
(2) Upravljalec lahko na podlagi zakona ali v soglasju s pristojnim nosilcem javnega interesa in v soglasju z ustanoviteljem izvaja tudi upravljanje dolocene vrste naravne dobrine ali naravnega vira na obmocju parka.
(3) Upravljanje narodnega parka obsega tudi gospodarjenje z vsemi zemljišci in objekti v državni lasti, ki so povezani z uresnicevanjem namena parka.
Nacrtovanje in razvojni ukrepi
12. clen (nacrt upravljanja)
(1) Nacrt upravljanja je temeljni akt upravljanja s parkom. V nacrtu upravljanja se dolocijo cilji, pomembni za uresnicevanje namena narodnega parka, in ukrepi za uresnicevanje teh ciljev. Nacrt upravljanja je podlaga za urejanje prostora, rabo in gospodarjenje z naravnimi viri in naravnimi dobrinami ter izvajanje gospodarskih javnih služb in drugih javnih služb na obmocju narodnega parka.
(2) Predpisi, plani, nacrti in programi pristojnih državnih organov, lokalnih skupnosti, organov z javnimi pooblastili in izvajalcev javnih služb, ki se nanašajo na obmocje narodnega parka ali na njegovo vplivno obmocje, morajo biti usklajeni z nacrtom upravljanja.
(3) Nacrt upravljanja se sprejme v skladu z dolocbami tega zakona in Zakona o ohranjanju narave za obdobje najvec desetih let.
(4) Nacrt upravljanja temelji na opisu obmocja (abiotski in biotski podatki ter pretekle in sedanje dejavnosti cloveka in njihove vplive), ovrednotenju zunanjih in notranjih tveganj, in na dolocitvi nosilne sposobnosti in meja sprejemljivih sprememb.
(5) Nacrt upravljanja mora zajeti vse vidike, pomembne za uresnicevanje namena narodnega parka. Nacrt upravljanja poleg vsebin dolocenih s predpisi o ohranjanju narave, vsebin dolocenih s Zakonom o ohranjanju narave, vsebuje tudi:
1. izjavo o poslanstvu parka;
2. dolgorocno vizijo parka (20-30 let);
3. dolgorocne cilje, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost in ekološke procese, kulturne vrednote ter gospodarski in socialni razvoj;
4. kratkorocne cilje, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost in ekološke procese, kulturne vrednote ter gospodarski in socialni razvoj;
5. dolocitev ožjih obmocij za doseganje posameznih ciljev ali izvajanje ukrepov znotraj varstvenih obmocij;
6. nacrt upravljanja z obiskom, vkljucno z nacrtom poti, ponudbo aktivnosti v parku za obiskovalce, in prispevkom obiskovalcev k uresnicevanju ciljev parka;
7. nacrt komunikacije z razlicnimi ciljnimi skupinami in javnostjo;
8. raziskovalni program za izboljševanje poznavanja in upravljanja parka;
9. program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišc, ki so na obmocju narodnega parka v zasebni lasti. Za izvedbo programa iz prejšnjega stavka se v proracunu Republike Slovenije zagotovijo namenska sredstva;
10. usmeritve za pripravo regionalne zasnove prostorskega razvoja za obmocje narodnega parka in njegovem vplivnem obmocju;
11. usmeritve za prostorsko nacrtovanje lokalnih skupnosti in države na obmocju narodnega parka in njegovem vplivnem obmocju;
12. usmeritve za sektorske nacrte upravljanja oziroma gospodarjenja na obmocju parka in vplivnega obmocja;
13. opis upravljanja (cloveški viri, oprema, usposobljenost, organizacijska struktura);
14. viri financiranja;
15. postopek sprememb in spremljanja nacrta upravljanja,
13. clen (postopek sprejemanja nacrta upravljanja)
(1) Za izdelavo nacrta upravljanja je odgovoren upravljalec.
(2) Upravljalec naznani pricetek priprave nacrta upravljanja z objavo v Uradnem listu Republike Slovenije, v lokalnih sredstvih obvešcanja ter obvestilom skupšcini parka.
(3) Upravljalec po objavi naznanila sklice skupšcino narodnega parka. Upravljalec na skupšcini predstavi temeljne cilje priprave nacrta upravljanja ter program priprave nacrta upravljanja. Zasedanje skupšcine je javno.
(4) Pripravljalec po skupšcini narodnega parka pozove parkovne obcine in nosilce javnih interesov k predložitvi smernic za nacrtovanje na obmocju parka in k sodelovanju pri pripravi nacrta upravljanja. V smernicah se konkretizirajo dolocbe veljavnih predpisov in drugih pravnih aktov, ki se nanašajo na narodni park.
(5) Osnutek nacrta upravljanja mora biti pred sprejemom javno razgrnjen za najmanj 30 dni. V casu javne razgrnitve organizira upravljalec skupšcino narodnega parka, lahko pa tudi še eno ali vec javnih obravnav na obmocju narodnega parka oziroma na njegovem vplivnem obmocju. Skupšcina je javna.
(6) Upoštevaje nacelo previdnosti, ima v primeru, da se ob postopku sprejemanja nacrta upravljanja pojavijo alternativni predlogi, ki si med seboj nasprotujejo, prednost ohranjanje narave in kulturne dedišcine. V takem primeru upravljavec odloci o morebitni vkljucitvi posameznih predlogov na podlagi predhodno pridobljenega mnenja Strokovnega sveta. Upravljavec mora tovrstno odlocitev javno obrazložiti in obrazložitvi priložiti vse alternativne predloge o katerih je odlocal, pridobljena strokovna mnenja in mnenje Strokovnega sveta.
(7) Upravljalec mora zavzeti stališca do sklepov skupšcine ter do pripomb in predlogov, danih na javnih obravnavah. Sklepe skupšcine, pripombe in predloge dane na javnih obravnavah mora pripravljalec skupaj z odgovori nanje priložiti predlogu nacrta upravljanja, ki ga posreduje Vladi.
(8) Nacrt upravljanja sprejme Vlada.
(9) Postopek sprejemanja nacrta upravljanja se uporablja tudi pri spreminjanju nacrta upravljanja.
14. clen (letni program dela)
(1) Upravljavec na podlagi nacrta upravljanja za vsako leto sprejme svoj program dela.
(2) Upravljavec pošlje program dela v potrditev ministru, pristojnemu za ohranjanje narave, in ministru, pristojnemu za kulturno dedišcino. Ce minister programa dela ne potrdi ali ne zavrne v 30 dneh po prejemu, se šteje, da je program dela potrdil.
15. clen (porocanje)
Upravljavec vsaki dve leti poroca Vladi o izvajanju nacrta upravljanja.
16. clen (razvojne usmeritve)
(1) Razvojne usmeritve v narodnem parku se nanašajo le na ukrepe v zvezi s projekti in investicijami v narodnem parku in v njegovem vplivnem obmocju, ki niso v nasprotju z nameni parka in omogocajo razvojne priložnosti za prebivalce narodnega parka, predvsem v turizmu in kmetijstvu ter gozdarstvu.
(2) Z razvojnimi usmeritvami se spodbuja trajnostni razvoj, prilagojen znacilnostim in naravnim vrednotam narodnega parka, ki se uresnicujejo zlasti:
1. z razvojem podeželja, izboljšanjem kmetijske infrastrukture, z urejanjem prostora in obnovo vasi, spodbujanjem dopolnilnih dejavnosti in oblik kmetovanja, ki je povezano z ekološkim pridelovanjem kulturnih rastlin in gojenjem avtohtonih pasem domacih živali kot tudi njihovih produktov z geografsko oznacbo ali z geografskim poreklom;
2. z izboljševanjem komunalne infrastrukture;
3. z omogocanjem obrtnih dejavnosti domace in umetne obrti, povezanih z izrocilom v narodnem parku;
4. z naravnim vrednotam in kulturni dedišcini prijaznim turizmom in rekreacijo;
5. z uporabo okolju prijaznih tehnologij pri prevozih v parku;
6. z ohranjanjem biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti;
7. z ohranjanjem naravnih vrednot in varstvom kulturne dedišcine.
(3) Razvojne usmeritve iz prejšnjega clena se podrobneje dolocijo v skupnem razvojnem programu obmocja narodnega parka, ki se ob upoštevanju nacrta upravljanja pripravi skladno s predpisi o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja.
(4) Skupni razvojni program obmocja narodnega parka se kot celota usklajuje z regionalnim razvojnim programom Gorenjske in Goriške statisticne regije. Skupni razvojni program se kot celota umesti v regionalna razvojna programa.
(5) V programskih odborih Gorenjske in Goriške statisticne regije je zastopan tudi predstavnik upravljavca.
17. clen (razvojni ukrepi)
(1) Razvojni ukrepi se uresnicujejo z dodeljevanjem spodbud ali sofinanciranjem projektov in investicij na obmocju narodnega parka in njegovem vplivnem obmocju, ki so v skladu z dolocili in nacrtom upravljanja parka doloceni v skupnem razvojnem programu obmocja narodnega parka iz prejšnjega clena in ki se dodeljujejo:
1. na podrocju turizma:
- za izboljšanje turisticne infrastrukture skladno s cilji parka;
- za podporo projektom s podrocja ekoturizma na obmocju narodnega parka in vplivnem obmocju;
- podporo projektom za predstavljanje narodnega parka,
- podporo projektom partnerjev narodnega parka.
2. na podrocju kulturne dedišcine: vzdrževanje, ohranjanje, prezentacija in interpretacija kulturne dedišcine in kulturnih spomenikov, posebej pa vzdrževanje kulturne krajine;
3. na podrocju infrastrukture:
- izgradnje objektov in naprav komunalne infrastrukture na podrocju vodooskrbe in cišcenja odpadnih voda;
- vzdrževanje lokalnega cestnega omrežja;
- izgradnje objektov ali naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov za zadovoljevanje lokalnih energetskih potreb
-
4. Na podrocju kmetijstva in gozdarstva:
- za celostni razvoj podeželja in obnova vasi;
- za prostorskego urejanje obnovo vasi v skladu s kulturnovarstvenimi smernicami;
- za obnovo in urejanjea pašnikov, senožeti ter planin;
- za spodbujanje gospodarjenja, ki ohranja biotsko raznovrstnost in krajinsko pestrost;
- za spodbujanje takega gospodarjenja z gozdovi, ki v skladu z upravljalskim nacrtom narodnega parka omogoca ohranjanje neekonomskih vrednot gozda
- za ohranjanje avtohtonih pasem domacih živali, ki se v skladu s predpisi o živinoreji redijo na obmocju narodnega parka;
- za ohranjanje avtohtonih sort pridelkov
- za ohranjanje visokostebelnih sadovnjakov
- za pridelavo ali predelavo kmetijskih pridelkov oziroma živil z geografsko oznacbo ali z geografskim poreklom;
- za pridelavo ali predelaoe ekoloških kmetijskih pridelkov oz. živil;
- za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah in sicer dejavnosti povezanih s tradicionalnimi znanji in turizmom na kmetiji;
- za celovito uredieve kmetij v skladu s kulturnovarstvenimi smernicami ;
5. na podrocju prometa:,
- za umirjanje in omejevanje cestnega prometa z osebnimi vozili
- za preusmerjanje obiskovalcev parka na javne prevoze potnikov v cestnem prometu in uporabo alternativnih prevoznih sredstev znotraj narodnega parka;
- za urejanje mirujocega prometa na vplivnem obmocju parka in na obmocjih,v narodnem parku, ki so za to predvidena v nacrtu upravljanja
6. na podrocju obrti: za oživljanja domace in umetne obrti;
7. na podrocju ohranjanja in varovanja kulturnih in naravnih vrednot:
- za placevanje nadomestil za opustitev dejavnosti oziroma storitev, potrebnih za ohranjanje naravnih vrednot in kulturnih spomenikov po pogodbah o pogodbenem vasrtvu in skrbništvu
- za renaturacijo obmocij naravnih vrednot v skladu z upravljalskim nacrtom
- za obnovitev kulturnih spomenikov
- za ohranjanje nematerialne kulturne dedišcine
- za interpretacijo naravnih, kulturnih in duhovnih vrednot narodnega parka
8. na podrocju krajinske pestrosti:
- vzdrževanja in ohranjanja krajinske tipologije;
- obnove obstojecih in gradnje novih objektov v skladu z znacilnostmi stavbne dedišcine;
9. Na podrocju izobraževanja:- za zagotavljanje delovanja osnovnošolskih ustanov na demografsko ogroženih obmocjih narodnega parka
- za štipendiranje mladih prebivalcev parka za študijske smeri, ki omogocajo zaposlovanje na obmocju narodnega parka ali na njegovem vplivnem obmocju
- za izobraževanje lokalnega prebivalstva na podrocju pridobivanja dodatnih znanj iz ohranjanja naravne, kulturne in duhovne dedišcine, dedišcinskega turizma, domace obrti, tradicionalnih znanj, turizma na kmetiji in dopolnilnih kmetijskih dejavnosti
10. Na podrocju raziskovalne dejavnosti zlasti za razikovalne projekte, ki so potrebni za monitoring stanja in procesov v narodnem parku
11. Na podrocju ozavešcanja javnosti in promocije vrednot narodnega parka.
- za urejanje informacijske in interpretacijske infrastrukture na obmocju narodnega parka in na vplivnem obmocju narodnega parka, ce gre za infromacijske in interpretacijske projekte, povezane s cilji narodnega parka
- za financiranje komunikacije z javnostmi na obmocju parka in njegovem vplivnem obmocju
- za sofinanciranje medijskih projektov, namenjenih ozavešcanju in izobraževanju javnosti o vrednotah narodnega parka
- za sofinanciranje projektov promocije ekoturisticnih produktov na obmocju parka
18. clen (nacin podeljevanja spodbud in sofinanciranja)
(1) Spodbude in sofinanciranje projektov in investicij iz prejšnjega clena se parkovnim obcinam, prebivalcem narodnega parka ter pravnim osebam z obmocja narodnega parka oziroma na njegovem vplivnem obmocju dodeljujejo prednostno in praviloma v višjem odstotku ne glede predpise, ki urejajo njihovo dodeljevanje ali sofinanciranje.
(2) Za projekte in investicije parkovne obcine, ki se neposredno nanašajo na varstvo ali razvoj parka na obmocju narodnega parka in ki se financirajo v skladu s predpisi o financiranju obcin, se parkovni obcini v državnem proracunu zagotovijo dodatna sredstva za sofinanciranje v višini 80 % predracunske vrednosti projekta ali investicije ne glede na dolocbe predpisov, ki urejajo financiranje obcin.
(3) Vlada predpiše podrobnejša merila in kriterije za prednostno dodeljevanje sredstev iz prvega odstavka tega clena.
Urejanje prostora in graditev objektov
19. clen (regionalna zasnova prostorskega razvoja)
(1) Vlada mora za obmocje narodnega parka in njegovo vplivno obmocje predlagati sprejem regionalne zasnove prostorskega razvoja (v nadaljevanju: regionalna zasnova). Cilj sprejema regionalne zasnove je predvsem dolocitev celovite zasnove razmestitve dejavnosti (rabe prostora) in krajinske zasnove za obmocje narodnega parka v takšni obliki in vsebini, da jih lahko parkovne obcine sprejmejo kot del svojih strategij prostorskega razvoja.
(2) Regionalna zasnova se sprejme v skladu s predpisi o urejanju prostora ob upoštevanju nacrta upravljanja, pri cemer v programskem svetu za koordinacijo priprave regionalne zasnove sodelujejo tudi predstavniki upravljavca narodnega parka.
(3) Ce regionalne zasnove ni mogoce sprejeti oziroma ni sprejeta v takšni vsebini ali obsegu, da omogoca izvajanje ciljev ustanovitve narodnega parka, vlada sprejme lokacijski nacrt za obmocje oziroma dele obmocij narodnega parka. Vsebina lokacijskega obmocja so prostorske ureditve oziroma prostorski ukrepi, potrebni za uresnicevanje ciljev narodnega parka.
20. clen (prostorsko nacrtovanje na obmocju narodnega parka)
(1) Širitev naselij v narodnem parku ni dopustna.
(2) Prostorski akti države in parkovnih obcin morajo biti usklajeni s tem zakonom, nacrtom upravljanja in regionalno zasnovo prostorskega razvoja, ce je ta sprejeta.
21. clen (smernice za pripravo prostorskih aktov)
Upravljalec za obmocje parka izdaja naravovarstvene smernice in naravovarstvena mnenja v skladu z zakonom o ohranjanju narave ter strokovne zasnove za varstvo stavbne dedišcine v skladu z zakonom o kulturni dedišcini.
22. clen (dovoljenja za posege v prostor)
(1) Upravljalec na obmocju narodnega parka:
- v skladu z zakonom o graditvi objektov izdaja gradbena dovoljenja za objekte, za katere gradbenih dovoljenj ne izdaja ministrstvo, pristojno za graditev objektov;
- v skladu z zakonom o graditvi objektov izdaja uporabna dovoljenja za objekte, za katera izdaja tudi gradbena dovoljenja,
- izdaja naravovarstvene pogoje in naravovarstvena soglasja v skladu z zakonom o ohranjanju narave,
- izdaja kulturnovarstvena mnenja in kulturnovarstvene pogoje v skladu z zakonom o kulturni dedišcini.
(2) Kadar izdaja gradbeno dovoljenje upravljalec, ni potrebno pridobiti naravovarstvenega soglasja in kulturnovarstvenih pogojev.
(3) Za gradnjo enostavnih objektov v parku zunaj obmocij infrastrukture je treba pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje.
Drugi ukrepi
23. clen (upravljanje z divjadjo)
(1) Obmocja divjine in obmocje ohranjanja in doživljanja narave in so nelovna površina.
(2) Javno službo upravljanja z divjadjo v obmocju narodnega parka izvaja upravljalec. Upravljalec lahko vladi predlaga, da za opravljanje nalog lovskih organizacij, podeli koncesijo lovski organizaciji z obmocja narodnega parka oziroma njegovega vplivnega obmocja. Koncesija se podeli po postopku, predvidenem z zakonom o lovstvu in divjadi.
(3) Za preprecevanje širjenja nalezljivih bolezni in za druge upravljavske ukrepe uravnavanja staleža rastlinojedih živalskih vrst na obmocju narodnega parka se med nelovnimi obmocji in lovišci v narodnem parku dolocijo tamponska obmocja. Njihov obseg in upravljavski ukrepi se skladno z nacrtom upravljanja dolocijo v letnem nacrtu gojitvenega lovišca Triglav.
24. clen (gozdarstvo)
1) V obmocjih divjine in obmocjih ohranjanja narave in obiska se z gozdovi ne gospodari.
2) Gozdovi v obmocjih kulturne krajine so gozdovi s posebnim namenom.
3) Gozdnogospodarski nacrti obmocij in gospodarskih enot morajo biti usklajeni z nacrtom upravljanja. Potrebne spremembe in dopolnitve gozdnogospodarskih nacrtov se opravijo ob njihovi prvi spremembi po uveljavitvi nacrta upravljanja.
25. clen (vode)
1) Narodni park kot celota se šteje za vodovarstveno obmocje. Vlada zavaruje to obmocje s posebnim aktom na podlagi Zakona o vodah.
2) V obmocjih divjine in obmocjih ohranjanja narave in obiska se ne izvaja urejanje voda, razen v primerih, ko ne obstaja druga smiselna alternativa za zagotavljanja varstva pred škodljivim delovanjem voda, in v primerih vzdrževanja in obnove obstojece infrastrukture. Obmocja in posegi urejanja voda se dolocijo z nacrtom upravljanja.
3) V obmocjih divjine in obmocjih ohranjanja narave in obiska ni mogoce podeliti koncesije za rabo vode ali vodne pravice. Vodno dovoljenje na tem obmocju je mogoce podeliti le za neposredne potrebe objektov in dejavnosti znotraj tega obmocja v skladu z nacrtom upravljanja.
4) V obmocju ohranjanja kulturne krajine je vodna dovoljenja, koncesije za rabo vode in vodne pravice mogoce podeliti le za neposredne potrebe prebivalcev in dejavnosti, ki prispevajo k ciljem parka in so opredeljene v nacrtu upravljanja.
5) Nacrti upravljanja voda morajo biti usklajeni z nacrtom upravljanja. Potrebne spremembe in dopolnitve nacrtov upravljanja voda se opravijo ob njihovi prvi spremembi po uveljavitvi nacrta upravljanja.
6) Upraljavec Vladi predlaga dolocitev parcel vodnih zemljišc in zunanjih mej priobalnih zemljišc celinskih voda na podlagi nacrta upravljanja.
26. clen (omejevanje prometa)
(1) Državni organ ali parkovne obcine, ki skrbijo za varstvo državnih ali obcinskih cest in prometa na njih, lahko po pridobljenem mnenju upravljavca parka dolocijo prometno ureditev in sicer državni organ za državne, parkovne obcine pa za obcinske ceste znotraj narodnega parka tako, da ne glede na predpise o javnih cestah in predpise o varnosti cestnega prometa, omejijo uporabo državnih ali obcinskih cest za vsa vozila, razen za tiste, ki jih uporabljajo:
- lastniki ali najemniki zemljišc v narodnem parku za dostop do svojih zemljišc;
- prebivalci v narodnem parku, stalno in zacasno prebivajoci, in njihovi gosti, za dostop do njihovih prebivališc;
- turisti, ki so nastanjeni v gostinskih obratih v narodnem parku, za dostop do gostinskih obratov, v katerih prebivajo oziroma so nastanjeni,
- za izvajanje upravnih nalog, nalog upravljavca parka, policije, gasilcev, vojske, gorske reševalne službe, zdravstvene in veterinarske službe, kmetijsko-gozdarske službe ter gospodarskih prevozov (prevoz potnikov v cestnem prometu, dostava blaga, opravljanje storitev in podobno).
(2) Upravljalec lahko predpiše cestnino za vožnjo z motornimi vozili po javnih cestah v narodnem parku, oziroma parkirnino za motorna vozila v skladu z nacrtom upravljanja.
(3) Parkovnim obcinam pripada 30 odstotkov sredstev, zbranih z cestninami in parkirninami na obmocju narodnega parka. Sredstva morajo biti uporabljene za potrebe lokalnih skupnosti, kjer so bila sredstva zbrana.
27. clen (ureditev naravne vrednote )
(1) Naravno vrednoto v narodnem parku ali del narodnega parka (v nadaljnjem besedilu: del narodnega parka) se lahko ob izpolnjevanju dolocb tega zakona posebej uredi za ogledovanje ali obiskovanje v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
(2) Dele narodnega parka iz prejšnjega odstavka doloci nacrt upravljanja.
(3) Upravljanje naravne vrednote se lahko podeli parkovni obcini, ce ta izrazi interes, oziroma se zanj podeli koncesija. Koncesija se podeli proti placilu usposobljeni pravni ali fizicni osebi, ki izpolnjuje v aktu o podelitvi koncesije predpisane pogoje. Pri tem ima prednost oseba ki ima sedež oz. stalno prebivališce na obmocju narodnega parka ali na vplivnem obmocju. Ce je za izvajanje rabe dela narodnega parka potreben kakršen koli poseg v prostor, mora kandidat za pridobitev koncesije izkazati pravni naslov, ki takšen poseg omogoca.
(4) O izboru koncesionarja odloci Vlada Republike Slovenije. Pri izbiri ima prednost kandidat, ki je ob izpolnjevanju razpisnih pogojev za podelitev koncesije predložil naravovarstveno sprejemljivejši predlog programa rabe dela narodnega parka.
(5) Parkovna obcina oziroma koncesionar je dolžan zagotoviti, da se dogovorjen del sredstev, ki jih pridobi od ogledovanja ali obiskovanja dela narodnega parka, namensko porabijo za ureditev ogledovanja ali obiskovanja. V nasprotnem primeru se koncesionarju oziroma parkovni obcini pravica do izvajanja rabe dela narodnega parka odvzame.
28. clen (prilagoditev obstojecih dejavnosti)
(1) Obstojece dejavnosti, ki se izvajajo na obmocju narodnega parka, in ki niso usklajene z varstvenim režimom po tem zakonu in nacrtu upravljanja, se lahko po uveljavitvi tega zakona še naprej opravljajo dalje, vendar le:
- dejavnosti, ki se opravljajo na podlagi koncesije: do datuma prenehanja koncesijskega razmerja po pogodbi,
- dejavnosti, ki se opravljajo na podlagi upravnih odlocb: do datuma, ki je za prenehanje ali podaljšanje opravljanja predviden v odlocbi;
- dejavnosti, ki se izvajajo na podlagi nacrtov upravljanja oziroma gospodarjenja z javnimi dobrinami oziroma javnimi viri: do spremembe teh aktov;
- druge dejavnosti: do spremembe lastnika zemljišca oziroma objekta, kjer se opravlja dejavnost, oziroma do spremembe imetnika druge stvarne oziroma obligacijske pravice, na podlagi katere se izvaja dejavnosti, razen ce je bila pravica pridobljena z dedovanjem.
Zapovedi in prepovedi
29. clen (prepovedi ravnanja)
(1) Na obmocju narodnega parka je prepovedano ravnati v obsegu in na nacin, ki bi lahko ogrozil namen ustanovitve narodnega parka oziroma škodljivo vplival na naravne in kulturne vrednote ali ogrozil njihovo ohranitev, biotsko raznovrstnost, krajinsko in kulturno vrednost.
(2) Obmocje celotnega narodnega parka se šteje za obmocje Pripisati besedilo uredbe I stopnje varstva pred hrupom v skladu z Uredbo o hrupu v naravnem okolju (Uradni list RS 45/1995 z dne 4. 8. 1995), kjer je zaradi ohranjanja naravnih, kulturnih in duhovnih vrednot ter zaradi omogocanja kvalitetnega doživljanja teh vrednot potrebno izvajati ukrepe varstva pred hrupom
(3) Na obmocju narodnega parka je prepovedano:
1. v naravo vnašati ali gojiti rastline ali živali tujerodnih prosto živecih vrst;
2. poškodovati ali odvzemati iz narave rastline ogroženih prosto živecih vrst, razen za namene raziskovalne dejavnosti;
3. odvzemati iz narave živali, ki niso opredeljene kot divjad ali ribe, razen za namene raziskovalne dejavnosti in izvajanja ukrepov varstva živali prosto živecih vrst v skladu s predpisi s podrocja ohranjanja narave;
4. vznemirjati, zastrupljati, prenašati in zadrževati v ujetništvu živali prosto živecih vrst ter unicevati ali poškodovati njihova bivališca ali gnezdišca;
5. ne glede na dolocbe predpisov, ki urejajo ravnanje z gensko spremenjenimi organizmi, namerno sprošcati gensko spremenjene organizme v okolje;
6. ograjevati zemljišca, razen za potrebe v kmetijstvu, gozdarstvu, pri upravljanju z vodami, izvajanju raziskovalnih dejavnosti, varstvu naravnih vrednot ter objektov kulturne dedišcine ali kulturnih spomenikov in v naseljih;
7. uporabljati fitofarmacevtska sredstva zunaj obdelovalnih zemljišc;
8. odvzemati mivko, pesek in prod iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišc, razen v obsegu in kolicini dolocenimi v nacrtu upravljanja porecja ali njegovih delov, ali ce take posege narekuje urejanje vodnega režima;
9. izkorišcati mineralne surovine, razen naravnega kamna, proda, peska, mivke, ilovice, fliša, laporja, vseh vrst gline in geotermicnega energetskega vira na za to dolocenih obmocjih, razen za neposredne potrebe prebivalcev in dejavnosti v narodnem parku na v nacrtu upravljanja dolocenih obmocjih skladno s predpisi o rudarstvu;
10. uporabljati colne z motorji z notranjim izgorevanjem, razen za reševanje;
11. uporabljati motorne sani, razen na smucišcih in za reševanje, oskrbo planinskih postojank in za urejanje smucarskih tekaških prog;
12. umetno zasneževati smucišca
13. vzletanje in pristajanje z jadralnimi padali, zmaji ali baloni izven za to dolocenih obmocij;
14. letenje z zrakoplovi na motorni pogon, razen letenja v mednarodnem zracnem prometu;
15. preletanje ozemlja narodnega parka s toplozracnimi baloni in jadralnimi letali pod višino 2500 m nad terenom.
16. kuriti ogenj zunaj za to dolocenih in urejenih mest, razen prebivalcem narodnega parka za namene kmetijske dejavnosti ali vzdrževalnih del in kurjenje za zagotavljanje varstva gozdov;
17. uporabljati pirotehnicna sredstva, razen za potrebe zašcite in reševanja ter izvajanja nujnih posegov v skladu z nacrtom upravljanja
18. šotoriti ali taboriti izven za to dolocenih mest;
19. parkirati motorna vozila, pocitniške prikolice ali motorna vozila, ki se uporabljajo za bivanje, izven za to dolocenih mest;
20. pušcanje psov s povodca izven naselij, razen pri izvajanju lova in paše, naravovarstvenega nadzora in pri izvajanju nalog policije, vojske in gorske reševalne službe;
21. rekreacijske dejavnosti na vodotokih, razen na za to dolocenih obmocjih in pod pogoji, dolocenimi v nacrtu upravljanja.
22. pasti domace živali izven za to dolocenih obmocij planin in brez pašnih redov;
23. prirejati javne shode in prireditve, razen prirejanja tradicionalnih športnih, kulturnih in drugih tradicionalnih javnih shodov in prireditev na za to dolocenih obmocjih in pod pogoji, dolocenimi v nacrtu upravljanja;
24. izvajati vojaške vaje, razen izvajanja vojaškega usposabljanja v alpinizmu na za to dolocenih mestih in pod pogoji dolocenimi v nacrtu upravljanja;
25. loviti divjad,
26. loviti ribe;
27. kopanje, colnarjenje in druge rekreacijske dejavnosti na jezerih in vodotokih;
28. vožnja s kolesi zunaj za to dolocenih poti in kolesarskih stez;
29. usmerjeno osvetljevati naravne vrednote in krajino, uporabljati osvetljene reklamne panoje, svetlobne panoje, svetlobne snope kakršnekoli vrste ali oblike, mirujoce ali vrtece, usmerjene proti nebu (višje od linije horizonta?) ali proti površinam, ki bi jih lahko odbijale proti nebu, razen uporabe svetlobnih panojev v poselitvenih obmocjih;
30. voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogocajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z mocjo lastnega motorja in niso namenjena izkljucno vožnji po cesti izven kategoriziranih cest in poti, ki so za to dolocene z nacrtom upravljanja
(2)Ne glede na dolocbo 22. tocke prvega odstavka tega clena je dovoljeno letenje z zrakoplovi na motorni pogon nad obmocjem narodnega parka za potrebe zašcite, reševanja in pomoci ob naravnih in drugih nesrecah, potrebe vzdrževanja narodnega parka in infrastrukture v narodnem parku ter oskrbovanja objektov v visokogorju skladno z nacrtom upravljanja, za potrebe meteorološke službe ter za potrebe geodetskega, filmskega in dokumentarnega snemanja.
Za letenje nad obmocjem narodnega parka zaradi geodetskega, filmskega in dokumentarnega snemanja, za oskrbo postojank ali zaradi usposabljanja za zašcito in reševanje je treba pridobiti soglasje upravljavca.
3)Za organizacijo prireditve iz 23. in vojaške vaje iz 24. tocke prvega odstavka tega clena, za katero je po predpisih o javnih zbiranjih treba pridobiti dovoljenje, je za izdajo dovoljenja pristojen upravljavec, ki doloci obmocje in pogoje za izvedbo. Upravljavec mora dati dovoljenje najkasneje v 8 dneh po prejemu zahteve. Ce upravljavec ne odgovori v roku iz prejšnjega stavka, se šteje, da je bilo dovoljenje dano.
4)Za uporabo motornih sani na obmocju narodnega parka mora lastnik oziroma uporabnik sani registrirati in pridobiti dovoljenje za uporabo na obmocju parka, v katerem mora biti tocno navedeno, za kakšen namen, kje in kako je dovoljeno uporabljati motorne sani.
30. clen (prepovedi posegov)
(1) Na obmocju narodnega parka se ne smejo izvajati posegi ali opravljati dejavnosti v obsegu in na nacin, ki bi lahko ogrozil namen ustanovitve narodnega parka oziroma škodljivo vplival na naravne vrednote v taki meri, da bi se bistveno spremenile tiste lastnosti, ki so pomembne za njihovo ohranitev, biotsko raznovrstnost, krajinsko in kulturno vrednost, in sicer je prepovedano:
1. posegati v življenjske prostore ogroženih in mednarodno varovanih rastlinskih in živalskih vrst na nacin, ki bi poslabšal njihovo stanje;
2. posegati v habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju tako, da bi se krnila njihova ekosistemska vrednost in funkcija ali povzrocila fragmentacija sklenjenih površin;
3. izven poselitvenih obmocij postavljati table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvocno obvešcanje in oglaševanje, katerih postavljanje ne urejajo predpisi o javnih in gozdnih cestah, razen tabel za oznacevanje gostinskih obratov, turisticnih in planinskih poti ter poti, ki jih oznacuje upravljavec parka pod pogoji, dolocenimi v nacrtu upravljanja;
4. graditi nove individualne pocitniške hiše ali pocitniška stanovanja, dozidati ali nadzidati obstojece ali v pocitniške namene spreminjati namembnost obstojecih objektov;
5. spreminjati namembnost obstojecih pocitniških hiš;
6. graditi nove in dozidati ali nadzidati obstojece planinske domove, bivake, zavetišca in lovske koce, razen dozidave ali nadzidave obstojecih objektov, ce to zahtevajo predpisi za opravljanje gostinske dejavnosti ter gradnje objektov za njihovo okoljsko sanacijo kot so greznice in podobno;
7. graditi nove turisticne prenocitvene objekte, razen objekte z do 70 ležišci v naseljih
8. izven naselij graditi stanovanjske objekte, razen ce gre za rekonstrukcijo ali nadomestno gradnjo objektov.
9. graditi nove vojaške objekte zunaj vojaških kompleksov, obstojecih na dan uveljavitve tega zakona;
10. graditi odlagališca odpadkov;
11. odlagati ali odmetavati odpadke izven za to dolocenih mest;
12. graditi površinske vodne zbiralnike s prostornino nad 5.000 m/3 vode;
13. graditi nova smucišca in širiti obstojeca,
14. graditi nove objekte in naprave za oskrbo z energijo, razen za oskrbo z energijo iz obnovljivih virov energije za potrebe prebivalcev in dejavnosti na obmocju parka in sicer soncne energije, biomase, geotermalne, hidrotermalne
15. graditi nove vzletno-pristajalne steze za motorne zrakoplove
16. graditi objekte za hranjenje nevarnih snovi;
17. graditi proizvodne objekte z vplivi na okolje, za katere je s predpisi o varstvu okolja doloceno, da je zanje treba izvesti presojo vplivov na okolje;
18. izvajati ukrepe, ki bi spreminjali vodni režim, obliko struge ali kakorkoli vplivati na naravne razmere vodnih in priobalnih zemljišc, razen, ce to zahtevajo potrebe oskrbe s pitno vodo ali ukrepi za varstvo pred škodljivim delovanjem voda;
19. odpirati nove peskokope in kamnolome;
20. izravnavati grbinaste travnike;
21. osuševati ali zasipavati mokrišca;
22. odvzemati grušc z melišc;
23. izvajati melioracijska dela, razen poseka dreves in grmicevja za redno vzdrževanje in urejanje pašnikov in poti na za to dolocenih obmocjih planin za potrebe paše domacih živali ter za urejanje obstojece mreže poti pod pogoji, dolocenimi v nacrtu upravljanja;
24. spreminjati obliko in sestavo površja, razen v primerih dolocenih s tem zakonom;
25. nadelava novih poti;
26. graditi nove ceste;
27. graditi nadzemne daljnovode
(2) Na obmocju narodnega parka so prepovedani tudi posegi, ravnanja in dejavnosti, za katere se v postopku priprave prostorskih aktov, nacrtov rabe naravnih dobrin ali izdaje konkretnih upravnih odlocb ugotovi, da bi lahko ogrozili namen ustanovitve narodnega parka oziroma škodljivo vplivali na naravne, kulturne in duhovne vrednote parka . Škodljivosti posegov, ravnanj in dejavnosti iz prejšnjega odstavka se ugotovi v postopku celovite presoje vplivov na okolje, presoje vplivov na okolje in drugih predpisanih postopkov, ki se izvedejo v skladu s predpisi o varstvu okolja, ohranjanju narave in varstvu kulturne dedišcine.
31. clen (varstveni režimi v obmocju divjine )
Na obmocju divjine je poleg prepovedi iz clenov 29 in 30 prepovedano tudi:
1. graditi nove objekte, vkljucno z objekti planinske infrastrukture, razen objektov za evidentiranje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, ce ti ne zahtevajo cestne povezave ;
2. graditi ceste, poti, kolovoze in vlake
3. oznacevati in širiti obstojece neoznacene steze
4. z namešcanjem novih stalnih varoval in drugimi trajnimi posegi spreminjati naravno podobo sten
32. clen (varstveni režim na obmocju ohranjanja in doživljanja narave)
(1) Na obmocju ohranjanja in doživljanja narave je poleg prepovedi iz clenov 28. in 29. prepovedano tudi:
1. graditi nove objekte, razen:
- objektov za evidentiranje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov;
- objektov za ureditev ogleda in obiskovanja naravnih vrednot, objektov kulturne dedišcine in kulturnih spomenikov pod pogoji, dolocenimi v nacrtu upravljanja;
- objektov za okoljsko sanacijo obstojecih objektov;
2. spreminjati namembnost obstojecih objektov;
3. graditi nadomestne objekte, razen nadomestnih objektov:
- gospodarske javne infrastrukture, vkljucno s kategoriziranimi ali nekategoriziranimi cestami, ce je taka nadomestna gradnja v skladu z nacrtom upravljanja;
- sirarn in hlevov ter stanov s pripadajoco gospodarsko infrastrukturo, v skladu z znacilnostmi stavbne dedišcine, vendar samo na z nacrtom upravljanja za to dolocenih obmocjih planin in ce je njihova raba povezana s pašo.
(2) V obmocjih iz prvega odstavka se dovoli rekonstrukcija obstojecih objektov le v okviru obstojecih gabaritov in znacilnosti stavbne dedišcine.
(3) Ne glede na dolocbe prejšnjih odstavkov so v obmocjih iz prvega odstavka dopustne gradnje, rekonstrukcije in nadomestne gradnje objektov na poplavnih, erozijskih, plazljivih in plazovitih obmocjih, ki so potrebni zaradi neposredno grozecih naravnih in drugih nesrec ali zato, da se preprecijo oziroma zmanjšajo njihove posledice ter objektov za zašcito, reševanje in pomoc ob naravnih in drugih nesrecah.
(4) Planinska in druga društva, ki upravljajo s planinsko infrastrukturo in drugo infrastrukturo, namenjeno obiskovalcem na obmocjih doživljanja narave, morajo za upravljanje s to infrastrukturo (poti in koce) pripraviti upravljalske nacrte, ki jih morajo uskladiti z nacrtom upravljanja narodnega parka.
(5) Upravljalski nacrti za koce morajo predvsem vsebovati nacrt oskrbe, nacine zagotavljanja energije, nacin odstranjevanja odpadkov in obravnavanje odpadnih vod.
(6) obmocje ohranjanja in doživljanja narave je obmocje, kjer je vožnja z motornimi vozili po obstojecih kolovozih in traktorskih poteh prepovedana, dopustna pa je le izjemoma za najnujnejšo oskrbo pašnih planin in postojank, vendar le na podlagi dovoljenj upravljalca, izdanih v skladu z upravljalskim nacrtom, ter za izvajanje dejavnosti zašcite in reševanja.
33. clen (varstveni režimi v obmocju kulturne krajine)
Ne glede na prepovedi iz 28. in 29. clena je v obmocjih kulturne krajine dovoljeno:
1. odvzemati iz narave rastline prostoživecih vrst za opravljanje kmetijske dejavnosti;
2. pasti domace živali v skladu s pašnim redom;
3. urejanje kmetijskih zemljišc in vzdrževanje obstojecih dostopov do teh zemljišc za opravljanje kmetijske dejavnosti v skladu z nacrtom upravljanja;
4. gospodarjenje z gozdom v skladu z ustreznim nacrtom za gospodarjenje z gozdom in nacrtom upravljanja brez graditve novih gozdnih prometnic;
5. loviti divjad skladno z lovskoupravljalskimi nacrti in nacrtom upravljanja.
6. nabiranje gob, gozdnih sadežev in zelišc za lastno rabo v skladu za nacrtom upravljanja
7. ureditev oznacenih poti (pešpoti, kolesarskih in jahalnih poti) z ustrezno informacijsko in interpretacijsko infrastrukturo v skladu z nacrtom upravljanja
8. rekonstrukcija ali nadomestna gradnja obstojecih objektov;
9. zacasna postavitev opreme, namenjene za ureditev naravnih kopališc, na obmocjih in od pogoji dolocenimi v nacrtu upravljanja;
10. loviti ribe v skladu z nacrtom upravljanja
11. kopanje, potapljanje, drsanje in colnarjenje na v nacrtu upravljanja dolocenih obmocjih.
34. clen (usklajevanje varstva naravne in varstva kulturne dedišcine)
(1) Ohranjanje, prezentacija in interpretacija kulturne dedišcine na obmocju narodnega parka mora potekati v skladu s temeljnimi cilji varovanja posameznih obmocij parka.
Ohranjanje, prezentacija in interpretacija obmocij bojišc v narodnem parku mora temeljiti na nacelih Beneške listine (1964) in Deklaracije iz Vimyja (2000) :Obmocja nekdanjih bojišc so predeli pokrajine, kjer so vojni dogodki vtisnili pokrajini poseben pecat – tako na fizicni, kot na simbolicni ravni. Obmocja bojišc, vojaška pokopališca in vojna obeležja so izjemno pomembna za zgodovinski spomin in so spomenik žrtvam vojn v naravnem okolju in na obmocjih kulturne krajine. Zato jih je treba obravnavati s pietetnim spoštovanjem. Na obmocju narodnega parka je treba ohranjati sporocilnost teh obmocij v vseh razsežnostih na tak nacin, da se ohrani obmocja bojišc cim bolj avtenticna, (tako, da bodo tudi prihodnjim generacijam ljubiteljev in strokovnjakov omogocala raziskovanja in nova spoznanja o zgodovinskih dogodkih), pri tem pa se ureja pomnike preteklih vojnih dogodkov za obisk in interpretacijo predvsem na obmocjih kulturne krajine, med tem ko je treba na obmocjih divjine in doživljanja narave prvenstveno upoštevati naravovarstvene cilje teh obmocij. Vsi posegi, potrebni za ohranjanje dedišcine obmocij bojišc na obmocju narodnega parka morajo biti usklajeni z nacrtom upravljanja.
35. clen (Promet z nepremicninami)
(1) Na obmocju parka v skladu z 68. clenom ustave tujcem ni dovoljeno kupiti nepremicnine
(2) Na obmocju parka in država, ki jo zastopa upravljavec, predkupno pravico za vse nepremicnine
(3) Lastniki nepremicnin, ki se na obmocju divjine in ohranjanja narave z obiskom odpovejo gospodarjenju z nepremicninami, in o tem sklenejo pogodbo z upravljavcem, so oprošceni placila davka od katastrskega dohodka in drugih davcnih obveznosti povezanih s temi nepremicninami.
IV. UPRAVLJALEC IN ODLOCANJE
36. clen (upravljalec)
(1) Upravljavec narodnega parka je javna agencija z imenom Uprava Triglavskega narodnega parka. Skrajšano ime javne agencijez je Uprava TNP.
(2) Ustanovitelj agencije je Vlada.
(3) Organi agencije so svet agencije, strokovni svet , direktor in svet delavcev.
(4) Svet agencije ima deset clanov, in to:
Clane sveta agencije iz 2. in 3. alineje cetrtega odstavka imenuje ustanovitelj na predlog subjektov, ki jih predlagani clani predstavljajo. Odklonitev imenovanja mora ustanovitelj obrazložiti.
(5) Predstavnika delavcev v svetu agencije predlaga svet delavcev, ki se oblikuje in deluje v skladu z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju.
(6) Svet agencije ima naslednje naloge:
1. skrbi, da agencija deluje v javnem interesu;
2. sprejema splošne akte agencije;
3. sprejema nacrt upravljanja, regionalno zasnovo prostorskega razvoja in razvojni program parka v skladu z zakonom;
4. sprejema splošne akte v pristojnosti upravljavca parka v skladu z zakonom;
5. sprejema program dela in financni nacrt agencije v soglasju z vlado;
6. sprejema letno porocilo in druga porocila agencije v soglasju z vlado;
7. odloca o uporabi presežkov prihodkov nad odhodki in o pokrivanju presežka odhodkov nad prihodki v soglasju z vlado;
8. predlaga ustanovitelju spremembe ali razširitve dejavnosti agencije;
9. predlaga vladi imenovanja oziroma razrešitve direktorja agencije;
10. imenuje pooblašcenega revizorja za pregled letnega porocila agencije;
11. odloca o drugih vprašanjih in opravlja druge zadeve, ki so potrebne za izvedbo posameznih dolocil predpisov, za katere ni izrecno dolocena pristojnost drugega organa agencije;
12. odloca o drugih zadevah, za katere je tako doloceno s predpisi ali inernimi akti.
(7) Direktorja agencije imenuje vlada na predlog Sveta agencije. Direktor zastopa in predstavlja agencijo, organizira in vodi delo ter poslovanje agencije, sprejema posamicne akte v pristojnosti upravljavca parka ter opravlja druge naloge skladno s predpisi.
(8) Strokovni svet šteje devet clanov in ga sestavljajo strokovnjaki na podrocju dejavnosti javne agencije, ki so zaposleni v javni agenciji in zunanji strokovnjaki. Nacin imenovanja in razrešitve ter podrobnejšo sestavo strokovnega sveta doloca statut javne agencije, pri cemer zunanjega strokovnjaka s podrocja ohranjanja narave v imenovanje predlaga Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
37. clen (skupšcina narodnega parka)
(1) Skupšcina je neodvisno posvetovalno telo, ki daje upravljavcu pobude in priporocila za izvajanje varstvenih, izobraževalnih, strokovnih in upravljavskih nalog, ocenjuje stanje na obmocju narodnega parka in daje mnenje k osnutku nacrta upravljanja.
(2) Skupšcina spremlja delo upravljalca ter daje predloge in pripombe k njegovemu delu ter obravnava in daje smernice in mnenja k nacrtu upravljanja.
(3) Skupšcino sestavljajo:
1. po en predstavnik vsake parkovne obcine,
2. predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
3. predstavnik Slovenske nacionalne komisije za Unesco,
4. predstavnik Planinske zveze Slovenije in predstavniki planinskih društev z obmocja parka oziroma ki so povezana s narodnim parkom, pri cemer lahko vsako planinsko društvo zastopa en predstavnik,
5. predstavnik Lovske zveze Slovenije in predstavniki lovskih organizacij z obmocja parka, pri cemer lahko vsako lovsko organizacijo zastopa en predstavnik,
6. predstavnik Ribiške zveze Slovenije in predstavniki ribiških organizacij z obmocja parka, pri cemer lahko vsako ribiško organizacijo zastopa en predstavnik,
7. predstavnik Turisticne zveze Slovenije in turisticnih društev z obmocja parka, pri cemer lahko vsako turisticno društvo zastopa en predstavnik,
8. dva predstavnika Kmetijskogozdarske zbornice Slovenije,
9. drugi predstavniki nosilcev javnega interesa, pri cemer lahko vsakega nosilca javnega interesa zastopa en predstavnik,
10. predstavniki nevladnih organizacij, pri cemer lahko eno nevladno organizacijo zastopa en predstavnik,
11. predstavniki agrarnih skupnosti na obmocju narodnega parka, pri cemer lahko agrarno skupnost zastopa en predstavnik,
12. štirje predstavniki lastnikov zemljišc,
13. štirje predstavniki prebivalcev narodnega parka,
14. po en predstavnik regionalnih razvojnih agencij, ki delujejo na obmocju narodnega parka,
15. predstavniki pravnih oseb, ki delujejo v javnem interesu na podrocju spodbujanja razvoja turizma v okviru turisticnih obmocij na obmocju narodnega parka, pri cemer lahko vsako pravno osebo zastopa en predstavnik.
(4) Predstavnike prebivalcev z obmocja parka volijo prebivalci z obmocja narodnega parka. Volitve organizira upravljalec. Mandat predstavnikov prebivalcev je 5 let z možnostjo ponovne izvolitve.
(5) Skupšcina zaseda ce je prisotna ena tretjina clanov in praviloma odloca s konsenzom. V primeru da konsenz ni možen odloca z vecino opredeljenih glasov navzocih clanov skupšcine. V tem primeru lahko posamezni clani skupšcine podajo loceno mnenje, ki mora biti priloženo zapisniku skupšcine.
(6) Prvo sejo skupšcine sklice in do izvolitve vodstva skupšcine vodi direktor upravljavca.
(7) Upravljalec mora sklicati skupšcino najmanj enkrat letno. Skupšcino lahko sklice tudi predsednik skupšcine. Vodenje in organizacijo skupšcine uredi poslovnik skupšcine.
(8) Tehnicno in administrativno podporo za delovanje skupšcine izvaja upravljavec.
38. clen (naloge javne službe)
(1) Upravljavec opravlja varstvene, raziskovalne, izobraževalne, strokovne, nadzorne in upravljavske naloge na obmocju narodnega parka, dolocene s tem zakonom.
(2) Upravljavec opravlja kot javno službo naslednje naloge:
1. pripravlja predlog nacrta upravljanja;
2. sprejema letne programe dela na podlagi nacrta upravljanja in opravlja oziroma skrbi za opravljanje v njem dolocenih nalog;
3. sodeluje s parkovnimi obcinami in lokalnimi skupnostmi pri doseganju namena zavarovanja in zastavljenih ciljev varstva in razvoja narodnega parka;
4. stalno spremlja in analizira stanje narave ter naravnih in kulturnih vrednot ter vplivov na naravo in kulturno dedišcino na obmocju narodnega parka, vkljucno s hrupom;
5. izvaja varstvene ukrepe na obmocju narodnega parka;
6. sklepa pogodbe za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem obmocju v skladu s predpisi o ohranjanju narave;
7. sklepa pogodbe o skrbništvu nad naravnimi vrednotami na zavarovanem obmocju v skladu s predpisi o ohranjanju narave;
8. usklajuje in spremlja izvajanje raziskovalnih nalog v zvezi z zavarovanim obmocjem;
9. skrbi za vzdrževanje, obnavljanje in varovanje naravnih vrednot na obmocju narodnega parka;
10. skrbi za predstavljanje narodnega parka;
11. sodeluje s lastniki zemljišc, jim strokovno pomaga in svetuje;
12. svetuje glede gradnje objektov v narodnem parku;
13. zagotavlja dostop do informacij o narodnem parku;
14. pripravlja in vzdržuje poti in oznacbe ter drugo infrastrukturo, ki je namenjena obisku narodnega parka in zanjo skrbi upravljavec;
15. vodi obiskovalce po narodnem parku;
16. izobražuje o pomenu narodnega parka, varstvu naravnih vrednot, krajinskih znacilnosti, kulturne dedišcine, ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu okolja v narodnem parku;
17. opravlja varstvo, gojitev in lov divjadi v gojitvenem lovišcu Triglav;
18. izdaja standarde in ceritifikate kakovosti in geografskega porekla za izdelke in storitve povezane s parkom.
39. clen (javna pooblastila upravljalca)
Na podlagi javnega pooblastila upravljalec:
1. izdaja naravovarstvene smernice in naravovarstvena mnenja na obmocju narodnega parka,
2. izdaja naravovarstvene pogoje in naravovarstvena soglasja na obmocju narodnega parka,
3. izdaja strokovne zasnove za varstvo stavbne dedišcine na obmocju narodnega parka,
4. izdaja strokovne zasnove za interpretacijsko infrastrukturo za naravno in kulturno dedišcino na obmocju parka
5. izdaja kulturnovarstvena mnenja in kulturnovarstvene pogoje po zakonu na obmocju narodnega parka,
6. izdaja gradbena dovoljenja za graditev vseh objektov na obmocju narodnega parka, za katera gradbenih dovoljenj ne izdaja ministrstvo, pristojno za graditev
7. izdaja uporabna dovoljenja za vse objekte, za katere izdaja gradbena dovoljenja
8. izvaja neposredni nadzor na obmocju narodnega parka,
9. upravlja z bazami podatkov o narodnem parku.
10. izdaja certifikate za turisticne, planinske in gorske vodnike za vodenje na obmocju narodnega parka
11. upravlja in gospodari z vsemi zemljišci in objekti v državni lasti, ki so povezani z uresnicevanjem namena parka
40. clen (druge naloge upravljalca)
(1) Poleg nalog iz prejšnjih dveh odstavkov opravlja upravljavec tudi naslednje naloge:
1. izvaja raziskovalne naloge v zvezi z zavarovanim obmocjem;
2. sodeluje z mednarodnimi organizacijami s podrocja varstva narave;
3. sodeluje z upravljavci drugih zavarovanih obmocij doma in v tujini;
4. sodeluje z vzgojno-izobraževalnimi in znanstveno-raziskovalnimi ustanovami;
5. upravlja z obnovljenimi objekti kulturne dedišcine, vpisanimi v register dedišcine in kulturnimi spomeniki na obmocju narodnega parka v državni lasti,
6. spremlja stanje krajinske pestrosti na obmocju narodnega parka;
7. izvaja druge naloge, dolocene s statutom javne agencije.
(1) Ce upravljavec sklene pogodbo iz osme alinee drugega odstavka tega clena imajo ne glede na predpise o ohranjanju narave pri izbiri skrbnika oziroma sklenitvi pogodbe o skrbništvu prednost pravne ali fizicne osebe, ki imajo sedež ali stalno bivališce v narodnem parku in so za skrbništvo ustrezno usposobljene.
41. clen (Vodenje obiskovalcev na obmocju narodnega parka
1. Upravljalec narodnega parka lahko organizira skupino posebej usposobljenih vodnikov po narodnem parku. Usposabljanje in delovanje take skupine vodnikov podrobno opredeli statut upravljalca.
2. Turisticni, gorski, planinski, jamski in drugi vodniki, ki za placilo vodijo obiskovalce na obmocju narodnega parka, morajo opraviti usposabljanje s podrocja poznavanja vrednot narodnega parka in njihovega ohranjanja in pridobiti ustrezen certifikat. Program usposabljanja odobri vlada. Usposabljanje na podlagi odobrenega programa lahko izvaja upravljalec, licenco za izvajanje usposabljanja po odobrenem programu pa na podlagi javnega razpisa lahko pridobijo tudi izobraževalne organizacije in ustanove, ki so registrirane za izobraževanje na višješolski ali visokošolski stopnji. Pogoje javnega razpisa na podlagi predloga upravljalca doloci vlada.
42. clen (pridobivanje sredstev)
(1) Upravljavec pridobiva sredstva za izvajanje svojih dejavnosti:
1. iz proracuna Republike Slovenije,
2. iz prihodkov od prodaje blaga in storitev,
3. s sredstvi pridobljenimi z upravljanjem z nepremicninami in stvarmi, ki jim služijo,
4. z vstopninami, cestninami in parkirninami,
5. dotacijami, subvencijami in donacijami,
6. s trženjem zašcitenega imena Triglavski narodni park,
7. s pridobivanjem sredstev na podlagi sofinanciranja programov in projektov, ki so v skladu z namenom ustanovitve parka, iz sredstev lokalnih, državnih in mednarodnih skladov, ustanov oziroma drugih organizacij;
8. iz drugih virov.
(2) Upravljavec lahko pridobiva sredstva tudi iz proracunov parkovnih obcin v skladu z njihovimi programi oziroma s sprejetim nacrtom upravljanja.
(3) Upravljalec razpolaga s presežkom prihodkov nad odhodki, v skladu s financnim nacrtom in nacrtom upravljanja ter programom dela. Presežek prihodkov nad odhodki nameni upravljavec v skladu z letnim programom dela za razvoj lastne dejavnosti in nakup nepremicnin oziroma zemljišc na obmocju narodnega parka, lahko pa tudi za subvencije in dotacije, za ohranjanje planšarstva v narodnem parku, za okoljsko sanacijo objektov, sanacijo degradiranega okolja, izdajo publikacij v zvezi s parkom in za druge dejavnosti, ki so v skladu z nameni narodnega parka.
(4) Podrobnejše merila in postopke razdeljevanja subvencij in dotacij iz prejšnjega odstavka ter odlocanje o razdeljevanju in nadzor nad njihovo namensko porabo predpiše minister, pristojen za ohranjanje narave.
43. clen (podatki)
(1) Podatke, ki jih upravljavec rabi za opravljanje svoje dejavnosti, pridobiva z lastnimi raziskavami in od organizacij pooblašcenih za zbiranje podatkov ter drugih upravljavcev javnih zbirk podatkov.
(2) Državni organi, javni zavodi, agencije in drugi pooblašceni upravljavci javnih zbirk podatkov, so podatke, ki jih upravljavec rabi za opravljanje svojih nalog iz 34., 35. in 36. clena, dolžni posredovati upravljavcu, pri cemer se osebni podatki varujejo skladno z zakonom. Za posredovanje se lahko zaracunajo le neposredni materialni stroški posredovanja.
V. NADZOR
44. clen (inšpekcijski nadzor)
(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem dolocb tega zakona in predpisov ter ukrepov, izdanih na njegovi podlagi, izvajajo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave in inšpektorji, pristojni za varstvo kulturne dedišcine.
(2) Uresnicevanje dolocb tega zakona in predpisov ter ukrepov, izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na delovna podrocja drugih ministrstev, nadzorujejo tudi inšpektorji, pristojni za nadzor teh delovnih podrocij, v skladu z zakonom.
45. clen (nadzornik)
(3) Parkovni nadzorniki (v nadaljnjem besedilu: nadzorniki) nadzorujejo spoštovanje zapovedi in prepovedi iz tega zakona ter spremljajo stanje v parku, opozarjajo osebe na varstvene režime in informirajo obiskovalce o naravnih in kulturnih vrednotah v parku. Nadzorniki so kot naravovarstvena nadzorna služba skladno s predpisi o ohranjanju narave oziroma varstva kulturne dedišcine organizirani pri upravljavcu.
(4) Nadzornik ima poleg pooblastil, dolocenih z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, tudi pravico prepovedati dostop na obmocje, na katerega dostop ni dovoljen, oziroma prepreciti opravljanje dejavnosti, s katerimi se krši varstveni režim v parku.
(5) Nadzornik mora opraviti ob usposabljanju, predpisanem v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, tudi usposabljanje s podrocja varovanja kulturne dedišcine.
46. clen (Kazni)
Tole je osnsovna zamisel:
(6) Kdor krši prepovedi ravnanj ali posegov iz 24., 25., 26., 29.,30., 31. ali 32. clena se kaznuje z mandatno kaznijo 200.000 do 2,000.000 SIT. S kršitvijo pridobljene koristi ali dobrine se odvzamejo.
(7) V primeru, da upravljavec ali drug upravni organ izda dovoljenje za poseg v nasprotju z dolocili 30. clena se pravna oseba kaznuje s kaznijo od 1.000.000 do 10.000.000 SIT, odgovorna oseba pa s kaznijo od 500.000 do 2.000.000 SIT.
(8) Ce brez dovoljenja ali s protipravno izdanim dovoljenjem izvaja poseg v nasprotju s 30. clenom, se pravna oseba kaznuje s kaznijo od 1.000.000 do 10.000.000 SIT, odgovorna oseba pa s kaznijo od 500.000 do 2.000.000 SIT. S kršitvijo pridobljene koristi ali dobrine se odvzamejo.
VI. PREHODNE IN KONCNE DOLOCBE
To poglavje se oblikuje po potrditvi osnutka zakona. Okvirna vsebina poglavja:
1
CRP Konkurencnost Slovenije 2006-2013
»Trajnostni razvoj varovanih obmocij
– celostni pristop in aktivna vloga države«
Trajnostno gospodarjenje v varovanih obmocjih z vidika doseganja skladnejšega
regionalnega razvoja
(št. V5 – 0298)
Koncno porocilo
Ljubljana, september 2008
2
Narocnik: Ministrstvo za okolje in prostor
Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in
regionalno politiko
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
Pogodba o sofinanciranju št. 1000-06-280298
Odgovorna predstavnika narocnika:
Dr. Peter Skoberne
Ministrstvo za okolje in prostor
Dr. Katarina Zeiler Groznik
Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno
politiko
Aljana Pogacnik
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
Odgovorna inštitucija izvajalka projekta:
Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Odgovori nosilec projekta:
Red. prof. dr. Dušan Plut (UL FF)
Sodelavci: Dr. Dejan Cigale (UL FF)
Dr. Barbara Lampic (UL FF)
Mag. Irena Mrak (UL FF)
Odgovorne inštitucije soizvajalke projekta in sodelavci:
Inštitut za ekonomska raziskovanja
Mag. Damjan Kavaš
Dr. Renata Erker Slabe
Univerza v Novi Gorici
Dr. Polonca Trebše
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in
umetnosti, Inštitut za arheologijo
Dr. Andrej Pleterski
Dr. Benjamin Štular
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta
Dr. Janez Pirnat
Konzultantki na projektu:
Marjeta Keršic – Svetel
Martina Pecnik
3
KAZALO VSEBINE
1 UVOD..............................................................................................................6
1.1 IZHODIŠCA RAZISKAVE .............................................................................6
1.2 NAMEN IN GLAVNI CILJI .............................................................................7
1.3 PREGLED PO POSAMEZNIH FAZAH DELA ...........................................................9
1.4 VLOGA SODELUJOCIH INŠTITUCIJ ................................................................ 11
1.5 VKLJUCENOST ZAVAROVANIH OBMOCIJ V SEKTORSKE ZAKONODAJE ......................... 12
2 PRIMERI DOBRIH TUJIH PRAKS Z VIDIKA VAROVANJA, UPRAVLJANJA,
RAZVOJA IN TRŽENJA .........................................................................................18
2.1 KLASIFIKACIJA ZAVAROVANIH OBMOCIJ ......................................................... 19
2.2 PREGLED IN OPIS OBRAVNAVANIH PRIMEROV DOBRIH PRAKS ................................. 21
2.2.1 Strogi naravni rezervat (Ia).......................................................... 27
2.2.2 Strogi naravni rezervat z delom divjine (Ia in Ib)............................. 27
2.2.3 Narodni park (II) ........................................................................ 28
2.2.4 Naravni spomenik (III) ................................................................ 31
2.2.5 Varstvo habitatov z nego (IV)....................................................... 32
2.2.6 Zavarovana krajina (V)................................................................ 32
2.2.7 Zavarovani naravni viri (VI) ......................................................... 34
2.2.8 Izbrani primeri s kombinacijo namenov in ciljev varovanja................ 35
2.2.8.1 Geopark............................................................................................35
2.2.8.2 Svetovna dedišcina cloveštva pod okriljem UNESCO ................................35
2.2.8.3 Mednarodno pomembno mokrišce – Ramsarsko obmocje .........................36
2.2.8.4 PAN PARKS........................................................................................36
2.2.9 Temeljne razvojne dejavnosti v zavarovanih obmocjih ..................... 38
3 POTENCIALI (ZA)VAROVANIH OBMOCIJ ......................................................40
3.1 VREDNOTA, KAPITAL, POTENCIAL ................................................................ 40
3.1.1 Sonaravna zasnova tipologij potencialov ........................................ 42
3.2 OKOLJSKI POTENCIAL ............................................................................. 42
3.2.1 Zasnove trajnostno sonaravnega upravljanja z okoljskimi viri v
varovanih obmocjih Slovenije .................................................................... 44
3.2.2 Predlog tipologije okoljskih virov (za)varovanih obmocij ................... 50
3.3 KULTURNI POTENCIAL ............................................................................. 52
3.3.1 Vloga in vkljucevanje kulturne dedišcine v trajnostni razvoj
(za)varovanih obmocij .............................................................................. 53
3.3.2 Negovanje kulturne dedišcine ....................................................... 55
3.3.3 Trženje kulturne dedišcine ........................................................... 56
3.3.4 Model rabe kulturne dedišcine ...................................................... 57
3.4 SOCIALNI POTENCIAL.............................................................................. 59
3.4.1 Vloga socialnega kapitala pri razvoju zavarovanih obmocij ............... 59
3.4.1.1 Socialni kapital na vzorcnem obmocju krajinski park Golte .......................61
3.4.2 Shema razvoja socialnega kapitala ................................................ 64
3.4.3 Aktivna vloga države pri spodbujanju razvoja socialnega kapital ........ 66
3.5 CLOVEŠKI VIRI ..................................................................................... 66
3.5.1 Cloveški viri in razvoj zavarovanih obmocij ..................................... 66
3.5.1.1 Poselitev ...........................................................................................68
3.5.1.2 Spremembe števila prebivalcev ............................................................69
4
3.5.1.3 Starostna sestava...............................................................................69
3.5.1.4 Dejavnostna sestava prebivalstva .........................................................70
3.5.1.5 Izobrazbena sestava ...........................................................................71
3.5.1.6 Dnevne migracije ...............................................................................71
3.5.1.7 Nezaposlenost....................................................................................72
3.5.2 Predlogi za izboljšanje stanja cloveških virov .................................. 73
3.6 OPREDELITEV POTENCIALOV V IZBRANIH ZAVAROVANIH OBMOCJIH.......................... 74
3.6.1 Vrednosti in potenciali Triglavskega narodnega parka....................... 74
3.6.1.1 Prepoznanost vrednosti obmocja Triglavskega narodnega parka med domacini
in obiskovalci ...................................................................................................76
3.6.2 Vrednosti in potenciali KP Logarska dolina ...................................... 78
3.6.2.1 Prepoznanost vrednosti obmocja KP Logarska dolina med domacini in
obiskovalci .......................................................................................................80
3.6.3 Vrednosti in potenciali KP Goricko ................................................. 81
3.6.3.1 Prepoznanost vrednosti obmocja KP Goricko med domacini in obiskovalci ...82
3.6.4 Notranjsko-kraška regija kot potencialna ekoregija.......................... 85
4 POTREBA PO EKONOMSKEM VREDNOTENJU ZAVAROVANIH OBMOCIJ .........86
4.1 SPLOŠNO O EKONOMSKEM VREDNOTENJU....................................................... 86
4.2 METODOLOŠKI VIDIKI VREDNOTENJA NARAVNIH IN KULTURNIH VREDNOT................... 87
4.2.1 Metode kontingencnega vrednotenja ............................................. 87
4.2.2 Metode diskretne izbire................................................................ 89
4.3 EMPIRICNI VIDIKI VREDNOTENJA NA OSNOVI IZRAŽENIH PREFERENC ........................ 89
4.3.1 Vrednotenje travniških površin ..................................................... 90
4.3.2 Celostno vrednotenje krajine........................................................ 91
4.3.3 Vrednotenje posameznih programov ohranjanja.............................. 93
4.3.4 Vrednotenje usmerjenega razvoja obmocja .................................... 94
4.4 UPORABNOST EKONOMSKIH METOD.............................................................. 94
4.5 OCENA POTREBE IN MOŽNOSTI ZA EKONOMSKO VREDNOTENJE VZORCNIH (ZA)VAROVANIH
OBMOCIJ ...................................................................................................... 95
4.5.1 Vzorcno obmocje Triglavski narodni park - priporocila ..................... 96
4.5.2 Vzorcno obmocje Krajinski park Goricko - priporocila ....................... 99
4.5.3 Vzorcno obmocje Krajinski park Logarska Dolina – priporocila ......... 103
4.5.4 Vzorcno obmocje Notranjsko-kraške regije - priporocila ................. 106
5 PODROCJE UPRAVLJANJA, FINANCIRANJA IN VREDNOTENJA ZAVAROVANIH
OBMOCIJ ...........................................................................................................111
5.1 NACRTOVANJE IN UPRAVLJANJE ZAVAROVANIH OBMOCIJ .................................... 111
5.1.1 Posebne okolišcine za upravljanje (za)varovanih obmocij................ 112
5.1.2 Proces nacrtovanja razvoja zavarovanih obmocij ........................... 118
5.1.2.1 Postavljanje ciljev............................................................................. 120
5.1.2.2 Lastnosti uspešnega procesa nacrtovanja............................................. 121
5.1.2.3 Vkljucevanje deležnikov .................................................................... 121
5.1.2.4 Reševanje konflikta interesov............................................................. 122
5.2 FINANCIRANJE ZAVAROVANIH OBMOCIJ ....................................................... 125
5.2.1 Mednarodni viri financiranja ....................................................... 126
5.2.2 Viri financiranja na nacionalni ravni ............................................. 128
5.2.3 Viri financiranja na obmocju....................................................... 130
5.2.4 Viri financiranja zavarovanih obmocij v Sloveniji ........................... 131
5.3 VREDNOTENJE ZAVAROVANIH OBMOCIJ ....................................................... 133
5
5.3.1 Opredelitev vrednotenja ............................................................ 133
5.3.2 Orodja za vrednotenje............................................................... 135
5.3.3 Zavarovana obmocja in socioekonomski razvoj ............................. 136
5.3.4 Pristop k vrednotenju zavarovanih obmocij................................... 137
5.3.5 Vrednotenje zavarovanih obmocij v Sloveniji ................................ 139
5.4 STANJE UPRAVLJANJA NA IZBRANIH ZAVAROVANIH OBMOCJIH.............................. 141
5.4.1 Stanje upravljanja v Triglavskem narodnem parku ........................ 141
5.4.2 Stanje upravljanja v Krajinskem parku Goricko ............................. 144
5.4.3 Stanje upravljanja v Krajinskem parku Logarska dolina .................. 147
6 RAZUMEVANJE ZAVAROVANJA, REŽIMOV VAROVANJA IN RAZVOJNIH
PROBLEMOV ......................................................................................................149
6.1 ODNOS DO ZAVAROVANJA IN REŽIMOV ZAVAROVANJA....................................... 149
6.1.1 Pripravljenost placati vstopnino v zavarovano obmocje .................. 152
6.2 ZAZNAVANJE PROBLEMOV V ZAVAROVANIH OBMOCJIH....................................... 153
6.2.1 Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja .............................. 157
6.2.2 Vkljucenost prebivalstva v razvoj zavarovanih obmocij................... 159
7 POKRAJINSKA TIPOLOGIJA (ZA)VAROVANIH OBMOCIJ SLOVENIJE...........162
7.1 POKRAJINSKOEKOLOŠKE ENOTE (PEE) – IZHODIŠCE ZA TIPOLOGIJO ..................... 162
7.2 VREDNOTENJE IZBRANIH KAZALCEV ZA ZAVAROVANA OBMOCJA PO PEE .................. 163
8 SKLEPI IN IZHODIŠCA ZA NADALJNJE DELO ..............................................169
8.1 RAZVOJNO AKTIVIRANJE ZAVAROVANIH OBMOCIJ ............................................ 169
8.2 POUDARKI PRI USTANAVLJANJU IN UPRAVLJANJU ZAVAROVANIH OBMOCIJ................. 173
8.3 POUDARKI IN PRIPOROCILA NA PODROCJU FINANCIRANJA ZAVAROVANIH OBMOCIJ....... 175
8.4 PRIPOROCILA ZA EKONOMSKO VREDNOTENJE ZAVAROVANIH OBMOCIJ .................... 176
8.5 POMEN VKLJUCEVANJA VSEBIN S PODROCJA VAROVANJA ((ZA)VAROVANIH OBMOCIJ) V UCNI
PROCES NA VSEH STOPNJAH IZOBRAŽEVANJA........................................................... 177
8.6 VSEBINSKA IZHODIŠCA IN USMERITVE ZA UDEJANJANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA
(ZA)VAROVANIH OBMOCIJ ................................................................................ 177
9 LITERATURA IN VIRI..................................................................................179
10 SEZNAM PREGLEDNIC, GRAFOV IN SLIK.....................................................185
11 PRILOGE.....................................................................................................188
6
1 UVOD
1.1 Izhodišca raziskave
Trajnostni razvoj varovanih obmocij v Sloveniji s poudarjenim razvojnim aktiviranjem je za
državo in njeno prebivalstvo lahko v prvi vrsti odlicna možnost, da varstvo narave zaživi
kot nova priložnost, kot spodbujevalec in ne omejitev v razvoju. Varovalno-razvojno
zasnovano upravljanje zavarovanih obmocij omogoca hkrati ohranjanje kulturne pokrajine,
poseljenosti in s tem spodbujanje skladnejšega regionalnega razvoja.
S pomocjo sonaravno zasnovanega aktiviranja endogenih razvojnih potencialov in lokalnih
razvojnih virov naj bi bil opravljen zahteven prehod od pasivnega k aktivnemu
varovanju okolja in narave in prehod k sonaravnemu regionalnemu razvoju
varovanih obmocij razlicnih varovalnih režimov. Sonaravno aktiviranje, prepoznavanje in
povecevanje vecplastnega razvojnega potenciala (kapitala) varovanih obmocjih je po
našem mnenju kljucni prakticni regionalni vzvod za doseganje varovalno-razvojnih ciljev,
pri katerem je zelo pomembna tudi podpora države z razlicnimi razvojnimi instrumenti ter
ukrepi.
Varovana obmocja (zavarovana obmocja, ekološko pomembna obmocja in posebna
ekološka obmocja - obmocja Natura 2000) so posebna prostorska in razvojna kategorija.
Izdvojena so z izpostavljenim namenom ohranjanja narave z ukrepi ohranjanja biotske
raznovrstnosti in sistema naravnih vrednot. Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so
ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prosto živecih rastlinskih in živalskih vrst, vkljucno z
njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoca trajnostno rabo
sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja (ZON,
1999). Varovana obmocja so torej prednostna obmocja ohranjanja narave,
vendar zato niso negospodarska, neekonomska obmocja. Obravnavati jih je
potrebno kot obmocja prednostnega varovanja in hkrati kot specificna razvojna obmocja.
Ker so varovana obmocja postala izkljucno zaradi izjemnih naravnih vrednot in velike
biotske raznovrstnosti, so med endogenimi razvojnimi viri najbolj dragoceni naravni viri,
zlasti zaradi izjemne in nenadomestljive ekosistemske vloge. Odkrivanje in ovrednotenje
ekosistemskih funkcij varovanih obmocij, njihovega pomena za dvig blagostanja
prebivalcev in hkratnega trajnega delovanje vseh naravnih procesov in ohranjanja biološke
integritete je pomembna varovalna in razvojna naloga. Zato je zašcita biotske
raznovrstnosti naloga ustreznega upravljanja z viri in hkrati eticne, moralne percepcije
narave (Leveque in Mounolou, 2003).
Po mnenju nekaterih slovenskih strokovnjakov je velika biotska raznovrstnost
najpomembnejše vecnamensko naravno bogastvo zavarovanih obmocij, njihova
ekonomska razvojna priložnost, ki se mora integrirati v trajnostno zasnovane komercialne
naložbe (Hlad in Slabe Erker, 2004). Obenem pa je biotska raznovrstnost najbolj kriticna in
nenadomestljiva komponenta okoljskega (naravnega) kapitala. Zaradi velikega deleža
zavarovanih obmocij, njihove bogate pokrajinske in biotske pestrosti, je izkorišcanje te
razvojne priložnosti ena izmed prednostnih strateških razvojnih nalog države in lokalnih
skupnosti. Gospodarski razvoj v zavarovanih obmocjih se sicer ne sme osredotocati zgolj
na denar in zaposlenost, vendar ju hkrati ne sme zanemariti. Potrebno bo doseci, da bodo
imeli prebivalci in izvajalci naravovarstvenih dejavnosti na zavarovanih obmocjih enake ali
celo boljše razvojne možnosti, saj razpolagajo z najdragocenejšimi okoljskimi viri države. V
nasprotnem primeru lahko pricakujemo, da se bodo nadaljevale negativne pretekle težnje
razvojnega zaostajanja, izseljevanja prebivalcev in zarašcanja kulturne pokrajine. V
pretežno gozdnati Sloveniji (63 % državnega ozemlja) pomeni nadaljnje zmanjševanje
kmetijskih ekosistemov hkrati tudi zmanjševanje njene ekosistemske in pokrajinske
7
pestrosti. Tretja možnost regionalnega razvoja in ohranjanja ali povecanja materialnega
blagostanja prebivalcev zavarovanih obmocij pa je intenzivna, nesonaravna raba okoljskih
in drugih kapitalov zavarovanih obmocij, ki bi sicer morda kratkorocno povecala dohodke,
že srednjerocno pa izcrpala in degradirala endogene okoljske razvojne potenciale.
Zaradi kompleksne problematike je naša raziskava potekala na treh ravneh:
Teoreticno-metodoloških izhodišcih;
· opredeljevanje razvojnih potencialov obmocij varovanja,
· pokrajinska tipologija obstojecih zavarovanih obmocij,
· ekonomski vidik vrednotenja zavarovanih obmocij,
· modeli nacrtovanja, financiranja, vrednotenja,
· analiza tujih dobrih praks.
Na analizi izbranih primerov obstojecih zavarovanih obmocjih v Sloveniji; Na
izbranih zavarovanih obmocjih (TNP, KP Logarska dolina in KP Goricko) smo izvedli analizo
razvojnih potencialov vkljucno z analizo stanja cloveških virov. Sledila je obsežna terenska
raziskava (anketiranje, intervjuji), ki je obsegala;
· oceno vrednosti zavarovanih obmocij,
· percepcijo razvojnih potencialov,
· oceno razvojnih problemov in potreb po izboljšanju,
· razumevanje in odnos do obstojecega režima varovanja,
· ocene obstoja potrebe po vrednotenju obmocij,
· pregled in vidiki obstojecega upravljanja.
Na primeru KP Golte smo izvedli analizo in vrednotenje stanja socialnega kapitala ter na
podlagi dobljenih rezultatov oblikovali enostaven model spodbujanja razvoja socialnega
kapitala.
Za obmocje sedmih obcin Notranjsko-kraške regije (kot potencialne ekoregije) smo
podobno kot za izbrana zavarovana obmocja izvedli analizo razvojnih potencialov kot
podlago za bodoce oblikovanje ekoregije.
Locenih vsebinskih raziskavah (vezanih na posamezni partnersko raziskovalno
inštitucijo);
· možnosti razvoja in aktiviranja kulturne dedišcine kot potenciala zavarovanih obmocij
(ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo),
· vidiki rabe obnovjivih virov na zavarovanih obmocjih na primeru Notranjsko-kraške
regije (UNG),
· vrednotenje kvalitetnih delov prostora na primeru pivškega obmocja (UL BF).
1.2 Namen in glavni cilji
Osnovni namen projekta je opredeliti možnosti trajnostnih oblik razvoja razlicnih tipov
varovanih obmocij in raziskati poti povecanja aktivnejše vloge države na podrocjih, ki
predstavljajo razvojne potenciale (za)varovanih obmocij ob njihovem socasnem varovanju.
Gre za iskanje možnosti trajnostnega razvoja obstojecih in bodocih zavarovanih obmocij.
Cilje raziskave smo pri skupni zasnovi projektne dokumentacije strnili v naslednje
vsebinske skupine, kjer smo, zaradi heterogenosti projektne skupine, že opredelili notranje
aktivnosti po partnerskih inštitucijah oz. izvajalcih:
Razvoj okoljskega kapitala, socialnega kapitala, kulturnega in gospodarskega
kapitala ter cloveških virov kot osnova za konkurencnost
8
· Analiza stanja okoljskega kapitala v varovanih obmocjih – potencial in raba
naravnih virov ter analiza stanja narave in okolja, njegovih sestavin. (Odgovorna
raziskovalna organizacija UL, FF)
· Prikaz dinamike razvoja krajine in hitrosti zarašcanja s pomocjo primerjave rabe tal
v razlicnih zaporednih obdobjih skupaj s predlogom primernih kazalcev za vrednotenje
zarašcanja. (Partnerska raziskovalna organizacija UL, BF)
· Predlog t.im. »vrednih delov prostora« z vidika krajinske stabilnosti, trajnostne
rabe tal in ohranjanja narave. (Partnerska raziskovalna organizacija UL, BF)
· Analiza možnosti za uresnicitev vizije Notranjsko-kraške regije, da do leta 2013
postane t.im. Eko-regija. Analiza možnosti za rabo obnovljivih virov energije (biomasa,
bioplin, soncna energija) v obmocju Nature 2000 znotraj Notranjsko kraške regije.
(Partnerska raziskovalna organizacija Univerza v Novi Gorici)
· Vrednotenje vloge kulturne dedišcine kot potenciala za razvoj in dvig
konkurencnosti zavarovanih obmocij. (Partnerska raziskovalna organizacija ZRC SAZU)
· Analiza stanja socialnega kapitala (v obmocjih Nature 2000) in stanja cloveških
virov. (Odgovorna raziskovalna organizacija UL, FF)
· Opredelitev kljucnih razvojnih problemov socialnega kapitala in cloveških virov.
(Odgovorna raziskovalna organizacija UL, FF)
· Predlogi ukrepov spodbujanja razvoja socialnega kapitala (preizkušeno na
vzorcnem primeru) s ciljem lažjega uresnicevanja usmeritev Nature 2000. (Odgovorna
raziskovalna organizacija UL, FF)
· Izdelava modela za spodbujanje razvoja cloveških virov (preizkušeno na vzorcnem
primeru) v zavarovanih obmocjih in obmocjih Nature 2000. (Odgovorna raziskovalna
organizacija UL, FF)
· Pokrajinska tipologija zavarovanih obmocij Slovenije. (Odgovorna raziskovalna
organizacija UL, FF)
Nacrtovanje, upravljanje in financiranje zavarovanih obmocij
· Analiza stanja upravljanja in financiranja na izbranih vzorcnih zavarovanih obmocjih
v Sloveniji (primer TNP, krajinskega parka Goricko, krajinskega parka Logarska dolina,
Notranjsko-kraške regije) in tujini. (Odgovorna raziskovalna organizacija UL, FF,
Partnerska raziskovalna organizacija IER)
· Prikaz in ovrednotenje domacih in tujih primerov dobrih praks in ucinkovitosti
sistemov upravljanja in financiranja zavarovanih obmocij. Analiza primerov dobrih praks v
Sloveniji in tujini z vidika ucinkovitega trženja ohranjene narave. (Odgovorna raziskovalna
organizacija UL, FF)
· Analiza ucinkov vloženih sredstev od trženja ohranjanja narave na zavarovanih
obmocjih (vzorcno obmocje). (Partnerska raziskovalna organizacija IER)
· Izdelava smernic za upravljavce pri financiranju obmocji Nature 2000 in širših
zavarovanih obmocij. (Partnerska raziskovalna organizacija IER)
Prispevek ohranjenosti narave in zavarovanih obmocij k skladnemu regionalnemu
in ekonomskemu razvoju ter razvojno aktiviranje zavarovanih obmocij
Opredelitev prispevka ohranjenosti narave in zavarovanih obmocij k skladnemu
regionalnemu razvoju s pomocjo regionalnega vrednotenja okoljskega, socialnega,
kulturnega in cloveškega kapitala. Na pilotnih primerih v Sloveniji in primerih dobrih praks
poizkusiti ovrednotiti aktualen/dejanski prispevek ohranjenosti narave k regionalnemu
razvoju, ugotoviti pa tudi potencialen, še ne izkorišcen prispevek. (Odgovorna raziskovalna
organizacija UL, FF, Partnerska raziskovalna organizacija IER)
·Ekonomsko vrednotenje ohranjenosti narave (in zavarovanih obmocij) pri razlicnih
dejavnostih (turizem, kmetijstvo, raba obnovljivih virov idr.) (Partnerska raziskovalna
organizacija IER)
9
· Izdelava virtualnega modela ekonomsko delujocega obmocja. Z analizo obstojece
mreže poti ter valoriziranih poznanih tock naravne in kulturne dedišcine oblikovanje
virtualnega modela ekonomsko delujocega obmocja. Model je pripravljen za obmocje
regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. (Partnerska raziskovalna organizacija ZRC
SAZU)
· Oblikovan splošen model uporabe kulturne dedišcine na zavarovanih obmocjih (kjer
kulturna dedišcina predstavlja razvojni potencial). (Partnerska raziskovalna organizacija
ZRC SAZU)
· Priprava splošnega modela uporabe obnovljivih virov energije na zavarovanih
obmocjih. (Partnerska raziskovalna organizacija Univerza v Novi Gorici)
Zaradi kompleksne vsebine razpisa so bili zastavljeni cilji izjemno ambiciozni, že med
izvajanjem projekta pa smo skupaj z narocnikom ugotovili, da nekaterih v celoti ne bo moc
realizirati. Hkrati pa smo na posameznih podrocjih razširili obseg raziskave z vsebinami, ki
so se pokazale kot aktualne med samim potekom dela.
Med slabostmi prijave in izvedbe projekta bi želeli izpostaviti predvsem:
· Vkljucevanje obmocij Natura 2000 in interpretacija problematike varovanih obmocij
nasploh; Raziskava naj bi reševala najširšo problematiko vseh obmocij varovanja, kar
se je izkazalo za težko izvedljivo. Vsebinsko smo se tako bolj osredotocili na že
zavarovana obmocja (predvsem pri analizi vzorcnih obmocij).
· Veliko število partnerskih inštitucij v projektni skupini. Pri odobritvi projekta smo bili s
strani sofinancerjev v skupni projekt združeni razlicni projekti. Kljucnega pomena je
bilo nesodelovanje pri pripravi skupne prijave; sam projekt so narocniki odobrili ob
predlogu združitve štirih projektov razlicnih inštitucij, ki so na razpisih sodelovale z
lastno prijavo. Izkazalo se je, da nekatere od sodelujocih niso prilagodile vsebin
dogovorjenemu razpisu in skupnim ciljem, tako da je bil rezultat njihovega sodelovanja
manjši od pricakovanega.
· Glede na aplikativnost pricujocega projekta bi bila že ob sami prijavi dobrodošla
vkljucitev izbranih zavarovanih obmocjih, ki bi s svojimi konkretnimi izkušnjami lahko
pomembno obogatili rezultate projekta.
1.3 Pregled po posameznih fazah dela
Delo je potekalo od oktobra 2006 (operativno od januarja 2007) do septembra 2008. V
prijavi smo opredelili 7 delovnih faz, v okviru katerih je dejansko delo tudi potekalo.
Faza 1: Zasnova projekta, pregled literature in sorodnih raziskav, zbiranje in
urejanje relevantnih podatkovnih baz (1. 10. 2006 – 31. 12. 2006)
Priprava vsebinsko natancno definirane projektne dokumentacije, uskladitev metodologije,
vrednotenje sorodnih domacih in tujih raziskav, pregled literature, zbiranje in priprava
relevantnih podatkovnih baz za posamezne segmente.
Ta faza dela se je podaljšala do marca 2007, saj se je podaljšalo obdobje priprave
projektne dokumentacije in podpisa pogodbe. Dodatno usklajevanje je predstavljalo tudi
koordiniranje dela med posameznimi projektnimi partnerji.
Faza 2: Analiza izbranih vzorcnih zavarovanih obmocij, analiza primerov dobrih
praks doma in v tujini (1. 1. 2007 – 30. 9. 2007)
Skupaj z narocnikom smo opredelili tri vzorcna zavarovana obmocja v Sloveniji (TNP, KP
Logarska dolina in KP Goricko), v raziskavo pa vkljucili tudi potencialno bodoce obmocje
ekoregije – Notranjsko-kraško regijo (podrobneje vsebinsko obdeloval projektni partner
Univerza v Novi Gorici).
10
Analiza vzorcnih obmocij in kvantitativna analiza obstojecih podatkov; s pomocjo
relevantnih podatkovnih baz poteka podrobna analiza vsakega od štirih izbranih sondnih
obmocij. Zaradi potreb raziskave smo ta segment nadgradili z obsežnejšo terensko
raziskavo – anketo (»Vprašalnik o razvojnih potencialih«). Pripravili smo vprašalnike za
domacine (živece na zavarovanih obmocjih) in obiskovalce (glej v Prilogi), vprašanja smo
deloma prilagodili posameznim specifikam izbranih obmocij (npr. Notranjsko-kraška regija
kot obmocje ni v celoti zavarovana). Koncni cilj te faze dela je identifikacija
vrednosti/potencialov posameznega izbranega zavarovanega obmocja, kar bo predstavljalo
osnovo oblikovanju modela možnosti aktiviranja razvoja v razlicnih zavarovanih obmocjih.
Z obsežno anketo med domacini in obiskovalci smo laže opredelili tudi kljucne razvojne
probleme; poznavanje razmer je odlocilno pri pripravi upravljavskih nacrtov in nacrtov
financiranja zavarovanih obmocij. Opravili analize stanja razvojnih potencialov in
podrobnejše analize obstojecih cloveških virov, z obsežno anketo med domacini in
obiskovalci vseh štirih obmocij pa smo ovrednotili tudi percepcijo razvojnih potencialov,
razvojnih problemov in pogled na obstojec sistem varovanja.
Za 10 izbranih zavarovanih obmocij v tujini (izbrana glede na razlicne tipe varovalnih
režimov) smo opravili analize vzpostavitve in oblike varovanja, sistema upravljanja, nacin
promocije in trženja ter financiranja zavarovanega obmocja – kot modelni primeri.
Faza 3: Analiza stanja okoljskega, socialnega in kulturnega kapitala, cloveških
virov ter pilotno aktiviranje razvoja. Analiza stanja upravljanja in financiranja (1.
1. 2007 – 30. 9. 2007)
Teoreticna izhodišca za identifikacijo potencialov zavarovanih obmocij. Opredelitev vloge
okoljskega kapitala, gospodarskega kapitala, socialnega kapitala in cloveških virov pri
trajnostnem razvoju varovanih obmocij; pripravili smo podrobne definicije, ovrednotili
posamezne vrste kapitalov in definirali metode za njihovo aktiviranje.
Razvojno aktiviranje na izbranem že zavarovanem obmocju KP Golte s poudarkom na
razvoju socialnega kapitala in cloveških virov.
Izdelava virtualnega modela ekonomsko delujocega obmocja, ki bo temeljil na aktiviranju
kulturne dedišcine.
Analiza stanja upravljanja in financiranja na izbranih zavarovanih obmocjih je bila
prestavljena v zakljucne faze projekta.
Faza 4: Predlogi ukrepov spodbujanja razvoja socialnega kapitala in razvoj
cloveških virov (1. 10. 2007 – 31. 12. 2007)
Na podlagi primerov ter pilotne raziskave priprava predlogov spodbujanja socialnega
kapitala ter modela aktiviranja socialnega kapitala s strani države, ki je prenosljiv in
uporaben na razlicnih obmocjih varovanja.
Faza 5: Ekonomsko vrednotenje prispevka ohranjenosti narave in oblikovanje
modelov trajnostne rabe (1. 1. 2008 – 31. 5. 2008)
Ekonomska ocena prispevka ohranjenosti narave za posamezne dejavnosti in primeri
identifikacije »vrednosti« izbranih zavarovanih obmocij.
Faza 6: Razvojno aktiviranje zavarovanih obmocij (1.3.2008 – 15.9.2008)
Oblikovanje modelov trajnostne rabe in priprava scenarijev možnosti razvoja kljucnih
dejavnosti za povecanje konkurencnosti posameznih obmocij varovanja. Pri pripravi
modelov smo izhajali iz razlicnih oblik varovanja ter iz nosilnih dejavnosti.
Faza 7: Priprava izhodišc za nacrtovanje in financiranje ter upravljanje (1. 8. 2008
– 30. 9. 2008)
Analiza stanja upravljanja (na izbranih vzorcnih zavarovanih obmocjih) ter predstavitve
nacrtovanja, financiranja in vrednotenja (za)varovanih obmocij.
Oddaja koncnega porocila
11
1.4 Vloga sodelujocih inštitucij
Projekt »Trajnostni razvoj varovanih obmocij – celostni pristop in aktivna vloga
države; trajnostno gospodarjenje v varovanih obmocjih z vidika doseganja
skladnejšega regionalnega razvoja« je zasnovan interdisciplinarno in
medinštitucionalno, na predlog sofinancerjev pa pri projektu sodelujemo nosilna RO
Univerza v Ljubljani - Filozofska fakulteta, (Oddelek za geografijo) in sodelujoce RO:
Univerza v Ljubljani – Biotehniška fakulteta, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Univerza
v Novi Gorici (Laboratorij za raziskave v okolju), ZRC SAZU – Inštitut za arheologijo. Pri
projektu sodelujeta kot samostojni konzultantki za posamezne segmente tudi Martina
Pecnik in Marjeta Keršic Svetel.
Pri prijavi projekta in tudi sami izvedbi so vsebinsko tesno sodelovali raziskovalci Filozofske
fakultete, Oddelka za geografijo in Inštituta za ekonomska raziskovanja. Osredotoceni so
bili na vsebine opredelitve razvojnih potencialov, razvojnih možnosti in problemov na
izbranih zavarovanih obmocjih ter analizo nacrtovanja upravljanja in financiranja ter
vrednotenja (za)varovanih obmocij. S poglobljeno analizo razvojno uspešnih zavarovanih
obmocij drugod po Evropi smo opredelili tiste potencialne kvalitete, ki bi jih bilo smiselno
upoštevati pri razvoju slovenskih obmocij varovanja. Ostali partnerji pri projektu so izvajali
samostojne, v naprej opredeljene raziskave, ki smo jih naknadno vkljucili v skupni projekt.
Osnovne naloge posameznih projektnih partnerjev lahko na kratko definiramo v naslednjih
tockah:
UL, Filozofska fakulteta:
· Vodenje in koordiniranje projekta.
· Teoreticno-metodološka opredelitev kljucnih skupin razvojnih potencialov.
· Analiza primerov dobrih praks zavarovanih obmocij v tujini (skupaj s konzultantko
Marjeto Keršic-Svetel).
· Pokrajinska tipologija vseh zavarovanih obmocij v Sloveniji kot eno od izhodišc za
pripravo upravljavskih nacrtov.
· Zbiranje in analiza podatkov, urejanje podatkovnih baz za izbrana zavarovana
obmocja.
· Priprava in izvedba terenskega dela; vprašalnik o razvojnih potencialih zavarovanih
obmocij, ki je bil namenjen domacinom in obiskovalcem (TNP 138 anket, KP Logarska
dolina 39 anket, KP Goricko 127 anket, Notranjsko-kraška regija 237 anket). Dopolnili
smo ga s krajšim vprašalnikom o turizmu in turisticnih potencialih na obmocju TNP-ja
Zgornjesavske doline (izvedli 404 ankete), ki je bil namenjen zgolj obiskovalcem TNPja.
· Priprava in izvedba intervjuja na vseh treh upravljavskih inštitucijah izbranih
zavarovanih obmocjih.
· Analiza stanja in možnosti aktiviranja socialnega kapitala v KP Golte (skupaj s
konzultantko Martino Pecnik).
· Analiza stanja in predlogi za izboljšanje cloveških virov na izbranih zavarovanih
obmocjih.
· Razvojno aktiviranje zavarovanih obmocij – možnosti razvojnega aktiviranja za
posamezne oblike zavarovanih obmocij.
Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER):
V okviru projekta je Inštitut za ekonomska raziskovanja udeležen na treh delovnih
nalogah in sicer:
·ekonomsko vrednotenje naravnih in kulturnih vrednot,
·vrednotenje ukrepov, programov na zavarovanih obmocjih in
12
·izdelava smernic za upravljavce pri financiranju obmocij Natura 2000 in širših zavarovanih
obmocij.
Glede na to, da gre pri prvih dveh tockah za vrednotenje, ki pa je seveda popolnoma druge
narave in služi vsak svojemu namenu. Ekonomsko vrednotenje naravnih in kulturnih
vrednot se osredotoca na vrednotenje v teoreticnem, metodološkem in empiricnem smislu
ter na oceno potreb in možnosti za ekonomsko vrednotenje štirih vzorcnih (za) varovanih
obmocij.
UL, Biotehniška fakulteta:
· Primerjava casovnih serij spreminjanja rabe tal – prikaz dinamike razvoja krajine in
hitrost zarašcanja s pomocjo primerjave rabe tal v razlicnih obdobjih (v casu od 1975
do 2000) na obmocju Pivke.
· Predlog vrednih delov prostora z vidika krajinske stabilnosti, trajnostne rabe tal in
ohranjanja narave.
Celotno gradivo in delovne rezultate te partnerske inštitucije smo posredovali narocnikom
že v faznem porocilu, kljub prizadevanjem pa rezultatov tega dela raziskave nismo uspeli
vkljuciti v širši kontekst celotnega projekta in ga na koncu vkljuciti v koncno porocilo.
Univerza V Novi Gorici:
· Analiza možnosti za uresnicitev vizije Notranjsko-kraške eko regije.
· Priprava okvirov za splošen model rabe obnovljivih virov energije.
Zakljuceno gradivo kot rezultat dela te partnerske inštitucije je bilo z dopolnitvami že v
okviru faznega porocila posredovano narocnikom. Žal pa tudi rezultati tega sodelovanja
niso v skladu z želenimi zastavljenimi cilji, saj sodelavci niso uspeli pripraviti splošnega
širše uporabnega modela za uporabo obnovljivih virov energije, niti niso podali ustrezne
analize možnosti za uresnicitev potencialne eko regije.
ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo:
· Opredelitev vloge kulturne dedišcine pri trajnostnem razvoju zavarovanih obmocij (na
primeru bodocega regijskega parka Kamniško-Savinjskih Alpe in KP Logarske doline).
· Priprava dinamicnega prostorskega (GIS) modela turisticnih izdelkov, ki temeljijo na
KD.
Gradivo za aktiviranje razvoja na podlagi modela aktiviranja kulturne dedišcine je bilo
posredovano narocnikom v faznem porocilu, del vsebin, ki so kljucne z vidika ciljev samega
projekta, pa smo vkljucili tudi v zakljucno porocilo.
1.5 Vkljucenost zavarovanih obmocij v sektorske zakonodaje
Varstvo narave
Krovni zakon s podrocja varovanja narave Zakon o ohranjanju narave (ZON)
Ur.l. RS, št. 56/1999 v svojem namenu doloca »ukrepe ohranjanja biotske
raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k
ohranjanju narave«. Hkrati zakon ureja podrocje zavarovanih obmocij v najširšem
smislu. Z vidika razvojnega aktiviranja tovrstnih obmocij je pomemben 54. clen, ki posebej
poudarja, da se morajo posegi in dejavnosti na zavarovanem obmocju izvajati v skladu z
aktom o zavarovanju, in z nacrtom upravljanja, ce je le-ta predpisan. Zakon ob
ustanavljanju zavarovanih obmocij predvideva aktivno vkljucevanje javnosti (javna
predstavitev in javna obravnava) ter upravljanje, ki ga lahko izvaja ustanovitelj ali pa v ta
namen ustanovljen javni zavod; možno je tudi podeljevanje koncesij.
Z vidika razvojnega aktiviranja tovrstnih obmocij je pomembna tudi vkljucitev nacrta
upravljanja, s katerim se dolocijo razvojne usmeritve, nacin izvajanja varstva, rabe in
upravljanja zavarovanega obmocja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot
na zavarovanem obmocju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.
13
Varstvo kulturne dedišcine
Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1) Ur.l. RS, št. 16/2008 doloca nacine varstva
kulturne dedišcine ter pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogociti celostno
ohranjanje dedišcine, ki se deli na materialno in živo dedišcino. Materialno dedišcino
sestavljata premicna in nepremicna dedišcina.
Z vidika zavarovanih obmocij je pomemben 15. clen zakona, ki predpisuje enotno
zavarovanje spomenikov in narave, pri cemer se obmocje, ki poleg izjemnih kulturnih
vrednot za državo vsebuje tudi lastnosti, zaradi katerih je primerno za pridobitev statusa
širšega zavarovanega obmocja na podlagi predpisov s podrocja ohranjanja narave, lahko z
istim aktom zavaruje kot spomenik po Zakonu o varstvu kulturne dedišcine in kot širše
zavarovano obmocje narave. Omenjeni clen predvideva sodelovanje obeh resornih
ministrstev (Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje in prostor) v postopku enotnega
zavarovanja obmocja.
Varstvo okolja
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) Ur.l. RS, št. 41/2004 med nameni varstva okolja
izpostavlja spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoca
dolgorocne pogoje za clovekovo zdravje, pocutje in kakovost njegovega življenja ter
ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Cilji varstva okolja so zlasti:
1. preprecitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,
2. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,
3. trajnostna raba naravnih virov,
4. zmanjšanje rabe energije in vecja uporaba obnovljivih virov energije,
5. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja,
6. izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih
regeneracijskih sposobnosti,
7. povecevanje snovne ucinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter
8. opušcanje in nadomešcanje uporabe nevarnih snovi.
Za doseganje ciljev pa zakon predvideva:
· spodbujanje proizvodnje in potrošnje, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja,
· spodbujanje razvoja in uporabo tehnologij, ki preprecujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo
obremenjevanje okolja in
· placevanje onesnaževanje in raba naravnih virov.
Za zavarovana obmocja je pomemben 12. clen (nacelo spodbujanja), po katerem država in
obcina v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujata dejavnosti varstva okolja, ki
preprecujejo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja, in tiste posege v okolje, ki
zmanjšujejo porabo snovi in energije ter manj obremenjujejo okolje ali ga omejujejo pod
stopnjo dopustnih meja.
Pri dolocanju spodbud so okolju primernejše naprave, tehnologija, oprema, izdelki in
storitve ter dejavnosti deležni vecjih ugodnosti od okolju manj primernih. Država in obcina
spodbujata ozavešcanje, informiranje in izobraževanje o varstvu okolja.
Izpostaviti velja še pomen nacela ekološke funkcije lastnine po katerem je potrebno
ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, ohranjanje naravnih vrednot in biotske
raznovrstnosti. Prav tako velja, da se zaradi ohranjanja narave in izboljšanja kakovosti
clovekovega življenja za naravne dobrine, ki so skladno z zakonom dolocena kot ekološko
pomembna obmocja ali naravne vrednote, lahko doloci poseben režim uživanja lastnine,
drugih pravic rabe ali opravljanja dejavnosti.
14
Z okoljskimi izhodišci je dolocena obvezna:
· priprava planov, programov, nacrtov in drugih aktov na podrocju urejanja prostora,
upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, lova, ribištva, rudarstva, kmetijstva,
energetike, industrije, transporta, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbo
prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma.
· prikaz varstvenih, varovanih, zavarovanih, degradiranih in drugih obmocij, na katerih
je zaradi varstva okolja, ohranjanja narave, varstva naravnih virov ali kulturne
dedišcine predpisan poseben pravni režim.
Pomemben mehanizem za razvoj dejavnosti je celovita presoja vplivov na okolje.
Zaradi uresnicevanja nacel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive je treba v
postopku priprave plana, programa, nacrta, prostorskega ali drugega akta (v nadaljnjem
besedilu: plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito
presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovi in oceni vplive na okolje in
vkljucenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva clovekovega zdravja in
kulturne dedišcine v plan, in pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove
izvedbe na okolje.
Turizem
Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT) Ur.l. RS, št. 2/2004 posebej naravne in
kulturne dedišcine ne izpostavlja, zgolj v 7. clenu je izpostavljeno, da ukrepi in aktivnosti
turisticne politike vkljucujejo tudi programe za krepitev trajnostnega turisticnega razvoja
na podrocju ekološkega informiranja, izobraževanja, osvešcanja, varovanja izboljševanja
kakovosti okolja.
V Razvojnem nacrtu in usmeritvah slovenskega turizma 2007-2011 je naravna in
kulturna dedišcina prepoznana kot pomemben razvojni turisticni potencial. Dokument
posebej izpostavlja naslednje:
· »Obmocja ohranjanja narave tako ekološko pomembna obmocja, Natura 2000,
naravne vrednote, kot zavarovana obmocja, slovenski gozdovi, kraška obmocja, reke
in jezera, so vir za razvoj turisticnih proizvodov, obenem pa je turizem orodje za
ohranjanje narave.«
· Zavarovana obmocja in naravne vrednote so premalo vkljucene v turisticno ponudbo
(biotska pestrost).
· Zakonodaja na podrocju zašcite naravnih vrednot se še ne izvaja v celoti (kar vpliva
na valorizacijo v turisticne namene).
· Za uspešnejšo valorizacijo naravnih vrednot v turisticne namene, je ob upoštevanju
nacel trajnostnega razvoja potrebno zagotoviti enakopravno obravnavo funkcije
varovanja in razvoja.
· Kulturna dedišcina še ni ustrezno vkljuceno v turisticno ponudbo.
· potrebno je upoštevati nacelo trajnostne rabe kulturne dedišcine in celostnega
ohranjanja teh obmocij.
Ohranjena narava in kulturna dedišcina sta predstavljeni kot prednosti Slovenije v SWOT
matriki v delu o viziji slovenskega turizma.
Kmetijstvo
Kmetijstvo kot dejavnost najpomembneje vpliva na kvaliteto prostora, od njegove
usmeritve pa je prav v zavarovanih obmocjih odlocilno tako ohranjanje kulturne pokrajine,
biotske raznovrstnosti in kulturne identitete prostora.
Pomemben napredek v razumevanju kmetijstva in njegove vloge v pri trajnostnem razvoju
(tudi zavarovanih obmocij) se kaže v novem Zakonu o kmetijstvu (UL št. 45/2008), kjer
je opredeljeno, da morajo biti ukrepi kmetijske politike usmerjeni predvsem v trajnostni
15
razvoj kmetijstva, s katerim se vzdržuje biotska raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst
in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob hkratnem varovanju naravnih razmer za življenje
v tleh, vodi in zraku. Govorimo sicer o splošni usmeritvi k trajnostnemu razvoju, nov
pogled in razmišljanje pa pripomore tudi k trajnostno naravnanim ciljem zavarovanih
obmocij.
Neposredno pa na trajnostni razvoj zavarovanih obmocij vplivajo ukrepi, ki so opredeljeni v
programu razvoja podeželja. Za podpiranje trajnostnega razvoja podeželskih obmocij se
politika razvoja podeželja osredotoca na tri skupno dolocene temeljne cilje:
1. izboljšanje konkurencnosti kmetijstva in gozdarstva,
2. podpiranje upravljanja z zemljišci in izboljšanje okolja,
3. izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti.
Za delovanje in trajnostni razvoj zavarovanih obmocij pa sta kljucni prednostni nalogi v
okviru drugega cilja in sicer:
· ohranjanje kmetijstva na obmocjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost in
· spodbujanje okolju prijaznih kmetijskih praks.
Predvsem sta namenjeni podpori za ohranjanje kmetovanja na obmocjih z omejenimi
možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD) in spodbujanju okolju prijazne kmetijske prakse
tudi na obmocjih NATURA 2000 in obmocjih, ki so za ohranjanje biodiverzitete posebnega
pomena. Prav tako neposredno prispevata k izboljšanju stanja okolja in voda, podirata
trajnostno rabo kmetijskih zemljišc in razvoj sonaravnih oblike kmetovanja.
Ti dve nalogi sta podprti z dvema ukrepoma in sicer Izravnalnimi placili za obmocja z
omejenimi možnostmi za kmetijstvo in kmetijsko okoljskimi placili. Oba ukrepa posredno
bistveno vplivata na obseg in usmeritev kmetijske dejavnosti na podeželju, predvsem na
zavarovanih obmocjih, saj sta namenjena spodbujanju sonaravnega kmetovanja, trajnostni
rabi kmetijskih zemljišc, ohranjanju kulturne pokrajine. Predvsem ukrep Kmetijsko
okoljska placila, katerega cilj je vzpostaviti ravnotežje med kmetijsko pridelavo ter
varovanjem narave, neposredno spodbuja trajnostni razvoj kmetijstva v obmocjih
varovanja. V tretji skupini kmetijsko-okoljskih podukrepov so vsi namenjeni prav
varovanju zavarovanih obmocij (Reja domacih živali v osrednjem obmocju pojavljanja
velikih zveri, ohranjanje posebnih travišcnih habitatov, ohranjanje travišcnih habitatov
metuljev, ohranjanje steljnikov, ohranjanje habitatov ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na
obmocjih Natura 2000, Pokritost tal na vodovarstvenem obmocju). Neposredno pa se na
obmocja Natura 2000 nanaša ukrep ohranjanja habitatov ptic vlažnih ekstenzivnih
travnikov.
Z vidika trajnostnega razvoja zavarovanih obmocij velja izpostaviti še uveljavljanje drugih
podukrepov, ki sicer niso neposredno namenjene zavarovanim obmocjem, bi pa prav
znotraj njih odlocilno prispevala k naravovarstveni in razvojno-varovalnim ciljem.
Izpostaviti velja predvsem:
· Ohranjanje kolobarja
· Ekološko kmetovanje
· Planinska paša
· Košnja strmih travnikov
· Košnja grbinastih travnikov
· Travniški sadovnjaki
· Pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin
· Sonaravna reja domacih živali
· Ohranjanje ekstenzivnega travinja
Gozdarstvo
16
Zakon o gozdovih (ZG) Ur.l. RS, št. 30/1993, ureja varstvo, gojenje, izkorišcanje in rabo
gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo
sonaravno ter vecnamensko gospodarjenje v skladu z naceli varstva okolja in naravnih
vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresnicevanje njihovih
funkcij. Z vidika posegov v gozdove pri pripravi navodil zanje zakon predvideva
sodelovanje organizacije, pristojne za varstvo okolja in varstvo naravne ter kulturne
dedišcine.
Zakon posebej opredeljuje varovalne gozdove in gozdove s posebnim namenom v
katerih je izjemno poudarjena:
· raziskovalna funkcija, higiensko-zdravstvena funkcija ali funkcija varovanja naravne
in kulturne dedišcine,
· zašcitna, rekreacijska, turisticna, poucna, obrambna ali estetska funkcija.
· gozdovi s posebnim namenom so tudi gozdna zemljišca, na katerih so skladišca ali
vadbeni objekti, namenjeni obrambnim potrebam. Z njimi upravlja Ministrstvo za
obrambo v skladu z Zakonom o gozdovih.
· gozdovi s posebnim namenom so tudi gozdovi na obmocjih, ki so razglašena za
naravne znamenitosti po predpisih o varstvu naravne dedišcine.
Posebej so dolocene tudi naravne znamenitosti oziroma redkosti v gozdu oziroma v
gozdnem prostoru - to so gozdna drevesa s premerom v prsni višini nad 120 cm in gozdna
drevesa z izjemnimi botanicnimi, dendrometricnimi, biotopskimi ali oblikovno estetskimi
lastnostmi, deli gozda, ki so posebno pomembni za ohranitev posameznih avtohtonih
rastlin ali prosto živecih živali, ter ostali pomembni objekti naravne dedišcine in se
zavarujejo po predpisih, ki urejajo varstvo naravne dedišcine.
Lovstvo
Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), Ur.l. RS, št. 16/2004 ureja upravljanje z divjadjo, ki
obsega nacrtovanje, ohranjanje, trajnostno gospodarjenje in spremljanje stanja divjadi ter
nacine njihovega izvajanja. Upravljanje z divjadjo zagotavlja ekološke, socialne in
gospodarske funkcije divjadi ter njenega življenjskega prostora, zlasti pa:
· ohranjanje in varstvo divjadi kot naravnega bogastva;
· ohranjanje in povecevanje biološke in krajinske pestrosti ter stabilnosti
življenjskih združb;
· preprecevanje in povracilo škod od in na divjadi;
· trajnostno gospodarjenje z divjadjo.
Pri upravljanju z divjadjo velja splošni varstveni režim po predpisih o ohranjanju
narave. Podlage za upravljanje z divjadjo so program upravljanja z divjadjo v Sloveniji,
nacrti za upravljanje z divjadjo ter vsi razvojni nacrti in dokumenti s podrocja varstva
narave, razvoja gozdov, razvoja kmetijstva in drugih dejavnosti, ki se nanašajo na okolje.
Pomembna je opredelitev nelovnih površin, pri cemer so to tudi površine, kjer je iz
naravovarstvenih razlogov trajno prepovedan lov na vse vrste divjadi. Zakon predpisuje
tudi obvezno strokovno usposabljanje ter naravovarstveno izobraževanje lovcev.
Prostorsko nacrtovanje
Zakon o prostorskem nacrtovanju (ZPNacrt), Ur.l. RS, št. 33/2007 vkljucuje ohranjanje
narave in kulturne dedišcine v svojem osnovnem cilju, pri cemer je namen zakona
omogocati skladen prostorski razvoj z obravnavo in usklajevanjem razlicnih potreb in
interesov razvoja z javnimi koristmi na podrocjih varstva okolja, ohranjanja narave in
kulturne dedišcine, varstva naravnih virov, obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi
nesrecami. Izpostavljeno je nacelo trajnostnega prostorskega razvoja, ki nalaga
državi in obcini obveznost takšnega prostorskega nacrtovanja, ki omogoca kakovostno
17
življenjsko okolje s takšno rabo prostora, ki ob upoštevanju dolgorocnega varovanja
okolja, ohranjanja narave in trajnostne rabe naravnih dobrin in drugih virov ter celostnega
ohranjanja kulturne dedišcine omogoca zadovoljevanje potreb sedanje generacije ter ne
ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Pri razvojnem aktiviranju zavarovanih
obmocij je pomembno tudi nacelo vkljucevanja kulturne dedišcine, po katerem se pri
prostorskem nacrtovanju prostorske ureditve in posegi usmerjajo in nacrtujejo tako, da se
pri tem ohranjajo in prenavljajo obmocja in objekti obstojece kulturne dedišcine, še
posebej naselbinske dedišcine. Prenova urbanih in drugih obmocij ter upoštevanje vrednot
in razvojnih potencialov dedišcine pri pripravi prostorskih aktov sta kljucna inštrumenta
celostnega ohranjanja kulturne dedišcine. Prostorski izvedbeni pogoji posebej dolocajo
celostno ohranjanje kulturne dedišcine, ohranjanja narave, varstva okolja in naravnih
dobrin ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrecami.
Regionalni razvoj
Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR) Ur.l. RS, št. 60/1999,
93/2005 med cilji spodbujanja skladnega regionalnega razvoja med drugim posebej
izpostavlja ohranjanje in razvijanje kulturne identitete z ustvarjanjem pogojev za
kulturno ustvarjalnost in raznolikost, trajnostni razvoj kulturne dedišcine in dostopnost
do kulturnih dobrin v razvojnih regijah . Zavarovana obmocja pa posredno obravnava 14.
clen, ki doloca, da se za tovrstna obmocja lahko pripravi obmocni razvojni program, in
sicer na pobudo pristojnega ministrstva ali lokalnih skupnosti.
18
2 Primeri dobrih tujih praks z vidika varovanja,
upravljanja, razvoja in trženja
Zavarovana obmocja se med seboj zelo razlikujejo, ne le po formalni (kategorija
zavarovanja, upravljavec, pravni okvir...) ampak predvsem po vsebinski plati; glede na
cilje, namene varovanja, kakšne naravne, kulturne in duhovne vrednote so prisotne na
zavarovanem obmocju, kakšne so zaželene in kakšne dopustne rabe, glede upravljavcev in
metod upravljanja itd.
Zato so primeri dobre prakse predvsem ilustrativni in kažejo, kako zavarovano obmocje
lahko deluje kot vzvod regionalnega razvoja in ustvarjanja dodane vrednosti. Poudariti
velja, da ni mogoce nobene dobre prakse neposredno prenašati na druga
zavarovana obmocja. Lahko služijo le kot zgled, primer in kot usmeritev raziskovanja.
Ali je »razvojna vloga« zavarovanega obmocja uspešna, je prav tako težko dolociti v
absolutnem smislu: pricakovanja lokalnih prebivalcev in merila, ali uspešno dosegajo
zaželeno kakovost življenja, so namrec zelo razlicna.
Nedvomno pa je res (in to dokazujejo tudi navedeni primeri dobrih praks), da so lahko
vse kategorije zavarovanih obmocij (celo strogi naravni rezervati) vzvod za
trajnostni razvoj posameznih obmocij in s tem tamkajšnjega lokalnega prebivalstva.
Primeri so izbrani deloma na podlagi izkušenj, poznavanja in osebnega mnenja, pa tudi na
podlagi mednarodnih analiz in certifikatov za zavarovana obmocja ter ocen strokovnjakov
(literatura, razpisi, nagrade...).
Vsi navedeni primeri imajo nekaj skupnih znacilnosti, ki lahko predstavljajo temelj za
uspešnost upravljanja in vloge zavarovanega obmocja v razvojnih strategijah in
jih lahko strnemo v naslednjih tockah:
· Kakovost in preglednost upravljanja, participativnost in javnost vseh
podatkov1.
· Stvarna SWOT analiza, odkrito obravnavanje konfliktnih situacij in dilem,
podprto s temeljitimi raziskavami in stvarnimi podatki.
· Vpetost zavarovanega obmocja v razvojne strategije širše skupnosti – ob
upoštevanju ciljev zavarovanih obmocij in varovanja kulturne dedišcine.
· Zavarovano obmocje nastopa kot vzvod za varovanje vrednot, ki so
dejanske vrednote širše skupnosti (in niso vsiljene, sugerirane »zunaj«).
· Avtenticnost kot kakovost, na kateri gradijo razvoj.
· Razvojna vloga zavarovanega obmocja je obravnavana v luci trajnostnega
financiranja zavarovanega obmocja in varstva kulturne dedišcine2.
1 IUCN je ravno zaradi velikega pomena, ki ga ima kakovost upravljanja za razvojno vlogo zavarovanega
obmocja izoblikovala kriterije za evalvacijo kakovosti upravljanja zavarovanih obmocij: Hockings, M.,
Stolton, S., Leverington, F., Dudley, N. and Courrau, J. (2006). Evaluating Effectiveness: A framework for
assessing management effectiveness of protected areas. 2nd edition. IUCN, Gland, Switzerland and
Cambridge, UK.
2 To je pomembno, saj se pogosto v razvojnih nacrtih zavarovana obmocja obravnavajo kot« surovina« za
ekonomske dejavnosti , katerih dobicek se odliva v popolnoma druge sektorje in celo v druga obmocja.
Trajnostno financiranje zavarovanih obmocij je nujni pogoj za uresnicevanje ciljev varovanja – zato je
razvojna vloga tako pomembna. Glej pregled vzorcev za trajnostno financiranje zavaropvanih obmocij. v
publikaciji: Emerton, L., Bishop, J. and Thomas, L. (2006). Sustainable Financing of Protected Areas: A
global review of challenges and options. IUCN, Gland, Switzerland and Cambridge, UK.
19
2.1 Klasifikacija zavarovanih obmocij
Vsa zavarovana obmocja narave je mogoce razvrstiti v šest kategorij, ki jih je
sistematizirala Svetovna zveza za varstvo narave IUCN glede na cilje zavarovanja.
Kategorije so oznacene z rimskimi številkami od ena do šest, govorimo o kategoriji ena,
dva, tri itd., saj ne gre za razvršcanje po pomembnosti ali strogosti varovanja, ampak
samo za razlicne cilje zavarovanja in s tem za razlicne vrste zavarovanih obmocij. V
Smernicah za upravljanje zavarovanih obmocij po kategorijah IUCN3 je v uvodu izrecno
poudarjeno, da kategorije ne pomenijo razlicne strogosti varovanja – cilji zavarovanega
obmocja morajo biti povsod strogo zašciteni, ce naj sploh gre za zavarovano obmocje po
kriterijih IUCN.
Poleg kategorij IUCN poznamo še druge oblike zavarovanja obmocij s pomembno
naravno (in kulturno) dedišcino, ki temeljijo na mednarodnih sporazumih, pravnih aktih in
širše sprejetih kriterijih. Vecinoma je tudi ta obmocja mogoce razvrstiti po kriterijih IUCN,
vendar pa obstajajo nekateri cilji zavarovanja, ki jih IUCN ne upošteva 4. V pricujocem
pregledu so zajeta Biosferna obmocja UNESCO, Obmocja svetovne dedišcine UNESCO,
Geoparki UNESCO in Ramsarska obmocja. V veliki vecini primerov so te oblike
mednarodnega zavarovanja tesno povezane z zavarovanjem po kategorijah IUCN – z
notranjo conacijo, ki lahko vsebuje razlicna ožja zavarovana obmocja, obmocja brez
zavarovanja, vplivna obmocja itd.
V Evropi poznamo še eno mednarodno kategorijo zavarovanih obmocij narave in sicer PAN
PARKS. Gre za zelo specificno vrsto zavarovanih obmocij, saj gre pravzaprav za turisticno
blagovno znamko (ustanovila sta jo Svetovni sklad za naravo WWF in turisticno podjetje
Molekaten). PAN PARKS povezuje tista velika obmocja zelo dobro ohranjene neokrnjene
narave, ki lahko gostom ponudijo najvišjo kakovost doživljanja narave in divjine in tako
imenovane kontemplativne rekreacije v naravnih okoljih. Kriterijem IUCN in kriterijem
kakovosti upravljanja se pridružujejo še kriteriji kakovosti možnih turisticnih doživetij
narave5.
Podrobni kriteriji in okolišcine zavarovanja so seveda mocno odvisni od vsakokratne
nacionalne, regionalne in celo lokalne zakonske podlage, na kateri temelji zavarovanje.
Neposredna primerjava s slovenskimi okolišcinami je skorajda nemogoca, ker tako kriteriji
IUCN kakor tudi pravni okviri posameznih držav poznajo dolocene kvalitete obmocij, ki
jih slovensko naravovarstvo in varstvo kulturne dedišcine sploh ne upoštevata ali
pa le skrajno obrobno. Na primer: obmocja naravnega zvocnega okolja, obmocja z
lastnostmi divjine; kulturno zvocno okolje kot del tradicionalne kulturne krajine; obmocja
temnega nocnega neba (»Dar Sky Parks«); sveta obmocja v naravi; estetska vrednost
pokrajine; perceptivna naravnost, »duh kraja«; avtenticnost obmocja itd. Te podrobnosti
ne bi bile tako pomembne za namen pricujocega pregleda, ce ne bi vse te kakovosti okolja
predstavljale ob intrinzicni vrednosti okolja tudi tržnega blaga za dolocene, v sodobnosti
zelo hitro rastoce tržne niše zlasti na podrocju turizma. (Ne gre pa izkljucno za turizem, saj
danes na primer že govorimo o javnozdravstvenih in terapevtskih storitvah obmocij
narave, mnoge vrste, ki živijo na zavarovanih obmocjih, so temelj za najrazlicnejše
3 Guidelines for Protected area Management Categories IUCN, Cambridge in Gland, 1994. Smerinice so
pravkar v postopku revizije – dokoncna nova verzija bo sprejeta na kongresu IUCN v Barceloni jeseni 2008.
4 Vsaj ne v trenutku, ko natsaja to besedilo – pricakovati pa je nekatere spremembe v vodilih IUCN na
zavarovana obmocja, ki so pripravljene za obravnavo na konferenci IUCN v Barceloni jeseni 2008.
5 Kriteriji PAN PARKS in podatki o organizaciji so dostopni na spletni strani
http://www.panparks.org/Introduction/Verification/Principles
20
produkte in izdelke z veliko dodano vrednostjo, zavarovana obmocja nastopajo kot
element identitete itd.).
Omeniti je treba, da so poseben problem zavarovana obmocja gozdov v Evropi. Med
kategorijami IUCN za zavarovana obmocja in kategorijami za varovanje gozdov v okviru
evropske Ministrske konference o varstvu gozdov je namrec vrsta ogromnih razlik. Problem
je zelo perec in zelo slabo vpliva na varovanje tistih kakovosti gozdov, ki so povezani s cilji
IUCN, varovanjem biotske pestrosti, pa tudi drugih kakovosti gozda, ki niso predmet
gozdarske stroke (na primer estetske vrednosti, naravnosti, divjine, svetih krajev v gozdu,
ki jih pogosto ugotavljamo tudi v Evropi). Problem je prepoznan tako v strokovnih, kot v
krogih Ministrske konference in Evropske komisije in potekajo prizadevanja, da bi
strokovna merila in smernice za varstvo evropskih gozdov uskladili 6 . Zato obmocja,
zavarovana po merilih Ministrske konference za varstvo gozdov (gozdni rezervati, varovalni
gozdovi), v tem pregledu niso posebej zajeta. Opozoriti pa je treba, da je ta razkorak za
Slovenijo zelo pomembna okolišcina, ki mocno vpliva na razvojne potenciale gozdnih
obmocij oziroma na nujno potrebni razmislek, katere funkcije gozda so na nekem obmocju
lahko razvojno toliko pomembnejše, da jim je treba dati prednost – proizvodnja lesne
mase ali pa morda kaj drugega (v praksi se marsikje pokaže, da ima estetska ali duhovna
vrednost dolocenih gozdnih obmocij dejansko vecjo tržno vrednost, kot pa proizvodnja
lesne mase).
Ker v Sloveniji v praksi nimamo zavarovanih obmocij, ki bi ustrezala kategorijama IV in VI
po razvrstitvi IUCN, taki primeri v pregledu niso zajeti. Obmocja NATURA 2000 niso
zavarovana obmocja v ožjem smislu tega pojma, so pa namenjena ohranjanju in
varovanju dolocenih bioloških vrst in njihovih habitatov. Mnoga obmocja, ki so
navedena kot primeri dobrih praks glede na razvojno vlogo, so tudi obmocja NATURA 2000
ali pa vsaj vsebujejo taka obmocja7 (ni pa v vseh primerih tako).
Glede na to, da je pri ocenjevanju razvojnih potencialov zavarovanih obmocij nujno treba
upoštevati vse vrednote obmocja (ne le tistih, ki so morda opredeljene s pravnimi
predpisi), bi bilo priporocljivo za primerjalne študije uporaba kriterijev, ki so jih
strokovnjaki IUCN strnili v publikaciji The Full Values od Parks (2003).
6 Projekt COST E27 za naslovom “Zavarovana obmocja gozdov – analiza in harmonizacija”.
http://www.efi.int/projects/coste27/
Porocilo projekta:‘Protected forest areas in Europe – analysis and harmonisation (PROFOR): Results,
conclusions and recommendations. Dostopno na spletni strani:
http://www.efi.int/portal/project/cost_e27/results/
Porocilo za Slovenijo: Boncina Andrej: COST Action E27. Protected Forest Areas in Europe – Analysis and
Harmonisation (PROFOR). Country Report – Slovenia.
Working Group 1 – Task 1.1. Description of the historical background that has led to the development of
particular national Protected Forest Area frameworks. Porocilo o naravnosti za Slovenijo iz leta 2004 je
dostopno na spletni strani: http://www.efi.int/attachments/naturalness_slovenia.doc
7 Glede upravljavskih praks NATURA 2000 obmocij glej: LIFE Focus / Integrated management of Natura
2000 sites. The contribution of LIFE projects.
Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities, 2005.
21
2.2 Pregled in opis obravnavanih primerov dobrih praks
Preglednica 1: Predstavitev izbranih primerov dobrih praks zavarovanja
Zavarovana obmocja po kategorijah IUCN
kategorija ime obmocja država površina pravna podlaga upravljavec temeljne razvojne dejavnosti
Ia – strogi
naravni
rezervat
Riserva Naturale
della Foce
dell'Isonzo
Italija 2.338 ha
(od tega
1.154 ha
morja)
Ustanoviteljice so obcine
Fiumicello, Gradež, San
Canzian d'Isonzo in
Staranzano
Regijski zakon iz 1996
Upravljavski nacrti
Koncesionar - konzorcij · Naravoslovni turizem
· Izobraževalni turizem
· Kulinaricni turizem
· Lokalni kmetijski produkti
· Dopolnilno kulturni turizem (Benetke,
Oglej, Cedad)
Ia/Ib –
obmocje divjine
(na 80% obmocja
je obisk mogoc
samo s
strokovnim
vodstvom)
Wildnisgebiet
Dürrenstein
Avstrija 2.000 ha Zasebni nakup in donacija
Alberta Rothschilda 1875
– pragozdni rezervat 500
ha.
1997 s projektom LIFE
ustanovitev širšega
zavarovanega obmocja z
namenom renaturacije in
varovanja divjine –
ustanovitelj Zvezna
dežela Spodnja Avstrija
Upravljavski nacrti
Nevladna organizacija s
koncesijo v sodelovanju z
Inštitutom za biologijo
divjadi, Dunaj
· Ekskluzivni turizem doživljanja divjine
– na naravi temeljeci turizem
· Izobraževalni turizem
Ib – obmocje
divjine
Natura 2000
Naturschutzgebiet
»Königsbrücker
Heide«
Nemcija 7000 ha 1996 z odlokom mestne
uprave Dresdena postane
nekdanje vojaško vadišce
zavarovano obmocje
narave z namenom
ohranjati nravne procese
in naravno sukcesijo
Upravljavski nacrt
(Leader+ projekt)
Odsek saškega urada za
gozdove ob strokovnem
sodelovanju upravljavca
Narodnega parka Saška
Švica in v sodelovanju s
civilno iniciativo lokalnih
prebivalcev.
· Naravoslovni turizem
· Turizem doživljanja narave - na naravi
temeljeci turizem
· Kulturni turizem, kulinaricni turizem
· Lokalni izdelki (tradicionalno
rokodelstvo) in pridelki
· Kvalitetna interpretacija
22
II – narodni
park
Najvecje
zavarovano
obmocje v Alpah
Natura 2000
Visoke Ture (Hohe
Tauern)
Avstrija 180.000 ha
(pretežno
privatna
last +
srenjske
pravice
rabe)
1.189 km2
osrednje
obmocje,
627 km2
robno
obmocje
Utemeljitev s trideželnim
sporazumom Koroške,
Salzburške in Tirolske
1971;
1981 Koroška zavaruje
gorski skupini Schober in
Glockner
1984 Salzburška zavaruje
Pintzgau, Krimml in
Rauris
1986 Koroška zavaruje
Mallnitz – Hochalmspitze
1991 Salzburška poveca
zavarovano obmocje še
na Bad Gastein in Muhr
1992 Tirolska prikljui
parku vzhodnotirolske
gore
2001 Koroška poveca
park.
· Naravoslovni turizem z doživljanjem
narave
· Kulturni turizem, kulinaricni turizem
· Izobraževalni turizem
· Kvalitetna interpretacija
· Tradicionalno kmetijstvo
· Gozdarstvo
· Lesarstvo (izdelki z lokalno identiteto
in visoko dodano vrednostjo)
II z velikimi
obmocji Ib –
sekundarno
divjino
Parco Nazionale Val
Grande
Italija 14.598 ha 1992 Ente Parco Nazionale della
Val Grande
· Turizem doživljanja narave - na naravi
temeljeci turizem
· Lokalne kulinaricne specialitete
· Lokalniobrtni izdelki
· Tradicionalno kmetijstvo, ekološko
kmetijstvo
· Izobraževalni turizem
· Kvalitetna interpretacija
III – naravni
spomenik
Falls of Shin (gozd in
slapovi na reki Shin;
drstišca lososov)
Škotska Splošni predpisi o varstvu
obmocij, pomembnih za
losose
Zasebni lastnik;
ribištvo upravljata dve
sorodni nevladni
organizaciji
· Turizem doživljanja narave
· Ribiški turizem
· Kulinaricni turizem (restavracija z
lokalnimi specialitetami)
· Trgovina z lokalnimi izdelki visoke
dodane vrednosti
· Kvalitetna interpretacija -
interpretacijski center
· Pikniki in kulturne prireditve
23
III – naravni
spomenik
Krimmelski slapovi Avstrija
(Salzburško)
Razglasitev za naravni
spomenik s predpisom
Avstrijske zvezne dežele
Salzburške 1965
Del Narodnega parka
Visoke Ture od njegove
ustanovitve
Zasebni lastniki, OEAV;
Nacrt upravljanja
narodnega parka in nacrt
upravljanja obmocja
naravnega spomenika
· Ekoturizem
· Kulinaricni turizem
· Trgovina z lokalnimi izdelki
IV – zavarovani
habitati
V – zavarovana
krajina
Snowdonia National
Park
Velika
Britanija -
Wells
1949 National Park and
Access to the Countryside
Act
1995 Environment Act
Snowdonia National Park
Authority
· Rekreacija (pohodništvo, kolesarjenje)
· Izobraževalni turizem
Parco regionale di
Migliarino, San
Rossore,
Massaciuccoli
Italija 24.000 ha 1975 z zakonom
pokrajine Toskana
Nov zakon 1994
2003 sprejet statut parka
Ente Parco Regionale
Migliarino
· Ekološko kmetijstvo, ki temelji na
avtohtonih sortah
· Kopalni turizem poleti
· Kulturni turizem, Kulinaricni turizem
· Naravoslovni turizem
· Konjeniški turizem
VI – zavarovani
naravni viri
24
Biosferno obmocje programa Clovek in Biosfera (MAB)
EMAS
ECOMONTE
Evropska nagrada
za prenovo vasi
2002
Okoljska
nagrada za
uporabo solarne
enrgije 2002
Fordova nagrada
za lokalne
skupnosti 2003
ARGE Alp
nagrada 2004
CIPRA –
Prihodnost v
Alpah nagrada
2006
Biosferni rezervat
Grosses Walsertal
Avstrija 19.200 ha
Obcine Thüringerberg,
St. Gerold, Blons,
Sonntag, Fontanella,
Raggal zvezna dežela
Predarlberško (etnicna
manjšina: Valserji) –
3500 prebivalcev
Upravljavska pisarna (3
zaposleni)
Svet za trajnostni razvoj
obmocja
Zveza za regionalno
planiranje REGIO(vseh
šest županov)
· Kmetijstvo (50% ekoloških kmetov)
· Turizem doživljanja narave
· Naravoslovni turizem
· Kulinaricni turizem
· Gozdarstvo
· Lesarstvo z visoko dodano vrednostjo
· Lokalni izdelki (tudi visokih tehnologij)
Zavarovano obmocje kombiniranega tipa z razlicnimi kategorijami IUCN, Natrura 2000 obmocji, geomorfološko dedišcino in kulturno dedišcino
Ia, Ib, III, V
NATURA 2000
Kandidat za
Evropski geopark
ISO standard za
upravljanje
EMAS standard 8
Parco Naturale
Adamello-Brenta
Italija 620,52
Km2
Ustanoviteljica
avtonomna pokrajina
Trentino 1967.
Pokrajinski zakon iz 1988
z novelami in povecanjem
obsega parka 2003
Upravljavski nacrti
Javni zavod z
Upravljavskim svetom,
Izvršnim odborom.
Nadzornim odborom in
direktorjem
· Naravoslovni turizem
· Turizem doživetij v naravi - na naravi
temeljeci turizem
· Gorniški turizem
· Kulinaricni turizem
· Izobraževalne dejavnosti in
interpretacija
· Lokalni pridelki in izdelki
· Storitve
8 O pravilih EMAS standarda glej: http://ec.europa.eu/environment/emas/documents/guidance_en.htm
25
Svetovna dedišcina cloveštva pod okriljem UNESCO
I, III, V
Vec vecjih in
manjših
zavarovanih
obmocij razlicnih
kategorij – na
kopnem in v
morju (10.746 ha
zavarovanih
morskih površin;)
številni kulturni
spomeniki,
zavarovana
kulturna krajina,
spomeniki
naselbinske
dedišcine;
Zahodni norveški
fjordi –
Geirangerfjord in
Nærøyfjord
Norveška 122.712 ha Uradni vpis na seznam
svetovne dedišcine
14.7.2005.
Akti o zavarovanju
posameznih obmocij; akti
o zavarovanju
posameznih objektov in
obmocij kulturne
dedišcine
Upravljavski nacrt za
vsakega od fjordov (2003
in 2004)
Obmocje je v upravljanju
guvernerjev pokrajin
Møre, Romsdal, Sogn &
Fjordane in Hordaland. Za
ohranjanje dedišcine na
naseljenih obmocjih so
odgovorne obcine.
· Geoturizem; turizem, ki temelji na
usklajenosti turisticne ponudbe z
avtenticnim lokalnim okoljem.
Ramsarsko obmocje – mednarodno pomembno mokrišce
Ia, V
Biosfersno
obmocje UNESCO
NATURA 2000 po
Pticji direktivi
Camargue
(delta reke Rhone –
najvecja recna delta v
Zahodni Evropi)
Francija 85,000 ha Zakon o Regijskem parku
Camargue iz 1927 in
1970
Obsežno povecanje
obmocja in novela zakona
2008
Ramsarsko obmocje od
1986
Parc Naturel Régional de
Camargue
· Turizem doživetij v naravi - na naravi
temeljeci turizem
· Lovski turizem
· Kulinaricni turizem
· Kmetijstvo (poljedelstvo in živinoreja)
· Ribištvo
Razvojni nacrt ekoturizma s sredstvi
programa LIFE 2003-2007
UNESCO Geopark – mednarodno pomembno obmocje geološke naravne dedišcine
North West
Highlands Geopark
Škotska
26
PAN PARKS obmocje
Ib, II, III
Osrednje obmocje
Biosfernega
rezervata
UNESCO (1994)
Narodni park
Arhipelago
Finska 500 Km2 Ustanovitev narodnega
parka z državnim aktom
1983
Metsähallitus – državna
agencija
· Ekoturizem
· Doživljanje divjine, turizem doživetij v
naravi - na naravi temeljeci turizem
·
II, Ib, V
Obmocja
arheološke in
etnološke
kulturne
dedišcine
Natura 2000
(volk, ptice,
rastline)
Narodni park
Paneda Geres
Portugalska 702.90 ha Zakon o narodnem parku
1971
Resolucija ministrskega
sveta Portugalske z dne
8.9.1995, ki uveljavlja
upravljavski nacrt za
narodni park
Resolucija portugalske
vlade št.121/2007 z dne
24.8.2007 z revizijo
Upravljavskega nacrta
Narodnega parka Peneda
-Gerês. 9
Državna agencija · Ekoturizem – preko tega trženje
tradicionalnih kmetijskih in
živinorejskih produktov
· Gozdarstvo
· Ekološke storitve (zlasti vodne)
9 Resolução do Conselho de Ministros n.º 121/2007: Diário da República, I Série, No. 163, 24 August 2007, pp. 5687-5688. Celoten dokument v portugalskem jeziku je na
voljo na psletni strani http://faolex.fao.org/docs/pdf/por74484.pdf
27
2.2.1 Strogi naravni rezervat (Ia)
Riserva Naturale della Foce (Naravni rezervat delte Soce v Italiji (Ia))
Naravni rezervat Delta Soce je ustanovilo združenje lokalnih obcin - Associazione dei
Comuni di Fiumicello, Grado, San Canzian d'Isonzo e Staranzano – ki rezervat tudi
upravlja. Operativne naloge upravljanja so prenesli na združenje nevladnih
organizacij
E-mail: s.natura@regione.fvg.it
Spletna stran: http://www.parks.it/riserva.foce.isonzo/index.html
Naravni rezervat Delta Soce obsega 2.338 ha (od tega 1.154 morja) v goriški pokrajini.
Podlaga za ustanovitev in delovanje zavarovanega obmocja je regijski zakon z dne 30. 9.
1996.10
Osrednji del rezervata je otok Cona (Isola della Cona), kjer je urejen center za obiskovalce
in kjer je možen obisk rezervata. Rezervat obsega kopno, delto Soce, sladkovodna, slana
in polslana mokrišca, morske plitvine in del plitvega odprtega morja. Obmocje je bilo v
preteklosti pretežno »meliorirano« in spremenjeno v kmetijske površine in pašnike, mocno
je bil uveljavljen lov na ptice, ribolov in nabiranje školjk. Odlocitev o ustanovitvi
strogega naravnega rezervata s potrebno renaturacijo in popolno opustitvijo
navedenih dejavnosti je bila skoraj revolucionarna, vendar pa se je izkazala za
pozitivno ne le v naravovarstvenem, ampak tudi v razvojnem smislu (predvsem zaradi
razvoja turizma) in jo lokalne skupnosti mocno podpirajo. Poglavitni vir ustvarjanja
dodane vrednosti je visoko kakovostni ekoturizem 11 turizem, povezan tudi s
kulinaricnim in kulturnim turizmom (Benetke, Oglej, Cedad, Gradež) in pa
kakovostna interpretacija obmocja. Pomembna je tudi povezanost s sorodnimi
obmocji v bližini, zlasti z Lagunami Gradeža in z Benetkami.
2.2.2 Strogi naravni rezervat z delom divjine (Ia in Ib)
Wildnisgebiet Dürrenstein, Avstrija
Upravljavec: Schutzgebietsverwaltung Wildnisbebiet Dürrenstein, Brandstatt 61,
Spletna stran: http://www.wildnisgebiet.at
Zavarovano obmocje obsega 2.387 ha pretežno gozdnih površin (alpski gorski gozd –
opisujejo ga kot najvecji srednjeevropski pragozd). Najvecji del obmocja je že 1875 iz
kakršne koli rabe izlocil lastnik Albert Rothschild, ki je obmocje kupil prav zaradi izvrstno
ohranjenih naravnih gozdov (okoli 500 ha je dejanski pragozd, ki po mnenju strokovnjakov
nikoli ni bil spremenjen zaradi clovekovih posegov). Dežela Spodnja Avstrija je v
sodelovanju z avstrijskim zveznim Uradom za gozdove in avstrijskim zveznim ministrstvom
za okolje, mladino in družino osnovala zavarovano obmocje kategorije I po merilih IUCN. S
pomocjo evropskih sredstev programa LIFE okolje je bil narejen upravljavski nacrt in
osnovana uprava parka, ki deluje kot nevladna organizacija s koncesijo za upravljanje
zavarovanega obmocja. Upravljavski nacrt je bil izdelan 2001 - 2002 v sodelovanju z
10 Legge regionale 30 settembre 1996, n. 42, art. 47
11 Ekoturizem je trajnostna oblika na naravnih virih temeljecega turizma, ki se osredotoca predvsem na
doživljanje narave in ucenje o njej, in ki je eticno upravljan na ta nacin, da povzroca majhne ucinke, je
nepotrošniški in lokalno usmerjen (nadzor, koristi, velikostni razred).
28
Inštitutom za biologijo prostoživecih živali na Univerzi na Dunaju (Universität für
Bodenkultur)12. Leta 2003 je obmocje dobilo uradno kategorizacijo v kategorijo I.
Vecino obmocja (okoli 80 %) je mogoce obiskati samo na vodenih ekskurzijah pod
vodstvom strokovnjaka z licenco upravljavca. Razvijajo specificno obliko turizma –
ekoturizem in izobraževalni turizem (trekingi, foto-trekingi, trekingi na krpljah, iskanje
sledov, fotolov, botaniziranje, izobraževalne delavnice itd.). Parkovna uprava ima le malo
zaposlenih (trenutno tri), ostali delajo projektno. Ceprav je osnovni namen zavarovanega
obmocja ohranjanje divjine in proucevanje naravnih procesov, so izoblikovali strogo
nadzorovan turizem z veliko dodano vrednostjo. Tu velja izpostaviti problem, da
strokovno usposobljeni vodniki vecinoma niso domacini. Ekonomska dejavnost obsega še
publikacije (revija Wildnis, knjige, koledarji, razglednice, DVD in filmi).
2.2.3 Narodni park (II)
Parco Nazionale della Val Grande (Narodni park Val Grande), Italija
Upravljavec Ente Parco Nazionale della Val Grande, E-mail: pvgrande@tin.it
Gre za narodni park z velikim deležem divjine, ki je sekundarna divjina – kot marsikje v
Alpah posledica opušcanja nekdanjih kmetijskih in gozdarskih praks. Inovativne oblike
turizma so uspešno povezale varstvo divjine, spomeniško varstvo in varstvo krajine ter
zagotovile dragocena delovna mesta za lokalno prebivalstvo.
Narodni park Val Grande je bil ustanovljen leta 1992 v sredogorju Piemonta, severno od
jezera Maggiore. Obsega 14.598 ha, od tega je 11.971 ha tudi obmocje NATURA 2000.
Obmocje je izredno bogato z arheološko, etnološko in zgodovinsko dedišcino, ki prica o
nekdanji poselitvi, kmetovanju in izkorišcanju naravnih virov, oglarjenju, sekanju gozdov,
izkorišcanju marmorja (iz katerega je zgrajena Mialnska katedrala). Park velja za najvecje
obmocje divjine v Italiji (kategorija Ia - strogi naravni rezervat, kategorija Ib - divjina z
obiskom), za najbolj divji in odmaknjen od vseh narodnih parkov.
Zaradi vec deset let trajajocega odseljevanja iz gorskih vasi je danes naseljenih le nekaj
vasi v robnem obmocju parka, višje ležeca naselja in zlasti gorske pašne planine pa so že
od 50-ih let 20. stoletja popolnoma opušcene. Proces je bil tako izrazit, da je bilo treba
celotnemu obmocju najti novo razvojno vlogo in prihodnost. Izvedena je bila vrsta
študij o biodiverziteti, ekozgodovini, krajini, prebivalstvu in kulturni dedišcini, tudi v okviru
mednarodnih projektov13. V letih 1996-97 je bil narejen prvi upravljavski nacrt za park, ki
je pravzaprav organski del razvojnega nacrta parkovnih lokalnih skupnosti 14 . Nacrt
ekonomskega in socialnega razvoja je bil narejen leta 2002 – sprejele so ga
lokalne skupnosti. (Pri izdelavi je sodelovalo italijansko podjetje Agriconsulting S.p.a., ki
se ukvarja s strategijo razvoja podeželja). Za naselja in obdelovalne površine so nacrt
obnove, predpisane gabarite in gradiva itd. pripravili s priporoceno rabo tal do objekta in
parcele natancno.
12Gossow H.: (2001): LIFE-Projekt Wildnisgebiet Dürrenstein - Managementplan.. Forschungsbericht, In:
Kraus, E.(Hrsg.), Amt der NÖ Landesregierung, St. Pölten, 87 S
13 Dal paesaggio rurale alla Wilderness: abbandono delle aree montane e mutamenti nel paesaggio alpino
nel Parco Nazionale della Val Grande e nella Valle Strona. Parco Nazionale Val Grande, Institut für
Landespflege der Fakultät für Forst- und Umweltwissenschaften der Universität Freiburg; povzetki na
spletni strani http://www.landespflege-freiburg.de/forschung/valgrande.it.html
14 Peano Attilia : Pianificazione dei parchi naturali. Regione Piemonte. dostopno na spletni strani
http://www.regione.piemonte.it/sit/argomenti/pianifica/iniziative/interreg/dwd/parchi_nat.pdf
29
Nabiranje gob, gozdnih sadežev in zelišc15 ter sekanje dreves (v zelo omejenem obsegu) je
dovoljeno le lokalnim prebivalcem in regulirano z nacrtom upravljanja. Na tem temeljijo
lokalne kulinaricne specialitete in obrtni izdelki. Ribolov v rekah je dovoljen s posebno
dovolilnico, ki jo izdaja Gozdna uprava na podlagi Nacrta upravljanja z ribjim življem na
obmocju parka.
V okviru programa Interreg IIIA (2000-2006) so bile pripravljene strokovne podlage in
nacrt upravljanja za ohranjanje in inovativno izkorišcanje naravnih virov za pašništvo,
gozdne produkte in še posebej kostanj, nacrt razvoja naravoslovnega turizma (ekoturizma)
in upravljavski nacrt za obmocja divjine.
Turizem je zasnovan tako, da so nastanitvene kapacitete hotelskega in apartmajskega
tipa v vaseh v dolini, v osrednjem obmocju parka pa le nekaj planinskih postojank (razlicni
upravljavci – od NVO do zasebnikov) in vecje število bivakov, ki so preurejeni iz nekdanjih
pastirskih stavb na opušcenih planinah povsem v skladu s spomeniško varstvenimi
smernicami (kot muzej na prostem, ki se uporablja za prenocevanje v spalni vreci, hrano
pa si mora prinesti vsak sam). Poglavitna dejavnost, ki jo park ponuja, je hoja in temu je
prilagojena celotna turisticna infrastruktura. V robnem delu, ki je dostopen z avtom, je zelo
razvit kulturni in kulinaricni turizem (interpretacijski centri (5), arheološki muzej, muzej
vode, za ogled urejen kamnolom marmorja). Bistvena tržna strategija turizma je
zagotavljanje visoko kakovostnih kontemplativnih doživetij v parku (kar temelji na
tržnih raziskavah zlasti bližnjih domacih trgov, predvsem bližnjega Milana). Kmetijska
proizvodnja temelji na visoko kakovostnih ekološko pridelanih prehranskih
produktih, ki so del ponudbe kulinaricnega turizma (pašniki in travniki predstavljajo le še
4 % površine parka – obdelujejo se izkljucno ekstenzivno). Dopolnilne dejavnosti na
kmetijah so turizem, rokodelstvo, izobraževalne dejavnosti, delo na daljavo. V
obcini Malesco so na podlagi raziskovalnega projekta Univerze v Frieburgu zaceli obnavljati
že opušcene pašnike z ekstenzivno pašo ob skrbno upoštevani nosilni kapaciteti, ki še
podpira biotsko pestrost pašnikov. Organizacija gorskih vodnikov, parkovnih vodnikov in
posebej usposobljeni lokalni turisticni vodniki ponujajo v vseh letnih casih širok izbor
interpretacijskih vodenih izletov po parku – od nekaj urnih do vecdnevnih. (Eno od
turisticnih promocijskih gesel: »Park Val Grande vam govori s svojo tišino«).
Nationalparkrat Hohe Tauern (Narodni park Visoke Ture), Avstrija
Upravljavec: Nationalparkrat Hohe Tauern
E-mail: nationalparkrat@hohetauern.at, spletna stran: www.hohetauern.at
Narodni park Visoke Ture je bil ustanovljen z dogovorom med avstrijskimi deželami
Salzburško, Tirolsko in Koroško leta 1971. Izgrajevanje narodnega parka je potekalo
postopoma in v vsaki od zveznih dežel nekoliko drugace, posodobljen dogovor med
deželami je bil sprejet leta 1994 16. Narodni park obsega 1,816 km² obmocja alpskih dolin
in visokogorja in je drugi najvecji narodni park v Evropi. Zajema Veliki Klek
(Grossglockner), najvišjo goro Avstrije, obmocja ledenikov, številne naravne znamenitosti
in poleg predelov neokrnjene narave tudi znacilno alpsko kulturno krajino. Vecina zemljišc
v parku je v privatni lasti.
Kljub ogromnim dimenzijam je ta narodni park v resnici lahko model dobre prakse za
alpska zavarovana obmocja kategorije II. Strokovno upravljanje z zelo tocno
15 REGOLAMENTO PER LA RACCOLTA DEI FUNGHI e dei prodotti del sottobosco; dostopno na spletni strani
http://www.parcovalgrande.it/pdf/regolamento.funghi.pdf
16 Vereinbarung gemäß Art. 15 a B-VG zwischen dem Bund und den Ländern Kärnten, Salzburg und Tirol
über die Zusammenarbeit in Angelegenheiten des Schutzes und der Förderung des Nationalparks Hohe
Tauern. Bundesgezetzblatt für Österreich, 26. julij 1994, str. 570
30
opredeljenimi cilji, conacija17, upravljanje z obiskom, interpretacija, participativne metode
upravljanja in sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki odlocno podpirajo ohranjanje
naravne in kulturne dedišcine (Avstrijska planinska zveza, Naturfreunde,
Naturschutzbund), politicna podpora vlad zveznih dežel in avstrijske vlade, vse to je
podlaga za delovanje kakovostnega zavarovanega obmocja in tudi za uspešen regionalni
razvoj.
Upravljavec: Park upravljajo tri dežele – vsaka svoj del. Skupno upravljavsko politiko
oblikuje Svet parka, ki mu pomaga strokovni svet. Operativno upravljanje vodi direkcija s
predsednikom na celu.
Osrednje obmocje parka (kategorija II) je namenjeno ohranjanju neokrnjene narave in
naravnih procesov in doživljanju narave. 75 % osrednjega obmocja je popolnoma brez
ekonomske rabe z izjemo obiskovanja. 25 % osrednjega obmocja ima še tradicionalno
rabo (ekstenzivna živinoreja, gozdarstvo). Robno obmocje (kategorija V) je namenjeno
ohranjanju tradicionalne kulturne krajine.
Vplivno obmocje parka (National Park region) je obmocje okoli parka, (29 obcin) ki je
zavezano trajnostnemu razvoju, razvoju na temelju lokalne identitete, ohranjanja naravne
in kulturne dedišcine in takih ekonomskih modelov razvoja, ki podpirajo cilje narodnega
parka. To obmocje obsega 3.800 km2 in ima 85.000 prebivalcev.
Preglednica 2: Obseg posameznih con narodnega parka Visoke Ture
Dežele
Osrednje obmocje
(kategorija II) km2
Robno obmocje
(kategorija V) km2
Skupaj km2
Salzburška 538 267 805
Koroška 313 107 420
Tirolska 347 264 611
skupaj 11987 638 1836
V letu 2003 je park obiskalo 1,75 milijona obiskovalcev. Park je izrazit generator lokalnega
razvoja. Z razlicnimi projekti sodelujejo vse tri dežele v programih Leader +, LIFE in
Interreg. V tirolskem delu je park na primer ustvaril v letu 2003 za 2,4 milijona €
direktnega bruto dohodka, posredno pa še 1,6 milijona €.18
Analizam razvojnih možnosti in strateškemu nacrtovanju razvoja posvecajo veliko
pozornost tako na zvezni, kot na deželnih in lokalnih ravneh. Izvedena je bila vrsta študij
in projektov (tudi s pomocjo evropskih sredstev), med katerimi je še posebno zanimiv
»Leben 2014«19, ki zajema Zgornji Pinzgau in je med drugim dobil okoljsko nagrado ÖGUT
2007. Projekte ohranjanja kulturne krajine je za vzorcni model proglasila CIPRA (natecaj
Prihodnost v Alpah). Celoten park je zvezna vlada predlagala za vpis na seznam svetovne
dedišcine UNESCO.
17 Kremser Harald : National Park Hohe Tauern – National Park-Plan. Salzburg, 2003
18 Porocilo Narodnega parka Visoke Ture: Huttegger Katharina : Basisdaten zum Nationalpark Hohe Tauern
(Gesamt, Kärnten, Salzburg, Tirol). Maj 2005
19 Vilsmaier, U., Fromhold-Eisebith, M. (2003): Das transdisziplinäre Lehrforschungsprojekt „Leben
2014“ - Perspektiven der Regionalentwicklung in der Nationalparkregion Hohe Tauern. 54. Deutscher
Geographentag Bern, 28. Sept.- 4. Okt. 2003. Bern
Glanzer, M., Freyer, B., Muhar, A., Schauppenlehner, T., Vilsmaier, U. (Hrsg) (2005): Leben 2014 -
Perspektiven der Regionalentwicklung in der Nationalparkregion Hohe Tauern/Oberpinzgau. Dokumentation
der Ergebnisse. Verlag Tauriska, Neukirchen
Spletno stran projekta glej na naslovu: http://dyn.boku.ac.at/pinzgau/index.php?nav_id=a00
31
Strokovno upravljanje, sodelovanje znanosti pri analizi potencialov in strateškem
nacrtovanju razvoja, podpora nevladnih organizacij, zlasti planinske zveze, intenzivna in
skrbno nacrtovana komunikacijska strategija, nove oblike turizma (ekoturizem turizem, na
naravi temeljeci turizem oz. turizem doživljanja narave, kulinaricni in kulturni turizem;
naravni wellness; izobraževalni turizem; interpretacija, parkovni centri, delavnice), izdelki
z lokalno identiteto in visoko dodano vrednostjo idr., vse to je prineslo ekonomske ucinke,
preko njih pa veliko podporo lokalnega prebivalstva parku in parkovnim ciljem.
2.2.4 Naravni spomenik (III)
Naravni spomenik Falls of Shin, Škotska
Gre za obmocje manjših slapov na reki Shin, ki so pomembni za selitve in drstitve lososov.
Letno obišce slapove in interpretacijski center 250.000 turistov. Letni promet: znaša 2
milijona £.
Spletna stran centra za obiskovalce: http://www.fallsofshin.co.uk/
Škotska ima zelo specificen sistem varstva naravne dedišcine, ki ni v celoti primerljiv s
kriteriji IUCN. Slapišce na reki Shin tako ne ustreza popolnoma formalnim kriterijem za
IUCN kategorijo III – ni namrec zavarovano kot naravni spomenik s pravnim aktom
(predpisom); pac pa je upravljano v skladu s smernicami IUCN za upravljanje z naravnim
spomenikom v tem smislu, da upravljanje zagotavlja ohranitev tistih elementov naravne in
pokrajinske dedišcine, ki delajo obmocje edinstveno, naravovarstveno pomembno in tudi
zanimivo za obiskovalce. Pravna podlaga ni akt o zavarovanju obmocja, ampak pravni akti
(predpisi), ki se nanašajo na ohranjanje obmocij, pomembnih za drstitev lososov.
Upravljanje: Z reko Shin in ribištvom na njenem povodju upravljata dve telesi: Kyle of
Sutherland District Salmon Fishery Board in Kyle of Sutherland Fishery Trust. (O strukturi
obeh teles upravljanja ribištva glej: Kyle of Sutherland Fisheries Amnagement Structure
and Strategic Plan 2007; http://www.ksft.org/files/downloads/download260.pdf).
Turisticno infrastrukturo v zasebni lasti je leta 2002 kupil Mohamed Al Fayed
(interpretacijski center, vrhunska restavracija, obmocje za piknike, trgovina z vrhunskimi
lokalnimi izdelki in blagovno znamko Harrod's).
Gre za primer, ko je naravni spomenik, zelo zanimiv za obiskovalce, izkorišcen kot
turisticni »medeni lonec« z vso za to potrebno infrastrukturo, namenjeno razlicnim
turisticnim tržnim nišam (od piknika do vrhunske restavracije). Na to se veže še trgovski
center – sprva predvsem namenjen prodaji lokalnih avtenticnih škotskih izdelkov z veliko
dodano vrednostjo, v zadnjih letih pa še škotska podružnica blagovnice Harrods. Nastala je
precej nenavadna kombinacija turisticne atrakcije, nakupovalnega središca in skrbno
upravljanje naravne znamenitosti.
Naravni spomenik Krimmelski slapovi, Avstrija
Krimmelski slapovi (Krimmler Wasserfelle) so del širšega zavarovanega obmocja –
Narodnega parka Visoke Ture (Nazional Park Hohe Tauern). Gre za najvišje enovito
slapišce v Evropi (v celoti meri višinska razlika vodnega padca treh zaporednih slapov 380
m). Slapovi so bili že v 18. stoletju cilj popotnikov – torej tedanjih prvih turistov. Prvo
turisticno pot do višjih delov slapišca so uredili že sredi 19. stoletja. Dandanes slapove
obišce vsako leto okoli 400.000 turistov, saj so ena od glavnih atrakcij salzburškega dela
narodnega parka Visoke Ture. Leta 2007 so obeležili 40 let, odkar ima obmocje slapišca, ki
je zavarovano kot naravni spomenik še iz casov pred ustanovitvijo narodnega parka,
Evropsko diplomo za zavarovana obmocja.
Uradna spletna stran: http://www.wasserfaelle-krimml.at/
Krimmelski slapovi so pravi turisticni »medeni lonec«, celotno obmocje pa ima zelo
uspešen razvojni nacrt, ki izrazito temelji na strogih kriterijih ohranjanja naravnih
32
in kulturnih vrednot narodnega parka in naravnega spomenika še prav posebej. Zelo
uspešno usklajujejo razvoj turisticne ponudbe, interpretacijo, organizacijo dogodkov in
prometni režim. Celotni park Visoke Ture, Krimmelski slapovi pa še posebej, so uvršceni
med evropske primere dobrih upravljavskih praks IUCN20. (Pregledna zloženka o
turisticni ponudbi Krimmelskih slapov v letu 2008, iz katere je v veliki meri razvidna tudi
upravljalska shema, je dostopna na spletni strani:
http://www.werberabe.at/wasserfall/wasserfallinfoflyer_2008.pdf)
Upravljanje: Krovni upravljavec zavarovanega obmocja je upravljavec Narodnega parka
Visoke Ture, vendar pa z obmocjem naravnega spomenika Krimmelski slapovi upravljajo
na participativen nacin z dogovarjanjem razlicni upravljavci: Avstrijska planinska zveza
(OeAV) kot glavni dogovorni upravljavski partner (koce, poti), lokalna skupnost, prometnoturisticno
podjetje Großglockner Hochalpenstraßen AG (GROHAG) (cesta, parkirišca,
doživljajski park, interpretacijski center, interpretacijska pot), manjši turisticni ponudniki in
Dežela Salzburška.
Za obe obmocji naravnih spomenikov, ki ju navajamo kot primera dobre prakse, je
znacilno, da izjemno uspešno usklajujeta ohranjanje narave z zelo velikim obiskom
in tudi ekonomsko ucinkovitostjo, ne le preko turizma v ožjem smislu, ampak tudi
preko trgovine, s pomocjo katere ustvarjajo visoko dodano vrednost za
kakovostne lokalne pridelke in izdelke. Za obe obmocji so znacilne znatne investicije v
strokovno interpretacijo, ki je pomemben generator dodane vrednosti in temeljno orodje
upravljanja z obiskom.
2.2.5 Varstvo habitatov z nego (IV)
Mi te kategorije nimamo – krajinski parki so na nek nacin blizu tej kategoriji, saj bolj
varujemo habitate kot krajinske znacilnosti.
2.2.6 Zavarovana krajina (V)
Parco regionale di Migliarino, Italija
Park je bil ustanovljen leta 1979 z zakonom pokrajine Toskana (L.R. n. 61/79 ) in obsega
24.000 ha gricevja ob obali med Viareggio, Livornom in Piso.
Upravljavec Ente Parco Regionale Migliarino,
E-mail: parco@sanrossore.toscana.it
Park upravlja konzorcij z direkcijo in upravnikom (zadolženim za neposredno upravljanje,
tudi z gozdovi in kmetijstvom) ter podupravnikom (zadolženim za varstvo narave,
nacrtovanje in nadzor). Zdaj park deluje na podlagi novega zakona, sprejetega 199421.
Park je hkrati tudi biosferno obmocje programa Clovek in biosfera pod okriljem Unesco,
20 Synge Hugh(2004): European Models of Good Practice in Protected Areas. IUCN, Gland, Switzerland, and
Cambridge, UK and the Austrian Federal Ministry of Agriculture, Forestry, Environment and Water
Management.
Lainer, F. (2006): Besucherlenkung im Nationalpark Hohe Tauern. In: Besucherlenkung in Schutzgebieten.
Amt der Salzburger Landesregierung, Naturschutzabteilung (Hrsg.); Salzburg,str. 51 – 61.
21 Legge Regionale Toscana n.24 del 16-3-1994
33
obmorska mokrišca s kanali pa so obmocje Ramsarske konvencije (3000 ha)22. Znotraj
parka je vrsta obmocij NATURA 2000. Zlasti naravoslovno pomembni obmocji sta ustji rek
Serchio in Arno z obsežnimi mokrišci, na morski obali pa 23 km pešcenih din. 9356 ha
obsegajo kmetijske površine. Skoraj 40 % parka obsegajo obmocja, porasla z drevjem,
vendar v vecini ne gre za naravne gozdove, ampak za nasade dreves – zlasti pinij, ki jih je
že pred stoletji zacela gojiti družina Medici 23 . Pridelek pinjol je zelo pomemben vir
dohodka, pinjole pa so tudi temelj lokalnih kulinaricnih specialitet.
Statut parka, sprejet 2003 24 , posebno vlogo podeljuje Parkovni skupnosti – torej
lokalnim prebivalcem, ki jih v organih parka zastopajo župani (5 obcin) in predstavniki
obeh provinc (Pisa in Lucca). Njihova pristojnost je sprejemanje socialnoekonomskega
nacrta razvoja parka in nadzira njegovo izvajanje. Parkovna skupnost
mora podati soglasje za vse spremembe statuta parka, za celovit nacrt upravljanja, za
delne nacrte upravljanja (sektorske in lokalne), pa tudi za vsakoletno financno porocilo in
porocilo o delovanju parka. Upravi parka tudi predlaga projekte, izboljšave, rešitve tekocih
problemov.
Upravljavec predlaga sestavo sedemclanskega strokovnega sveta parka, ki ga sestavljajo
strokovnjaki za naravovasrtvo, kmetijstvo, gozdarstvo, spomeniško varstvo, ekonomski
razvoj in sorodne znanosti, ki lahko prispevajo h kakovostnemu delovanju parka. Park je
upravljavsko razdeljen na gozdne površine, mokrišca, vodna telesa, kmetijske površine in
naravne rezervate (ožja zavarovana obmocja s strožjim naravovarstvenim režimom).
Posebno pozornost namenjajo varovanju kulturne dedišcine – od krajinskih vrednot do
naselbinske dedišcine, posameznih stavb (vkljucno s pomožnimi, kot so ribiške ute), pa
tudi tradicionalnih znanj, tehnik in še posebej lokalnih avtohtonih sort pridelkov. Za
kakršnokoli rabo prostora (tudi zacasno) in vodnih virov, ki ni že tradicionalno uveljavljena,
je potrebno dovoljenje upravljavca parka.
Leta 2006 je stopil v veljavo Drugi upravljavski nacrt za park25. Ohranjanje lokalne
identitete, krajinskih kakovosti, naravne in kulturne dedišcine je prepoznano kot
eden od temeljev razvoja – ne le turizma, ampak tudi tržišca za lokalne kmetijske
produkte. Ohranjanje tipicnosti in krajinskih znacilnosti – tako podeželja kot urbanih
središc – je eden od temeljnih poslanstev vseh razvojnih nacrtov.
V parku je aktivnih 200 kmetij, uprava parka pa izrecno vzpodbuja ekološko kmetovanje,
ki temelji na tradicionalnih avtohtonih sortah in prehranskih izdelkih, ki lahko pridobijo
Znak kvalitete s poreklom. Poleg govedoreje je v živinoreji zelo pomembno perutninarstvo
(reja fazanov) in pa konjereja, ki mocno vpliva tudi na turisticno ponudbo obmocja (velik
poudarek na konjeniškem turizmu).
Poleti turizem v parku temelji predvsem na kopalnem turizmu ob morski obali, v ostalih
mesecih pa prevladuje kulinaricni, naravoslovni, izobraževalni, konjeniški in seveda
kulturni turizem (povezava s Piso). V parku so štirje interpretacijski centri in center za
opazovanje ptic (»birdwatching» turizem je zlasti pomemben spomladi in jeseni – v casu
selitve in gnezdenja).
Parc Cenedlaethol Eryri - Snowdonia National Park (Narodni park Snowdonia),
Velika Britanija
22 Kartografski prikaz notranje conacije parka je dostopen na spletni strani
http://www.parcosanrossore.org/cartografia/cartografia.htm
23 Kratek pregled gozdnih obmocij parka je dostopen na spletni strani
http://www.comune.pisa.it/ambiente/parco/boschi.pdf
24 Statut je dostopen na spletni strani http://www.parcosanrossore.org/ente/statuto.html
25 Upravljalski nacrt iz leta 2006, ki zdaj velja, je dostopen na spletni strani
http://www.parcosanrossore.org/ente/piani.html
34
Uradna spletna stran: http://www.eryri-npa.co.uk/
Zavarovano obmocje zajema gorato pokrajino okoli najvišjega valežanskega vrha Snows
Dona. Park obsega 2.130 km2, na obmocju parka pa živi 26.000 prebivalcev.
Ne glede na to, da se obmocje imenuje narodni park, gre za obmocje, kjer dalec
prevladuje zavarovana kulturna krajina. Neokrnjeno obmocje narave zajema samo
najvišje gore. Upravljavec zavarovanega obmocja je javna agencija, ki jo vodi svet parka
in 18 clanov – 6 jih imenuje valežanski parlament, ostale pa lokalne skupnosti, katere
statutarna dolžnost je tudi prostorsko in razvojno planiranje za celotno obmocje parka (v
skladu s predpisom Town and Country Planning Act iz leta 1990). Upravljavski in razvojni
nacrt obmocja je bil sprejet 1990, trenutno pripravljajo novega, ki bo iz dveh delov:
upravljavski nacrt parka, ki se nanaša predvsem na ohranjanje naravne in
kulturne dedišcine in njeno interpretacijo; ter razvojni nacrt, ki pomeni strategijo
razvoja za skupnosti na obmocju parka.
Celoten postopek sprejemanja obeh dokumentov je zelo transparenten in omogoca najširše
sodelovanje javnosti (glej spletno stran http://www.eryrinpa.
co.uk/page/index.php?nav1=livingin&nav2=6&nav3=1&lang=eng&contrast=1&view=g
raphic)
S statutom parka so doloceni trije enakovredni cilji upravljanja: ohranjanje lepote
pokrajine in njene kulturne dedišcine, omogocanje kakovostnih doživetij narave
in avtenticne kulturne dedišcine obiskovalcem ter skrb za dobrobit in ekonomski
razvoj prebivalcev obmocja.
Dejansko je uprava parka nekakšna regionalna (nadobcinska) oblast, ki odgovarja tako za
ohranjanje kakovosti obmocja, kakor za uspešen trajnostni razvoj. Glede na to, da je
celotno obmocje parka sicer doživelo hude ekonomske in socialne težave (propad
ovcereje), je ta vloga upravljavca zelo pomembna.
Letni nacrti in letna porocila so na voljo na spletni strani http://www.eryrinpa.
co.uk/page/index.php?nav1=livingin&nav2=27&nav3=4&lang=eng&view=gra
phic&contrast=1 – poudarek na preglednosti in transparentnosti.
V okvir parka sodi še obmocje Svetovne dedišcine cloveštva – srednjeveški mesti
Caernarfon in Conwy ter gradova Harlech in Beaumaris. To obmocje ima še svoj specificni
nacrt upravljanja. Pripravil ga je valežanski urad za kulturne spomenike (Welsh Historic
Monuments Executive Agency) v sodelovanju s svetom narodnega parka.
Uprava parka ima svetovalno službo, ki lastnikom zemljišc in nepremicnin pomaga pri
njihovem upravljanju, obnovi in gospodarjenju. Park razpolaga tudi s financnim skladom za
spodbujanje trajnostnega razvoja, ki financno podpira razvojne projekte prebivalcev, ki
ustrezajo ciljem parka in predpisanim kriterijem (letno razdelijo okoli 250.000 £ financnih
spodbud). V okviru parka deluje tudi mednarodno uveljavljen izobraževalni center za
upravljanje zavarovanih obmocij (Plas Tan y Bwlch Environmental Studies Centre and
Education Services).
2.2.7 Zavarovani naravni viri (VI)
Mi te kategorije nimamo, vendar bi Slovenija lahko sem uvrstila gozdove.
35
2.2.8 Izbrani primeri s kombinacijo namenov in ciljev varovanja
2.2.8.1Geopark
Mreža geoparkov je mreža obmocij geološke in geomorfološke dedišcine mednarodnega
pomena pod okriljem UNESCO. Kriteriji za uvrstitev so znanstveni pomen, izjemnost,
pokrajinska slikovitost in lepota ter seveda njihova izobraževalna vloga. Namen geoparkov
je širjenje znanja o geologiji, ozavešcanje javnosti in ustvarjanje možnosti za kakovostna
turisticna doživetja26. Po svetu je trenutno 53 geoparkov v 17 državah V Evropi deluje
Evropska mreža geoparkov27, katere razvoj je bil deloma rezultat evropskega projekta
Interreg III C. Trenutno vkljucuje 32 geološko pomembnih obmocij, ki imajo vsa tudi
razvojni pomen – zlasti za turizem.
North West Highlands Geopark, Škotska; v okviru tega ožje obmocje Knockan Crag
Knockan Crag je ožje zavarovano obmocje znotraj geoparka North West Highlands in je po
škotskih zakonih zavarovano kot “National Nature Reserve”, kar okvirno ustreza IUCN
upravljavskim ciljem za kategorijo III – naravni spomenik. Predlog upravljavskega nacrta
za obdobje 2008-14 je pravkar v fazi potrjevanja28.
Knockan Crag velja za geološko pomembno obmocje z eno najboljših interpretacij
v Evropi29. Je imeniten primer ustvarjanja dodane vrednosti na lokalni ravni s pomocjo
kakovostne interpretacije naravne dedišcine. Vsako leto obmocje obišce nad 22 000 ljudi,
vsebinsko je povezano z ostalimi deli geoparka, pa tudi z drugimi turisticno zanimivimi
obmocji v bližini (mrežni sinergijski ucinek).
2.2.8.2 Svetovna dedišcina cloveštva pod okriljem UNESCO
Geirangerfjord in Nærøyfjord (Zahodni norveški fjordi)
Upravljavec Fjord Norge AS / Fjord Norway, Izcrpni podatki o obmocju so v dokumentu
uradne kandidature za vpis na seznam Svetovne dedišcine UNESCO, ki je dostopen na
spletni strani http://www.verdensarv.com/filer/546.pdf
Zahodni norveški fjordi zajemajo razlicna ožja zavarovana obmocja (kategorije Ia, Ib, III,
V), tako neokrnjeno naravo kot obmocja kulturne krajine (nekdanje kmetije v fjordih) in so
na seznam UNESCO vpisani kot naravna dedišcina. Skupaj z obmocjem kulturne Svetovne
dedišcine cloveštva – starim mestnim jedrom Bergena gre za širše obmocje, ki je po
odlocitvi regionalne vlade svoj razvoj zastavilo po nacelih tako imenovanega geoturizma –
to je turizma, ki temelji na usklajenosti turisticne ponudbe z avtenticnim lokalnim okoljem.
.26 Spletna stran Geoparkov pod okriljem UNESCO: http://www.unesco.org/science/earth/geoparks.shtml
27 Spletna stran Evropske mreže geoprakov:
http://www.europeangeoparks.org/isite/page/18,1,0.asp?mu=5&cmu=25&thID=0
28 Predlog upravljalskega nacrta je dostopen na spletni strani http://www.snh.org.uk/nnrscotland/
downloads/publications/The_Reserve_Proposals_for_Knockan_Crag_National_Nature_Reserve_200
8-2014.pdf
29 Nacrt interpretacije za Knockan Crag je dostopen na spletni strani:
http://www.snh.org.uk/wwo/Interpretation/pdf/knockan_plan.pdf
36
2.2.8.3Mednarodno pomembno mokrišce – Ramsarsko obmocje
Camargue (delta Rhone), Francija
Od leta 2003 do 2007 je potekal na delu obmocja - Marais du Vigueirat - projekt LIFE
PROMESSE, katerega glavni cilj je bilo zmanjšanje škodljivih vplivov cloveka na
mednarodno pomembno naravno in kulturno dedišcino in hkrati ekonomski razvoj
obmocja. Poglavitno orodje, ki je bilo izbrano za doseganje tega cilja, je ekoturizem. Eden
od ciljev projekta pa je doseganje kriterijev EMAS pri upravljanju celotnega ramsarskega
obmocja 30 . Dve leti so potekale temeljite študije sklopov okoljskih problemov (voda,
promet, odpadki, nosilne sposobnosti), z letom 2006 pa se je zacela implementacija
strokovnih vodil za doseganje pozitivnih sprememb, zajetih v nacrtu upravljanja31.
2.2.8.4 PAN PARKS
Narodni park Arhipelago, Finska
Upravljavec Metsähallitus Natural Heritage Services, Laura Lehtonen, Park
laura-lehtonen@metsa.fi
WWF Finland, anita.makinen@wwf.fi
Narodni park Arhipelago zajema nekaj nad 2000 otockov v Baltiškem morju – gre za
pokrajino, ki so jo oblikovali ledeniki in morska erozija in predstavlja zelo svojevrstno
življenjsko okolje. Obmocje narodnega parka je v lasti države. Z narodnim parkom pa je
upravljavsko in razvojno zelo tesno povezano še vplivno obmocje (»cooperation area«), ki
zajema še nekaj nad 8000 otockov, ki pa so pretežno v zasebni lasti, so deloma poseljeni,
deloma so na njih zacasne ribiške koce, deloma pa na njih veljajo pašne pravice in pravice
do rabe lesa. Narodni park Arhipelago je prvo morsko obmocje PAN PARKS, ki ne zajema le
kopnega, ampak tudi morje.
Kriteriji PAN PARKS zahtevajo odlicnost upravljanja z zavarovanim obmocjem in
specificno vrsto turisticnega razvoja – to je turizem doživljanja narave v najbolj
neokrnjeni obliki in na nacine, ki zagotavljajo ohranjanje tako narave kot kakovosti
doživetij. Vsi turisticni ponudniki na obmocju parka sklenejo pisni dogovor z upravljavcem,
kakšen turizem bodo razvijali in kako.
Narodni park Paneda Geres, Portugalska
Sedež upravljavca: Uradna spletna stran: http://www.geira.pt/pnpg/index.html
Spletna stran z vsemi gradivi in podatki: http://portal.icnb.pt/ICNPortal/vPT2007-APGeres?
res=1024x768
Narodni park Paneda Geres je edini portugalski narodni park. Ustanovljen je bil leta 1971,
v seznam PAN PARKS pa je bil po preizkusnem obdobju vpisan junija 2008. Leži ob meji s
30 Shema EMAS (ECO - Management and Audit Scheme - sistem EU za okoljevarstveno vodenje
organizacij) je namenjena spodbujanju primernejšega ravnanja z okoljem in obvešcanju javnosti o vplivih
njihovih dejavnosti na okolje. Gre za nadgradnjo ISO 14001 oziroma za zagotavljanje vecje odprtosti,
odkritosti in periodicnega objavljanja preverjenih okoljskih informacij. Okoljska izjava predstavlja glavni
nacin seznanjanja javnosti z rezultati nenehnega izboljševanja ucinkov ravnanja z okoljem in je hkrati
priložnost za promocijo pozitivne podobe organizacije pri kupcih, dobaviteljih, okolici, pogodbenikih in
zaposlenih. Podrobnosti glej na spletni strani
http://ec.europa.eu/environment/emas/index_en.htm
31 Vsi dokumenti projekta so dostopni na spletni strani http://en.life-promesse.org/index.php
37
Španijo in na španski strani meji na Naravni park Baixa-Limia Serra do Xures v Galiciji.
Skupaj tvorita meddržavno zavarovano obmocje Geres-Xures (upravljavci obeh obmocij
sodelujejo predvsem pri upravljanju z obiskom)32.
Obmocje sredozemskih gora, ki ga zajema park, je poseljeno že najmanj 7000 let in na
obmocju narodnega parka je cela vrsta pomembnih kulturnih ostankov minulih obdobij –
od megalitskih in keltskih arheoloških ostankov, do rimskih spomenikov in obeležij
kasnejših obdobij, vkljucno s transhumantno pašno kulturo, katere prežitki so ohranjeni
vse do danes. In vendar zajema park tudi zelo pomembna obmocja divjine (IUCN Ib –
divjina z obiskom). Park, ki obsega granitno gorovje z visokimi vrhovi, planotami in
dolinami, je zaradi bližine morja zelo bogat s padavinami in vodami, ki zaradi
nepropustnega granitnega površja tvorijo neštete potocke, potoke in reke, slapove,
slapišca in v celoti zelo slikovito (in kot vir pitne vode pomembno) hidrološko dedišcino.
Zelo zanimivo je rastlinstvo (hrastovi gozdovi in travišca z bogato floro), park pa je tudi
domovanje velikih plenilcev – volkov. Tudi mnoge ptice na obmocju parka so med redkimi
in ogroženimi v Evropi, tako da je obmocje tudi po ornitološki plati zelo zanimivo.
Preglednica 3: Struktura zemljiške lastnine v parku Paneda Geres
lastnina ha
Javna 52.75
Zasebna 194.38
Skupinsko lastništvo (srenjska last) 455.77
Skupaj 702.90
Park ima okoli 9000 prebivalcev. Odseljevanje je znacilno za zadnja desetletja, prav tako
opušcanje nekdanjih kmetijskih (terasasta polja) in pašnih površin. Novejši nacrti
upravljanja temeljijo na odlocitvi, da obseg kulturne krajine zmanjšujejo na racun naravne
sukcesije gozdov, vendar pa nacrtno vzdržujejo tradicionalno pašo na obmocjih, ki so
pomembna za ohranitev biotske pestrosti travišc33.
Ceprav gre za zavarovano obmocje kategorije II, je vecina rek, ki tecejo cez park,
uporabljena za hidroelektrarne z zajezitvami, ki tvorijo umetna jezera.
Že ustanovitveni pravni akt (zakon) iz leta 1971 postavlja razvoj parku primernega turizma
med cilje zavarovanja obmocja. Že leta 1993 je bila ustanovljena zasebna neprofitna
ustanova ADERE - Peneda Gerês, ki skrbi za razvoj turizma lokalnih ponudnikov v parku.
(Sprva so upravljali le z nastanitvenimi objekti v lasti parka, od 2004 pa delujejo tudi kot
krovna organizacija turisticnega grozda lokalnih ponudnikov, ki so pridobili ustrezen
certifikat od portugalskega Direktorata za turizem. V okviru projekta INTERREG II C,
Atlantsko obmocje, je potekal obširen raziskovalni projekt možnosti razvoja ekoturizma na
obmocij parka in zaledja (projekt CiK Nº. 313.). Projekt ne vkljucuje le možnosti razvoja
ekoturizma, ampak tudi reševanje problemov, ki jih povzroca dosedanja netrajnostna
dejavnost na obmocju parka, ki je v navzkrižju s cilji zavarovanega obmocja kategorije II
(HE, promet). Poseben izziv za upravljavce so gozdni požari – ti imajo po eni strani vlogo
za ohranjanje biodiverzitete, po drugi strani pa seveda unicujejo dragoceno gozdno
32 Hewlett Denise, FyalAlan l , Edwards Jon: Beyond the rhetoric of visitor management in transboundary
protected areas: the case of Peneda-Geres. International Journal of Tourism Research, december 2004, zv.
6. št.6, str. 381-395
Clanek je dostopen na spletni strani :
http://www3.interscience.wiley.com/journal/109857010/abstract?CRETRY=1&SRETRY=0
33 Resolution of the Council of Ministers No. 134/95 establishing the management plan of the National Park
of 'Peneda-Gerês; Diário da República No. 261/95 (I-B), 11 November 1995, pp. 6896-6903. Tekst
resolucije s celotnim upravljalskim nacrtom v portugalskem jeziku je dostopen na spletni strani
http://faolex.fao.org/docs/texts/por26000.doc
38
bogastvo. (Gasiti ali ne gasiti – to je zdaj vprašanje). Upravljavskih dilem je še vec –
odnos med živinorejo in volkovi; med HE in varstvom narave; med izobrazbeno strukturo
prebivalstva in strokovnimi potrebami ekoturizma idr.
Posebno v zadnjem casu se portugalski strokovnjaki trudijo opredeliti ekosistemske
storitve tega zavarovanega obmocja kot razvojne možnosti34. Zlasti je to zavarovano
obmocje zanimivo zaradi upravljavskih posebnosti, ki jih narekuje srenjsko
lastništvo oziroma uporabne pravice do zemljišc.35
2.2.9 Temeljne razvojne dejavnosti v zavarovanih obmocjih
Na primerih izbranih tujih praks razlicnih zavarovanih obmocij se je pokazalo, da se v
okviru zavarovanih obmocij da uspešno razvijati vrsto dejavnosti, ki omogocajo trajnostno
naravnan razvoj ožjega obmocja zavarovanja, vplivajo pa lahko tudi na širše zaledje
varovanega obmocja. Kljub vsemu pa je po pricakovanjih bistveni poudarek na razvoju
razlicnih oblik turisticne dejavnosti, kmetijstva in drobnega gospodarstva, kar pa
lahko pomembno vpliva na širši regionalni razvoj.
Zaradi terminoloških nejasnosti predvsem pri opredeljevanju razvojnih možnosti s podrocja
turizma v nadaljevanju podajamo krajše definicije posameznih pojmov, ki jih uporabljamo
pri predstavitvi dobrih praks in na drugih mestih v porocilu.
Na podrocju razlicnih vrst turizma vlada precejšnja zmeda, saj se pojavljajo razlicne
oznake, ki so marsikdaj razumljene na zelo razlicne nacine, na drugi strani pa marsikdaj
razlicni pojmi oznacujejo zelo podobno vsebino.
Ekoturizem je trajnostna oblika na naravnih virih temeljecega turizma, ki se osredotoca
predvsem na doživljanje narave in ucenje o njej, in ki je eticno upravljan na ta nacin, da
povzroca majhne ucinke, je nepotrošniški in lokalno usmerjen (nadzor, koristi, velikostni
razred). Tipicno se pojavlja na naravnih obmocjih in naj bi prispeval k varovanju in
ohranjanju takšnih obmocij (Fennell, 2003).
CNNPA IUCN opredeljuje ekoturizem kot okoljsko odgovorno potovanje in obiskovanje
relativno nedotaknjenih naravnih obmocij, da bi uživali naravo (in spremljajoce kulturne
znacilnosti – tako pretekle kot sedanje); promovira varstvo [narave, okolja]; zanj so
znacilni skromni okoljski ucinki obiskovalcev; zagotavlja aktivno socioekonomsko
vkljucenost lokalnega prebivalstva (Ross, Wall, 1999).
Geoturizem: Po definiciji National Geographic Society je geoturizem vrsta turizma, ki
ohranja ali izboljšuje geografske poteze dolocenega kraja – njegovo okolje, kulturo,
estetiko, dedišcino in blagostanje domacega prebivalstva (National Geographic, 2008).
Po opredelitvi Newsomea in Dowlinga se "geo" v tem pojmu nanaša na geologijo in
geomorfologijo ter naravne vire pokrajine, površinske oblike, fosile, kamnine in minerale, s
poudarkom na upoštevanju procesov, ki ustvarjajo in so ustvarjali takšne oblike. Pri
34 Glej obsežno razpravo o ekosistemskih stopritvah narodnega parka Peneda Gerês: Pereira, E., C. Queiroz,
H. Pereira in L. Vicente: Ecosystem services and human well-being: A participatory study in a mountain
community in Portugal. Ecology and Society, okt. 2005. Razprava je dostopna na spletni strani:
http://www.ecologyandsociety.org/vol10/iss2/art14/
35 glej na primer clanek: Brouwer Roland: Common Goods and Private Profits - Traditional and Modern
Communal Land Management in Portugal. Paper prepared for the 1992 Conference of the International
Association for the Study of Common Property, September 17-21, Washington D.C.Dostopno na spletni
strani Univerze v Indiani:
http://dlc.dlib.indiana.edu/archive/00003378/01/Common_Goods_and_Private_Profits__Traditional_and_Mo
dern_Communal_Land_Management_in_Portugal.pdf
39
geoturizmu gre torej za obiskovanje takšnih lokacij z namenom pasivne rekreacije
(Newsome, Dowling, 2007).
Kulturni turizem: Definiciji iz raziskave o kulturnem turizmu, ki jo je izvedla Evropska
zveza za izobraževanje o turizmu in prostem casu (European Association for Tourism and
Leisure Education) ATLAS (Richards, 1996):
• "Tehnicna definicija": Vsa potovanja oseb k specificnim kulturnim atrakcijam (kot so npr.
spomeniška obmocja, umetniške in druge kulturne prireditve...) zunaj obicajnega kraja
bivanja."
• "Konceptualna definicija": Potovanje oseb h kulturnim atrakcijam zunaj obicajnega kraja
bivanja z namenom pridobivanja novih informacij in izkustev za zadovoljevanje kulturnih
potreb.
Kulinaricni turizem je po definiciji International Culinary Tourism Association iskanje
edinstvenih in spomina vrednih (memorable) izkušenj, povezanih z uživanjem jedace in
pijace. Drugace povedano, gre za turisticna potovanja, pri katerih sta hrana in pijaca
glavna motiva obiska dolocene destinacije. Ker je tudi kuhinja del kulture, bi kulinaricni
turizem lahko obravnavali kot del kulturnega turizma.
Izobraževalni turizem: Gre za turisticno dejavnost v okviru dopusta s prenocevanjem ali
enodnevnega izleta, pri kateri predstavljata izobraževanje in ucenje primaren ali
sekundaren del potovanja (Ritchie in drugi, 2003).
Naravni (ali na naravi temeljeci) turizem: Vrsta turizma, ki se nanaša predvsem na
neposredno uživanje relativno neokrnjenih pojavnih oblik narave (Valentine 1992).
Posamezniki, ki se ukvarjajo s to vrsto turizma, se ukvarjajo z aktivnostmi, kot so
opazovanje ptic, vožnja s kajaki ali pohodništvo, in sicer z namenom priti v stik z naravo,
ubežati pritiskom vsakdanjega življenja ter videti pokrajino in živali in rastline (Blamey
2001).
V (za)varovanih obmocjih bi bilo potrebno spodbujati in dolgorocno ohraniti le ekološko
kmetijstvo ter sonaravno gospodarjenje z gozdom. Le takšni obliki obeh dejavnsoti lahko
zagotavljata ustrezno varovanje narave in okolja.
Primeri dobrih praks kot kljuc do uspeha ne ponujajo novih razvojnih dejavnosti, potrjujejo
pa dejstvo, da se ob njihovem ustreznem spodbujanju in razvoju (usmerjanju) ter
kombiniranju lahko izkažejo kot možnost ne le preživetja zavarovanega obmocja na racun
vrednih delov prostora in drugih potencialov, ampak celo omogocajo kvaliteten razvoj in
bivanje za lokalno prebivalstvo. Kriticen odnos do razvoja in umešcanja novih dejavnosti,
povezovanje, dvigovanje socialnega kapitala in spodbujanje razvoja cloveških virov so
temelj takšnemu razvoju zavarovanih obmocij.
40
3 Potenciali (za)varovanih obmocij
3.1 Vrednota, kapital, potencial
Številni avtorji so glede na izhodišca in problematiko razlicno opredeljevali naravne
vrednote. Vrednote so vse tisto, cemur priznavamo veliko nacelno vrednost in posledicno
tudi doloceno prednost, po Kirnu (1994) in Curry-ju (2006) pa naravnim razmeram
dolocene vrednosti lahko dodeli šele clovek. Na naše ravnanje z okoljem, naravo in
naravnimi viri vpliva okoljska zavest in vzpostavljen sistem vrednot - katere vrednote
vidimo, prepoznamo v naravi oziroma širše, v okolju. Vpliv okoljske zavesti in njenih
vrednot je navzoc povsod, posredno pa se odraža v najrazlicnejših oblikah clovekovih
dejavnostih v okolju (Kirn, 2004).
Delitev na intrinzicne in instrumentalne vrednote je splošna in širše uporabna. Med
instrumentalne vrednote uvršcamo kulturne, estetske, funkcijske, raziskovalne in
izobraževalne ter ekonomske, medtem ko intrinzicne predstavljajo vrednoto same po sebi
in ne zaradi svoje neposredne uporabne vrednosti (Gray, 2004).
Najbolj prepoznane vrednote (za)varovanih obmocij spadajo v skupino okoljskih vrednot,
in sicer je na prvem mestu mirno in cisto okolje, sledi ohranjena naravna pokrajina ter
pestrost rastlinstva in živalstva (biotska raznovrstnost). Kulturna dedišcina, tradicija in
ohranjanje obicajev so kot vrednote bolje prepoznani v krajinskih parkih, ki so prvenstveno
namenjeni ohranjanju kulturne pokrajine in kulturne dedišcine.
Šele ko imamo vzpostavljen sistem vrednot (o prostoru in njegovih posameznih
sestavinah), ko jih prepoznamo v našem vsakdanjem življenju in postanejo del naše
identitete, lahko govorimo o ustreznem »okolju« za razumevanje in razvoj kapitalov;
okoljskega, kulturnega, socialnega in gospodarskega.
Okoljski kapital lahko pojmujemo kot zaloge, vire in rezerve. Zaloga postane vir, ko je
uporabna za zadovoljevanje dolocenih prepoznanih potreb ljudi (npr. hrana, zavetje,
toplota, transport). Transformacija iz zaloge v vir je reverzibilna in odvisna od clovekove
razvojne stopnje in znanja, v primeru reverzibilnosti pa viri lahko postanejo rezerva – to
pomeni, da jih imamo v rezervi in lahko ob doloceni dejavnosti ponovno postanejo vir.
Naravne vire najpogosteje delimo na neobnovljive (kapitali ali zaloge: npr. fosilna goriva,
rude), obnovljive (pretok in prihodek: direktna in indirektna soncna energija, geotermalna
energija) in ostale, kar vkljucuje npr. izgled pokrajine. Zavarovanje naravnih virov lahko
pomeni, da z omejevanjem ali celo prepovedjo rabe dolocene naravne vire, ki bi jih
sedanja generacija izrabila, želimo ohraniti za prihodnje generacije. Na ta nacin
spodbudimo rabo drugih virov (Hagget, 2000). Od splošno vzpostavljenega sistema
vrednot pa je odvisno, kakšno bo razmerje med ekonomskim ucinkom in nacinom rabe
naravnih virov.
Obmocja varovanja v Sloveniji združujejo okoljske, kulturne, socialne in cloveške vrednote
in kot taka nudijo ugodne razmere za nadzorovan regionalni razvoj na osnovi dejavnosti, ki
so v skladu predvsem s cilji ohranjanja naravne in kulturne dedišcine in hkrati nudijo
priložnosti za razvoj sonaravnih dejavnosti. Omenjene skupine vrednot z razvojnega vidika
imenujemo »potenciali«, ki trenutno na naših obmocjih varovanja vecinoma še nimajo
bistvenih razvojnih funkcij.
Skupine okoljskih, kulturnih, socialnih in cloveških potencialov združujejo razlicne
vrednote, ki jih lahko zelo natancno definiramo na primarni ravni: npr. kot okoljski
potencial (za)varovanih obmocij so najpomembnejše naravne vrednote, ki so geološke,
geomorfološke, hidrološke, botanicne in zoološke. Naravnim vrednotam sledi biotska
raznovrstnost (rastlinske in živalske vrste, habitatni tipi, ekosistemi, genski viri), naravni
viri (voda, biomasa, les, zrak, prst, soncna energija, geotermalna energija, surovine),
ekosistemske storitve (kroženje hranil, kisika, blaženje klimatskih sprememb, uravnavanje
41
vodne bilance, nastajanje prsti, kontrola in zašcita pred erozijo, samocistilne zmogljivosti)
ter zemljišce. Vsaka sestavina okoljskega potenciala ima lahko z razvojnega vidika
neposredno uporabno vrednost (ekonomsko vrednost), posredno uporabno vrednost ali pa
vrednost neuporabe, kar je odvisno od tipa varovanega obmocja in posledicno od
varovalnega režima.
Podobno velja tudi za ostale potenciale – kulturne, socialne in cloveške.
Preglednica 4: Razvojni potenciali (za)varovanih obmocij in njihove vrednosti uporabe
in neuporabe
POTENCIAL Sestavina potenciala Podsestavina potenciala Vrednosti
naravne vrednote geološke
geomorfološke
hidrološke
botanicne
zoološke
PUV, VN
biotska raznovrstnost rastlinske in živalske vrste
habitatni tipi, ekosistemi
genski viri
PUV, VN
naravni viri voda
biomasa, les
zrak
prst
soncna energija
geotermalna energija
surovine
NUV, PUV, VN
NUV
PUV
PUV
NUV, PUV
NUV
NUV
ekosistemske storitve kroženje hranil, kisika
blaženje klimatskih sprememb
uravnavanje vodne bilance
nastajanje prsti, kontrola in
zašcita pred erozijo
samocistilne zmogljivosti
PUV
OKOLJSKI
POTENCIAL
zemljišce NUV, PUV, VN
nepremicna materialna
kulturna dedišcina
arheološka najdišca
naselbinska obmocja
stara mestna in vaška jedra
oblikovana narava in kulturna
pokrajina
stavbe, skupine stavb
umetnostne, zgodovinske ali
tehnicne pricevalnosti
NUV, PUV, VN
premicna materialna
kulturna dedišcina
arhivsko in knjižnicno gradivo
predmeti zgodovinskega,
umetnostno zgodovinskega,
arheološkega, etnološkega ali
naravoslovnega pomena
NUV, PUV, VN
živa dedišcina obicaji
znanje – živa mojstrovina
NUV, PUV, VN
KULTURNI
POTENCIAL
kulturni potencial
družbe
jezik
tradicija
znanje
PUV, VN
PUV, VN
PUV, VN
vkljucenost prebivalstva
v javno življenje lokalne
skupnosti
društva povezana z
ohranjanjem naravne in
kulturne dedišcine
društva, ki spodbujajo
sodelovanje, krepijo regionalni
razvoj
PUV, VN
stopnja zaupanja in
obcutek varnosti
zaupanje v sodelovanje
zaupanje v vodstvene strukture
zaupanje v druge ljudi.
obcutek varnosti
VN
obcutek pripadnosti
lokalnemu obmocju
VN
SOCIALNI
POTENCIAL
družinske, prijateljske
povezave in
medsosedske povezave
VN
42
CLOVEŠKI
POTENCIAL
naravni prirastek
starostna sestava
spolna sestava
migracije
izobrazbena sestava
zaposlenost
poklicna sestava
PUV
NUV - Neposredne uporabne vrednosti, PUV - Posredne uporabne vrednosti, VN – vrednosti neuporabe
3.1.1 Sonaravna zasnova tipologij potencialov
V ekonomskem pogledu je potrebno potenciale obravnavati kot aktualno ali potencialno
blagostanje, uporabno za uporabo v proizvodnji bodocega blagostanja. Predpostavljamo,
da je za analizo in vecplastno vrednotenje potencialov potrebna drugacna tipologija in s
tem povezano varovalno-razvojno vrednotenje virov, ki izhajajo iz kljucnega namena
varovanih obmocij, torej ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti. Klasicno, poudarjeno
razvojno vrednotenje virov izhaja iz antropocentricne etike in ozko ekonomskega
pojmovanja razlicnih virov. V grobem se z vidika antropocentricnega vrednotenja razlicni
viri obravnavajo kot naslednji osnovni tipi gospodarskega kapitala (Freedman, 1995):
1. ustvarjeni kapital;
2. cloveški kapital;
3. naravni kapital.
V 80. in 90. letih 20. stoletja se je zaradi vse bolj perece okoljske problematike zacelo
postopoma spreminjati pojmovanje in vrednotenje naravnega kapitala, kjer se je snovnoenergetskemu,
torej ozko razvojno zasnovanemu pojmovanju naravnega kapitala,
postopoma zacele pridruževati še sonaravne, varovalne vsebine in poudarki.
Tako vecina tipologij postavlja v ospredje še vedno pretežno razvojno (ozko gospodarsko)
razvršcanje in vrednotenje ti. skupnega (agregatnega) pojmovanja razvojnega kapitala
(The World Bank 1992; Pearce 1994; Šolar, 2004):
· naravni kapital - obnovljivi in neobnovljivi viri (tudi z vidika kakovosti), habitati,
biotska raznovrstnost;
· ustvarjen (fizicni, gospodarski) kapital – hiše, stroji, infrastruktura;
· cloveški (in družbeni) kapital – znanje, sposobnosti, izkušnje, zdravje.
Pearce (1994) poudarja, da trajnostno sonaravni razvoj zahteva ohranjanje pogojev za
blagostanje prihodnjih generacij. Kljucno je torej, da gospodarski razvoj in s tem povezana
raba ne zmanjšuje razvojnih in eksistencnih možnosti prihodnjim generacijam. To med
drugim pomeni, da ne sme sedanja generacija prihodnji zapustiti manjšo zalogo kapitalov.
Sodobna pojmovanja skupnega razvojnega kapitala zato postavljajo v ospredje pomen
znanja in vecplastni (gospodarski, ekosistemski in eticni) pomen naravnega kapitala. Tako
okoljski ekonomist D. Pearce (1994) predlaga osnovno clenitev razvojnih kapitalov v
ustvarjeni kapital in naravni kapital. Okoljska ekonomista Common in Stragl (2005) glede
na spremembe v vrednotenju sestavin skupnega razvojnega kapitala predlagata
dvoplastno tipologijo, ki kot enega od dveh kljucnih kapitalov izpostavlja naravne vire, med
ustvarjenim kapitalom pa kot posebno kategorijo izlušci intelektualni kapital, torej znanje.
3.2 Okoljski potencial
Okoljski viri so vsi deli narave, ki jih cloveštvo ocenjuje kot uporabne, pa tudi kot vredne
(Mather in Chapman 1995). Okoljske vire lahko definiramo kot tiste dele narave, ki lahko
cloveku zagotavljajo dobrine (surovine, energija), prostor za dejavnosti in storitve,
43
vkljucno z ekosistemskimi, kot so zmogljivost samocišcenja, proizvodnja kisika, možnosti
za rekreacijo, vrednotenje pejsažne lepote ali možnost odlaganja odpadkov (Plut, 2008).
Za razliko od naravnih virov, kjer je v ospredju vrednotenje njihovega ekonomskega
pomena, vkljucujejo okoljski viri tudi tržno neovrednotene ekosistemske storitve, zato je
vrednotenje okoljskih virov (virov okolja) širše, razvojno (ekonomsko-tehnološko) in
varovalno (ekosistemsko) uravnoteženo. Praviloma se ekosistemske storitve obravnavajo v
okviru posameznih obnovljivih naravnih virih, npr. vodnih virih, zraku, prsti, biomasi in
prostoru (odprti prostor - gozdna in kmetijska zemljišca). Med ekosistemskimi storitvami
se pri razvojnemu vrednotenju naravnih virov namenja vecja pozornost zmogljivostim
samocišcenja, zlasti pri vodi, zraku, prsti in vegetaciji.
Upravljanje z okoljem omogoca ustvarjanje dobrin in storitev ter ohranjanje temeljnih
življenjskih oskrbnih sistemov. Cilj je preživetje, dobicek ali kopicenje kapitala ali uživanje
v lepoti, rekreaciji. Upravljanje z okoljskimi viri se ukvarja s fizikalnim in biološkim
delovanjem sestavin okolja (npr. gozda), pa tudi z alokacijo produktov virov. Vkljucuje
naslednje razsežnosti oziroma pomene (Mather, Chapman, 1995):
· ekološko oziroma ekosistemsko,
· ekonomsko,
· kulturološko (družbeno).
Vsaka od teh razsežnosti je zelo kompleksna, pri upravljanju je potrebno upoštevati vse tri
razsežnosti, pomene za cloveka. V primeru, da upravljanje z viri okolja služi le
zadovoljevanju enostranskih ekonomskih ali družbenih ciljev, tako ozko upravljanje vpliva
na fizicno in biološko naravo vira (Mather, Chapman, 1995). Vecina problemov upravljanja
okoljskih virov je torej pogojena s konflikti med razlicnimi cilji. Tako npr. vecje
povpraševanje po hrani povzroci intenzifikacijo kmetijstva, to pa vodi k spremembi
pokrajine, zmanjšanju biotske in pokrajinske raznovrstnosti in izgubi njene privlacne
podobe (privlacnosti za rekreacijo), pa tudi k onesnaževanju rek zaradi povzrocene erozije,
ostankov pesticidov in mineralnih gnojil.
Trajnostno sonaravno upravljanje z okoljski viri je po mnenju geografa Kempa (2004)
upravicen odgovor na antropocentricno in tehnicisticno pogojeno prevladujoco rabo
obnovljivih in neobnovljivih okoljskih virov. Zgodnji odgovor na neprimerno rabo
obnovljivih virov okolja predstavljajo biocentricno pogojene zahteve o zašciti, ohranjanju
predvsem bioloških virov in vode. Temu so sledili predlogi in ukrepi, usmerjeni v širše
zasnovano varovanje posameznih ogroženih ekosistemov, habitatov in varovanje
rodovitnosti prsti. Šele kasneje se je pojavila zahteva o trajnostno sonaravnemu
upravljanju z neobnovljivimi viri okolja, zlasti fosilnih goriv (Kemp, 2004). Zaradi
ekonomsko-socialnih pritiskov za trajno nadaljevanje gospodarske rasti in povecevanja
prebivalstva so se pojavili številni in mocni pritiski za nadaljevanje pospešene rabe
neobnovljivih okoljskih virov. Kot ekonomsko in ekosistemsko uravnovešen odgovor se kot
del trajnostno sonaravne strategije pojavlja tako zasnovano upravljanje z neobnovljivimi in
obnovljivimi viri, ki ne vkljucuje zgolj potrebe po ohranjanju, temvec sonaravno
upravljanje in gospodarjenje z viri okolja. Vkljucuje tako zmanjšanje nepotrebne potrošnje
kot vecjo ucinkovitost v rabi virov, kar zmanjšuje kolicino razlicnih odpadkov, emisij in s
tem okoljske pritiske. Bakerjev (2006) poudarja, da stroga inacica
trajnostnosti/sonaravnosti upravljanja z okoljem in naravo poudarja, da je zašcita okolja,
narave predpogoj gospodarskemu razvoju in ne obratno. Zalog ti. kriticnih, torej
ekosistemsko kljucnih okoljskih virov ni mogoce enostavno nadomestiti s tehnologijami,
ustvarjenim kapitalom. Okoljska trajnostnost je torej predpogoj za ekonomsko
(gospodarsko) in od nje odvisne socialne, družbene trajnostnosti, zato je upravicena
zahteva o omejitvah izcrpavanja zalog naravnih virov. Prakticno to pomeni, da bo potrebno
»žrtvovanje«, torej ohranjanje (»neraba«) nekaterih že denarno ovrednotenih zalog virov
(Markandya in drugi, 2002, s. 24). Ker je trajna raba neobnovljivih virov okolje seveda
casovno omejena, je potrebno del dobicka njihove rabe trajno usmerjati v rabo obnovljivih
okoljskih virov. Po temeljni definiciji torej potrošnja neobnovljivih naravnih virov dejansko
44
ne more potekati na trajnostno sonaravni nacin. Raba neobnovljivega vira stalno
zmanjšuje zalogo vira, zato sonaravno gospodarstvo ne more biti zasnovano na krepitvi
potrošnje omejenih, koncnih zalog virov. Izcrpavanje zalog neobnovljivih naravnih virov se
lahko dogaja znotraj sonaravnega gospodarskega sistema le v primeru, da njihovo rabo
spremlja ekvivalentno, integrirano povecanje obnovljivih naravnih virov (Freedman, 1995).
Upoštevanje ideje stroge sonaravnosti lahko pri upravljanju z okoljskim kapitalom
interpretiramo kot predpostavko, da se zaloge okoljskega (naravnega) kapitala, vkljucujoc
ekosisteme, ne smejo casovno zmanjševati. Stroga sonaravna interpretacija torej pomeni,
da npr. širjenje kmetijskih zemljišc na racuna naravnih ekosistemov ni možno. Prav tako
upoštevanje navedenega pravila mocne sonaravnosti pomeni, da se zavrnejo razvojni
projekti, ki bi velike gospodarske koristi dosegli hkrati z okoljskimi škodami (Markandya in
drugi, 2002). Drugo pravilo stroge sonaravnosti je pristop varnih minimalnih standardov.
Povezano je z rabo zemljišc in ohranjanja naravnega kapitala in poudarja, da izracune
analiz stroškov in koristi ni mogoce uporabljati pri nacrtovanju sonaravnosti, saj
vrednotenje poškodb ekosistemov ne more odražati dejanskih poškodb ekosistemov. V
odsotnosti realnih izracunov se predlaga uporaba pristopa varnih minimalnih standardov, ki
zahtevajo, da so okoljske škode ekosistemov omejene na ravni, da so preostale zaloge
okoljskega kapitala nad varnimi minimalnimi standardi, opredeljenimi kot minimalne ravni,
da lahko ekosistemi še naprej delujejo in opravljajo kljucne ekosistemske funkcije. Z vidika
upravljanja z okoljskimi viri to pomeni, da je potrebno pri možnemu zmanjševanju zaloge
vsakega posameznega okoljskega vira dolociti in pri posegih tudi upoštevati varni
minimalni standard. Tako naj bi bile emisije onesnaževanja ali izgube biotske
raznovrstnosti nad identificiranimi varnimi ravnmi.
Najbolj okoljsko radikalna inacica, ekocentricna zasnova upravljanja z okoljskimi viri
oziroma okoljskim kapitalom pa izhaja iz vrednostnih izhodišc ti. globinske ekologije (deep
ecology). Z vidika strogega sonaravnega upravljanja z okoljskimi viri so kljucna naslednja
izhodišca (Baker, 2006):
1. vse oblike življenja so enakovredne;
2. razvojne politike ne smejo ogrožati harmonije clovekovega življenja in narave;
3. zamenjava okoljskega (naravnega) kapitala z oblikami ustvarjenega kapitala ni
dopustna;
4. dvig clovekovega blagostanja na racun radikalnega preoblikovanja »naravnega« okolja
ni dopusten.
Po navedenih izhodišcih globinske ekologije torej upravljanje z okoljem, okoljskimi viri
dejansko ni dopustno, po mnenju Bakerjeve (2006) so navedena ekocentricna izhodišca
globinske ekologije pravzaprav reakcija tudi na trajnostne razvojne projekte, pomenijo
njihovo zavrnitev, kljub njihovi vecji okoljski obcutljivosti.
Z vidika upravljanja z okoljskimi viri se torej v širokem okviru trajnostno sonaravnega
razvoja številne inacice šibke ali mocne trajnostnosti/sonaravnosti. V širokem razponu vec
ali manj ekologiziranih inacic upravljanja z okoljskimi viri torej odsevajo razlicna
vrednostna izhodišca in s tem povezane zasnove trajnostnih razvojnih projektov, od
nekoliko vecjega upoštevanja okoljskih posledic in poudarka na kontroli onesnaževanja pri
doseganju gospodarske rasti, do nasprotnega ekstrema v izhodišcu globoke ekologije, da
naj bi trajnostni razvoj dejansko razstavljal celovitost narave.
3.2.1 Zasnove trajnostno sonaravnega upravljanja z okoljskimi viri v
varovanih obmocjih Slovenije
Razmerje med clovekom in naravo se med drugim kaže tudi v ohranjenosti in pestrosti
narave, deležu varovanih obmocij, nacinih upravljanja z okoljskimi viri. Po mnenju filozofa
Kirna (2004) sta kljucna problema prihodnosti dejansko raba naravnih virov in preživetje
45
cloveštva, ti. ekološki problemi naj bi unicili sanje o družbi izobilja. S tega vidika postaja
raziskovanje, prepoznavanje razlicnega pomena okoljskih virov v varovanih obmocjih
izjemno pomembna strateška razvojna naloga na državni, regionalni in obcinski ravni.
Vrednotenje okoljskih virov se torej spreminja, odraža spremembe osnovnega koncepta
varstva narave v zavarovanih obmocjih, z naslednjimi obdobji (Job in drugi, 2003):
1. ohranjanje lepote narave, naravnih pejsažev;
2. zašcita vrst;
3. zašcita biotopov;
4. integracija zašcite narave in gospodarskega razvoja.
Na mestu je opozorilo, da se integracijo varstva narave in trajnostnega sonaravnega
razvoja ne sme pojmovati kot naslednjo stopnjo koncepta varstva narave. Potrebno je
upoštevati, da je stopnja možne integracije neposredno povezana z varstvenimi cilji, ki se
locijo po kategorijah zavarovanja (Grošelj, 2008).
Slovenija je po ohranjenosti in pestrosti narave še vedno ena najbogatejših evropskih
držav, ki pa se srecuje s številnimi lokalno in regionalno negativno procesi, kateri
zmanjšujejo njeno pokrajinsko in biotsko raznovrstnost. V varovanih obmocjih
(zavarovanih, ekološko pomembnih in v posebnih varstvenih obmocjih-obmocjih Natura
2000) je za razliko do obmocij izven varovanja v ospredju njihova naravovarstvena
funkcija. Opredeljena je na izrazito ekocentricnem izhodišcu, ki prednostno poudarja
varovalno funkcijo varovanih obmocjih, predvsem ohranjanje dolocene ravni biotske
raznovrstnosti. Po mnenju Grošljeve (2008) je analiza Zakona o ohranjanju narave (1999,
2004) pokazala, da je le-ta zastavljen izrazito ekocentricno in ne obravnava dveh kljucnih
vlog cloveka v povezavi z varstvom narave: cloveka kot oblikovalca vrednot, ki dolocajo
kaj in zakaj varujemo in cloveka kot sooblikovalca kvalitet prostora, ki ga varujemo. Po
njenem mnenju je zakon dejansko izkljucil vsa merila, ki vsebujejo clovekov odnos do
narave, vkljucno z estetskim in doživljajskim, (po)krajino pa obravnava le v povezavi z
biotsko raznovrstnostjo. Kirn (2004) pa opozarja na nujnost upoštevanja dvoplastnega
varovanja, varstva narave in tudi varstva okolja. Varstvo narave temelji na intrinzicnih
vrednotah, varstvo okolja pa na okoljsko antropocentricnih (instrumentalnih, pragmaticnih)
vrednotah, ko se okolje varuje zaradi nekih koristi ali nevarnosti za cloveka, nujno je
preseganje dualizma družba-narava. Ustrezna opredelitev clovekove vloge v varstvu
narave je kljucnega pomena za njegovo uspešnost pri ustanavljanju in ucinkovitem
upravljanju naravnih parkov (Grošelj, 2008) in drugih varovanih obmocij, izvedena v
skladu z novo paradigmo zavarovanih obmocij.
Kryštufek (1999) opozarja, da mora varstvena biologija iskati takšne oblike trajnostne rabe
naravnih dobrin, ki bodo sprejemljive za ljudi, vkljucno z lokalnim prebivalstvom, ki se
srecuje z omejitvami zaradi vzpostavitve naravnih rezervatov. Prebivalcem varovanih
obmocij morajo biti zagotovljene enake možnosti ekonomskega in kulturnega razvoja kot
drugim skupinam. Pri upravljanju zavarovanih obmocij je zakonsko sicer zagotovljeno
formalno soupravljanje tudi lokalnim prebivalcem, ni pa zagotovljen partnerski odnos pri
pripravi nacrta upravljanja. Mikuševa (2006) argumentirano predlaga vzpostavitev
institucije »park v ustanavljanju«, ki med drugim omogoca pravocasno vkljucitev lokalnega
prebivalstva v procese odlocanja in postopno oblikovanje partnerstva za kasnejše uspešno
upravljanje.
Preglednica 5: Sodobna paradigma zavarovanih obmocij
Tradicionalna paradigma Sodobna paradigma
Nacrtovanje in upravljanje, ki ni naklonjeno
lokalnim prebivalcem, vodeno iz ministrstva, brez
pomembnejšega upoštevanja lokalne skupnosti
Nacrtovanje in upravljanje za lokalne prebivalce, ki
lahko tudi upravljajo zavarovano obmocje ali pa je
vkljuceno vec partnerjev
Spomeniškovarstveni pristop k varovanju,
varovanje zaradi ohranjanja pejsaža in turisticnega
vidika
Upoštevanje tudi gospodarskih in socialnih ciljev
pri varovanju, ustanavljanje tudi zaradi
znanstvenih, kulturnih razlogov
Upravljanje kot izoliranih, nepovezanih obmocij Upravljanje omrežja varovanih obmocij (strogo
46
varovanja; usmerjenost na varovanje varovana in robna, vplivna obmocja, povezana s
koridorji; pozornost tudi renaturaciji
Vrednotenje z vidika nacionalnega bogastva Vrednotenje tudi z lokalnega in mednarodnega
vidika
Vir: Grošelj, 2008
Zakon o ohranjanju narave (1999, 2004) (1. clen) doloca ukrepe ohranjanja biotske
raznovrstnosti in sistema naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave.
Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prosto
živecih rastlinskih in živalskih vrst, vkljucno z njihovim genskim materialom in habitati ter
ekosistemi, in omogoca trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja
ohranjanje naravnega ravnovesja. Sodimo, da je glede na osnovno poslanstvo vseh tipov
zavarovanih obmocij sicer upraviceno podcrtana njihova naravovarstvena vloga. Vendar je
pri celostno zasnovanemu upravljanju varovanih obmocij potrebno upoštevati, da:
1. razlicni tipi varovanih obmocij obsegajo okoli polovico državnega ozemlja,
2. imamo v varovanih obmocjih pomemben delež kulturne pokrajine in tudi gospodarsko
pomembnih varovanih gozdnih površin;
3. opažamo vztrajne procese prebivalstvenega praznenja varovanih obmocij, zarašcanja
kulturne pokrajine in pešanje njihovega gospodarskega pomena.
Zlasti za naravovarstveno strategijo Slovenije naj bi veljalo »varujmo naravo z ljudmi za
naravo in za ljudi« (Grošelj, 2008). Predvsem v slovenskih razmerah, kjer bo zaradi
evropsko nadpovprecne ohranjenosti narave potrebno bistveno povecati delež zavarovanih
obmocij, je torej bistveno, da se razvija celovita politika varstva narave varovanih
obmocij, z združevanjem okoljskih (ekoloških), ekonomskih in socialnih ciljev trajnostno
sonaravnega razvoja. Iskanje dinamicnega ravnovesja med varstvom in rabo naravnih,
bolje receno okoljskih virov v specificnih naravovarstvenih pogojih obmocij varovanja, je
tudi kljucna naloga in vodilo celostnega upravljanja in predpogoj za zavrnitve
predpostavke, da je varovanje narave (zgolj) zavora trajnostnega razvoja varovanih
obmocij, ne pa njegov pogoj. Tako zastavljenemu varovalno-razvojnemu pomenu in
upravljanju zavarovanih in drugih varovanih obmocij bi morala biti prilagojena tudi
zaposlitvena sestava Zavoda za varstva narave RS in regionalnih zavodov, torej bistveno
vecji delež družboslovcev, vkljucno z okoljskimi ekonomisti. Pomenljivo je, da je v
organizacijski strukturi nemške naravovarstvene službe med drugim tudi oddelek za
pokrajinsko nacrtovanje in oblikovanje, oddelke za pokrajinsko in prostorsko nacrtovanje in
tudi oddelek za obnovljive vire, rudarstvo in rabo mineralov (Grošelj, 2008). V Sloveniji pa
se samostojnost naravovarstvene sfere zmanjšuje, hkrati pa se zamuja tako pri širjenju
obsega zavarovanih obmocij kot tudi pri kreiranju organiziranosti, ki bi bila optimalna za
doseganje ciljev sonaravnega razvoja zavarovanih obmocij in lokalnega prebivalstva.
1. Celostno zasnovano upravljanje varovanih obmocij, torej prepoznavanje ne le
intrinzicnih, temvec tudi instrumentalnih vrednot varovanih obmocij in okoljskih virov je
pomemben vzvod, da se pri nadaljnjemu, prepotrebnemu širjenju zavarovanih obmocij
dosledno ne izlocajo naselja in prebivalci oziroma obmocja, ki imajo pomembne
instrumentalne vrednote. Izhajati je torej potrebno iz dejstva, da se v realnem svetu
intrinzicne in instrumentalne vrednote prostora, varovanih obmocij prepletajo.
Prepoznavanje socialno-ekonomskih (instrumentalnih) vrednot varovanih obmocij pomeni,
da varstvo naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti ne pomeni samo strošek, ampak tudi
nova razvojna priložnost (Erhatic, 2008). Pri vrednotenju naravne dedišcine se sicer
pojavijo številne težave, saj le-ta ni predmet klasicnih tržnih odnosov, torej ponudbe in
povpraševanja, saj se na trgu ne pojavlja kot blago. Ker pa naravna dedišcina, naravne
vrednote, biotska raznovrstnost, ekosistemske storitve imajo svojo ceno, je primerno
vrednotenje po koristih, ki jih narava nudi, npr. po pripravljenosti uporabnika. V trženju
turisticne, rekreacijske vloge varovanih obmocij se je odkrila priložnost za njihove
prebivalce. Vendar je turisticno-rekreacijska, torej instrumentalna (socialno-ekonomska)
vrednota zavarovanega obmocja omogocena in povezana z intrinzicno vrednoto obmocja,
47
okoljskega vira. Pri sonaravno zasnovanem pristopu upravljanja varovanih obmocij in
okoljskih virov je potrebno stalno ohranjati ravnovesje, da sama dejavnost, povezana z
instrumentalno vrednoto, ne ogrozi intrinzicne vrednote (Kirn, 2004). Torej pri
sonaravnemu upravljanju intrinzicno pogosto (ne pa v vseh primerih!) ne izkljucuje
instrumentalnega, ohranjanje naravnih vrednot in njihova sonaravna raba omogoca
dolocen prihodek, zaposlitev lokalnega prebivalstva.
2. Pri trajnostno sonaravnemu upravljanju varovanih obmocij Slovenije je torej potrebno
izhajati iz njihove prednostne naravovarstvene vloge, katero pa je potrebno dopolniti
s sonaravno, torej naravnim procesom in sestavinam narave, okolju prilagojen nacin trajne
rabe razvojnih potencialov, vkljucno oziroma praviloma celo prednostno s pretehtano rabo
okoljskega kapitala, okoljskega razvojnega potenciala. Varovalno-razvojno, torej
sonaravno vrednotenje okoljskih virov je po našem mnenju ena od kljucnih sestavin nacrta
upravljanja zavarovanega obmocja, s katerim se po Zakonu o ohranjanju narave (1999)
(60. clen) »dolocijo razvojne usmeritve, nacin izvajanja varstva, rabe in upravljanja
zavarovanega obmocja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na
zavarovanem obmocju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva«. Sonaravno
vrednotenje okoljskih virov je v varovanih obmocjih kljucnega pomena, saj dejansko na
celotnem ozemlju Slovenije skoraj nimamo naravnih pokrajin, temvec antropogeno vec ali
manj preoblikovane, kar velja tudi za gozdne ekosisteme. Grošljeva (2008) sodi, da sistem
naravnih parkov v Sloveniji deluje le zato, ker so najpomembnejši in najvecji parki urejeni
z zakoni in uredbami, ki so v odnosu do cloveka širši od zakonskega pojmovanja.
Hkrati pa velja prisluhniti opozorilu Kirna (2004), da je povecevanje zavarovanih obmocij
sicer pozitivno, vendar ga mora spremljati okoljsko primerno obnašanje izven zavarovanih
obmocij. To pomeni, da je v varovanih obmocjih kljucno varovalno vrednotenje
okoljskih virov, vendar tudi izven varovanih obmocjih ne sme prihajati do
izkljucno razvojnega vrednotenja okoljskih virov, upoštevati pa je potrebno razlicno
ranljivost, obcutljivost.
Razvojno, bolje receno sonaravno razvojne vrednotenje okoljskih virov varovanih obmocij,
zahteva njihovo raziskovanje, vrednotenje. Strinjamo se s trditvijo, da tudi sama odsotnost
upravljanja (le 8 širših zavarovanih obmocij ima upravljalca) radikalno zmanjšuje razvojne
možnosti obmocja. Park namrec tako velikokrat ostane le obmocje prepovedi in omejitev, v
veliko nezadovoljstvo lokalnih prebivalcev, obiskovalcev in ne nazadnje naravovarstvenikov
(Turk in Gorkiceva, 2006). Upravljanje naravnega parka namrec omogoca celostno
obravnavo obmocja ne le z vidika varstva (bolje ohranjanja) narave, temvec tudi z vidika
sonaravnega regionalnega in prostorskega razvoja, ocene endogenih razvojnih potencialov
pa se kljucne za ohranjanju naravi prilagojenega, sonaravnega razvoja. Pritrditi je
potrebno mnenju Grošljeve (2008), da na sedanji stopnji družbenega razvoja zgolj
(vsiljeni) ekocentricni pristop k varstvu narave, ki izkljucuje estetiko, emocije in kulturo v
najširšem pomenu besede, dosledno onemogoca identifikacijo širše družbe z varstvom
narave.
3. Sonaravno upravljanje z ekosistemskimi funkcijami - raziskovanje, prepoznavanje
in vrednotenje varovalnih in razvojnih funkcij, pomena ekosistemskih funkcij.
Ekosistemske storitve, storitve okolja in zaloge naravnega kapitala, ki storitve omogocajo,
so nujne za delovanje življenjskih oskrbnih sistemov. Z vidika njihove povezave z
blagostanjem cloveka se ekosistemske storitve praviloma razvršcajo v naslednje skupine
(The European Environment…, 2005) (Preglednica 7):
1. ekosistemske storitve podpore; kljucne za produkcijo vseh ostalih ekosistemskih
storitev;
2. ekosistemske storitve za preskrbo s produkti (ekosistemov);
3. regulacijske ekosistemske storitve; uravnavanje ekosistemskih procesov;
4. ekosistemske storitve kulturnega pomena; nematerialne koristi.
48
Preglednica 6: Tipologija ekosistemskih storitev z vidika blagostanja
1. ekosistemske storitve podpore · tvorba prsti
· kroženje hranil
· primarna produkcija
2. ekosistemske storitve za
preskrbo s produkti
· hrana
· sveža voda
· vlakno
· biokemikalije
· genetski viri
3. regulacijske ekosistemske
storitve
· uravnava podnebja
· uravnava bolezni
· uravnava vode
· cišcenje vode
4. ekosistemske storitve
kulturnega pomena
· rekreacijske in ekoturisticne
· duhovne in religiozne
· estetske
· inspiracijske
· izobraževalne
· pomen prostora, lokacije
· kulturna dedišcina
Vir: EEA, 2005
Ker neposredno in posredno sodelujejo tudi pri ustvarjanju clovekovega blagostanja, naj bi
bile ekosistemske stroritve dejansko sestavina ekonomske vrednosti, ceprav trenutno
praviloma (še) niso vkljucene v tržnen sistem (Constanza in drugi, 1997). Kljub
metodološkim in vsebinskim pomanjkljivostim bo potrebno ekosistemske storitve
postopoma financno ovrednotiti na enoto (ha) ekosistema, habitat, izhodišce pa naj bi bila
višina stroškov tehnološkega nadomestka. Tako npr. gozdovi dajejo že tržno ovrednoteni
les, a hkrati (brezplacno) ohranjajo, zadržujejo prst in vlago, ustvarjajo primerno
mikroklimo, shranjujejo CO2. Torej opravljajo številne ekosistemske storitve praviloma na
netržni nacin, ceprav vplivajo na clovekovo blagostanje.
Varovana obmocja v Sloveniji opravljajo številne ekosistemske storitve, njihov tržno
neovrednoten pomen za blagostanje družbe in posameznika je izredno velik. V varovanih
obmocij Slovenije po ekosistemskih storitvah izstopajo visoko bioproduktivna zemljišca,
kot so zarašcena obalna obmocja, izlivi rek, vlažna in poplavna obmocja ter gozdovi,
obdelovalna zemljišca, zlasti pa urbani ekosistemi pa imajo zelo omejene ekosistemske
storitve. Predlagamo, da se celovito razišcejo in ovrednotijo ekosistemske funkcije
varovanih obmocij, ki pomembno vplivajo ne le na blagostanje ekosistemov, temvec tudi
na blagostanje, oskrbo, varnost in kakovost življenja prebivalcev, ki živijo v in izven
varovanih obmocij Slovenije. Predlagamo, da se pristopi k financnemu ovrednotenje
storitev okolja varovanih obmocij, tudi kot pomembne sestavine, delno tudi kot protiutež
ekonomsko ožje zasnovanim razvojnim projektom.
4. Sonaravno upravljanje z naravnimi vrednotami - raziskovanje, prepoznavanje in
vrednotenje varovalnih in razvojnih funkcij, pomena naravnih vrednot, naravne dedišcine.
Spomeniškovarstveni pristop, usmerjen v varovanje izbranih delov, naravnih znamenitosti
je praviloma usmerjen na varstvo tistih delov narave, ki so pomembni z nacionalnega
vidika in je zato antropocentricno zasnovan. Varuje torej naravno dedišcino oziroma
naravne vrednote, odraža tudi custveni, estetski odnos cloveka do narave, odraža torej
tudi družbeno oblikovane vrednote, ne zgolj intrinzicne vrednote. V Sloveniji, kjer
prevladuje kulturna pokrajina, je torej spomeniškovarstveni pristop praviloma preozek,
tudi z vidika uspešnosti izoliranega ohranjanja in upravljanja naravnih vrednot, pa tudi
biotske raznovrstnosti. Kulturna pokrajina v okviru varovanih obmocij torej na j ne bi bila
zgolj ena od parcialnih naravnih vrednot v varovalnem smislu, ima tudi zelo pomembno
instrumentalno vrednost, kljucno razvojno vlogo.
5. Sonaravno upravljanje z geodiverziteto, biodiverziteto in vrednotami kulturne
(po)krajine.
49
Ti. biodiverzitetni pristop pomeni odmik od izrazite antropocentricnosti, kot varstveni cilj se
pojavlja zlasti zahteva po varstvu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Orodja
spomeniškovarstvenega pristopa niso povsem ustrezna, saj življenjski prostor rastlinskih in
živalskih vrst veckrat presega meje zavarovanega obmocja, kljucno je varstvo habitatov,
habitatnih tipov in ekosistemov. Z vidika celostno zasnovanega ohranjanja narave in njenih
sestavin pa obstoja tveganje, da se izkljucna uveljavitev biodiverzitetnega
naravovarstvenega pristopa izkaže kot enostranska, ozko ekocentricno varovalna
strategija. Zato je pomembno ohranjati in dopolnjevati spomeniškovarstveni pristop, ki z
ciljem varovanja in ohranjanja pestrosti nežive narave, torej geodivezitete v širokem
razumevanju termina pomeni protiutež enostanskemu pojmovanju ohranjanja narave
izkljucno zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti. V geografsko in ekosistemsko pestri,
mozaicni Sloveniji je hkratno varovanje geodiverzitete in biodivertitete bistveno za
udejanjanje celostno zasnovanega ohranjanja narave, pokrajinske heterogenosti, vkljucno
z vrednotami kulturne pokrajine kot dodane vrednosti sonaravnega razmerja, interakcij
med clovekom in naravo (antropocentricni, kulturni in estetski pristop). Trajnostno, skrajno
pretehtano in zaradi naravovarstvenih potreb selektivno zasnovana raba izbranih okoljskih
virov varovanih obmocij je za slovenske, antropogeno preoblikovane pokrajinske
ekosisteme kljucnega pomena. Opozoriti velja torej na nevarnost, da se zacne varstvo
biotske raznovrstnosti in geodiverzitete in s tem povezani ekocentricni pristop enostransko
enaciti z varstvom narave, kar posledicno pomeni, da se pokrajinotvornim sestavinam in
okoljskim virom varovanih obmocij ne prepozna tudi njihova pomembna instrumentalna in
s tem sonaravno pojmovana razvojna vrednost. Povedano drugace:Triglavska severna
stena je intrinzicna vrednota, a tudi estetsko, simbolno, doživljajska, torej instrumentalna
vrednota.
Želimo podcrtati, da je Slovenija že v obdobju bivanja v okviru Jugoslavije zamudila
klasicno obdobje pospešenega ustanavljanja naravnih parkov v Evropi, predvsem v
obdobju ministrovanja Kopaca pa je bil prekinjen pozitiven proces bolj ambicioznega
povecevanja deleža zavarovanih obmocij v smeri zavarovanja 30 % državnega ozemlja
(Grošelj, 2008). Z 11 % zavarovanega obmocja v državi se Slovenija uvršca v spodnji del
mednarodne lestvice parkovnega omrežja (Berginc, 2006). Upraviceno se pojavlja, dvom,
da sicer obsežna obmocja Natura 2000 (36 % državnega ozemlja), prednostno zasnovana
z namenom ohranjanja dolocenih vidikov biotske raznovrstnosti, »nadomestijo« celostno
ohranjanje narave v naravnih parkih. Tudi z vidika nadaljnjega upravljanja varovanih
obmocij je potrebno upoštevati opozorilo Grošljeve (2008), da je v Sloveniji v okviru
zavarovanih obmocij in obmocij Natura 2000 38 % državnega ozemlja, a je vecina teh
obmocij varovana zelo enostransko, saj gre pri projektu Natura 2000 izkljucno za
ohranjanje biotske raznovrstnosti.
6. Sonaravno upravljanje s kulturno pokrajino, z bioproduktivnimi zemljišci,
obnovljivimi in neobnovljivimi naravnimi viri varovanih obmocij.
V Sloveniji prevladuje kulturna pokrajina, saj bioproduktivna kmetijska in delno
antropogeno preoblikovana gozdna zemljišca zavzemajo velik del varovanih obmocij. Zato
je za upravljanje varovanih obmocij usmerjanje rabe zemljišc, rabe prostora kljucno za
doseganje varovalnih, pa tudi razvojnih ciljev. Za ožja zavarfovana obmocja, kjer ni
prebivalcev, raba zemljišc pa je omejena, zadošca opredelitev varstvene namembnosti. Pri
vecini drugih zemljišc varovanih obmocij pa je za uspešno upravljanje pomembna tudi
varstvu narave prilagojena, a vecnamenska raba zemljišc, zlasti kmetijska, rekreacijska,
gozdarska in vodnogospodarska. Podpiramo stališce, da za Slovenijo, kjer prevladuje
kulturna (po)krajina, ni ustrezen pristop, ki v naravni park ne vkljucuje naselij, kar velja za
Notranjski regijski park, ki ga je ustanovila obcina Cerknica (Grošelj, 2008). Krajinski
park Goricko, ustanovljen leta 2004, pa vkljucuje naselja in vsa bioproduktivna zemljišca,
kar je za Slovenijo primeren naravovarstveni in sonaravni razvojni pristop.
Bioproduktivna zemljišca, torej gozdne in kmetijske površine in medsebojna razmerja v
varovanih obmocjih so kljucna za ohranjanje narave, hkrati pa tudi za ohranjanje kulturne
pokrajine, poseljenosti podeželja. V specificnih geografskih in ekosistemskih razmerah
50
slovenskih pokrajin je stabilizacija in ne povecevanje gozdnih površin ena od kljucnih nalog
upravljanja varovalnih obmocij.
Zato so se sodelavci Biotehniške fakultete pod vodstvom dr. Janeza Pirnata osredotocili na
del okoljskega kapitala, na ohranjanje rabe tal, saj se tudi v varovanih obmocjih srecujemo
z opušcanjem kmetovanja in spontanim zarašcanjem. Z vidika raziskovalnega projekta je
torej pomembno ugotoviti dinamiko sprememb pokrajinske rabe s pomocjo niza uporabnih
kazalcev, ki med drugim vsebujejo tudi informacije o trendih glede biotske pestrosti.
Sodimo, da nam za okvirno tipologijo pokrajinske dinamike razen osnovnih (po)krajinskih
tipov dobro služijo uporabljeni ti. EUNIS habitatni razredi, ki so bili vzorcno preizkušeni na
obmocju obcine Pivka. Navedeno, varovanih obmocjem prilagojeno tipologijo rabe tal, bi
lahko uporabili tudi za oceno same dinamike pokrajinske rabe v drugih varovanih
obmocjih, pa tudi kot kazalce vrednotenja okoljskega razvojnega potenciala (naravni viri v
ožjem pomenu). Ker je med kategorijami tudi kategorija zarašcanja in s tem povezane
biotsko in pokrajinsko negativne homogenizacije rabe tal, torej »utapljanje« celih
ekosistemov v vedno bolj homogeni gozdni matici, je uporaba EUNIS kategorij rabe tal še
dodatno priporocljiva.
Za tovrstne analize so pomembni kazalci sprememb (po)krajinske zgradbe, ki razen
procesa zarašcanja nudijo tudi informacije o (ne)sonaravni rabi zemljišc in ohranjanju
narave, torej o ti. vrednih delih prostora. Med kazalci, ki temeljijo na razmerju med
obsegom in površino zaplat, velikosti zaplat ter medsebojni oddaljenosti zaplat, so
vecplastno uporabni:
1. oblika zaplate,
2. sprememba rabe zaplat,
3. površinsko razmerje razredov rabe,
4. prostorske spremembe gozdnih zaplat,
5. prehodi med zaplatami v oddaljenosti od naselij,
6. spremembe v globini notranjega gozdnega okolja.
Z vidika glavnih ciljev raziskovalnega projekta so med predlaganimi kazalci najbolj
uporabni kazalci globine notranjega gozdnega okolja, ki kažejo na negativne procese
utapljanja kmetijske rabe v gozdni matici, kar v slovenskih razmerah pomeni krcenje že
tako omejenega obsega kulturne pokrajine v varovanih obmocjih ter s tem povezanega
zmanjševanja biotske pestrosti, torej v obmocjih Nature 2000 kljucnega strateškega cilja.
3.2.2 Predlog tipologije okoljskih virov (za)varovanih obmocij
Razlicne ravni varstva narave lahko po vsebini razdelimo v naslednje skupine (Mikuš,
2006):
1. naravne znamenitosti oziroma po pravnem statusu naravne vrednote državnega in
lokalnega pomena;
2. rastlinske in živalske vrste;
3. ekološki sistemi-ekosistemi, habitatni tipi, (po)krajina (pravni status).
Navedena tipologija izhaja iz varovalnih potreb in s tem povezanega varovalnega
vrednotenja s pomocjo varovalnih, naravovarstvenih kriterijev, namenjena je
prepoznavanju in strokovnemu ovrednotenju vrednih delov narave do pridobitve pravnega
statusa in varovanja z ustreznimi ukrepi varovanja. Osnovni cilj naravovarstvenega
vrednotenja je v dolocitvi namena ohranjanja, kljucni kriteriji za clenitev naravne dedišcine
so (Mikuš, 2006):
1. spomeniška (pricevalna) namembnost;
2. rezervatna namembnost;
51
3. znanstveno raziskovalna namembnost;
4. biotopska namembnost;
5. izobraževalna (vzgojno-izobraževalna) namembnost;
6. rekreacijska namembnost;
7. intrinzicna namembnost;
8. biodiverzitetna namembnost.
Navedeni kriteriji so prednostno namenjeni prepoznavanju in vrednotenju ekološke
(okoljske) trajnosti (trajnostnosti) in s tem povezanih namembnosti varovanih obmocij.
Ohranjanje naravnih vrednot, zašcita vrst, habitatov, ekosistemov je kljucni cilj varovalno
poudarjene namembnosti, katerega pa delno nadgrajuje prepoznavanje znanstvenoraziskovalne,
izobraževalne in rekreacijske namembnosti. Celostno varovalno razvojno
oziroma trajnostno, sonaravno ohranjanje narave in s tem povezano evidentiranje,
prepoznavanje, vrednotenje in klasifikacija (tipologija) okoljskih virov varovanih obmocij
pa razen ekološkega vrednotenja naravnih vrednot, vrst in ekoloških sistemov z vidika
integracije ohranjanja narave in razlicnih inacic sonaravnega razvoja zahteva širše
zasnovano, sonaravno okvirno tipologijo okoljskih virov za sicer razlicne tipe varovanih
obmocij. Kljucna izhodišca predloga sonaravne tipologije okoljskih virov (kapitala)
varovanih obmocij izhajajo iz vecplastnega, varovalno-razvojnega vrednotenja, ki sicer
prednostno izhaja iz nujnosti uveljavljanja ekološke stranice trajnosti, a dopolnjenega z
gospodarsko in socialno (družbeno) stranico trajnosti. Celostno zasnovano upravljanje
varovanih obmocij in s tem povezana tipologija njihovih okoljskih virov izhaja iz
prepoznavanje ne le intrinzicnih, temvec tudi instrumentalnih vrednot varovanih obmocij.
Sonaravna tipologija okoljskih virov poudarja pomen evidentiranja, prepoznavanja in
varovalno-razvojnega vrednotenja naslednjih sestavin tipov okoljskih virov:
1. naravne vrednote (naravna dedišcina), s poudarkom na geodiverziteti;
2. biološka raznovrstnost, s poudarkom na vrstah in ekoloških sistemih;
3. pokrajinska pestrost, s poudarkom na tipologiji pokrajin oziroma rabi zemljišc;
4. ekosistemske storitve;
5. neobnovljivi okoljski viri;
6. obnovljivi okoljski viri.
Preglednica 7: Predlog sonaravne tipologije okoljskih virov (za)varovanih obmocij
Slovenije
1 Naravne vrednote* 1-1 geološke
1-2 geomorfološke
1-3 hidrološke
1-4 botanicne
1-5 zoološke
1-6 ekosistemska
1-7 oblikovana narava
1-8 krajinska
1-1-1 mineral
1-1-2 fosil
1-2-1 površinska geomorfološka
1-2-2 podzemeljska geomorfološka
1-4-1 drevesna
2 Biotska
raznovrstnost**
2-1 genska pestrost
2-2 vrstna pestrost
2-3 ekosistemska
pestrost
2-1-1 sorte
2-1-2 pasme
2-2-1 rastlinske vrste
2-2-2 živalske vrste
2-3-1 ekosistemi
2-3-2 habitatni tipi
2-3-3 habitati
3 Pokrajinska
raznovrstnost
3-1 gozdna in gozdnata
pokrajina
3-2 kmetijska pokrajina
3-3 suburbana in urbana
pokrajina
pokrajinska raba – raba zemljišc****
3-1-1 gozdovi (razlicne kategorije in deleži)
3-2-1 vrtovi
3-2-2 sadovnjaki, vinogradi
3-2-3 njive
3-2-4 travniki
3-2-5 pašniki
3-2-6 vodne površine, vlažna obmocja,
neproduktivna tla
52
3-3-1 pozidane površine (razlicne kategorije
in deleži zemljišc)
4 Ekosistemske
storitve***
4-1 ekosistemske storitve
podpore
4-2 ekosistemske storitve
oskrbe s produkti
ekosistemov
4-3 regulacijske
ekosistemske storitve
4-4 ekosistemske storitve
kulturološkega pomena
4-1-1 nastajanje prsti
4-1-2 kroženje hranil
4-2-3 primarna produkcija
4-2-1 oprašitev
4-2-2 proizvodnja hrane
4-2-3 biološke surovine (npr. les)
4-2-4 genski viri
4-3-1 uravnavanje plinov
4-3-2 uravnavanje podnebja
4-3-3 uravnavanje naravnih motenj
4-3-4 uravnavanje vode, oskrba porecij z
vodo
4-3-5 biološki nadzor (regulacija populacij)
4-3-6 kontrola erozije prsti, zadrževanje
sedimentov
4-3-7 obdelava odpadkov, odpadnih vod
4-4-1 omogocanje rekreacije, ekoturizma v
naravi
4-4-2 pomen lokacije, prostora
4-4-3 izobraževalne, znanstvene, duhovne,
kulturne vrednosti ekosistemov
5 Neobnovljivi naravni
viri
5-1 fosilna goriva
5-2 surovine (minerali)
5-1-1 premog
5-1-2 nafta
5-1-3 zemeljski plin
5-2-1 nekovinski minerali
5-2-2 kovinski minerali
6 Obnovljivi naravni viri 6-1 neposredna soncna
energija
6-2 posredna soncna
energija
6-3 geotermalna energija
6-4 vodni viri
6-5 zrak
6-5 prst
6-2-1 veter
6-2-2 plimovanje
6-2-3 morski tokovi
6-2-4 biomasa
6-4-1 vodni tokovi
6-4-2 jezera
6-4-3 (kraški) izviri
6-4-4 talna voda
6-4-5 morje
* po Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (2002, 2003)
** Tipologija biotske raznovrstnosti izhaja iz tipologije v Zakonu o ohranjanju narave (ZON, 1999)
*** Tipologija ekosistemskih storitev je prirejena po shemi Constanze et al (1997) in Evropske agencije za
okolje (2005)
**** po Vrišer, 2002
3.3 Kulturni potencial
Kulturni potencial združuje nepremicno materialno kulturno dedišcino (arheološka
najdišca, naselbinska obmocja, stara mestna in vaška jedra, oblikovana narava in kulturna
pokrajina stavbe, skupine stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnicne pricevalnosti),
premicno materialno kulturno dedišcino (arhivsko in knjižnicno gradivo, predmeti
zgodovinskega, umetnostno zgodovinskega, arheološkega, etnološkega ali naravoslovnega
pomena), živo dedišcino (obicaji, znanje) in kulturni potencial družbe (jezik, tradicija,
znanje). Vsi elementi kulturnega potenciala so znacilni tudi za (za)varovana obmocja,
njihovo varovanje, ohranjanje in hkrati razvojno aktiviranje pa je odvisno od splošne
prepoznavnosti kulturne dedišcine na nekem obmocju, kot tudi od varovalnega režima
(za)varovanega obmocja.
Pri preucevanju vkljucevanja kulturne dedišcine v razvoj (za)varovanih obmocij smo se
osredotocili na njen turisticni potencial, zato to poglavje ni primerljivo z opredelitvijo
ostalih potencialov (okoljski, socialni, cloveški viri). Velja pa poudariti, da je kulturna
dedišcina v najširšem pomenu na (za)varovanih obmocjih še dokaj slabo preucena in
vkljucena v »ponudbo«, posledicno pa tudi slabo prepoznana v širši družbi kot del
53
(za)varovanih obmocij, saj dejansko nemalokrat odseva naravne razmere in je nelocljivi
del (za)varovanih obmocij.
3.3.1 Vloga in vkljucevanje kulturne dedišcine v trajnostni razvoj
(za)varovanih obmocij
Kulturno dedišcino sestavljata tvarna in nesnovna dedišcina. Kot eden kljucnih
elementov je znacilna tudi za (za)varovana obmocja, kjer omogoca izdelavo številnih tržno
uspešnih turisticnih izdelkov. Ker zaradi civilizacijskega obrata 20. stoletja kulturna
dedišcina bliskovito propada, se zmanjšuje tudi njen razvojni kapital. Stari prenosi
znanj, ki so ustvarjali in vzdrževali kulturno dedišcino tudi na mikroravni, ne delujejo vec.
Zato je potrebna nova služba lokalnih vzdrževalcev, negovalcev kulturne
dedišcine. Njen ekonomski ucinek je posredno ogromen, neposredno pa nemerljiv kot
sicer pri družbeno koristnih dejavnostih. Ker ni pricakovati, da bi privatni kapital že v tej
zacetni stopnji prepoznal pomen negovalcev kulturne dedišcine, njihovo službo lahko
omogoci trenutno samo država. S tem bi strateško pomagala razvoju varovanih obmocij.
Po dolocenem obdobju se bo sistem zacel vzdrževati sam.
Zdi se, da je temeljni problem varovanja kulturne dedišcine iskanje sožitja med
ekonomskimi, naravnimi in kulturnimi vrednotami. Stanje se v zadnjem casu popravlja v
korist kulturne dedišcine s pomocjo glavne industrije 21. stoletja, z industrijo prostega
casa. Vedno bolj se vanjo vkljucuje tudi kulturna dedišcina. Ekonomski ucinki
kulturnega kapitala so sicer težko merljivi, vendar to ne pomeni, da nimajo
velikih ekonomskih posledic. Kažejo se tudi v povecevanju vrednosti cloveškega
kapitala, ki pa ga naša država še ne zna uporabljati.
Vendar so obicajne možnosti trženja kulturne dedišcine kot turisticnega kapitala na
varovanih obmocjih omejene. Zato jih na teh obmocjih ne moremo prepustiti obicajnim
tržnim vzvodom, temvec jih je potrebno skrbno nacrtovati (prim. Štular 2007).
Izjemno poucen pristop k reševanju problematike iskanja ravnotežja med ekonomskimi in
kulturnimi vrednotami krajine je primer kmetijskih krajin v Veliki Britaniji (Bretherton
2002). Kmetijstvo je trenutno v Veliki Britaniji in še marsikje v Evropi najvecji unicevalec
arheološke dedišcine. Zato je tamkajšnje telo za upravljanje s kulturno dedišcino (angl.
English Heritage) poskusno namestilo lokalne arheološke svetovalce. Delo teh ne temelji
na restriktivni zakonodaji temvec na vzdrževanju dobrih odnosov z lastniki zemljišc in
kmetovalci, pri cemer poudarjajo pozitivno sodelovanje in se skušajo otresti negativne
podobe arheologije kot zaviralca ekonomskih dejavnosti. S tem skušajo preseci prakso, ki
v državah evropske skupnosti še vedno prevladuje in temelji na odzivanju na posege v
arheološko dedišcino. Prvi korak in hkrati najvecji izziv za te svetovalce je uporabljati
obstojece vzvode za vplivanje na nacrtovanje bodocih ekonomskih dejavnosti. V Sloveniji
bi to morda lahko primerjali z lobiranjem v procesu priprave prostorskih dokumentov z
metodo osvešcanja lokalnega prebivalstva.
Arheološki svetovalci v Veliki Britaniji so v neposrednem stiku s kmetovalci in jim svetujejo
glede arheoloških tem, ki neposredno vplivajo na upravljanja kmetij. Konkretni nasveti so
dveh vrst. Prvi so tisti, za katere dodatna vlaganja niso potrebna. Pri posegih, za katere je
potrebno dodatno vlaganje, jim svetujejo, na kakšne nacine lahko ta sredstva pridobijo. Pri
slednjih je pomembna izkušnja ta, da so takšne prošnje za pridobivanje sredstev iz
razlicnih skladov ucinkovitejše, kadar so povezane z ukrepi za zašcito naravne dedišcine.
Pri tem je še posebej koristno spoznanje o obojestranski koristi dobro nacrtovanih
ukrepov, ki hkrati varujejo naravno in kulturno dedišcino.
Posebej velja v (za)varovanih obmocjih izpostaviti pomen nesnovne kulturne dedišcine.
Najprej je kulturno dedišcino potrebno pravilno prepoznati in varovati. Predvsem slednje je
naloga in pravica ZVKD. Zlasti snovna dedišcina je vecinoma že prepoznana in
54
zadostno varovana. V prihodnosti lahko pricakujemo, da se bo enako zgodilo tudi z
nesnovno dedišcino.
Konvencija UNESCO za ohranjanje neoprijemljive ali nesnovne dedišcine (ang. intangible
heritage) opredeljuje nesnovno dedišcino kot prakse, predstavljanje, izraze ter kot znanja
in vešcine, ki jih družbe, skupine in v nekaterih primerih posamezniki, prepoznavajo kot
del kulturne dedišcine. Vcasih ji recemo tudi živa kulturna dedišcina in se izraža med
drugim na razlicnih podrocjih: ustna tradicija in izraznost, vkljucno z jezikom kot
prenašalcem nesnovne kulturne dedišcine, uprizarjajoce umetnosti (ples, gledališce),
družbene prakse, rituali in praznicni dogodki (praznicno leto, življenjske šege), znanja in
prakse, ki zadevajo naravo in vesolje, tradicionalno obrtništvo (praksa in znanje). Ta
neoprijemljiva dedišcina se prenaša iz generacije v generacijo. Družbe in skupine jo
neprestano obnavljajo v skladu s svojim okoljem, naravo in zgodovino, kar jim daje
obcutek istovetnosti in neprekinjenega trajanja ter vzbuja spoštovanje do kulturne
raznovrstnosti in clovekove ustvarjalnosti (iz UNESCO-ve konvencije za ohranjanje
neoprijemljive dedišcine).
Za predmet našega projekta je pomen nesnovne dedišcine dvojen. Prvi pomen je ta, da
hrani sporocilo o preteklem življenju v raziskovanem prostoru in dopolnjuje vse
snovne ostanke preteklosti. S tem ima izjemen potencial za turisticne izdelke: namenske
poti (pastirske, lovske, rudarske, romarske, tihotapske, lovske...), stara obredna mesta (z
astronomskimi opazovališci, cudodelnimi vodami, kamni, drevesi), prizorišca razlicnih
dogodkov (bivališca Ajdov ali Divjih mož in žena, kraji, kjer straši, gorijo zakladi,
legendarni spopadi, tekmovanja...). Vse to omogoca turisticni izdelek skoraj povsod in
predvsem tudi ob razlicnih letnih casih (npr. doživetje žarkov kresnega sonca na obrednem
mestu).
Drugi izredni pomen nesnovne dedišcine so njena znanja, ki so ustvarila kulturno
krajino (tudi kot del kulturne dedišcine), ki smo jo dobili od svojih prednikov, in so to
krajino tudi vzdrževala. V zadnji tretjini 20. stoletja se je zgodil civilizacijski prelom, ki ga v
cloveški zgodovini lahko primerjamo z izumom ognja in uvedbo poljedelstva. V celoti se je
spremenila bivalna kultura, tudi v kmetijstvu so dokoncno zavladali stroji. To je povzrocilo
dvoje. Stara znanja so navidezno postala nepotrebna, s spremembo gospodarskih in
družbenih razmerij so se podrli nekdanji nacini prenosa znanj s starih na mlade rodove.
Standardna šolska znanja, ki jih omogoca država, starih znanj ne vsebujejo. Posledica je,
da tudi domacini danes vecinoma ne obvladajo sobivanja s kulturno krajino na nacin, ki bi
ohranjal njen nekdanji videz, kaj šele pomen. To samo po sebi ne bi bila tragedija, ce novi
nacin ne bi bil namenjen zgolj hitremu dobicku ob cim manjšem vložku fizicnega dela in
casa. Vsakomur opazen je primer drvarjenja in spravljanja lesa. Medtem, ko so gozdna
dela nekoc potekala z delovnimi živalmi in pozimi, ko so tla zamrznjena, da je bila škoda za
površje in poti cim manjša, danes dela potekajo s težkimi stroji in ob vseh letnih casih.
Priljubljeno je razstreljevanje motecih skal in izdelovanje improviziranih poti s težkimi
delovnimi stroji. Rezultat so uniceno podgobje (in s tem mikoriza, ki je pomembna tudi za
rast dreves), poškodovana drevesna debla, vlake, ki se spreminjajo v hudournike, kupi
neurejenih lesnih odpadkov. S tem ob biološkem propada tudi socialni kapital gozda. V
gozd, kjer padaš iz ene blatne luknje v drugo in se spotikaš preko razmetanega vejevja, si
nihce ne želi. Kako razviti sonaravno spravilo lesa, je stvar posebnega projekta. Tu želimo
opozoriti zgolj na to, da se s propadom nesnovne dedišcine spremeni tudi pristop k
vsakodnevnim opravilom. In ker ne delujejo stari vzvodi prenosa znanj, bi to prav tako bila
pomembna naloga negovalcev kulturne dedišcine. Lahko celo postavimo trditev, da se bo
kulturna dedišcina brez njih scasoma nepopravljivo zmanjšala, s tem pa tudi razvojni
kapital kulturne dedišcine.
55
3.3.2 Negovanje kulturne dedišcine
Kulturna dedišcina na celotnem ozemlju Republike Slovenije skladno z veljavno zakonodajo
varuje ZVKD. Toda to varovanje je, in bo najverjetneje tudi ostalo, centralizirano, pasivno
in restriktivno.
Za uspešno trženje kulturne dedišcine je le-to potrebno aktivno varovati in razvijati. To
pomeni, da je kulturno dedišcino potrebno najprej prepoznati in spoznati njene
posebnosti, ozavešcati lokalne skupnosti in obiskovalce ter jo primerno varovati.
Takšno aktivno varovanje kulturne dedišcine bomo v nadaljevanju imenovali negovanje
KD, ki se od obstojecega varovanja KD razlikuje predvsem po aktivnem pristopu in
aktivnem sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. V negovanje KD uvršcamo tudi dejavnosti,
kot so na primer sistematicno šolanje nosilcev nesnovne dedišcine (izrocila), nacrtno
nenehno raziskovanje na terenu samem, aktivno sodelovanje pri nacrtovanju posegov v
prostor (svetovanje, priprava strokovnih podlag) ipd.
Pri tem je potrebno omeniti, da so obmocja s tradicijo negovanja KD, podobne naši
definiciji, v Sloveniji izjema (npr. Krajinski park Logarska dolina, Park Škocjanske jame,
Kozjanski park). Vecino Slovenije, tudi varovanih obmocij, lahko prištevamo med obmocja
brez tradicije negovanja KD.
Na obmocjih brez tradicije negovanja KD ali na obmocjih z degradirano KD je KD najprej
potrebno prepoznati. To je seveda dolgotrajen in v nekaterih primerih tudi stalen proces, ki
ga že izvajajo pristojne inštitucije (ZVKD, muzeji, univerze, raziskovalne organizacije).
Nerealno in nesmiselno je ta proces zaceti za vsako varovano obmocje znova. Potrebno je
usmerjeno preuciti obstojece vire, tako znanstvene in strokovne kot lokalne. Na podlagi
tega je potrebno izdelati podatkovno zbirko, ki jo je potrebno redno vzdrževati in
dopolnjevati. Takšne naloge lahko izvajajo strokovnjaki ali skupine strokovnjakov, bodisi
obcasno (projektno), bodisi stalno.
Primer Krajinskega parka Logarske doline se je v zadnjem casu približal negovanju
KD, kot smo to definirali zgoraj. V konkretnem primeru se zdi, da razmeroma uspešno
negovanje KD temelji predvsem na poudarjeni vlogi domacinov. Ti torej nastopajo v dvojni
vlogi, nosilcev KD in upravnikov KD. Kot nosilci KD so lahko uspešno negovali KD s tem, ko
so se zatekali k tradicionalnim nacinom rabe prostora. Obmocij s podobnim potencialom je
v Sloveniji kar nekaj. Toda izrazito uspešnih primerov, kot v primeru Logarske doline, je
precej manj. V teh primerih manjka predvsem upravnik KD, za katerega se po vzoru
Logarske doline zdi idealna oblika gospodarska družba, katere družbeniki so domacini,
nosilci KD.
Ne glede na stik upravnikov KD z nosilci KD prepoznavanje in negovanje nekaterih oblik KD
brez dolocene vloge strokovnjakov ni mogoce. Kot primer lahko navedemo arheološko
dedišcino, ki jo lahko prepoznajo le strokovnjaki, arheologi. Vendar pa je na obmocjih s
tradicijo negovanja KD vloga strokovnjakov lahko razmeroma majhna in omejena na
obcasne projektne dejavnosti, bodisi v sklopu rednih nalog ZVKD, bodisi v sklopu drugih
dejavnosti (npr. raziskovalne dejavnosti).
Predpogoj za negovano KD na obmocjih brez tradicije je prepoznavanje KD. To je proces, v
katerega morajo biti vkljuceni raziskovalci, strokovnjaki in lokalne skupnosti. Delež
vkljucenosti sodelujocih je dinamicen, spreminja se s stopnjo prepoznane KD. Vloga
raziskovalcev se zmanjšuje na racun vloge lokalnih strokovnjakov in/ali lokalnih skupnosti,
vendar je zaželena stalna vsaj minimalna prisotnost vsakega izmed udeležencev.
Zgolj na teoreticni stopnji lahko locimo dve stopnji. V prvi KD ni dovolj prepoznana, da bi
jo bilo mogoce uspešno varovati in negovati, še manj tržiti. Na tej stopnji imajo pomembno
vlogo raziskovalci KD. Ko je zbranega dovolj gradiva, lahko govorimo ne le o znani KD v
smislu zadostne kolicine faktografskih podatkov (kvantiteta) temvec o prepoznani KD, ki jo
je moc negovati (kvaliteta). Na tej stopnji lahko težišce dejavnosti prevzamejo
56
strokovnjaki, poleg pristojnih strokovnjakov za varovanje KD (ZVKD) še tandem upravitelj
KD in negovalec KD.
Kljub temu je za uspešen trajnostni razvoj pomembno proces prepoznavanja KD nenehno
vzdrževati, kar smo vkljucili v pojem negovanje KD.
Kljucna za negovanje KD je oseba ali skupina oseb, ki smo jo poimenovali negovalec KD.
Strokovnjakov s potrebnim naborom znanj trenutno v Sloveniji ne izobražujemo. Obstaja
pa vrsta izobraževalnih profilov, ki se temu približujejo - arheologi, etnologi in umetnostni
zgodovinarji, torej strokovnjake, ki so po veljavni zakonodaji že vkljuceni v proces
varovanja KD.
Strokovna znanja o KD (arheološki dedišcini, etnološki dedišcini in umetnostno zgodovinski
dedišcini) morajo negovalci KD nadgraditi do stopnje, ko so sposobni prepoznati in v
sodelovanju z ZVKD varovati vse vrste KD. Ko razpravljamo o varovanih obmocjih, se
moramo zavedati, da so umetnostni spomeniki najveckrat mocno v manjšini.
Ta znanja morajo negovalci KD dopolniti z osnovami upravljanja s kulturno dedišcino (t.
im. kulturni management) in osnovami stikov z nestrokovnimi javnostmi.
Takšen obseg znanj bi, skupaj s podatkovno zbirko kulturne dedišcine, poznavanjem
lokalnih posebnosti in primerov dobre prakse tvoril jedro znanj, ki bi jih pri svojem delu
uporabljal negovalec kulturne dedišcine.
Osnovne naloge negovalca KD, ki smo jih posredno že omenjali, so:
· nenehno aktivno raziskovanje KD;
· vzdrževanje stikov z lokalnimi skupnostmi (informiranje o KD pri domacinih, poljudna
predavanja, poljudni clanki...);
· aktivno sodelovanje z upraviteljem KD in lokalnimi skupnostmi (iskanje novih tržnih
priložnosti, nadzor vpliva trženja KD na le-to, aktivno sodelovanje pri razvojnem
nacrtovanju lokalnih skupnosti in upraviteljev KD; posredovanje vseh relevantnih
podatkov, pridobljenih z naštetimi dejavnostmi upravitelju KD in lokalnim skupnostim);
· aktivno sodelovanje z organi, pristojnimi za varovanje KD (ZVKD);
· aktivno sodelovanje z zainteresiranimi raziskovalci KD (spremljanje osnovne strokovne
literature ipd.).
Naštete dejavnosti se na prvi pogled zdijo preobširne za manjšo skupino ljudi, kaj šele za
posameznika. Toda varovana obmocja so vecinoma redko poseljena in tudi turisticne
dejavnosti so vodene iz nekaj turisticnih središc.
Še vedno je edini preizkušeno uspešen nacin ekonomske rabe KD turizem (Breznik 2006).
Spomeniki KD lahko zadovoljujejo razlicne namene zaradi katerih jih ljudje obiskujejo.
Razlagajo preteklost, delovanje ljudi v povezavi s predmeti, stavbami, krajino, kažejo
spremembe, ki jih je prinesel cas, zadovoljujejo željo po doživetjih, odkrivanju in
spoznavanju novega, razumevanju starega. TI ima lahko zelo razlicne oblike. Kot najbolj
pogosti od tistih, ki bi prišli v poštev za obravnavano podrocje, so pojasnilne table in muzej
na prostem.
3.3.3 Trženje kulturne dedišcine
Trženje v strogem pomenu besede je seveda domena tržnih strokovnjakov, ekonomistov.
Toda v primeru trajnostnega razvoja varovanih obmocij je jasno, da je treba strogo tržno
razmišljanje nadomestiti s celostnim razumevanjem konkretnega varovanega obmocja. V
primeru trženja KD to pomeni celostno razumevanje KD.
To celostno razumevanje, torej razumevanje tako krhkosti naravnega okolja in KD kot
tržnih vzvodov in zakonitosti, je lahko le plod uspešnega sodelovanja negovalca KD in
upravitelja KD. Pri tem je pomembna tudi vloga lokalnih skupnosti in posameznikov, tako
domacinov kot podjetnikov, strokovnjakov za KD, zainteresiranih gospodarskih družb ter
57
države. Tudi v tem primeru želimo poudariti, da na prvi pogled kompleksen sistem in
skoraj nepregledno število posameznikov v konkretnih primerih predstavlja obvladljivo
število ljudi in entitet. V idealnem primeru gre za omejeno skupino ljudi, ki nastopajo v vec
vlogah (nosilci KD, lastniki, upravitelji KD, podjetniki).
Kljuc za uspešno trženje KD v varovanih obmocjih je torej uspešno sodelovanje negovalca
KD in upravitelja KD, ki uspešno sodelujeta z ostalimi posamezniki in entitetami. Plod tega
sodelovanja so uspešni turisticni izdelki, ki predstavljajo pretežno vecino trženja KD.
Uspešen tržni izdelek v okviru trajnostnega razvoja je po definiciji razpet med omejevalne
in spodbujevalne dejavnike. Osnovne omejevalne dejavnike v okviru varovanih obmocij
predpisuje zakonodaja. V osnovi gre za zahtevo, da tak turisticni izdelek ne obremenjuje
naravne in kulturne dedišcine v takšni meri, da bi ju ireverzibilno spreminjal. To zahtevo
najuspešneje izpolnjujemo z omejevanjem obiska. Slednje pa nezadržno vodi v specificne
oblike turizma, na primer t. i. “buticni” turizem.
Kljucnega pomena je povezanost vseh turisticnih izdelkov v nelocljivo celoto s KD.
Povedano drugace, KD naj predstavlja jedro celostne podobe, na katero se navezujejo
razlicni turisticni izdelki.
3.3.4 Model rabe kulturne dedišcine
Model rabe kulturne dedišcine je uporaben za prepoznavanje obstojecega razmerja med
potencialom in rabo turisticnega izdelka, prepoznavanje potencialnih turisticnih izdelkov na
izbranem obmocju in nacrtovanje dodatne infrastrukture.
Najtrši oreh tovrstnih analiz je prepoznati konkretne turisticne izdelke. Pri iskanju na KD
temeljecih turisticnih izdelkov se ni moc zanašati na tipske izdelke. Za vsak konkreten
primer, torej posamezno varovano obmocje ali del tega, je potrebno izvesti samostojno
analizo.
Še tako kompleksen model seveda ne more v celoti nadomestiti inovativnega razmišljanja
posameznikov ali skupin posameznikov, ki s pomocjo modela poda/jo možne turisticne
izdelke.
58
Slika 1: Diagram procesa iskanja na KD temeljecih turisticnih izdelkov na konkretnem
(za)varovanem obmocju.
Sestavili smo dinamicni prostorski (GIS) model (dalje model) turisticnih izdelkov (v
nadaljevanju TI), ki temeljijo na KD, za izbrano obmocje. Model je uporaben za
prepoznavanje obstojecega razmerja med potencialom in dejansko rabo TI, za
prepoznavanje potencialnih TI na izbranem obmocju in za nacrtovanje dodatne
infrastrukture.
Osnovni model je možno nadgraditi z dodatnimi vzpodbujevalnimi in zaviralnimi dejavniki.
Med vzpodbujevalnimi dejavniki uvršcamo predvsem možne subvencije za izvajanje
posameznih dejavnosti, na primer ekološka pridelava živil, visokogorsko kmetijstvo,
ohranjanje kulturne krajine, ustvarjanje novih turisticnih zmogljivosti itd. Z dodanimi
restriktivnimi oziroma zaviralnimi dejavniki imamo v mislih predvsem pravila in zakone
varovanja naravne dedišcine ter nacela trajnostnega razvoja. Najvecja prednost modela je,
da omogoca veliko stopnjo predvidevanja tako ekonomskega ucinka kot obremenjevanja
okolja. Z uravnoteženjem obojega dosežemo aktivno varovanje in trajnostni razvoj
varovanih obmocij. Predvsem je pomembno, da z uporabo modela to dosežemo še preden
bi z implementacijo prišlo do negativnih posledic za naravo in kulturno dedišcino.
Tudi zavarovana obmocja so v zadnjem casu postala zelo pomemben element pri
regionalnem razvoju, kjer je kljucna ucinkovitost ekonomskih spodbud. Naša analiza je
59
pokazala, da je uporaba KD za pripravo TI lahko ucinkovito sredstvo trajnostnega razvoja.
Država mora biti aktivna predvsem v prvi stopnji prepoznavanja kapitala KD. Na tej stopnji
so potrebne tako financne vzpodbude, predvsem vlaganje v temeljne raziskave, kot tudi
organizacijska podpora.
Za uspešno rabo KD je kljucnega pomena, da je KD negovana. Le takšno KD je možno
varovati dolgorocno. Hkrati negovana KD lahko postane inkubator ekonomsko uspešnih TI.
Ko so postavljeni temelji, lahko negovanje KD postane ne le samozadostno, temvec tudi
tvorno prispeva k trajnostnemu razvoju posameznega varovanega obmocja.
3.4 Socialni potencial
Socialni potencial ima predvsem veliko posredno vlogo pri razvoju in aktiviranju
zavarovanih obmocij. Domaci in tuji primeri dobrih praks kažejo, da je kljuc do uspešnega
varovanja in hkratnega razvoja obmocij varovanja prav v dobrem medsebojnem
sodelovanju vseh kljucnih deležnikov v prostoru in nenazadnje tudi v dobrem sodelovanju
z državo.
V nadaljevanju socialni potencial že obravnavamo kot kapital zavarovanega obmocja,
njegovo vlogo pa smo vrednotili na primeru manjšega zavarovanega obmocja v Sloveniji –
primeru krajinskega parka Golte.
3.4.1 Vloga socialnega kapitala pri razvoju zavarovanih obmocij
Socialni kapital je pogoj za uspešen gospodarski razvoj, uvajanje inovacij na neko
obmocje, krepitev identitete in obcutka prebivalcev, razvoj demokraticnih odnosov in
pozitivno prispeva k povezovanju in ucinkovitemu delovanju neke skupnosti. Na podrocju
varstva narave omogoca vkljucenost deležnikov v reševanje razvojnih problemov in s tem
sodelovanje pri oblikovanju razvoja. Ko imajo ljudje možnost aktivne udeležbe, se sami
lažje identificirajo s problemom in so pripravljeni na konstruktivno reševanje le-teh. Veca
se njihovo zaupanje, saj so sami delujoci clen pri odlocanju in snovanju (lastne)
perspektive. Ce poteka razvoj socialnega kapitala premišljeno in trajnostno, se krepi tudi
zavest o pomembnosti ohranjanja narave in trajnostnega gospodarskega in prostorskega
razvoja.
Socialen kapital predstavlja pogonsko sredstvo za razvoj civilne družbe, predstavlja
strateški nacin uresnicevanja ukrepov ohranjanja narave.
Obstaja vec definicij in opredelitev pojma socialni kapital:
· Socialni kapital zagotavlja le dolocene vrednote, ki slonijo na najmanj štirih krepostih:
na vzajemnosti (reciprocnosti), iskrenosti, skrbi za medsebojne odnose in participaciji v
javnem življenju.
· Socialni kapital predstavlja povezave/vkljucenost in interakcije med ljudmi, v družbi
pomeni družbeno zaupanje in vezi, kar kljucno pripomore k bolj usklajenemu delovanju
in sodelovanju v skupno korist.
· Omogoca razlicnim skupinam, da se povezujejo v skupnih interesih, predstavlja
pogonsko sredstvo za razvoj družbe, organizacij…
· Omogoca boljši dostop do informacij.
· Povecuje zaupanje in kooperativnost kot dveh sestavnih delo socialnega kapitala, ki sta
temelj za vzpostavljanje prožnih organizacijskih oblik delovanja/koordiniranja.
60
Definicijo pojma socialni kapital smo za namene projekta strnili in poenostavili in sicer:
Socialni kapital je sposobnost družbe oz. skupine ljudi na dolocenem ozemlju za
organizirano sodelovanje, za aktivno vkljucevanje v razvoj obmocja ter za usklajevanje
interesov v trajno dobrobit obmocja in prebivalcev.
Konkretneje lahko socialni kapital definiramo s pomocjo naslednjih elementov:
1. Vkljucenost prebivalstva v javno življenje lokalne skupnosti
· Zastopanost nevladnih organizacij in drugih društev
o Zastopanost NVO, vkljucenost prebivalstva (število NOV, delež vkljucenih v NVO,
financno stanje in struktura financiranja NVO).
o Zastopanost drugih društev.
· Vsa društva, zveze, ki spodbujajo povezovanje in s tem krepijo regionalni razvoj
(število društev, delež vkljucenih prebivalcev).
· Društva, ki izvajajo programe povezane z ohranjanjem narave (število društev, delež
vkljucenih prebivalcev).
2. Zastopanost podjetij, podjetniških grozdov, ki se povezujejo s subjekti na obmocju
zavarovanih obmocij (pridobiti podatke na lokalnem nivoju, kje prihaja do teh
povezovanj; število, nacin povezovanja)
3. Stopnja zaupanja in obcutek varnosti
· Zaupanje v kooperativnost – sodelovanje.
· Zaupanje v vodstvene strukture (na državnem, regionalnem, lokalnem nivoju).
· Zaupanje v socloveka.
· Obcutek varnosti.
4. Obcutek pripadnosti lokalnemu obmocju, zavedanje »kvalitet« prostora.
5. Prakticiranje, ohranjenost obicajev, tradicije.
6. Družinske in prijateljske povezave, medsosedske povezave.
Ker predstavlja socialni kapital strateški nacin uresnicevanja ukrepov ohranjanja narave,
lahko na podlagi rezultatov opravljene analize stanja stopnje razvitosti socialnega kapitala
(glej v nadaljevanju, primer KP Golte) pripravimo predloge za njegovo izboljšave s
konkretnimi ukrepi.
Potrebne aktivnosti za analizo in spodbujanje socialnega kapitala na izbranem obmocju:
· Analiza stanja – po »klasicnih« kazalcih kot so;
o stopnja zaupanja,
o % prebivalstva, ki deluje v neprofitnem-prostovoljnem sektorju,
o financno stanje NVO,
o struktura financiranja NVO,
o število študijskih krožkov, število društev oz. zvez, ki izvajajo programe
povezane z ohranjanjem narave, število podjetniških grozdov, ki se povezujejo
s subjekti na obmocju Nature ali zavarovanih obmocjih
o idr.
· Analiza razvojnih problemov socialnega kapitala – s pomocjo javnomnenjske raziskave,
družbeno-geografske analize (demografija, ekonomska in socialna geografija).
· Predlogi konkretnih ukrepov za izboljšanje stanja.
Podatke se pridobi z javnomnenjskimi raziskavami (ankete, intervjuji), podatke na SURS,
Poslovni register Slovenije, s pomocjo lokalnih organizacij ali razvojnih agencij.
61
3.4.1.1 Socialni kapital na vzorcnem obmocju krajinski park Golte
Planota Golte je bila kot krajinski park (v nadaljevanju KP Golte) zavarovana leta 1987 z
Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na
obmocju obcine Mozirje. Ima status geološke in geomorfološke naravne vrednote
državnega pomena. Meri 1354 ha, po podatkih atlasa okolja (ARSO) je na obmocju
krajinskega parka pet naravnih vrednot lokalnega pomena in 22 naravnih vrednot
državnega pomena.
Vršni del planote je sprico prisotnosti redkih vrst ptic in habitatov uvršceno v Natura 2000
obmocje »Kamniško-Savinjske Alpe in Vzhodne Karavanke« (atlas okolja, ARSO). Spada v
posebno obmocje varstva (SPA), manjši del tudi v posebno ohranitveno obmocje (pSCI).
Natura 2000 obmocje se razteza od višine približno 1200 m do 1587 m, pokriva severni in
jugozahodni del planote. Obmocje vmesnih vrzeli je uvršceno v ekološko pomembno
obmocje.
Slika 2: Obmocje KP Golte - ekološko pomembna obmocja in obmocja Natura 2000
Vir: MOP, 2008.
Planoto vecinoma pokriva iglasti gozd, glavna dejavnost lastnikov zemljišc je gozdarstvo.
Vmesne travniške površine koristijo tri pašne skupnosti za poletno pašništvo. Na
jugovzhodnem delu planote je smucišce Golte, s katerim upravlja Golte d.o.o., vecinski
lastnik podjetja je Premogovnik Velenje d.d. V zadnjih letih se je smucišce posodobilo, s
tem pa se mu je pomembno dvignil zimskoturisticni obisk.
Sam krajinski park nima upravljavca, upravno spada obmocje KP Golte k trem obcinam:
Mozirje, Recica ob Savinji in Ljubno.
Vsi tri obcine imajo skupno 9124 prebivalcev (jun. 2007, SURS), v casu ustanovitve KP
Golte so vse spadale pod eno obcino Mozirje. V Mozirju je sedež upravne enote, ki pokriva
Zgornjo Savinjsko dolino. Po podatkih AJPES-a je v vseh treh obcinah skupno 119 društev
(jan. 2008), po podatkih PIRS-a 542 podjetij in družb (maj 2008), 12 agrarnih skupnosti in
18 javnih zavodov. Glede na število organizacij, je društvena dejavnost najmocneje
zastopana v obcini Mozirje (49,6 %), najvec javnih zavodov imajo v Mozirju.
Organiziranost podeželskega prebivalstva v agrarne skupnosti je najvišja v obcini Recica ob
Savinji (58 % od vseh agrarnih skupnosti).
Na vzorcnem obmocju so bili opravljeni intervjuji z naslednjimi skupinami:
· 3 obcine: Mozirje, Recica ob Savinji in Ljubno.
62
· 6 društev: Smucarsko društvo Beli zajec – Radegunda, Društvo podeželske mladine
Šmihel, Turisticno društvo Mozirje, Turisticno društvo Recica ob Savinji, Turisticno
društvo Naš Kraj - Ljubno ob Savinji, Lovska družina Mozirje.
· Drugo (4): Golte d.o.o. – upravljavec smucišca, Zavod za razvoj podeželja in turizma
Savinja – Ljubno, samostojna podjetnica – oskrbnica planinske koce na Mozirski
planini, Jože Brezovnik – lastnik dela zemljišca.
Preglednica 8: Enostaven prikaz sheme socialnega kapitala in njegovih sestavin za
širše obmocje KP Golte
element
socialnega
kapitala
sestavina elementa
socialnega kapitala
podsestavina
socialnega kapitala
indikator
Vkljucenost
prebivalstva v
javno življenje
lokalne skupnosti.
· zastopanost nevladnih
organizacij,
· zastopanost drugih
društev.
Zastopanost društev
povezanih z ohranjanjem
narave.
Zastopanost društev, ki
spodbujajo sodelovanje,
krepijo regionalni razvoj.
Število NVO.
Število in %
prebivalcev vkljucenih v
NVO.
Financno stanje in
struktura financiranja
NVO.
Število in % drugih
društev.
Kazalec preživljanja
casa v klubih in
prostovoljnih
organizacijah.
9124 prebivalcev
· 121 društev
· 1 društvo s statusom
javnega interesa
Neposredno povezana
društva z ohranjanjem
narave: 3 planinska
društva, 3 lovske družine.
Sodelovanje in reg. razvoj
krepijo: 3 turisticna
društva, podeželska
mladina, drugo (nezajeti
del društev)
122 društev
financni viri društev so
razlicni: vecina jih del
sredstev pridobi od
obcine (preko razpisa,
prošnje za donatorstvo)
Zastopanost
podjetij, ki se
povezujejo s
subjekti na
zavarovanem
obmocju
Število podjetij in
subjektov.
Nacini povezovanja.
Golte d.o.o.
oskrbnica planinske
koce (s.p.)
lastniki zemljišc
javni zavodi
lastniki pocitniških
hiš
Golte d.o.o. in plan.
koca stalno poslovno
sodelujeta.
Lastniki zemljišc
sodelujejo med sabo v
pašnih skupnostih.
Javni zavodi sodelujejo
po delovni dolžnosti
(gozdarji,
naravovarstveniki,
svetovalki zavoda
Savinja).
Splošna ocena: društva
in ostale org. cakajo na
pobudo po sodelovanju
s strani KP.
Stopnja zaupanja
in obcutek varnosti
· Zaupanje v
sodelovanje.
· Zaupanje v vodstvene
strukture.
· Zaupanje v druge ljudi.
· Obcutek varnosti.
Stopnja zaupanja.
Splošna ocena: stopnja
zaupanja do KP je nizka
med društvi in lastniki
zemljišc. Vzroki:
63
nesodelovanje,
nepoznavanje, pretekle
slabe izkušnje.
Obcutek
pripadnosti
lokalnemu obmocju
Indeks aktivnega
clanstva v lokalnih
društvih.
Najpogostejši
motiv za
prostovoljno delo v
društvih izhaja iz
pripadnosti kraju.
Ocena: 1/3 clanstva so
tudi aktivni clani.
Prakticiranje,
ohranjenost
obicajev, tradicije
· vrste prakticiranih
tradicionalnih obicajev.
Število prireditev.
Delež prebivalcev
vkljucenih v lokalne
prireditve.
Turisticna društva,
društvo podeželske
mladine, aktivi
kmeckih žena
· prireditve Nosilci vecine
tradicionalnih prireditev
so društva.
(na osnovi opravljenih intervjujev, za vse tri obcine skupaj)
Preglednica 9: Matrika problemov razvoja socialnega kapitala v zavarovanih obmocij
(na primeru KP Golte)
obcina društva podjetja, zavodi
drugo –
lastniki
obcina S: ni mehanizma
razvojnega sodelovanja
med obcinami na ozemlju
zavar. obmocja.
S: omejena sredstva
za sofinanciranje
društev,
meddruštveno
povezovanje.
K: kadrovski
primanjkljaj
usposobljenih clanov
društev, medijsko
komuniciranje.
S: pomanjkanje
samoiniciativnosti.
K: interes po pripravi
skupnih projektov;
sodelovanje omejeno
na formalne odnose.
S: sodelovanje
omejeno na
formalne odnose
(urejanje
dovoljenj).
društva S: pricakovanja omejena
na financno pomoc.
K: ni spodbud za projekte
vezane na zavarovana
obmocja.
S: sodelovanje
omejeno na
organizacijo
prireditev, financna
podhranjenost
društev.
S: ni mehanizma
razvojnega
sodelovanja.
S: ni mehanizma
sodelovanja,
izjema so
planinci
(planinske poti)
in lovci (škode
od divjadi,
delovne akcije).
K: nepoznavanje
vloge lastnikov.
podjetja,
zavodi
S: pricakovanja omejena
na financno pomoc in
prostorske akte, formalni
odnosi (urejanje
dovoljenj).
K: izdelava
upravljavskega nacrta
(denar, postopek),
zahtevnost pravnih
postopkov, ni spodbude
za naravi prijazne
investicije, ni davcnih
olajšav.
S: majhna
samoiniciativnost.
K: ni predlogov za
projekte vezane na
zavarovana obmocja.
S: malo iniciative po
razvojnem
sodelovanju vezanem
na zavarovana
obmocja.
S: ni mehanizma
razvojnega
sodelovanja.
drugo –
lastniki
S: sodelovanje omejeno
na formalne odnose
(urejanje dovoljenj).
S: nepoznavanje dela
društev.
S: nepoznavanje
vloge lastnikov.
K: nekorektni odnosi
– neupoštevanje
lastnikov pri
nacrtovanju in
izvajanju aktivnosti.
S: razlicni
nazori, interesi.
(S = splošni problemi, K = konkretni problemi)
64
Pri analizi odnosov med posameznimi skupinami je najpogosteje izpostavljen problem »ni
mehanizma razvojnega sodelovanja«. Izhaja iz dejstva, da med subjekti ni
sodelovanja, a bi zanj bili pripravljeni, ce bi prišla pobuda od druge strani (npr. od podjetij
do društev ali obratno). Precej je relacij, ki so vezane na formalne odnose (urejanje
dovoljenj, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti), te so tudi glavni razlog za osnovanje
socialne mreže.
Delo vezano na zavarovano obmocje je prav tako na stopnji urejanja formalnih zadev
(urejanje prostorskih aktov, pridobivanje raznih dovoljenj). Na višjo stopnjo, ki jo
predstavljajo razvojni projekti, preide šele po ureditvi osnovnih formalnih relacij. Ker so lete
mnogokrat pravno in administrativno zahtevne, postanejo zavora za delo npr. društev,
manjših podjetnikov, lastnikov in interes po sodelovanju tudi zavrejo. Izrazit razvojni
problem je pomanjkanje spodbud za naravi prijazne investicije, tako v financnem
kakor tudi v pravno-administrativnem smislu. Npr. društva in zasebniki bi se lotili obnove
in posodobitve planinske koce, a so financno prešibki za investicije in zadostitev pravnih
zahtev. Vecinoma primanjkuje društev, ki bi imela poslanstvo neposredno vezano
na zavarovano obmocje. Primanjkuje tudi potreb, da bi se razlicne skupine sploh
priceli povezovati. Na žalost tudi tiste, ki so za to poklicane oz. placane, kar je pokazal
primer v fazi raziskave ko npr. Zavod za turizem Mozirje in Obmocna razvojna agencija SaŠa
regije na intervju niso pristale, ceš da s KP Golte nimajo povezav. Ce se zavarovano
obmocje kot tako ne promovira in nima za javnost posebno odmevnih akcij, se
identiteta parka oz. zavarovanega obmocja ne razvije. Na primeru KP Golte se
pokaže, da že predstavniki društev ali obcine bistveno hitreje identificirajo Golte s
smucišcem kakor s krajinskim parkom.
3.4.2 Shema razvoja socialnega kapitala
S teoreticnega vidika je imel v razvoju družbe sprva najpomembnejšo vlogo ekonomski
kapital. Nato je zacel na pomembnosti vedno bolj dobivati intelektualni kapital. Danes sta
obe kategoriji zagotovo zelo pomembni, vendar vedno bolj prihaja v veljavo tudi socialni
kapital (v povezavi s cloveškimi viri). Socialni kapital temelji na socialnih vezeh.
Socialne vezi se razvijajo med posamezniki, organizacijami in družbami, ki se medsebojno
povezujejo zaradi svojih ali širših kolektivnih koristi. Razvoj socialnega kapitala na
zavarovanem obmocju ima svojo specifiko – vezan je namrec na varstvo narave, ki
pogosto izzove navzkrižne gospodarske interese. A s tem, ko je skozi oci razvoja
socialnega kapitala, ljudem dana možnost aktivne udeležbe, se sami lažje identificirajo s
problemom navzkrižnih interesov in so pripravljeni na konstruktivno reševanje le-teh. Veca
se njihovo zaupanje, saj so sami delujoci clen pri odlocanju in snovanju (lastne)
perspektive. Ce poteka razvoj socialnega kapitala premišljeno in trajnostno, se krepi tudi
zavest o pomembnosti ohranjanja narave in trajnostnega gospodarskega razvoja.
65
Slika 3: Shema razvoja socialnega kapitala
Koncni cilj razvoja socialnega kapitala je oblikovanje socialne mreže, ki ne bo temeljila
samo na formalnih odnosih, temvec bo segala stopnjo više – do sodelovanja in
vkljucevanja v razvoj, oblikovanje razvojnih koalicij. Da je ta stopnja dosežena je potrebno
predhodno: a.) zadostiti osnovnim potrebam in b.) vzpostaviti ustrezno okolje. Pri tem je
vsaka skupina specificna. Osnovne potrebe izražene pri društvih obsegajo najprej
uveljavitev demokraticnih odnosov znotraj društev in pripravljenost na prostovoljno delo.
Slednje je tesno povezano z motiviranostjo. Kdor je motiviran clan, je namrec tudi
pripravljen opravljati prostovoljno delo. Osnovnim potrebam sledi zagotavljanje relativno
predvidljivih financnih virov (ekonomski kapital) ter osvojitev ustreznih znanj in spretnosti
za uspešno vodenje organizacije (intelektualni kapital). Obcine so kot javni sektor
zadolžene za ustvarjanje podpore neprofitnemu sektorju, v pravnem, administrativnem,
financnem in razvojnem smislu. Hkrati je za razvoj socialnega kapitala na zavarovanem
obmocju potrebna tudi naklonjenost lokalne skupnosti ciljem varstva narave in
trajnostnega razvoja ter promocija le-teh, s cimer se razvija identiteta parka. Podjetja in
lastniki morajo biti pripravljeni tudi na nekapitalske oblike povezovanja. S strani poslovno
uspešnih domacih podjetij se pricakuje izražanje naklonjenosti ciljem zavarovanega
obmocja z donatorstvom in sponzorstvom dejavnostim neprofitnih organizacij. Delovanje
šol in zavodov mora biti odprto navzven – usposabljanje ucencev za prostovoljno delo z
aktivno vkljucitvijo v domacem kraju, organizacija študijskih krožkov ter svetovanje in
izobraževanje ne samo domacih koristnikov, temvec tudi obiskovalcev zavarovanih
obmocij.
66
3.4.3 Aktivna vloga države pri spodbujanju razvoja socialnega kapital
Slika 4: Model spodbujanja razvoja socialnega kapitala s strani države
Vloga države pri spodbujanju razvoja socialnega kapitala je predvsem na
zakonodajni ravni, ki bi morala vkljucevati tudi davcne olajšave, ugodnosti za investicije
in ustrezno politiko zaposlovanja na zavarovanih obmocjih kot posebno “vrednih” delih
prostora. Drugo pomembno polje pa je financno, pri cemer lahko država z razlicni ciljnimi
razpisi in fondi na konkretni ravni spodbuja trajnostne dejavnosti na tovrstnih obmocjih.
3.5 Cloveški viri
Razvoj cloveških virov je usmeritev Evropske Komisije, ki se je v Lizbonski strategiji
opredelila za »na znanju temeljece gospodarstvo« in je kljucni faktor izboljšanja
konkurencne sposobnosti nekega gospodarstva. Zavarovana obmocja in obmocja Nature
2000 so vecinoma periferna podeželska obmocja, ki izkazujejo negativen demografski
trend in nizko izobrazbeno stopnjo prebivalstva, imajo pa visoko kakovost bivalnega
okolja. Prebivalstvo na teh obmocjih nujno potrebuje spodbude za razvoj lastnih cloveških
virov v obliki prakticnih izobraževanj in usposabljanj, spodbud za razvoj lokalne identitete,
podjetništva, razvoj turisticne kulture in izboljšanje splošne samopodobe.
3.5.1 Cloveški viri in razvoj zavarovanih obmocij
Pomemben, dostikrat kljucen dejavnik razvoja na zavarovanih obmocjih so cloveški viri s
svojimi znacilnostmi. Osnovni pomen besede cloveški viri izhaja iz politicne ekonomije in
ekonomije, kjer je predstavljal oznako za delovno silo. V povezavi s tem se je razvil tudi
pojem cloveški kapital, ki je nacin definiranja in kategoriziranja cloveških izkušenj in
zmožnosti v kontekstu delovnega mesta ter prispevka h gospodarskemu razvoju.
67
Cloveški kapital definirajo kot kombinacijo posameznikovih prirojenih talentov ter
zmožnosti, vešcin in znanja, ki so jih pridobili v procesu izobraževanja in usposabljanja.
Velikokrat je pri tem upoštevano tudi zdravje (Lifelong Learning and Human Capital. Policy
Brief, OECD 2007).
Zlasti v poslovnem svetu je pogosto bolj ozko razumevanje pojma cloveški kapital, ki se
nanaša le na vešcine in talente delovne sile, ki so neposredno relevantni za uspeh podjetja
ali dolocene dejavnosti (Lifelong Learning and Human Capital. Policy Brief, OECD 2007).
Na tem mestu nas bodo cloveški viri zanimali predvsem z vidika njihovega
(potencialnega) vpliva na razvoj na zavarovanih obmocjih. Znacilnosti prebivalstva
so pomembne z vidika njegovega odnosa do funkcije varovanja, vkljucenosti v upravljanje
zavarovanih obmocij kot tudi z vidika možnosti za gospodarski razvoj. Pri tem ima vsaj do
dolocene mere upoštevanja vredno vlogo tudi prebivalstvo v sosešcini zavarovanih
obmocij. Odlocitve, ki se nanašajo na zavarovana obmocja oziroma vplivajo na njih, so
namrec praviloma sprejete na obcinskem, regionalnem ali državnem nivoju in ne znotraj
meja zavarovanega obmocja. Seveda pa je kljub temu najpomembnejše prebivalstvo, ki
biva na zavarovanih obmocjih in v njihovi neposredni bližini. Zaradi tega smo pri analizah
stanja cloveških virov, ki so predstavljene v nadaljevanju, upoštevali podatke za vsa tista
naselja, ki vsaj z delom svojega obmocja segajo na zavarovana obmocja. Pri tem smo se
omejili na izbrana vzorcna obmocja Triglavski narodni park, krajinski park Logarska dolina,
krajinski park Goricko ter krajinski park Golte, za katerega smo izvedli tudi analizo stanja
socialnega kapitala.
Demografske in socio-ekonomske znacilnosti prebivalstva, ki so zanimive z navedenih
vidikov in ki smo jih zaradi razpoložljivosti podatkov vkljucili v analizo, so med drugim
naslednje:
Starostna sestava
Izobrazbena sestava
(Ne)zaposlenost
Poklicna sestava
Dnevne migracije
V splošnem so za prebivalstvo na obravnavanih zavarovanih obmocjih znacilni razmeroma
neugodna starostna in izobrazbena sestava, izseljevanje ter precejšnja brezposelnost, ki so
rezultat dosedanjih neugodnih socio-ekonomskih procesov, hkrati pa predstavljajo
precejšnjo razvojno oviro.
Pri razmišljanju o razvoju teh obmocij je treba upoštevati tako lokalne želje in zmožnosti
kot tudi kvantiteto in kakovost delovne sile, ki je potrebna za razlicne dejavnosti. Razvoj
cloveških virov je pomemben tudi zato, da ima lahko lokalna skupnost korist od razvoja na
osnovi svojega sodelovanja pri razvoju oziroma vkljucenosti vanj.
Preglednica 10: Relevantne znacilnosti prebivalstva
VSEBINSKO
PODROCJE
PODATEK/KAZALNIK
Demografsko podrocje
Število prebivalcev · Število prebivalcev
· Gostota poselitve (št. preb./km2)
· Gibanje števila prebivalcev
Starostna struktura · % preb. nad 70 let
Izobrazba
Izobrazbena struktura · % prebivalcev z višjo in visoko izobrazbo
Socio-ekonomsko podrocje
Brezposelnost
· Delež brezposelnega prebivalstva (v %) od
aktivnega prebivalstva
Delovne migracije · % dnevnih delovnih migrantov od delovno
aktivnih prebivalcev
68
3.5.1.1 Poselitev
Za obravnavana obmocja je znacilna razmeroma redka poselitev in gostota poselitve je
dalec pod slovenskim povprecjem. Prevladujejo majhna naselja, vecja središca pa so na
sosednjih obmocjih.
Kot že omenjeno so izbrani podatki o cloveških virih/prebivalstvu predstavljeni za obmocja
naselij, ki vsaj z delom svojega površja segajo znotraj meja dolocenega zavarovanega
obmocja. Tovrstna odlocitev se nam je zdela bolj umestna, kot ce bi upoštevali samo
prebivalce, ki dejansko bivajo znotraj zavarovanega obmocja, saj bi na ta nacin izpadli vsi
tisti, ki bivajo zunaj njegovih meja, hkrati pa imajo znotraj meja zavarovanega obmocja
svoja zemljišca (npr. kmetijska) in ki zato s svojim ravnanjem tudi vplivajo na dogajanje
znotraj zavarovanega obmocja. Smiselno bi bilo tudi upoštevanje obcin, ki segajo na
zavarovana obmocja, v celoti, vendar bi na ta nacin marsikje imeli opravka tudi z naselji,
ki so od zavarovanih obmocij že zelo oddaljena in njihov razvoj ni v omembe vredni meri
povezan z zavarovanimi obmocji (ne vplivajo nanje in niso odvisni od njih). Poleg tega v
primeru KP Golte znotraj meja parka sploh ni stalno naseljenih!
Preglednica 11: Gostota poselitve obravnavanih zavarovanih obmocij
Vzorcno zavarovano
obmocje
Površina (km2) Št. preb. 2002 Preb/km2
KP Goricko 449,9 18822 41,8
TNP 838,1 2119 2,5
KP Golte 11,3 0 0
KP Logarska dolina 24,46 95 3,9
(upoštevano le prebivalstvo znotraj meja zavarovanih obmocij)
Opomba: Izracun na osnovi EHIŠ.
Poseljenost zavarovanih obmocij je sicer v doloceni meri povezana tudi z velikostjo (tako
imata najvec prebivalcev obe najvecji obmocji), še bolj pa so pomembne geografske
znacilnosti pokrajin, kjer se obravnavana zavarovana obmocja nahajajo. Tako ležijo tri
izmed obravnavanih zavarovanih obmocij v okviru alpskih regij Slovenije, KP Goricko pa
predstavlja znacilno subpanonsko pokrajino. Zaradi bolj ugodnih možnosti za kmetijstvo (v
preteklosti najpomembnejše gospodarske dejavnosti) je tudi gostota poselitve dalec
najvecja. To velja tako ob upoštevanju samih zavarovanih obmocij kot ob upoštevanju
podatkov za celotna naselja na obmocju zavarovanih obmocij.
Preglednica 12: Gostota poselitve na obravnavanih obmocjih
Vzorcno zavarovano obmocje
Površina
(km2)
Št. preb.
2002
Preb/km2
KP Goricko 499,7 23043 46,1
TNP 1108,3 15426 13,9
KP Golte 55,6 846 15,2
KP Logarska dolina 56,3 336 6,0
Opomba: Upoštevani so podatki za naselja, ki so vsaj z delom svoje površine na obmocju
zavarovanega obmocja.
Vir: Popis 2002
Naravnogeografske razmere, ki so v preteklosti vplivale na razvojne možnosti predvsem z
vidika možnosti za kmetijstvo, imajo danes precej drugacno vlogo, saj je ravno tako
69
pomemben tudi njihov potencialen vpliv na razvoj turizma, razlicnih storitvenih ali
proizvodnih dejavnosti, seveda pa tudi prometa.
3.5.1.2 Spremembe števila prebivalcev
Odraz raznovrstnih družbeno-ekonomskih procesov, ki so vplivali in vplivajo na ta
obmocja, so tudi spremembe števila prebivalstva, ki so bile v preteklih desetletjih
povezane predvsem z migracijskimi procesi, med katerimi je bilo najpomembnejše
izseljevanje mlajšega, ekonomsko aktivnega prebivalstva.
Tabela 1: Število prebivalcev na obravnavanih obmocjih v obdobju 1961-2002
Vzorcno
zavarovano
obmocje
1961 1971 1981 1991 2002 2002/1961
KP Goricko 35098 32416 29396 26875 23043 65,7
TNP 15900 14811 15175 15882 15426 97,0
KP Golte 1131 1037 966 969 846 74,8
KP Logarska
dolina 460 397 381 360 336 73,0
Opomba: Upoštevani so podatki za naselja, ki so vsaj z delom svoje površine na obmocju
zavarovanega obmocja.
Vir: Popis 2002
Za obravnavana obmocja je v splošnem znacilno obcutno zmanjševanje števila
prebivalcev. Še zlasti to velja za naselja na obmocju KP Goricko, kjer se je v
obdobju 1961-2002 število prebivalcev zmanjšalo s 35.098 na 23.043! To pomeni
zmanjšanje števila prebivalcev za eno tretjino v samo štirih desetletjih. Podobni trendi so
znacilni tudi za druga obravnavana obmocja. Delno izjemo predstavlja TNP, kjer je upad
prebivalstva le skromen, kar je povezano s privlacnostjo nekaterih lokalnih središc na
obrobju TNP (npr. Kranjska Gora, Gozd Martuljek, Mojstrana...).
Znotraj posameznih obmocij seveda nastopajo precejšnje razlike, kar ne velja samo za
vecja obmocja, kot je npr. TNP, ampak se razlike v gibanju števila prebivalcev pojavljajo
celo znotraj obmocja KP Logarska dolina, kjer je pri naselju Logarska dolina prišlo do
porasta v zadnjem medpopisnem obdobju, v Solcavi pa je še zmeraj prisoten precej izrazit
trend upadanja števila prebivalcev. V splošnem je bilo upadanje števila prebivalcev
povezano zlasti s praznjenjem bolj obrobnih, manjših naselij, na drugi strani pa je prihajalo
do zgostitve v vecjih naseljih oziroma lokalnih centrih. Tako so med naselji, v katerih je v
obdobju teh štirih desetletij prišlo do porasta prebivalstva, skoraj vsa vecja naselja na
obravnavanem obmocju (npr. Bovec, Gozd Martuljek, Kranjska Gora, Mojstrana, Moravske
Toplice, Spodnje Gorje, Stara Fužina). Ta naselja so pogosto igrala vlogo lokalnih razvojnih
jeder, na drugi strani pa so se oblikovala precej obsežna obmocja praznjenja.
Upadanje števila prebivalstva je povezano z izseljevanjem prebivalstva, ki na domacem
obmocju ni imelo ustreznih možnosti preživljanja, zato si je iskalo gospodarske priložnosti
na drugih obmocjih, zlasti na obmocjih vecjih urbanih središc.
3.5.1.3 Starostna sestava
Gibanje števila prebivalcev kaže na neugodne demografske procese, na takšno situacijo pa
opozarja tudi neugodna starostna sestava. Podatki za izbrana obravnavana obmocja
70
namrec kažejo, da je v splošnem na vseh obravnavanih obmocjih prebivalstvo
nadpovprecno staro.
Tako se deleži prebivalstva, ki je starejše od 70 let, na obravnavanih obmocjih gibljejo
med 11,3 % (obmocje KP Golte) in 13,7 % (obmocje Logarske doline in KP Goricko).
Ustrezen delež za Slovenijo po rezultatih popisa 2002 je bil 9,8 %!
Preglednica 13: Starostna sestava prebivalstva na obravnavanih obmocjih
Vzorcno
zavarovano
obmocje
Skupaj
preb.
0 – 14
let
15 - 24
let
25 - 34
let
35 - 49
let
50 - 69
let
70 let
in vec
% nad
70 l.
KP Goricko 23043 3263 3096 3233 5046 5258 3147 13,7
TNP 15426 2309 2048 2054 3464 3731 1820 11,8
KP Golte 846 168 99 138 163 182 96 11,3
KP Logarska dolina 336 42 44 53 75 76 46 13,7
Opomba: Upoštevani so podatki za naselja, ki so vsaj z delom svoje površine na obmocju
zavarovanega obmocja.
Vir: Popis 2002
Na razmeroma staro prebivalstvo opozarja tudi podatek o deležu upokojencev, ki je seveda
še precej višji in znaša med 22,8 (KP Golte) in 28,9 % prebivalcev (KP Logarska dolina).
Delež upokojencev v Sloveniji je bil leta 2002 23,6 %. To pomeni, da imamo tudi ob
upoštevanju tega kazalca v vecini primerov opravka z nadpovprecnimi vrednostmi.
Preglednica 14: Neaktivno prebivalstvo na obravnavanih obmocjih.
Vzorcno
zavarovano
obmocje
Št. preb. Aktivni
Otroci,
ucenci,
dijaki...
Upokojenci
Drugi
neaktivni
%
upokojencev
KP Goricko 23043 11296 4967 5640 1139 24,5
TNP 15426 7197 3760 4004 465 26,0
KP Golte 846 392 238 193 23 22,8
Logarska
dolina 336 152 78 97 9 28,9
Vir: Popis 2002
Slaba starostna struktura lahko predstavlja oviro z vidika nadaljnjega razvoja
obravnavanih obmocij, saj je z njo povezano pomanjkanje tistih, ki bi lahko v vecji meri
prevzeli razvojno pobudo v svoje roke, hkrati pa tudi opozarja na nadaljevanje procesa
zmanjševanja števila prebivalcev.
3.5.1.4Dejavnostna sestava prebivalstva
Preglednica 15: Delovno aktivno prebivalstvo po sektorju dejavnosti
Vzorcno
zavarovano
obmocje
Delovno
aktivno
prebivalstvo
Kmetijska
dejavnost
Nekmetijske
dejavnosti
Storitvene
dejavnosti
Nerazvršcen
o
% kmet.
dej. od del.
aktiv.
KP Goricko 8883 1770 2768 3033 1312 19,9
TNP 6451 239 2288 3440 484 3,7
KP Golte 347 114 139 88 6 32,9
KP Logarska
dolina 131 37 31 57 6 28,2
Vir: Popis 2002
71
Na gospodarsko usmerjenost obravnavanih obmocij nas opozarja sestava delovno
aktivnega prebivalstva glede na sektor dejavnosti. Za vecino obravnavanih obmocij je
znacilen nadpovprecen delež prebivalstva, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
Na obmocju KP Golte je skoraj tretjina (32,9 %) delovno aktivnega prebivalstva v kmetijski
dejavnosti, v Logarski dolini pa 28,2 %. Skromen pomen kmetijske dejavnosti je znacilen
za TNP (3,7 %), ki med obravnavanimi obmocji izrazito izstopa, kar je tako posledica
bližine zaposlitvenih središc z delovnimi mesti v storitvenih dejavnostih in industriji (npr.
Bled, Jesenice...) kot tudi vecje razvitosti teh dejavnosti na samem obravnavanem
obmocju. Zlasti kaže opozoriti na nadpovprecen pomen turizma.
3.5.1.5 Izobrazbena sestava
Zelo pomemben razvojni dejavnik je izobrazba domacega prebivalstva. Že na osnovi
podatkov o neugodni starostni strukturi ni mogoce pricakovati posebej ugodne izobrazbene
sestave, kar potrjujejo tudi v nadaljevanju predstavljeni popisni podatki.
Preglednica 16: Prebivalstvo, staro 15 let ali vec, po šolski izobrazbi, naselja, popis
2002
Vzorcno zavarovano
obmocje
Skupaj nad
15 let
Brez
izobrazbe in
nepopolna
osnovna šola
Osnovna
šola
Srednja
šola
Višja,
visoka
šola
% viš. in
vis.
KP Goricko 19740 1609 9648 7746 737 3,7
TNP 12836 1033 3034 7351 1418 11,0
KP Golte 678 122 260 262 34 5,0
KP Logarska dolina 294 36 67 159 32 10,9
Opomba: Upoštevani so podatki za naselja, ki so vsaj z delom svoje površine znotraj meja
zavarovanega obmocja.
Vir: Popis 2002
Ne glede na povedano pa se izobrazbena sestava posameznih zavarovanih obmocij zelo
razlikuje. Na eni strani imamo obmocji z izrazito majhnim deležem prebivalcev z visoko in
višjo izobrazbo (KP Goricko le 3,7 % prebivalcev, starejših od 15 let, KP Golte 5,0 %), na
drugi strani pa so obmocja, kjer je delež prebivalcev, starih nad 15 let, z višjo in visoko
izobrazbo vecji od 10 % (Logarska dolina 10,9 %, TNP 11,0 %, Notranjski park 11,4 %).
Treba pa je poudariti, da so tudi obmocja v tej drugi skupini nekoliko pod slovenskim
povprecjem (12,9 % prebivalstva, starega 15 let ali vec, z visoko ali višjo izobrazbo). V
splošnem je torej izobrazbena struktura prebivalstva na zavarovanih obmocjih
podpovprecna, kar nikakor ni pozitiven razvojni dejavnik.
3.5.1.6Dnevne migracije
Upoštevanja vreden podatek je tudi delež dnevnih migrantov. V primeru delovnih dnevnih
migrantov gre za kazalec, ki nas opozarja na pomanjkanje ustreznih delovnih mest na
dolocenem obmocju. Z vidika domacega prebivalstva to pomeni vpliv na manjšo kakovost
življenja (vec casa porabljenega za pot na delovno mesto in posledicno manj prostega
casa). Omenili bi lahko tudi vecje vplive na okolje v povezavi z vecjimi prometnimi tokovi,
ki so marsikje po obsegu precej pomembnejši od prometnih tokov, povezanih s turisticnim
obiskom.
72
Preglednica 17: Delovno aktivno prebivalstvo in dnevni migranti
Vzorcno
zavarovano
obmocje
Del. aktiv.
dnev.
migranti
Kraj dela
- drugo
naselje v
obcini
Kraj dela
- druga
obcina
Kraj dela
- druga
regija
Del aktiv
preb.
% dn.
migr. od
del. aktiv.
preb.
% druga
obc. in
druga
reg.
KP Goricko 4936 642 4082 212 8883 55,6 48,3
TNP 4383 1918 2021 444 6451 67,9 38,2
KP Golte 199 49 145 5 347 57,3 43,2
KP Logarska
dolina
60 10 47 3 131 45,8 38,2
Vir: Popis 2002
Podatki o delovnih dnevnih migrantih opozarjajo na majhno število delovnih mest oziroma
možnosti za preživljanje v domacem kraju oziroma v veliki meri tudi v domaci obcini. Tako
so deleži delovno aktivnih prebivalcev, ki morajo dnevno migrirati v drugo obcino (ali celo
drugo regijo) med 38,2 % (TNP) ter 48,3 % (KP Goricko). Deleži vseh dnevnih delovnih
migrantov so med 45,8 % (KP Logarska dolina) in 67,9 % (TNP), treba pa je omeniti, da
na delež dnevnih migrantov vplivata tudi delež prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijsko
dejavnostjo, in pa bližina zaposlitvenih centrov, ki omogocajo dnevne migracije.
3.5.1.7Nezaposlenost
Podatki o nezaposlenosti niso na voljo na prostorskem nivoju, kakršen nas zanima, zato
smo si za pridobitev bolj grobe predstave o brezposelnosti pomagali s podatki na
obcinskem nivoju, torej s podatki, ki se nanašajo na obcine, na obmocju katerih so
obravnavana zavarovana obmocja. Opozoriti pa velja, da se je stopnja brezposelnosti na
državnem nivoju v zadnjih letih pomembno znižala in je maja 2008 znašala 6,5 % (euprava,
2008).
Preglednica 18: Brezposelnost na obravnavanih obmocjih (podatki za obcine) leta
2005
Vzorcno
zavarovano
obmocje
Brezposelni
2000
Aktivno
preb.
2000
Brezposel
nost glede
na aktivno
preb.
2000
Brezpos
elni
2005
Aktivn
o preb.
2005
Brezpose
lnost
glede na
aktivno
preb.
2005
2005/
2000
KP Goricko 2.039 12.813 15,9 2.433 12.185 20,0 125,5
TNP 2.825 27.932 10,1 2.376 27.687 8,6 84,9
KP Golte 410 3.973 10,3 491 4.010 12,2 118,7
KP Logarska dolina 32 202 15,8 23 210 11,0 69,1
Opomba: Upoštevani so podatki za obcine, ki segajo na obmocje obravnavanih zavarovanih obmocij. Gre
za naslednje obcine:
KP Golte: Ljubno, Mozirje
KP Goricko: Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci,
Rogašovci, Šalovci
KP Logarska Dolina: Solcava
TNP: Bled, Bohinj, Bovec, Jesenice, Kobarid, Kranjska Gora, Tolmin
Podatki opozarjajo na najvecjo stopnjo brezposelnosti v obcinah na obmocju krajinskega
parka Goricko, kjer je bila l. 2005 kar petina aktivnega prebivalstva brezposelna. Ustrezna
deleža sta bila nekoliko nad desetino na obmocju KP Golte in KP Logarska dolina ter manj
73
kot desetina na obmocju TNP in Notranjskega parka, kjer je v bližini vec središc z velikim
številom delovnih mest.
Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da se je v obdobju 2000-2005 brezposelnost na
obmocjih KP Golte in KP Goricko še povecala, medtem ko je na ostalih dveh obmocjih
prišlo do njenega upada.
3.5.2 Predlogi za izboljšanje stanja cloveških virov
Vsi predstavljeni podatki opozarjajo na neugodno situacijo na podrocju cloveških virov
oziroma na neugodne sociodemografske poteze prebivalstva na obravnavanih obmocjih.
Neugodna starostna in izobrazbena sestava predstavljata slabo izhodišce za razvoj
zavarovanih obmocjih, ki bi temeljil na iniciativi domacega prebivalstva. Dosedanji trendi
na podrocju gibanja števila prebivalstva ter sedanja starostna sestava kažejo na to, da bo
situacija v prihodnje kvecjemu slabša. Med ostalimi znacilnostmi lahko omenimo še
dokajšnjo brezposelnost (zlasti na obmocjih KP Goricko in Golte), velik delež prebivalstva,
ki se prvenstveno ukvarja s kmetijstvom ter precejšen delež dnevnih migrantov, ki hodijo
na delo v druge obcine ali celo regije.
Takšno neugodno stanje na podrocju cloveških virov, kakršnega odražajo navedeni
podatki, je sicer posledica razlicnih dejavnikov, najpomembnejši pa je neugodno
ekonomsko stanje, ki je v veliki meri tudi posledica perifernosti teh obmocij. Temu se v
številnih primerih pridružijo še manj primerne naravne razmere za kmetijstvo, ki je bilo v
preteklosti najpomembnejša gospodarska dejavnost na teh obmocjih. Pomemben dejavnik
je tudi relativno slaba prometna dostopnost (kar velja zlasti za posoški del TNP, na
drugacen nacin pa tudi za Goricko ter obe zavarovani obmocji v porecju Savinje). Pri tem
je treba poudariti zlasti neustrezen javni transport. Znacilna je tudi slaba dostopnost javnih
storitev. Trendi kažejo še na nadaljnje zmanjševanje njihove razpoložljivosti in kakovosti.
Na številnih zavarovanih obmocjih tako postopoma izginjajo javne (npr. zdravstvene)
storitve in trgovske dejavnosti, ki so nujen predpogoj za zagotavljanje sprejemljive
kakovosti življenja na dolocenem obmocju.
Neugodno stanje na gospodarskem podrocju v kombinaciji z drugimi omenjenimi dejavniki
je imelo za posledico izseljevanje (predvsem mlajšega) prebivalstva, to pa se kaže tudi v
neugodni starostni in izobrazbeni sestavi.
K izboljšanju stanja na podrocju cloveških virov bi prispevali z vplivanjem na izboljšanje
stanja na prej omenjenih podrocjih. Ker gre pri tem za zelo obsežno tematiko, se je bomo
ne tem mestu le mimogrede dotaknili. Številni možni ukrepi so pravzaprav relevantni za
vsa (ali vsaj mnoga) obrobna, gospodarsko slabše razvita obmocja in nimajo neposredne
zveze z zavarovanimi obmocji, zato bi na kratko omenili nekatere, ki bi bili lahko bolj
aktualni tudi na obravnavanih obmocjih. Glede na še zmeraj velik pomen kmetijstva na teh
obmocjih, bi si bilo treba prizadevati za povecanje prihodkov iz kmetijstva (npr. z
oblikovanjem mrež lokalnih pridelovalcev, omogocanjem oz. spodbujanjem neposrednih
stikov med potrošniki in proizvajalci kmetijskih proizvodov...) in ustvariti nove zaposlitvene
možnosti v sklopu kmetijskih in sorodnih dejavnosti, ki so kompatibilne z varstveno
funkcijo teh obmocij, npr. na podrocju turizma (poleg bolj klasicnih oblik turizma na
kmetijah npr. tudi didakticne kmetije ali pa t.i. "socialne" kmetije, namenjene osebam s
posebnimi potrebami...). V okvir turisticne ponudbe je mogoce v vecji meri vkljuciti tudi
tradicionalno obrt in s tem povezana znanja (npr. razstavljanje in prodaja izdelkov
turistom, tematske poti in prireditve, priprava in prodaja naravnih zdravilnih sredstev...).
Na podrocju javnih storitev in preskrbe so potrebne nove strategije, ki bodo izboljšale
njihovo dostopnost in kakovost ter hkrati znižale njihove stroške. V tem kontekstu kaže
izkoristiti tudi možnosti, ki jih ponujata informacijska in komunikacijska tehnologija (euprava,
e-izobraževanje, e-prodaja...).
74
Na ta nacin bi tudi zavarovana obmocja (in obmocja v njihovi neposredni sosešcini) postala
bolj privlacna kot kraji bivanja in dela, kar bi potem vplivalo tudi na izboljšanje
demografskih in socio-ekonomskih kazalcev, posledicno pa tudi na ohranitev kulturne
pokrajine na zavarovanih obmocjih.
3.6 Opredelitev potencialov v izbranih zavarovanih obmocjih
Med obstojecimi obmocji varovanja se kot prednosti na okoljskem, socialnem in
ekonomskem polju najpogosteje izpostavljajo okoljski potenciali (predvsem biotska
raznovrstnost, prostor – pokrajina, ekosistemske storitve), socialni potenciali (socialna
vkljucenost, zdravje, izobrazba) in ekonomski potenciali (zaposlitev in dohodek,
priložnosti za podjetništvo). Prednosti posameznih (za)varovanih obmocij se med seboj
razlikujejo in so predvsem odvisne od: osnovnih virov, narave lokalne/regionalne
ekonomije, vodilnih struktur in stopnje angažiranosti ter vkljucenosti lokalnega
prebivalstva nasploh.
Gledano z vidika razvoja je kljucnega pomena prepoznavanje (tako med domacini kot tudi
potencialnimi obiskovalci) številnih in heterogenih vrednosti obmocij varovanja, ki
predstavljajo potencial posameznega obmocja. V kakšnem obsegu in na kakšen nacin so
vsi potenciali uporabljeni, pa je seveda odvisno od razlicnih družbenih dejavnikov.
Pomembno je tudi, da pri nacrtovanju razvoja lahko z ekonomskega vidika argumentirano
prikažemo vse potenciale in s tem utemeljimo trditev, da zavarovanje ne bi smelo biti ovira
za razvoj (Slabe Erker, 2005).
S predpostavko, da je prepoznavanje vrednosti (za)varovanih obmocij kljucnega pomena
pri njihovem sedanjem in bodocem razvojnem aktiviranju smo na izbranih primerih
(Triglavski narodni park, Krajinski park Logarska dolina, Krajinski park Goricko) ugotavljali
dejanske vrednosti (naravna in kulturna dedišcina), ki so jih predhodno dolocile strokovne
službe (Zavod za varovanje narave RS in Zavod za varovanje kulturne dedišcine RS), z
anketnim vprašalnikom (Priloga 1) pa smo stanje prepoznavanja vrednosti ugotavljali med
prebivalci in obiskovalci (za)varovanih obmocij (v nadaljevanju »domacini« in
»obiskovalci«).
3.6.1 Vrednosti in potenciali Triglavskega narodnega parka
Naravne vrednote v Triglavskem narodnem parku so bile glavni razlog za zavarovanje. Na
obmocju parka je bilo leta 2004 v Pravilniku o dolocitvi in varstvu naravnih vrednot
(Uradni list RS 111/2004) evidentiranih 369 naravnih vrednot (Vektorski…, 2007). Leta
2006 je bilo k obstojecemu seznamu naravnih vrednost s Pravilnikom o spremembah in
dopolnitvah Pravilnika o dolocitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS 70/2006)
dodanih še 401 jamo (Vektorski…, 2007). Glede na varovalni status obmocja (narodni
park, IUCN II) so vse naravne vrednote državnega pomena. Njihova gostota je na obmocju
Slovenije med najgostejšimi in so razvršcene v naslednje skupine: površinske
geomorfološke, podzemeljske geomorfološke (jame), geološke (predvsem fosili),
hidrološke, botanicne, zoološke, ekosistemske in drevesne.
75
Slika 5: Naravne vrednote Triglavskega narodnega parka po uradnem registru
naravne dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih naravnih vrednot, 2007.
Za naš edini narodni park je pomebna tudi bogata kulturna dedišcina, ki skupaj z naravno
tvori edinstveno podobo parka. Po podatkih registra kulturne dedišcine je na obmocju
parka 326 enot kulturne dedišcine (Zavod…, 2007). Najvec med njimi jih spada v profano
ali sakralno stavbno dedišcino. V prvo kategorijo spadajo vecinoma dobro ohranjene stare
domacije, v drugo pa kapelice in druga znamenja. Posebej je evidentirana še memorialna
dedišcina (spominska obeležja) in naselbinska dedišcina - vecina še delujocih planin ter
nekateri zaselki.
76
Slika 6: Kulturne vrednote Triglavskega narodnega parka po uradnem registru
kulturne dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih kulturnih vrednot, 2007.
3.6.1.1 Prepoznanost vrednosti obmocja Triglavskega narodnega parka
med domacini in obiskovalci
Domacini in obiskovalci TNP-ja kot najvecjo vrednost obmocja prepoznavajo naravno
dedišcino in z njo povezane znacilnosti obmocja. Lepa narava, mirno in cisto okolje so s
strani obojih najvišje ovrednoteni atributi parka. Omenjene naravne razmere so tudi
najpogostejši razlogi, ki jih obiskovalci navajajo kot razloge za obisk parka. Med
najprivlacnejše lokacije v TNP–ju sodijo predvsem reka Soca na primorski in Bohinjsko
jezero na gorenjski strani ter Julijske Alpe v celoti. Temu posledicno veljata pohodništvo in
kolesarjenje za najbolj priljubljeni aktivnosti v naravi, manj pa adrenalinski športi. Enako
meni tudi lokalno prebivalstvo. Oboji pa hkrati navajajo, da je družbena komponenta
prostora, tako pretekla (kulturna dedišcina), kot sedanja (življenje domacinov, prireditve
ipd.) nekoliko manj pomembna in privlacna.
Najvecja razhajanja med obema skupinama vprašanih so pri »kvalitetni pitni vodi«, ki jo
pricakovano zelo visoko vrednotijo domacini, obiskovalci pa manj; »zgodovinska in
kulturna dedišcina« je prav tako bolj pomembna vrednota domacinom, obiskovalcem pa
»rekreacija«, ki je tudi glavni razlog za obisk Triglavskega narodnega parka.
77
Graf 1: Primerjava zaznavanja vrednosti Triglavskega narodnega parka med domacini
in obiskovalci.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
mirno in
cisto okolje
lepa narava bogato
rastlinstvo in
živalstvo
kvalitetna
pitna voda
možnost
rabe vodne
energije
velike
zaloge lesa
tradicionalna
poselitev
zgodovinska
in kulturna
dedišcina
tradicija,
obicaji
rekreacija
vrednosti
delež
ni podatka
najmanjša
pomembna
najvecja
ni vrednost
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Naravne razmere torej izrazito prevladujejo med razlogi za obisk Triglavskega narodnega
parka, pri cemer obiskovalce zanima obisk naravnih znamenitosti precej manj pa kulturna
dedišcina in življenje domacinov. To kaže na dejstvo, da je primarna funkcija našega
narodnega parka predvsem rekreacijska. To je nenazadnje tudi posledica dobre in relativno
hitre dostopnosti obmocja.
Graf 2: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci
Triglavskega narodnega parka.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
lepa narava mir, svež
zrak, cisto
okolje
videti in
doživeti
nekaj
dobra
domaca
hrana
aktivnosti v
naravi
adrenalinski
športi
dobro
pocutje
med
življenje
domacinov
varnost naravne
zanimivosti
kulturne
zanimivosti
razlogi za obisk
delež
ni podatkov
najmanjši
pomemben
najvecji
ni aktualno
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Pri tem sta obe skupini vrednotili razloge za obisk za obiskovalce.
Pri obiskovalcih Triglavskega narodnega parka nas je zanimalo tudi, katera obmocja so po
njihovem mnenju najbolj privlacna za obisk. To smo ugotavljali s pomocjo zemljevidov, na
katere so morali obiskovalci vrisati privlacna obmocja znotraj TNP.
78
Izkazalo se je, da se jim zdijo najbolj privlacna obmocja Bohinja, Trente z Lepeno in
Triglavskih sedmerih jezer. Malo manj pa še dolina Vrata, planota Pokljuka, obmocje Krna
in pogorje med Trento ter Koritnico. 65 % obiskovalcev je obkrožilo obmocje najvecje
privlacnosti skupaj z obmocjem, kjer so bili anketirani. Ta podatek kaže na mocno
odvisnost, saj je bilo najvec obiskovalcev anketiranih ravno v Trenti in Bohinju. Izmed
naravnih vrednot, ki so jih obiskovalci navedli kot razlog za obisk je 40 % vrednosti tudi
znotraj obmocja najvecje privlacnosti. Od enot kulturne dedišcine je takih le 25 %. Iz tega
se da razbrati, da obiskovalci TNP-ja skladno z našimi izhodišci pod pojmom obmocje
najvecje privlacnosti resnicno dojemajo naravno pokrajino.
Slika 7: Najbolj privlacna obmocja v Triglavskem narodnem parku.
Vir: UL FF: Projektno delo, študenti, 2007
3.6.2 Vrednosti in potenciali KP Logarska dolina
Po površini najmanjše izbrano zavarovano obmocje Krajinski park Logarska dolina obsega
eno najlepših ledeniških dolin v Sloveniji, ki jo obkroža sklenjen niz dvatisocakov (Ojstrica
2350 m, Planjava 2394 m, Brana 2252 m, Štajerska Rinka 2289 m, Koroška Rinka 2433 m
in Mrzla gora 2203 m). Prav ledeniško delovanje v pleistocenu je izoblikovalo dolino z
velikim številom najrazlicnejših reliefnih oblik. V krajinskem parku je okoli 40 naravnih
znamenitosti med katerimi najbolj izstopajo: slapova Rinka in Palenk, Rastovški slap, izvir
Crne, Logarjeva lipa in Plesnikov brest, skalni osamelec – Menih in jama pri Studencu.
79
Slika 8: Naravne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru naravne dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih naravnih vrednot, 2007.
Slika 9: Kulturne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru kulturne dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih kulturnih vrednot, 2007.
Na obmocju KP Logarska dolina je 11 objektov kulturne dedišcine, med katerimi so najbolj
poznani: muzej Potocke zijalke, cerkvica Kristusa kralja, Podbrežnikova kapelica, olcarska
in oglarska bajta, dom duhovnih vaj in planšarija (Majarija) v Logarskem kotu.
Poleg objektov kulturne dedišcine so se na obmocju Logarske doline v preteklosti razvile
številne in zanimive šege in obicaji (nesnovna kulturna dedišcina).
80
3.6.2.1 Prepoznanost vrednosti obmocja KP Logarska dolina med
domacini in obiskovalci
Domacini KP Logarska dolina na splošno višje vrednotijo pomembnost svojega
življenjskega okolja na skoraj vseh podrocjih kot pa obiskovalci. Za slednje je kot vrednost
zavarovanega obmocja najbolj pomembna lepa narava, mir, bogato rastlinstvo in živalstvo
ter možnost rekreacije. Podobno kot za domacine v Triglavskem narodnem parku, je tudi
za domacine v Logarski dolini izjemno pomembna kvalitetna pitna voda in zaloge lesa, od
katerih so življenjsko odvisni, posebej cenijo tudi tradicionalno poselitev ter kulturno
dedišcino obmocja, na kateri gradijo tudi prepoznavnost zavarovanega obmocja ter njegov
razvoj.
Graf 3: Primerjava zaznavanja vrednosti KP Logarska dolina med domacini in
obiskovalci.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
mirno in
cisto okolje
lep narava bogato
rastlinstvo
in živalstvo
kvalitetna
pitna voda
možnost
rabe vodne
energije
velke
zaloge lesa
tradicionalna
poselitev
zgodovinska
in kulturna
dedišcina
tradicija,
obicaji
rekreacija
vrednosti
delež
najmanjša
pomembna
najvecja
ni aktualno
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Med razlogi za obisk Logarske doline je za vse domacine najpomembnejši dejavnik
ohranjeno naravno okolje, pomembne so tudi možnosti za aktivnosti v naravi, za
obiskovalce pa ogled naravnih znamenitosti, mir in cisto okolje, mnogo manj pa jih
privlacijo kulturne zanimivosti.
81
Graf 4: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci
KP Logarska dolina.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
lepa
narava
mir, svež
zrak, cisto
okolje
videti in
doživeti
nekaj
novega
dobra
domaca
hrana
aktivnosti v
naravi
adrenalinski
športi
dobro
pocutje
med
omacini
življenje
domacinov
varnost naravne
zanimivosti
kulturne
zanimivosti
razlogi za obisk
delež
najmanjši
pomemben
najvecji
ni aktualno
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Pri tem sta obe skupini vrednotili razloge za obisk za obiskovalce.
3.6.3 Vrednosti in potenciali KP Goricko
Naravne vrednote so na obmocju Krajinskega parka Goricko v primerjavi z že opisanima
zavarovanima obmocjema manj zastopane, saj je bila za zavarovanje obmocja kljucna
kulturna dedišcina, vkljucno z ohranjeno kulturno pokrajino. Naravne vrednote so jezera
(Ledavsko, Bukovniško, Hodoško), gozdovi, posamezna stara drevesa (kostanj, rdeci bor,
skorš itd.), nahajališca kamnin (bazalti na Gradu), hribi (Sotinski brejg, Rdeci brejg), izviri,
slatinski vrelci, potoki in reke (Mala in Velika Krka).
Slika 10: Naravne vrednote KP Goricko po uradnem registru naravne dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih naravnih vrednot, 2007.
82
Enote kulturne dedišcine na obmocju parka so katoliški in protestantski sakralni objekti,
spomeniki, stari mlini, grad Gradu, grad Matzenau, kripta na Gradu, nagrobniki (Franc
Ivanocy), cimprane hiše, muzeji, šole, zidana znamenja (Beli križ, Peršev križ) itd.
(Kulturne znamenitosti, 2007). Tudi kulturna dedišcina predstavlja za to obmocje velik
razvojni potencial.
Slika 11: Kulturne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru kulturne
dedišcine
Vir: Vektorski podatki o obmocjih kulturnih vrednot, 2007.
3.6.3.1 Prepoznanost vrednosti obmocja KP Goricko med domacini in
obiskovalci
Kot eno pomembnejših vrednosti so obiskovalci KP Goricko izpostavili predvsem naravne
vrednote kot so mirno in cisto okolje ter lepa narava. Domacini so se v veliki meri z njimi
strinjali, sami pa so izpostavili še kvalitetno pitno vodo, pestrost rastlinskih in živalskih
vrst, vecji pomen pa so dali še kulturnim vrednotam kot so tradicionalna znanja in obrti ter
bogati kulturni dedišcini. Med naravnimi znamenitostmi so najbolj poznani in obiskani
Bukovniško in Ledavsko jezero. Prisotnost cloveka v pokrajini je posledica tega, da imajo
obiskovalci velik interes za spoznavanje njihove kulturne dedišcine, kot je na primer
izdelava tradicionalnih izdelkov domace obrti (loncarstvo).
83
Graf 5: Primerjava zaznavanja vrednosti KP Goricko med domacini in obiskovalci
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
mirno in cisto
okolje
lepa narava bogato
rastlinstvo in
živalstvo
kvalitetna pitna
voda
možnost rabe
vodne energija
velike zaloge
lesa
tradicionalna
poselitev
zgodovinska in
kulturna
dedišcina
tradicija,
obicaji
rekreacija
vrednosti
delež
najmanjša
pomembna
najvecja
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Mnenja domacinov in obiskovalcev se najbolj razlikujejo pri ovrednotenju “kvalitetne pitne
vode”, ki je kot vrednota tudi na tem obmocju izjemnega pomena za domacine, ne pa za
obiskovalce, prav tako domacini bolje vrednotijo kulturno dedišcino v najširšem smislu.
Graf 6: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci KP
Goricko
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
domacini
obiskovalci
lepa
narava
mir, svež
zrak, cisto
okolje
videti in
doživeti
nekaj
dobra
domaca
hrana
aktivnosti v
naravi
adrenalinski
športi
dobro
pocutje
med
življenje
domacinov
varnost naravne
zanimivosti
kulturne
zanimivosti
razlogi za obisk
delež
najmanjši
pomemben
najvecji
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Pri tem sta obe skupini vrednotili razloge za obisk za obiskovalce.
V KP Goricko so po mnenju obiskovalcev najbolj privlacna obmocja Gradu, Ledavskega in
Bukovniškega jezera ter Trdkove v bližini tromeje. Zahodni del parka, kjer so obiskovalci
obkrožili najvec najbolj privlacnih obmocij, je tudi bolj razvit od ostalih obmocij krajinskega
parka. To je na nek nacin dobro, saj najbolj privlacna obmocja sovpadajo z najbolj
razvitimi, kar bi lahko pomenilo enega bistvenih lokacijskih dejavnikov za nadaljnji razvoj
turizma. Obenem pa je potrebno paziti, da se s tem ne poruši notranje ravnovesje parka.
84
Bukovniško jezero na jugovzhodu KPG-ja že deloma razbija to formacijo v zahodnem delu
parka. Kakšno dodatno obmocje vecje privlacnosti, ki bi pomenilo magnet za obiskovalce,
bi bilo zelo dobrodošlo tudi v vzhodnem delu krajinskega parka.
Delež obiskovalcev, ki so obkrožili obmocje najvecje privlacnosti skupaj z obmocjem, kjer
so bili anketirani, je nekoliko nižji kot v TNP-ju (60 %). Torej gre za nekoliko manjšo
povezanost med tema dvema pojavoma. Zelo pomemben je podatek, da je znotraj najbolj
privlacnega obmocja 38 % naravnih vrednot, ki so jih obiskovalci navedli kot razlog za
obisk KP Goricko, medtem ko je takšnih enot kulturne dedišcine kar 66 %. Obiskovalci so
torej obratno kot pri TNP-ju pod pojmom najbolj priljubljenega obmocja zaznavali
kulturno pokrajino.
Slika 12: Najbolj privlacna obmocja v KP Goricko.
Vir: UL FF: Projektno delo, študenti, 2007
Na podlagi prepoznanih vrednot in vrednosti v izbranih zavarovanih obmocjih, tako s strani
strokovnih služb kot tudi z analizo odgovorov domacinov in obiskovalcev, smo opredelili glavne
razvojne potenciale izbranih zavarovanih obmocij. Izkazalo se je, da je v vseh treh obmocjih
najvecji razvojni potencial v razlicnih oblikah turizma in rekreacije (temeljec na okoljskih in
kulturnih potencialih obmocij), proizvodnji in prodaji lokalnih izdelkov ter razvoju tradicionalnih
znanj in domace obrti (temeljijo na cloveških potencialih).
Takšni rezultati povsem sovpadajo z rezultati analiz primerov dobrih praks v tujini, kjer se
najvecji potencial razvoja skriva v skrbno izbranih in usmerjenih oblikah turisticne
dejavnosti.
85
3.6.4 Notranjsko-kraška regija kot potencialna ekoregija
Študija Notranjsko-kraške regije vkljucuje analizo stanja posameznih kapitalov, ki jih
razlagamo v luci sonaravnega razvoja ekoregije, pri cemer je ekoregija razumljena
predvsem kot intenzivno razvojno okolje, kjer je gospodarski razvoj dobrodošel, vendar le,
ce stremi k ekološkemu ravnanju. Ob tem je zelo pomembno tudi vzporedno in stalno
ozavešcanje ljudi o varstvu okolja ter spodbujanje rabe obnovljivih virov energije.
Pri kmetijstvu se je izkazalo, da so naravne razmere za razvoj poljedelstva omejene,
obmocje pa je primernejše za razvoj živinoreje. Velik problem predstavlja pospešeno
zarašcanje kmetijskih površin ter manj ugodna lastniška in posestna struktura. Predlog
bodoce usmeritve kmetijstva je pospeševanje zanimanja in usmerjanja v ekološko
kmetijstvo, ki je na obmocju že prisotno, vendar ne v zadostni meri. Pri živinoreji je
izpostavljena celoletna reja živine in drobnice prostem.
Gozdarstvo predstavlja primarni potencial regije, ki ga odlikuje tudi tradicija. Nanj je
vezana tudi industrijska ter podjetniška dejavnost v regiji. Gozdarstvo naj se v bodoce
razvija po že ustaljenih smernicah, pri cemer bi bilo potrebno spodbujati in izpostaviti ne le
gospodarski, ampak tudi izobraževalni pomen gozda. Le-ta je tudi med anketiranimi
zaznan kot najvecja kvaliteta in razvojna priložnost regije.
Energetski potencial regije je vsekakor biomasa, ki se že izkorišca, vendar ne v zadostni
meri, glede na možnosti. Med ostalimi obnovljivimi viri energije v regiji velja izpostaviti še
rabo soncne energije, ki je primerna predvsem za individualne gradnje.
Industrija je prav tako vezana predvsem na lokalne vire (les). Med prednostnimi
panogami sta izpostavljeni lesna in kovinsko-predelovalna industrija. V prihodnje bo
potrebno spodbujati razvoj predvsem visoko specializiranih malih podjetij.
Prometno je regija dobro povezana ceprav bo potrebno infrastrukturo še dopolniti in
izboljšati obstojeco, ob tem pa upoštevati okoljevarstveni vidik gradnje in prometnic
nasploh.
Na podrocju turizma se regija sooca predvsem s problemom tranzitnega turizma, kar
pomeni, da se vecina turistov v regiji niti ne ustavi, ali pa zgolj za krajši cas, kar
posledicno pomeni kratek cas bivanja v regiji in nizko število nocitev. Študija je pokazala,
da je turisticna ponudba še precej pomanjkljiva, ponudniki pa so nepovezani. Kljub temu je
bilo pri anketiranih mogoce opaziti pripravljenost na aktivno vkljucitev v razvoj turizma.
Povecati je potrebno prepoznavnost regije, povecati obisk in temeljiti predvsem na
izletniškem turizmu ter turizmu na kmetiji.
Med konflikti v regiji velja izpostaviti vojaški poligon Pocek, ki ga domacini zavracajo,
prav tako pa je ta dejavnost vprašljiva zaradi svojih izrazito negativnih vplivov na kraško
okolje.
86
4 Potreba po ekonomskem vrednotenju zavarovanih
obmocij
Ekonomsko bistvo vrednotenja naravnih in kulturnih vrednot je, da se identificira cilje ali
preference javnosti do skupka dobrin ali do posameznih atributov dobrine. Dobljena
vrednost je koristnost teh za uporabnike (tudi neuporabnike). Praviloma se ta koristnost
primerja s stroški ustreznega ohranjanja in šele neto vrednost, ki je seveda casovno
diskontirana, je kriterij za sprejemanje naravovarstvene politike ali ukrepov. Vecinoma se
tovrstno vrednotenje izvaja ex-ante na podlagi širokega konsenza o razvojnih scenarijih, ni
pa to pravilo, lahko se izvaja tudi vmesno vrednotenje ali ex-post vrednotenje na primer
razlicnih politicnih programov.
Vrednotenje politik, programov, ukrepov, projektov pa je skupaj s spremljanjem bistveni
del vsakega procesa nacrtovanja, tako v zasebnem kakor tudi v javnem sektorju.
Vrednotenje je sistematicna in cimbolj objektivna ocena tekocega ali koncanega projekta,
programa, politike, in sicer doseganje ciljev, vsebine, izvedbe in rezultatov.
4.1 Splošno o ekonomskem vrednotenju
Metode ekonomskega vrednotenja so bile v tujini že uspešno uporabljene za reševanje
predvsem lokalnih in nacionalnih problemov v podeželskem pa tudi urbanem prostoru z
inkorporiranimi vecfunkcijskimi naravnimi in kulturnimi dobrinami, v smislu njihove
kulturne, rekreacijske, izobraževalne, ekološke, estetske, eksistencne in druge vrednosti.
Obstoj teh dobrin povecuje blaginjo njihovim uporabnikom in tudi neuporabnikom, kadar
gre za nacionalno ali celo globalno pomembne dobrine. Ker so okoljske in kulturne dobrine
pravzaprav javne dobrine, je njihova uporaba vecinoma brezplacna, medtem ko imajo
upravitelji ali lastniki dolocene stroške z vzdrževanjem, ki jih navadno pokrivajo s
proracunskimi sredstvi. Povsem razumljivo se zdi, da je treba dodelitev in razporeditev teh
sredstev ustrezno upraviciti. Enako velja za posamezne posege v prostor. Kot pripomocek
za odlocitve o ekonomskih dejavnostih in posegih v prostor so predstavljene metode
kontingencnega vrednotenja.
Vrednost je osnovna kategorija proucevanja v raziskavah, ki se nanašajo na vrednotenje. V
osnovi locimo uporabno vrednost in vrednost neuporabe. To distinkcijo je smiselno
aplicirati tudi na naravne in kulturne dobrine. Uporabna vrednost naravnih in kulturnih
dobrin se naprej locuje na neposredno uporabno vrednost in posredno uporabno vrednost.
Neposredno uporabno vrednost naravnih dobrin predstavljajo avtohtone rastline, pasme
živali, biogene snovi in mehanizmi delovanja, ki dobijo vrednost s prenosom v tehnologijo.
Medtem ko je posredna uporabna vrednost lahko ekološka, v smislu npr. kroženja hranil,
izobraževalna, kulturna in estetska, v smislu ohranjanja biotske raznovrstnosti in krajinske
pestrosti. Vrednost neuporabe naravnih dobrin je lahko eksistencna in je povezana s
preprostim vedenjem, da dolocen ekosistem obstaja, kar je ukoreninjeno v zavesti in
kulturi. Druga oblika vrednosti neuporabe je opcijska vrednost, ki je odvisna od nerabe
oziroma rabe naravnih virov. Podobno velja za kulturne dobrine. Uporabna vrednost
kulturnih dobrin je lahko izobraževalna, estetska, medtem ko samo zavedanje obstoja
kulturne dobrine na doloceni lokaciji, na primer gradu, tradicionalne vasi, kaže na vrednost
neuporabe.
Opisana kategorizacija vrednosti naravnih in kulturnih dobrin je osnova vrednotenja le-teh.
Razmejevanje med uporabno vrednostjo in vrednostjo neuporabe je kljucno za izbiro
ustrezne metode vrednotenja. Kadar obstaja za proucevano dobrino dovolj konkurencen
trg, proucujemo ekonomske spremembe s tržnimi cenami. To je vecinoma takrat ko
dobrina poseduje predvsem uporabne vrednosti. Ker so predmet našega proucevanja
naravni in kulturni viri, ki jih želimo ohraniti do mere, ko prihodnje generacije zanje ne
87
bodo prikrajšane in ker je poudarek na vrednotah oziroma prav na obmocjih, kjer je
kakovost naravnih in kulturnih virov še posebej visoka, so ocitno vrednosti neuporabe v
našem primeru velikega pomena. To spoznanje zožuje seznam razpoložljivih ekonomskih
metod vrednotenja naravnih in kulturnih vrednot na tiste, ki temeljijo na krivulji
povpraševanja. To so metode, ki hkrati obravnavajo uporabne vrednosti in vrednosti
neuporabe. Za namen vrednotenja naravnih in kulturnih vrednot je torej primeren pristop
izraženih preferenc, v okviru katerega so na voljo metode kontingencnega vrednotenja in
metode diskretne izbire. Poglejmo si v nadaljevanju teoreticno shemo obeh,
pomanjkljivosti in možnosti za uporabo.
4.2 Metodološki vidiki vrednotenja naravnih in kulturnih vrednot
Ekonomsko bistvo vrednotenja naravnih in kulturnih vrednot je, da se identificira cilje ali
preference javnosti do skupka dobrin ali do posameznih atributov dobrine. Dobljena
vrednost je koristnost teh za uporabnike (tudi neuporabnike). Praviloma se ta koristnost
primerja s stroški ustreznega ohranjanja in šele neto vrednost, ki je seveda casovno
diskontirana, je kriterij za sprejemanje naravovarstvene politike ali ukrepov. Ustreznost
politik se lahko vrednoti ex-post, npr. ustreznost SKOP programa ali bolje rangiranja
programskih alternativ. Lahko pa se z vrednotenjem preveri odnos javnosti oziroma
družbeno povpraševanje do izpeljave dolocenega ukrepa, ki bo favoriziral posamezno
dobrino. Kakorkoli pa, ocena družbene koristnosti z metodami tržnega povpraševanja,
natancneje s pristopi izraženih preferenc, ki so predmet našega proucevanja, ni popolnoma
zanesljiva, pomanjkljivosti metod so številne, kritike neprizanesljive. Pa vendar smatramo,
da je ocenjevanje koristnosti, ki temelji na krivulji povpraševanja in neposrednem
izražanju preferenc, lahko pomemben pripomocek pri odlocanju o obsegu in nacinu
upravljanja razlicnih parkov in širše (podeželja), saj implicitno zajema strokovne kriterije
(naravovarstvene, kmetijske, okoljske, prostorske) in javno podporo prebivalstva,
obiskovalcev, državljanov.
Metode izraženih preferenc za ekonomsko vrednotenje so izjemno široko uporabne in jih
lahko apliciramo na raznovrstne javne dobrine. Res je, da se jih ne da a-priori predpisati za
reševanje sorodnih problemov, ker temelji odlocitev o njihovi izbiri na številnih dejavnikih
(npr. naravovarstvene in kulturne lastnosti vrednotene dobrine, lokalni ali nacionalni
pomen dobrine, uporabne vrednosti in vrednosti neuporabe, vrednotenje obstojece ali
hipoteticne situacije, vrednotenje posamicnih lastnosti dobrine ali celostno vrednotenje).
Vendar tukaj vseeno podajamo možnosti uporabe teh metod v Sloveniji, ker je le-ta zelo
skromna in bi lahko bile takšne okvirne usmeritve koristne.
V nadaljevanju so najprej predstavljene metode kontingencnega vrednotenja in diskretne
izbire, sledijo pa še empiricni vidiki tovrstnega vrednotenja. Namen v tej prvi fazi je
prikazati ekonomsko vrednotenje na nacin, ki je blizu javnim institucijam ali zasebnikom,
ki se srecujejo z dolocenim okoljskim ali družbenim problemom, vezanim na naravne in
kulturne vrednote in bi utegnili zahtevati vrednotenje le-teh bodisi, da upravicijo obstojece
stroške z njimi (npr. placila za okoljske storitve) bodisi, da izpeljejo takšno spremembo v
namenskosti gospodarske dejavnosti na teh obmocjih, ki bo vodila k višji blaginji lokalnega
prebivalstva ali celotne družbe.
4.2.1 Metode kontingencnega vrednotenja
Metode kontingencnega vrednotenja ocenjujejo vrednost dobrine z izražanjem preferenc
uporabnikov in ne-uporabnikov te dobrine. Zajemajo poleg kategorij uporabnih vrednosti
88
tudi vrednosti neuporabe. Prav zaradi te lastnosti so primernejše za ocenjevanje naravnih
in kulturnih vrednot, ki jih želimo ohraniti za prihodnje generacije. Že iz samega
poimenovanja metode kontingencnega vrednotenja pa lahko razberemo še njeno drugo
pomembno lastnost, to je da omogoca ocenjevanje pogojnih scenarijev, ki bi se lahko
uresnicili v prihodnosti. Kar pomeni, da je ta skupina metod še posebej primerna za
testiranje razvojnih nacrtov na posameznih obmocjih.
Kontingencno vrednotenje se izvaja na podlagi vprašalnika, s katerim se naceloma anketira
vzorec uporabnikov vrednotene dobrine oz. ucinka in vzorec neuporabnikov te dobrine,
oziroma velja, da je izbira vzorca odvisna od konkretnega problema. Na zacetku se
anketirancem problem najprej objektivno in strokovno predstavi v verbalni in/ali slikovni
obliki. Prvi sklop vprašanj se obicajno nanaša na demografske in socio-ekonomske
znacilnosti anketirancev. Sledi prepoznavanje odnosa posameznika do dobrin, ki so
primerljive s proucevano dobrino in pa variacije neposrednih vprašanj, koliko so
pripravljeni placati za doloceno dobrino oziroma neblagovni ucinek ali njeno izboljšanje v
specificni hipoteticni situaciji – WTP (ang. willingness to pay) oziroma sprejeti za
kompenzacijo za odrekanje dani dobrini/ucinku – WTA (ang. willingness to accept). V fazi
ekonometricne obdelave tako dobljenih podatkov se z ustreznim modelom oceni merilo
koristnosti (Verbic in Slabe Erker, 2004). Metoda se izvaja v razlicicah glede na obliko
vprašanja WTP (samostojna odlocitev anketiranca, ponujeni znesek ali zneski v razponu,
ali niz ponujenih zneskov).
Metode kontingencnega vrednotenja so pogosto podvržene kritikam zaradi svojih slabosti
in nekatere omenjamo tudi tukaj. Temeljna predpostavka in hkrati slabost kontingencnega
vrednotenja je, da bazira na nameravanih placilih anketirancev, ki se lahko razlikujejo od
dejanskih placil, zato je lahko rezultat precenjen ali podcenjen. Gre za t.i. ucinke strateške
pristranskosti, ki jih je mogoce zmanjšati z dodatnimi vprašanji za testiranje
konsistentnosti odgovorov, posebnim poudarjanjem poštenih odgovorov, pogojevanjem
prostorske spremembe in placila zanjo, prikrivanjem odgovorov drugih udeležencev,
uporabo referendumske oblike. Za zmanjšanje strateške pristranskosti pa obstajajo tudi
statisticne rešitve (mediana). Kot možno slabost velja omeniti še zacetno pristranskost, ki
se nanaša na zaprto razlicico metode (ponujeni znesek) in izklicni pristop (niz vprašanj
dvojne izbire). Zacetna pristranskost pomeni, da je koncna vrednost statisticno znacilno
korelirana z zacetno vrednostjo oziroma razpoložljivim razponom zneskov pripravljenosti
na placilo. Uporabo metode lahko zato mocno podražijo eventuelne predhodne pilotne
študije za ugotavljaje realnega razpona vrednosti, ki se jih predloži kasneje anketirancu.
Pogosto je vzrok pristranskosti lahko tudi oblika placila, ce imajo posamezniki odklonilen
odnos do dolocenih oblik davkov in prispevkov. Nadalje so vrednosti kontingencnega
vrednotenja odvisne od razpoložljivih informacij, oblike vprašanj in vkljucenosti naborov
izbir. Kolicina informacij in kontekst v katerem se vrednotenje prostorske dobrine predstavi
anketirancem torej pomembno vpliva na rezultat (Verbic, 2004).
V Sloveniji bi se metoda lahko uporabila za ugotavljanje upravicenosti: (i) razlicnih
razvojnih programov (celostno) za širša obmocja z visoko biotsko raznovrstnostjo, (ii)
obnavljanja posameznih enot kulturne dedišcine velikega nacionalnega pomena,
obnavljanja starih vaških jeder, (iii) obnavljanja tradicionalnih drobnih grajenih struktur na
podeželju, ki dajejo krajini tipicen izgled in so posebnega nacionalnega pomena (kamniti
kraški zidovi, kozolci, slamnate strehe), (iv) spremembe namembnosti kulturne dedišcine
(npr. gradu), (v) spremembe vstopnine za ogled muzejev, galerij…(vrednotenje kulturnih
storitev), (vi) cestnih projektov v bližini naravnih ali kulturnih vrednot, (vii) razlicnih
kmetijsko (okoljskih) razvojnih programov (celostno) za širša obmocja z visoko biotsko
raznovrstnostjo (ohranjanje kolobarja, odpravljanje zarašcanja, ohranjanje ekstenzivnega
travinja, travniški sadovnjaki). Metode diskretne izbire, ki so obravnavane v naslednjem
razdelku, so posebna nadgrajena oblika kontingencnega vrednotenja.
89
4.2.2 Metode diskretne izbire
Za metode diskretne izbire veljajo enake splošne lastnosti, kot za metode kontingencnega
vrednotenja. Najpomembnejša razlika je nedvomno v tem, da te metode omogocajo
primerjavo alternativ z multiplimi lastnostmi, iz cesar je moc ugotoviti prispevek
posamezne lastnosti h koristnosti. Medtem ko je kontingencno vrednotenje holisticno, je
vrednotenje, ki temelji na diskretni izbiri parcialno. Pomembna prednost te metode je tudi
ta, da upošteva substitucijske ucinke posameznih lastnosti v scenarijih.
Tudi metode diskretne izbire se izvajajo na podlagi vprašalnika, ki je podobno strukturiran
kot pri kontingencnem vrednotenju, s tem da je oblika vprašanja WTP analogna prvi fazi
izklicne razlicice kontingencnega vrednotenja (t.j. vprašanje dvojne izbire). Vrednosti
(ustrezno merilo blaginje) se izvedejo iz hipoteticnih odlocitev posameznikov, na podlagi
zneskov, ki so bili sistematicno spreminjani v dovolj velikem vzorcu. V ta namen se uporabi
ustrezen ekonometricni model, ki ocenjuje verjetnosti pritrdilnih odgovorov. Rezultat je
koristnost, ki jo posameznik pripisuje posameznemu scenariju ali tudi posameznim
atributom znotraj scenarija (Verbic in Slabe Erker, 2004).
Dve najbolj ocitni prednosti metod diskretne izbire sta, da so vprašanja dvojne izbire
zaradi svoje enostavnosti lažje razumljiva, ker so bliže dejanskim vsakodnevnim
odlocitvam posameznikov in, da zaradi narave vprašanj dvojne izbire posamezniki težje
prepoznajo namen anketiranja in se posledicno težje pristransko odzovejo (cf. Verbic,
2004). Med slabostmi metode je ponovno treba omeniti najbolj ocitno, to je zacetno
pristranskost. Nekateri raziskovalci kljub temu dolocijo zneske dokaj poljubno, drugi pa z
namenom zmanjšanja zacetne pristranskosti uporabijo pilotske študije in kompleksne
prijeme, kar pa nedvomno mocno podaljša in podraži vrednotenje. V splošnem se
veljavnost odzivov preverja še z dodatnimi vprašanji, ki se nanašajo na vzroke pritrdilnih in
odklonilnih odgovorov. Dolocene slabosti izhajajo tudi iz izbire modela verjetnosti (cf.
Verbic, 2004).
V Sloveniji bi se metoda lahko uporabila za ugotavljanje upravicenosti: (i) kmetijsko
okoljskih programov oziroma posameznih subvencij za ohranjanje tradicionalnih kmetijskih
praks; (ii) varovanja ogroženih vrst ali lokalne biodiverzitete; (iii) posegov za izboljšanje
lastnosti, kot so nizki pretoki vodotokov ali znižanje ravni onesnaženosti posameznega
okoljskega medija; (iv) cestnih projektov v bližini naravnih vrednot ali na ohranjenem
podeželju; (v) ohranjanja/obnavljanja posameznih tradicionalnih drobnih struktur na
podeželju.
4.3 Empiricni vidiki vrednotenja na osnovi izraženih preferenc
Glede na to, da bomo v nadaljevanju projekta testirali vzorcna obmocja za eventuelno
uporabo katere od metod, ce bi se v prihodnosti to izkazalo za potrebno, so v nadaljevanju
navedeni nekateri primeri iz tujine. Morebitno iskanje vzporednic s konkretnimi problemi
na konkretnih obmocjih pa je precej tvegano in odvisno od stanja, problema in lastnosti
prostora.
V devetdesetih letih je bilo predvsem v Evropi izdelanih nekaj raziskav na temo
vrednotenja krajine, predvsem kmetijske, naravne in kulturne. V Veliki Britaniji in Italiji je
bilo skupaj petnajst raziskav na tem podrocju. Vecina raziskav je uporabljala metode
kontingencnega vrednotenja z odprto razlicico vprašanja pripravljenosti na placilo
(samostojna izbira zneska s strani anketiranca). Šele najnovejše raziskave so uporabljale
vprašanja dvojne izbire. Referendumska razlicica je bila uporabljena le v enem primeru. V
splošnem se je kot oblika placila pojavljalo povecanje davkov, nekajkrat pa tudi
prostovoljni prispevek v javno-zasebni sklad. Rezultati teh raziskav so izjemno heterogeni
in med seboj težko primerljivi (Tempesta in Thiene, 2004, str. 4): (i) vcasih razsežnost
90
površine, ki je predmet vrednotenja ni posredovana in zato tudi ni mogoce dobiti vrednosti
na hektar; (ii) v nekaterih primerih ni jasno na kateri del populacije se nanaša ocenjena
vrednost krajine; (iii) definicija krajine je pogosto nejasna; (iv) ocenjene vrednosti se
nanašajo na razlicne države in leta, tako da morajo biti deflacionirane z ustreznimi faktorji,
prevedba v enotno valuto je prav tako negotova, zaradi razlicnih povprecnih dohodkov in
življenjskih stroškov. Hanley in drugi (1998) so naredili pregled raziskav na obmocju Velike
Britanije in ugotovili, da ocene na osnovi vprašanj dvojne izbire opazno težijo k precenjeni
vrednosti krajine. Vrednost za prebivalstvo je bila v vseh raziskavah zelo podobna (med 13
in 31 funti na gospodinjstvo na leto). To nakazuje, da se vrednost krajine smatra
predvsem kot uporabna vrednost, to je kot življenjski prostor ali prostor za rekreacijo v
bolj prijetnem okolju. Slika pri turistih je bolj nejasna, ceprav je njihova pripravljenost na
placilo nižja od pripravljenosti na placilo prebivalcev. V primeru anketiranja vzorca neobiskovalcev
se praviloma vrednoti eksistencna vrednost. Po nekaterih ocenah je ta
vrednost višja od vrednosti za obiskovalce (Bullock in Kay, 1997), po ocenah drugih pa 8
do 10 krat nižja.
Primerjava študij, ki so bile izvedene v Italiji je pokazala, da se le-te mocno razlikujejo po
opredelitvi vrednotene dobrine, obliki placil in vzorcu anketiranih. V štirih raziskavah, ki so
uporabljale metode kontingencnega vrednotenja, je bila pripravljenost na placilo za
ohranjanje krajine zelo razlicna. Ravninska obmocja so ocitno manj cenjena kot višinska,
ceprav razlike v vrednostih niso nujno dejanske. Poudariti je še treba, da se je v primeru
vrednotenja obmocja Etne pripravljenost na placilo nanašala na enkraten znesek, v drugih
primerih pa na kontinuirana letna placila.
Preglednica 19: Raziskave vrednotenja krajine v Italiji
Vir Podrocje raziskave
Pripravljenost na
placilo
(v € na gospodinj.
na leto)
Metoda
Oblika
placila
Tempesta, 1998 Plain between Isonzo and
Taglimento River
14,9 Odprta
razlicica
CV
Davekprispevek
Marangon &
Tempesta, 2001
Whole Friuli Venezia Giulia
hills
395,4 CV davek
Marangon &
Tempesta, 2001
Colio hills 73,3 CV davek
Marangon &
Tempesta, 2001
West hills 112,5 CV davek
Cicia & Scarpa,
1999
Cilento National Park 18,0 CV lokalni davek
Signorello,
Pappalarado &
Pulvirenti, 2001
Etna area 51,6 Odprta
razlicica
CV
prostovoljni
prispevek
Vir: T. Tempesta in M. Thiene: The willingnes to pay for the conservation of mountain landscape
in Cortina D'Ampezzo, 2004, str. 5.
4.3.1 Vrednotenje travniških površin
Oglejmo si zdaj podrobneje vrednotenje gorske krajine Cortine D'Ampezzo v Italiji. Poleti
2003 je potekala raziskava, ki je zajela vzorec 504-ih obiskovalcev. Povprašali so jih o
njihovi pripravljenosti na placilo za ohranjanje 400 hektarov travniških površin.
Anketirance so seznanili, da bi se placila izvedla v obliki prostovoljnega prispevka v javnozasebni
sklad, z namenom, da se kmetom izplaca podpore za košnjo, kar bi zaustavilo
nadaljnje zarašcanje gozda. Anketirancem je bila na zacetku slikovno prikazana prvotna
(zgodovinska) krajina, potem pa so bili naprošeni, da izrazijo pripravljenost na placilo
(povsem samostojno - odprta razlicica kontingencnega vrednotenja) in hkrati na casovnici
oznacijo koliko let bi bili pripravljeni placevati ta znesek.
91
Za potrebe locevanja hipoteticne pripravljenosti na placilo in dejanske pripravljenosti na
placilo, so bili anketiranci razdeljeni v dva vzorca: H (hipoteticni) in R (dejanski).
Anketiranci iz vzorca H so bili takoj naprošeni, da izrazijo pripravljenost na placilo,
anketirancem iz vzorca R pa je bilo vnaprej receno, da ce bodo izrazili pozitivno
pripravljenost na placilo, da bodo naprošeni še za osebne podatke: naslov in telefonsko
številko, da bi jim lahko kasneje poslali placilni listic za navedeni znesek. Ceprav ljudje tudi
v tem primeru dejansko niso nicesar placali, je ta scenarij precej realisticen. Vprašalnik R
je prejelo 253 anketirancev, vprašalnik H pa 251 anketirancev. Anketa je vkljucevala tudi
vprašanja, ki se nanašajo na motive za placilo, vrsto prenocišca, dolžino dopustovanja,
destinacijo, cas in frekventnost obiskovanja, vrsto rekreacijskih aktivnosti na dopustu,
družbeno-ekonomske znacilnosti (starost, spol, dohodek, izobrazba). Anketiranci so na
Likertovi lestvici tudi oznacili, kateri dejavniki prispevajo po njihovem mnenju k bolj
prijetni krajini in kateri dejavniki se iz krajine umikajo.
V raziskavi so ocenili pripravljenost na placilo v višini 7,09 evrov na leto za vzorec H in
3,25 evrov na leto za vzorec R. Razmerje med njima je torej 2,18, kar je zelo blizu
rezultatom analize eksperimentov na tem podrocju (Murphy et al., 2003)- povprecnemu
razmerju med hipoteticnimi in dejanskimi vrednostmi 2,6. Blizu pa je tudi kalibracijskemu
faktorju 2, ki ga predlaga NOAA Panel ekspertov (1994) za vrednotenje pasivnih vrednosti
neuporabe. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v drugih raziskavah. Foster in drugi
(1997) so ugotovili, da 5% do 7% ljudi dejansko prispeva prostovoljne prispevke za
varstvo okolja, medtem ko je na primerljivih hipoteticnih trgih ta delež variiral med 19% in
95%. Hkrati je povprecno placilo tistih, ki dejansko prostovoljno prispevajo podobno
ocenjeni povprecni pripravljenosti na placilo na hipoteticnih trgih. Chap in Bishop (2001)
navajata, da je 43% anketiranih na hipoteticnih trgih pripravljenih placati nek znesek,
dejansko pa jih placa le 23 %.
Vzorec H ne le da precenjuje pripravljenost na placilo ampak precenjuje tudi število let
placevanja. Povprecno število let placevanja v vzorcu H je bilo 7,05, v vzorcu R pa 3,25. Z
diskontiranjem prihodnjih individualnih placil po stopnji 3%, dobimo celotno pripravljenost
na placilo pri vzorcu H 60,27 evrov, pri vzorcu R pa 27,48 evrov (razmerje 2,2).
Z metodo najmanjših kvadratov je bilo analizirano, katere individualne lastnosti vplivajo na
pripravljenost na placilo. Dejavniki, ki vplivajo na verjetnost, da bo posameznik pripravljen
nekaj placati za ohranjanje krajine pa so bili razloženi z drugim regresijskim modelom.
Temelja ugotovitev raziskave pa je, da je obseg pripravljenosti na placilo (koristi)
nedvomno vecji od stroškov ohranjanja obmocij z negovanjem travnikov na nižjih in
srednjih legah (Tempesta in Thiene, 2004, str. 5-12).
4.3.2 Celostno vrednotenje krajine
Naslednji primer se nanaša na Yorkshire Dales National Park. To je kraški svet z recnimi
dolinami, travniki in manjšimi gozdnimi zaplatami. Pomembni elementi krajine so kamniti
zidovi, majhni kamniti skednji in kamnite vasice. Park je pomemben habitat za številne
drevesne vrste, ptice, metulje in cvetlice. Poleg tega vsebuje obmocje tudi arheološke
najdbe, kot so srednjeveške poljske terase, ostanki samostanov in sledi izkopavanja
svinceve rude iz 18. in 19. stoletja. Gre torej za krajino, ki je naravovarstvenega,
zgodovinskega in nacionalnega pomena, s tem da kmetijska dejavnost, ki se odvija v tem
prostoru, lahko odlocilno vpliva na ohranjanje oziroma spreminjanje omenjenih lastnosti.
Za ohranjanje krajinske pestrosti z drobnimi strukturami in ekstenzivnimi kmetijskimi
površinami se namenjajo subvencije, ker takšna krajina ohranja tudi biotsko raznovrstnost.
Te izdatke je moc enostavno kvatificirati in agregirati. Žal pa je upravljavcem
primanjkovalo podatkov o preferencah ljudi glede razlicnih tipov krajin in njihovih lastnosti,
ki se lahko razvijejo v prihodnosti. V ta namen je bila izdelana študija kontingencnega
vrednotenja z osmimi scenariji izgleda krajine in je le-to obravnavala celostno.
92
Predstavimo najprej na kratko vseh osem scenarijev (od A do H), ki jih je potrdila uprava
parka in so bili anketirancem predstavljeni tudi slikovno, vendar brez naslovov. Scenarij A
(pol intenzivna kmetijska krajina) predstavlja izgled krajine cez 50 let, ce bo vlada
nadaljevala s subvencijami za rejo domacih živali. Nekatere kmetije bodo postale zelo
intenzivne, druge z manjšim imetjem pa bodo propadale. Travniki bodo intenzivirani ali
zapušceni in prerasli z grmovjem in osatom. Barja bodo le ostanki prevec popasenega
resja in trave. Stari gozdovi pa bodo uniceni in zamenjani z novimi nasadi iglavcev;
kamniti zidovi in skednji bodo porušeni. Scenarij B (Zapušcena kmetijska krajina)
predstavlja izgled krajine, ce bi ukinili kmetijske subvencije in bi bili kmetje prepušceni
konkurenci nižinskih kmetij, z ugodnejšimi pogoji. Nekaj kmetij bi ohranilo manjše crede
na boljši zemlji, oddaljeni travniki in barja pa bi postali zapušceni in prerasli z grmovjem in
osatom. Da bi se kmetije preživele bi morda usmerile svojo dejavnost v turizem, povezan z
gozdom. Stari gozdovi, kamniti zidovi in skednji bi postali zapušceni, ker bi bilo na voljo
premalo sredstev za njihovo vzdrževanje. Scenarij C (intenzivna kmetijska krajina)
predstavlja izgled krajine, ce bi bilo na voljo le malo sredstev za kmetijske subvencije.
Poslovni kmetje bi kupovali manjše kmetije in ustvarjali živinske rance ter izkorišcali
prednosti sodobne tehnologije. Cvetlicne travnike bi intenzivirali za silažo. Veliki skednji in
žicnate ograje bi nadomestile vecino skednjev in kamnitih zidov. Vresišce bi izginilo zaradi
prevelike paše in stari listnati gozdovi bi bili uniceni ali zamenjani z nasadi iglavcev.
Scenarij D (športna krajina) predstavlja izgled krajine, ki funkcionira kot veliko posestvo
namenjeno lovu na divjega petelina, fazane, srne in zunanji rekreaciji. Vecina lokalnega
prebivalstva bi delala na posestvu in v turizmu, nekaj v kmetijstvu. Vec bi bilo vresišc, ki
jih zahteva lov na divjega petelina. Obsežni mešani gozdovi pa bi omogocali izvajanje
športnih aktivnosti in pridelavo lesa. Zidovi bi bili prepušceni unicenju ali bi jih zamenjali z
ograjami in nekatere skednje bi uporabili za druge namene. Scenarij E (neobdelana
krajina) predstavlja izgled krajine v primeru, da bi vecje površine namenoma prepustili
prostemu razvoju ali da bi ukinili kmetijske subvencije in bi bila krajina zapušcena ter bi se
zato lahko razvile prostoživece vrste. Nekaj ljudi bi lahko delalo v turizmu. Brez pašništva
bi vecino zemlje prekrili naravni listnati gozdovi. Cvetlicna mocvirja bi zamenjala travnike
in vresišca bi zavzeli ptici in šota. Skednji in kamniti zidovi se ne bi uporabljali vec, zato bi
propadli in preraslo bi jih gošcavje. Scenarij F (ohranjena kmetijska krajina) predstavlja
izgled krajine v primeru, da bi bile kmetom na voljo subvencije za ohranjanje krajine in
ekološko proizvodnjo. Kmetje bi se vec ukvarjali tudi s turizmom. Vec bi bilo vresišc in
travnikov kot danes. Stari mešani gozdovi bi bili dobro vzdrževani in zasajeni novi.
Ohranjali bi se kamniti skednji in zidovi. Scenarij G (nacrtovana kmetijska krajina)
predstavlja izgled krajine v primeru, da bi kmetje z uporabo lastnih sredstev in omejenih
podpor za ohranjanje krajine okrepili najboljše tradicionalne lastnosti krajine in preprecili
vsako zanemarjanje krajine. Nekaj vec bi bilo travnikov in vresišc, namenjenih ovcam,
divjim petelinom in prostoživecim vrstam. Zasadili bi mešane gozdove. Samo nekaj
kamnitih skednjev in zidov bi ostalo, ti pa bi bili dobro vzdrževani. Scenarij H (današnja
krajina) predstavlja tipicen izgled krajine danes, kjer vecji del skupnosti živi od kmetijstva
in turizma. Kmetijske dohodke podpirajo vladne subvencije, nekatere z namenom
povecanja produkcije in ohranjanja kmetijstva. Nekateri travniki se kosijo za seno, drugi
proizvajajo silažo. Vecina kamnitih skednjev in zidov je dobro vzdrževanih, nekateri pa
propadajo ali so zamenjani z modernejšimi ograjami in stajami. Naravni listnati gozdovi in
vresišca izginjajo zaradi intenzivne paše.
Raziskava je bila izvedena leta 1990 na slucajnem vzorcu 300 gospodinjstev, ki
predstavljajo 25 % gospodinjstev obravnavanega obmocja in na vzorcu 300 obiskovalcev,
ki so bili anketirani v treh vecjih vaseh na obmocju. Anketiranci so bili naprošeni, da
rangirajo tri krajine, ki bi jih imeli najraje in postavljeno jim je bilo tudi odprto vprašanje o
njihovi pripravljenosti na placilo za uresnicitev scenarija, ki ga preferirajo.
Obe skupini anketiranih sta mocno preferirali današnjo krajino, to je 47,2 % obiskovalcev
in 50,2% prebivalcev. Ohranjena krajina, ki je zelo podobna današnji krajini je bila tudi
zelo priljubljena prva izbira za 28,7% obiskovalcev in 29,5% prebivalcev. Anketiranci so
93
kot drugo izbiro najvec navajali nacrtovano krajino in sicer 31,1 % obiskovalcev in 37,8 %
prebivalcev in ohranjeno krajino, ki jo je kot drugo izbiro navedlo 38,4 % obiskovalcev in
36,1 % prebivalcev. Polovica tistih, ki je kot prvo izbiro navedla današnjo krajino je kot
drugo izbiro navedla ohranjeno krajino. Kot tretja izbira pa je prevladovala nacrtovana
krajina, saj se je tako dolocilo 34,0 % obiskovalcev in 31,6 % prebivalcev. Konsistentnost
odgovorov so preverjali s serijo vprašanj o tem katerih lastnosti krajine oziroma strukture
bi najraje videli vec, enako ali manj. Povprecna pripravljenost na placilo za ohranjanje
preferiranega tipa krajine je 0 £ za pol-intenzivno in intenzivno kmetijsko krajino, 18,18 £
na leto za nacrtovano krajino in 34,96 £ na leto za ohranjeno krajino. S teoreticnimi modeli
se razloži 25 % pripravljenosti na placilo prebivalcev in 18% pripravljenosti na placilo
obiskovalcev za današnjo krajino. Z agregiranjem pripravljenosti na placilo za prvo izbiro
ter primerjavo te koristi z ocenjenimi javnimi stroški ohranjanja vsakega tipa krajine
dobimo, da je najvecje razmerje med koristmi in stroški vecje od 1 in sicer za današnjo
krajino 4,65, za ohranjeno krajino 2,12 in za neobdelano krajino 2,11 (Garrod in Willis,
1999, str. 239-250).
4.3.3 Vrednotenje posameznih programov ohranjanja
Na istem obmocju so vrednotili tudi razlicne programe ohranjanja in za ta namen so
uporabili metodo diskretne izbire. Vrednotili so tri programe ohranjanja struktur krajine in
njihove kombinacije, in sicer program P1: kamniti zidovi in skednji; program P2: cvetlicni
travniki in program P3: listnati gozdovi. Anketiranci so odgovarjali na vprašanja dvojne
izbire, v smislu ali bi bili pripravljeni placati dodatnih X £ vsako leto preko dohodnine, da bi
zagotovili izvajanje programov P1, P2 in P3? Za posamezne programe so bila postavljena
tudi parcialna vprašanja v smislu ali bi pripravljeni placati dodatnih Y £ vsako leto preko
dohodnine, da bi zagotovili izvajanje programa P1? Serija vprašanj je tako pokrila izvajanje
naslednjih alternativ: P1, P2, P3, P1+P2, P1+P3, P2+P3, P1+P2+P3. Predpostavka v
modelu je bila, da so lastnosti oz. strukture v krajini substituti kadar se potegujejo za
omejena proracunska sredstva. Substitucijska razmerja med programi so bila ocenjena s
pomocjo cenzurirane logisticne funkcije.
Rezultati modela so pozitivne ocene parametrov pri posameznih programih P1, P2 in P3 in
negativne ocene parametrov pri povezanih programih ((P1+P2, P1+P3 in P2+P3), kar
potrjuje, da so programi med seboj substituti, medtem ko je parameter pri povezavi treh
programov (P1+P2+P3) pozitiven, toda absolutno manjši od vseh dvojnih povezav, kar
kaže na komplementaren odnos med elementi celotnega EPO programa. Povprecna
pripravljenost na placilo (£ na leto na gospodinjstvo) narašca z obsežnostjo programov in
sicer P1 (43,01£), P2 (42,62£), P3 (42,90£), P1+P2 (61,1£7), P1+P3 (60,20£), P2+P3
(56,61£) in P1+P2+P3 (72,05£). Vendar pa je vrednost posameznega programa odvisna
od predhodnih vrednotenj; na primer povprecna vrednost P1 po vrednotenju P2 se izvede
kot razlika med (P1+P2) in P2. Za potrebe ugotavljanja substitucijskega ucinka je treba
dolociti vse možne vrednosti na primer programa P1, ki so odvisne od zaporedja
vrednotenja (najprej P1, P2 pred P1, P3 pred P1, P2+P3 pred P1). Razlike med
zaporednimi vrednostmi posameznega programa dolocajo substitucijski ucinek med
izbranim programom in ostalimi programi. Za vse programe velja, da se njihove zaporedne
vrednosti zmanjšujejo s številom predhodno vrednotenih programov. Zmanjšanje
zaporedne vrednosti P1 je manjše od zmanjšanj zaporednih vrednosti P2 in P3. P2+ P3 sta
bolj zamenljiva, glede na to da je zaporedna vrednost P2+P3 manjša od zaporedne
vrednosti P1+P2 ali P1+P3. Kar potrjuje, da obiskovalci smatrajo kamnite zidove in
skednje za tipicne elemente krajine, listnate gozdove za manj tipicen element, cvetlicne
travnike pa še za manj tipicen element krajine. Neodvisno vrednotenje in agregiranje
programov ocenjuje celotno vrednost v višini 128,53£ na gospodinjstvo na leto, kar je
94
78% vec v primerjavi z zaporedno vrednostjo celotnega programa, ki je 72,05£ na
gospodinjstvo na leto (Garrod in Willis, 1999, str. 250-256).
4.3.4 Vrednotenje usmerjenega razvoja obmocja
V letu 2004/2005 je Inštitut za ekonomska raziskovanja izvajal ekonomsko vrednotenje
razširjenega obmocja Krajinske zasnove Volcji Potok, ki vkljucuje prek 2000 hektarov
površine iz obcin Domžale, Kamnik in Lukovica. Gre za obmocje kompleksnega varstva
kulturne in naravne dedišcine z majhnimi naselji, majhnim številom prebivalstva,
ohranjenim vaškim znacajem ter raznoliko kulturno in naravno krajino. Za potrebe
kontingencnega vrednotenja sta bila oblikovana dva scenarija razvoja. Scenarij A kot
scenarij nenacrtnega razvoja pomeni nadaljevanje obstojecega stanja in uresnicevanje
obstojecih razvojnih teženj v smislu specializacije in intenziviranja kmetijstva brez
strateške usmeritve ter nenadzorovanega razvoja urbanizacije. Scenarij B pa je bil
oblikovan kot scenarij usmerjenega razvoja. Bistvo tega scenarija je optimiranje varovanja
naravne in kulturne dedišcine. Gospodarski in prostorski razvoj v tem scenariju temeljita
na nadgradnji kakovostnih elementov kulturne identitete prostora ob hkratni maksimalni
ravni ohranjenosti prostora (cf. Vahtar et al., 2005). Glede na namen raziskave in financne
možnosti je bil izbran vzorec 500 anketirancev, od tega 250 prebivalcev in 250
obiskovalcev. Stopnja odzivnosti je bila 62 %.
Vprašalnik je zajemal vprašanja namenjena pojasnjevanju pripravljenosti na placilo in
vprašanja namenjena ugotavljanju in obvladovanju razlicnih pristranskosti. Uporabljena je
bila referendumska metoda kontingencnega vrednotenja, kar pomeni, da je predstavitvi
scenarijev in seznanitvi z dejstvi sledilo dvoje vprašanj dvojne izbire, ki se nanašata na
pripravljenost na placilo za uresnicitev scenarija usmerjenega razvoja. Zacetni ponujeni
znesek je bil dolocen s pomocjo lestvice dohodkov anketiranca oziroma njegovega
gospodinjstva. Sledilo je še vprašanje maksimalne pripravljenosti na placilo, namenjeno
ugotavljanju ucinkov razpona in sidranja.
Zasnova vprašanja pripravljenosti na placilo narekuje opazovanje kvalitativne
spremenljivke dvojne izbire in ocenjevanje (neopazovane) vrednosti merila koristnosti ali
prave vrednosti pripravljenosti na placilo (ang. true willingness-to-pay). To pogojuje
uporabo modelov kvalitativnega odziva oziroma kvalitativne izbire (ang. qualitative
response / choice models). Pri pojasnjevanju prave pripravljenosti na placilo je bila
uporabljena razlicica bivariatnega probit regresijskega modela. Prava pripravljenost na
placilo pri zacetnem ponujenem znesku znaša 359,48 SIT, pri nadaljnjem ponujenem
znesku pa 419,67 SIT. Na podlagi odzivov je bilo moc sklepati, da je nadaljnji znesek
pripravljenosti na placilo bližje pravi pripravljenosti na placilo, zato je bil ta izbran za
agregacijo. Baza za agregiranje vrednosti je bila v vecji meri dolocena že z izbiro oblike
placila za uresnicitev scenarija B, to je dodatek k nadomestilu za uporabo stavbnega
zemljišca.
Na podlagi rezultatov agregiranja je bilo ugotovljeno, da znaša vrednost obmocja KZ Volcji
Potok za prebivalce in obiskovalce približno 8,1 mio tolarjev na mesec, 96,1 mio tolarjev
letno oziroma 449,0 mio tolarjev v predvidenem petletnem obdobju 2006-2010 (pri 3-
odstotni letni diskontni stopnji). To vrednost je seveda smiselno primerjati z izdatki na
obmocju (Verbic in Slabe Erker, 2005).
4.4 Uporabnost ekonomskih metod
Metode ekonomskega vrednotenja so bile v tujini že uspešno uporabljene za reševanje
predvsem lokalnih in nacionalnih problemov v podeželskem (pa tudi urbanem) prostoru z
95
inkorporiranimi vecfunkcijskimi naravnimi in kulturnimi dobrinami, v smislu njihove
kulturne, rekreacijske, izobraževalne, ekološke, estetske, eksistencne vrednosti. Obstoj
teh dobrin povecuje blaginjo njihovim uporabnikom in tudi neuporabnikom, kadar
gre za nacionalno ali celo globalno pomembne dobrine. Ker so okoljske in kulturne
dobrine, vkorporirane najveckrat v tradicionalno kmetijsko krajino, pravzaprav javne
dobrine, je njihova uporaba vecinoma brezplacna, medtem ko imajo upravitelji ali lastniki
dolocene stroške z vzdrževanjem, ki jih navadno pokrivajo s proracunskimi sredstvi.
Povsem razumljivo se zdi, da je treba dodelitev in razporeditev teh sredstev ustrezno
upraviciti.
Poseben primer okoljskih in kulturnih dobrin, vkorporiranih v kulturno ali naravno krajino,
so tiste, ki so registrirane kot naravne vrednote in kulturna dedišcina, ali tudi kot izjemna
krajina. Zanje velja, da so dobile ta status odlicnosti na podlagi strokovnih ocen in jih
država mora varovati po zakonu. V tem primeru se na lokaciji vrednote oziroma širšem
obmocju delovanja dovolijo le dejavnosti, ki ne ogrožajo vrednote oziroma povecujejo
njeno trajnostno rabo. Teh eminentnih lokacij je v slovenskem prostoru veliko,
javnih sredstev za njihovo vzdrževanje pa vedno primanjkuje. Z vrednotenjem
teh dobrin je mogoce pridobiti informacijo o njihovi celoviti vrednosti in jo
uporabiti za upravicenje zahteve po povecanju sredstev ali prerazporeditvi
sredstev za njihovo ohranjanje. Prav tako je mogoce s tukaj razloženimi metodami
oceniti prispevek dolocene dejavnosti (npr. kmetijstva, turizma) k vrednosti javne dobrine.
Kadar je prispevek pozitiven, v smislu ohranjanja, je takšna razvojno-varstvena
kombinacija odlicna rešitev za financiranje vzdrževanja vrednote, ki hkrati prispeva h
gospodarskemu razvoju. Velja pa poudariti, da so vrednosti neuporabe (eksistencna,
opcijska) pri naravnih vrednotah in kulturni dedišcini tako pomembne, da metode, ki ne
upoštevajo te vrednosti neuporabe (npr. metoda potnih stroškov, metoda hedonisticni cen)
niso primerne za vrednotenje.
V primerih okoljskih in kulturnih dobrin/krajine, ki niso posebej zavarovane in imajo
prevladujoco rekreacijsko vrednost ali ponujajo kakšen drug užitek, dopušca vrednotenje
uporabo razlicnih metod, oziroma je izbira odvisna od konkretnega primera. Pogosteje se v
razmerah obstoja dobrine kot je to biotska raznovrstnost pojavljajo težave usklajevanja
ohranjenosti in razvojnih pritiskov, ki so strogo gospodarsko gledano sicer upraviceni. Zato
je na primer vrednotenje rekreacijskega obmocja napram predvidenemu posegu, recimo
zazidavi ali intenzivnemu kmetijstvu, nujni postopek, ki sooci vrednosti lokalnega
prebivalstva z vrednostmi investitorja. Vrednotenje prostora je tudi pripomocek za
odlocanje lokalnim oblastem, kadar ne vedo, koliko sredstev bi namenili za ohranjanje
dolocene dobrine ali kako bi razporedili sredstva za ohranjanje med razlicnimi prostorskimi
dobrinami ali celo njihovimi lastnostmi.
Na koncu velja poudariti, da tukaj opisani primeri nikakor niso prenosljivi in metode tudi ne
absolutno dolocene. Kljub vsemu pa prakticni zgledi nakazujejo možnosti uporabe
ekonomskih metod vrednotenja na razlicnih podrocjih. Na ta nacin je namrec mogoce
povecati transparentnost procesa politicnega odlocanja, ki je danes na žalost pogosto pod
vplivom razlicnih lobijev, ki so si bolj sposobni pridobiti pozornost Skupnosti ali Sveta
ministrov, od širše družbe.
4.5 Ocena potrebe in možnosti za ekonomsko vrednotenje vzorcnih
(za)varovanih obmocij
Pricujoci delovni sklop je namenjen ugotavljanju potreb in možnosti za ocenjevanje celotne
vrednosti prostorskih dobrin in v njih utelešene naravne in kulturne dedišcine na štirih
predlaganih vzorcnih obmocjih in sicer, Triglavski narodni park, Krajinski park Goricko,
Krajinski park Logarska dolina in Notranjsko-kraška regija. Ker gre za obmocja in dobrine,
ki so nacionalno pomembne in imajo status odlicnosti na podlagi strokovnih ocen ter jih
96
mora zato država varovati po zakonu, lahko za oceno potreb in možnosti ekonomskega
vrednotenja predpostavljamo, da imajo vzorcna obmocja vrednost za prebivalce in
obiskovalce in hkrati uporabno vrednost in vrednost neuporabe.
Celotno gradivo skupaj z izracuni je bilo kot priloga že posredovano sofinancerjem v
tretjem faznem porocilu projekta (pomlad 2008), v nadaljevanju pa predstavljamo samo
skrajšano vsebino ocene potrebe in možnosti za ekonomsko vrednotenje skupaj s
priporocili za posamezna izbrana zavarovana obmocja.
Za ugotavljanje potrebe po vrednotenju vseh štirih izbranih obmocij smo analizirali
odgovore oziroma odzive anketirancev na vprašanje o prisotnosti razlicnih problemov na
obmocju, to je vprašanje 2 pri prebivalcih in vprašanje 6 pri obiskovalcih. Frekvencne
porazdelitve, kjer pripada rang 0 neproblemticnim vidikom, ostali vidiki pa so rangirani od
1 (najmanjši problem) do 3 (najvecji problem). Odgovore obiskovalcev in domacinov smo
obravnavali kot skupne odgovore/odzive javnosti.
4.5.1 Vzorcno obmocje Triglavski narodni park - priporocila
Potreba po vrednotenju
Vecinoma so anketiranci ocenjevali probleme kot manjše in srednje, z izjemo staranja in
zarašcanja, ki ju je vecina anketirancev (54 % in 46 %) oznacila kot velik problem.
Posebej bi veljalo opozoriti še na industrializacijo in oddaljenost trgovine, ki se kar 47 %
oziroma 34 % anketirancev ne zdi problem na obmocju.
Za vecino spremenljivk oziroma problemov se je izkazalo, da so odgovori normalno
porazdeljeni. Pri njih smo s t testom preverili, ce so posamezni vidiki problematicni ali ne
(testirali smo vrednost 1). Za naslednje probleme: pritiski poselitev, unicevanje narave in
rastlinskih vrst, zanemarjanje kulturne dedišcine, neurejena komunalna in cestna
infrstruktura ter preveliko število obiskovalcev je aritmeticna sredina ocene statisticno
znacilno vecja od 1, kar pomeni, da lahko potrdimo našo raziskovalno hipotezo, da ti
problemi na obmocju obstajajo. Medtem ko za škodo, ki jo povzroca divjad ne moremo
ovreci nicelne hipoteze, da ta vidik ni problematicen (p=0,236).
Za preostale problemske vidike smo skonstruirali dihotomne spremenljivke (0 ni problem
in 1 je problem). Pri vseh spremenljivkah je povprecna vrednost vecja od aritmeticne
sredine (0,5), kar pomeni, da problemi obstajajo. Za odseljevanje, staranje in zarašcanje
lahko s 5 % tveganjem trdimo, da bo povprecna vrednost ležala na intervalu 0,90 - 0,98
za prvi problem oziroma na intervalu 0,93-0,99 za druga dva problema. Rezultati kažejo na
to, da so to precej pereci problemi. Medtem ko problem industrializacije ni zelo ociten, saj
je povprecna vrednost zelo blizu aritmeticne sredine (interval zaupanja 0,44 -0,61).
Na podlagi narejenih testov lahko sprejmemo sklep, da javnost v splošnem ocenjuje,
da obstaja nekaj precej perecih problemov na obmocju, kot so odseljevanje,
zarašcanje in staranje, vecino problemov pa ocenjuje kot manj kriticne. Medtem ko za
škodo, ki jo povzroca divjad in industrializacijo ne moremo trditi, da sta problema na
obmocju TNP.
Z enosmerno ANOVA primerjamo percepcijo problemov (z normalno porazdelitvijo
odgovorov) med obiskovalci in domacini. Razlike med vzorcema se niso izkazale kot
statisticno znacilne pri problemu neurejene komunalne infrastrukture (p=0,798) in
problemu škode, ki jo povzroca divjad (p=0,235). Ta dva problema torej obe skupini
ocenjujeta zelo podobno. Pri ostalih problemih pa so razlike med vzorcema statisticno
znacilne (p<0,05). Ugotavljamo, da so obiskovalci v povprecju bolj kriticni do pritiskov
poselitve, unicevanja narave in vrst, zanemarjanja kulturne in zgodovinske dedišcine ter
do prevelikega števila obiskovalcev. Pri problemih, katerih odgovori niso bili normalno
porazdeljeni smo izvedli Mann-Whitney test, ki je pokazal, da se odgovori statisticno
razlikujejo med vzorcema pri problemu industrializacije in okolju škodljivih investicij, kjer
97
so bolj kriticni obiskovalci in pri problemu staranja in zarašcanja, kjer so bolj kriticni
domacini (p<0,05). Medtem ko problema oddaljenosti trgovine in odseljevanja obe skupini
ocenjujeta podobno (p=0,188 in p=0,088).
Anketiranci v vzorcu prebivalcev so bili naprošeni še za dodatno oceno štirih problemov na
obmocju in sicer, problem slabe izobrazbene strukture, problem nepovezanosti lokalnega
prebivalstva, problem pomanjkljive zdravstvene oskrbe in oskrbe starejših ter problem
prenizkih dohodkov iz kmetijstva. S t-testom prvih dveh problemov smo preverili, ce so
posamezni vidiki problematicni ali ne (testirali smo vrednost 1). Aritmeticna sredina ocene
je statisticno znacilno vecja od 1, kar pomeni, da lahko potrdimo obstoj problemov. S 5 %
stopnjo tveganja trdimo, da bo povprecna vrednost problema slabe izobrazbene strukture
ležala na intervalu 1,10 -1,59, povprecna vrednost problema nepovezanosti pa na intervalu
1,62-2,08. Za preostala dva problema smo zopet skonstruirali dihotomne spremenljivke (0
ni problem in 1 je problem). Izkazalo se je, da je povprecna vrednost vecja od aritmeticne
sredine (0,5), kar pomeni, da problemi obstajajo. Za problem prenizkih dohodkov iz
kmetijstva lahko s 5 % tveganjem trdimo, da bo povprecna vrednost ležala na intervalu
0,95-1,00, za problem zdravstvene oskrbe in oskrbe starejših pa na intervalu 0,86-0,99. Iz
frekvencne porazdelitve odgovorov vidimo, da približno 60 odstotkov anketiranih meni, da
so dohodki iz kmetijstva prenizki. Rezultati kažejo na to, da sta to precej pereca problema
prebivalstva na obmocju TNP.
Povzemimo temeljne ugotovitve, ki izhajajo iz vprašanj o prisotnosti in intenzivnosti
problemov na obmocju TNP in so odlocilne za identifikacijo potrebe po vrednotenju
obmocja. Javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih problemov na
obmocju, kot so odseljevanje, zarašcanje in staranje, vecino problemov pa ocenjuje kot
manj kriticne. Medtem ko za škodo, ki jo povzroca divjad in industrializacijo ne moremo
trditi, da sta problema na obmocju TNP. Domacini zaznavajo kot bolj perece še naslednje
probleme: prenizki dohodki iz kmetijstva, nepovezanost lokalnih prebivalcev in slaba
zdravstvena oskrba ter oskrba starejših. Vecinoma so do problemov bolj kriticni
obiskovalci.
V nadaljevanju bomo preskusili nicelno hipotezo, da si ljudje ne želijo izboljšav z vidika
turisticnega razvoja. Poglejmo si najprej kakšna je bila distribucija odgovorov anketirancev
na vprašanje, kaj bi bilo po njihovem mnenju potrebno izboljšati z vidika turisticnega
razvoja.
Preglednica 20: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja
Potrebno izboljšati Frekvenca %
1. Ohranjenost narave
Da 73 53,3
Ne 64 46,7
2. Ohranjenost kulturne dedišcine in njeno predstavitev obiskovalcem
Da 90 65,2
Ne 48 34,8
3. Urejenost obmocja (poti, parkirišca, sanitarije, razgledne tocke,
cistost,…)
Da 104 75,4
Ne 34 24,6
4. Informiranost o znamenitostih, možnih aktivnostih in turisticni
ponudbi
Da 96 69,6
Ne 42 30,4
5. Dostopnost obmocja (boljše cestne povezave)
Da 72 52,2
Ne 66 47,8
6. Možnost dostopa z avtomobilom do pomembnejših izletniških tock,
planinskih koc ipd.
Da 16 11,7
Ne 121 88,3
7. Kakovost prenocitvenih objektov (boljši hoteli)
Da 57 41,9
98
Ne 79 58,1
8. Vecje prenocitvene zmogljivosti in vec razlicnih možnosti prenocitve
(hoteli, turisticne kmetije, kampi, planinske koce...)
Da 65 47,4
Ne 72 52,6
9. Obseg in raznolikost turisticne ponudbe (možnosti za dodatne
aktivnosti, boljša gostinska ponudba)
Da 89 65,0
Ne 48 35,0
10. Usposobljenost domacinov (znanje jezikov, obvladovanje domacih
znanj, …)
Da 94 67,2
Ne 45 32,8
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Ce pripišemo odgovoru »da« vrednost 1 in odgovoru »ne« vrednost 2, lahko izracunamo
povprecno vrednost. Ta je le v treh primerih vecja od aritmeticne sredine (1,5), kar kaže
na podpovprecno željo po izboljšavah na podrocju dostopanja z avtomobilom ter kolicine in
kvalitete prenocitvenih objektov. Vse ostale izboljšave pa so nadpovprecno zaželene.
Izstopajo potrebe po izboljšavah na naslednjih podrocjih: urejenost,
informiranost in usposobljenost.
TNP - priporocila
Statusna in funkcionalna ureditev Triglavskega narodnega parka sega v osemdeseta leta
prejšnjega stoletja, zato je zastarela in neživljenjska z vidika današnjih družbenih razmer.
Ureditev parka je osredotocena predvsem na varovanje narave in vrst, kar potrjujejo tudi
rezultati izvedene ankete med obiskovalci in domacini. Javnost priznava obmocju TNP
številne uporabne vrednosti in vrednosti neuporabe, med katerimi velja izpostaviti
predvsem lepo naravo, mir in cisto okolje, biotsko raznovrstnost in tradicijo.
Nedvomno so te vrednote ostale kvalitetne tudi zaradi mocnega varovanja. Žal pa ta režim
varovanja ni povsem ustrezen, kar se kaže v problemih s katerimi se srecujejo
domacini pri bivanju in delu na obmocju. Ljudje, ki živijo v parku imajo ocitno premalo
podpore za razvoj in kvalitetno bivanje, saj so bili v okviru anketiranja jasno izpostavljeni
predvsem problemi odseljevanja, staranja in zarašcanja.
Gotovo je pomembno, da se parka ne razvrednoti, hkrati pa je pomembno tudi to, da
ljudje v njem živijo in s svojim tradicionalnim nacinom življenja ohranjajo habitate in vrste
na obmocju ter ustrezne bivalne pogoje. Kakršenkoli razvojni nacrt oziroma scenarij bo že
sprejet mora biti (1) vpet v razvojne usmeritve države in regionalne razvojne programe in
(2) integralen, to je da vsebuje varstvene režime, ki sicer najprej varujejo naravne
vrednote hkrati pa ne ovirajo tistih razvojnih možnosti prebivalstva v parku, ki spodbujajo
trajnostni razvoj. V skladu z rezultati izvedene ankete bi bile dobrodošle dodatne spodbude
za podpiranje in oživljanje kvalitetnejšega varovanja kulturne pokrajine, stavbne dedišcine
in tradicionalnih dejavnosti.
Priložnost oživljanja planin, ki so jo izpostavili študenti FF v okviru pricujocega projekta, se
ujema z rezultati analize. »V preteklosti je bilo zarašcanje planin in posledicno unicevanje
te kulturne dedišcine velik problem. V zadnjem casu se nekatere planine ponovno oživlja,
vendar po mnenju mnogih še premalo. Planine in na njih stojeci planinski stanovi so ena
glavnih priložnosti TNP-ja. Tam bi se lahko oddajale nastanitvene kapacitete – seveda v
obsegu, ki ne bi presegal okoljskih zmogljivosti prostora. Sploh bi bilo to pomembno v
poletnih mesecih, ko se vecina planinskih koc ukvarja z veliko zasedenostjo. Poleg tega bi
na planinah lahko znova zaceli izvajati tradicionalne obrti in znanja. Na nekaterih planinah
se to deloma že izvaja, gotovo paje tu še veliko neizkorišcenih možnosti (Triglavski narodni
park, 2007). Iz analize anket se kaže, da bi moral prihodnji razvoj obmocja temeljiti na
kombinaciji turizma in kmetijstva in sicer izletniškega turizma, prodaje izdelkov iz lokalnih
surovin in turizma na kmetiji. Glede na to, da obiskovalci vidijo na splošno vec priložnosti
za razvoj kot domacini, lahko sklepamo, da bi bila ponudba pri potrošnikih (uporabnikih,
99
koristnikih) ugodno sprejeta. Oba identificirana profila potencialnih potrošnikov naravnih in
kulturnih ter drugih dobrin na obmocju, to so (1) osvešceni posamezniki, ki dajejo
prednost ohranjanju narave in habitatov in zdravemu nacinu življenja ter (2) k tradiciji
usmerjeni posamezniki, ki dajejo prednost kmeckemu življenju, dedišcini in naravnim
virom, bi bilo moc pridobiti s t.im. planinskim turizmom, ki bi vseboval prej omenjene
elemente – izleti, bivanje v planinskih kocah in prodajo izdelkov iz lokalnih surovin.
Predlog je, da se izoblikuje graficna predstavitev obstojecega stanja obmocja s poudarkom
na varovanju oziroma stanja kot bi bilo v prihodnosti ob vztrajanju na današnjem
varovalnem režimu in hipoteticnega stanja z oživljanjem planin. Razlike v scenarijih bi
morale biti posebej poudarjene: razlike v zarašcanju, v ohranjenosti stavbne dedišcine, v
izvajanju tradicionalnih dejavnosti.
Glede na to, da se pripravlja tudi novi zakon je problematika javnosti bolj znana in je
verjetnost izoblikovanja scenarija razvoja, ki bo vkljuceval interese široke skupine
deležnikov vecja. Na osnovi te raziskave, drugih študij na obmocju in zakona v nastajanju
se bo lahko oblikoval predlagan ali drugacen scenarij razvoja in potem bi bilo mogoce
prostorske dobrine tudi relativno ovrednotiti z metodo kontingencnega vrednotenja ali
diskretno analizo, odvisno od poudarkov vsebin v scenariju. Tudi površina obmocja
(83.807 ha) je za ekonomsko vrednotenje primerna.
4.5.2 Vzorcno obmocje Krajinski park Goricko - priporocila
Potreba po vrednotenju
Pritiski poselitve, industrializacija, in preveliko število obiskovalcev se anketirancem
vecinoma ne zdijo problemi na obmocju oziroma se jim zdijo le manjši problemi. Okolju
škodljive investicije in škoda, ki jo povzroca divjad vecina anketirancev ocenjuje kot mali
problem. Nasprotno pa je vecina anketirancev oznacila problem zarašcanja,
staranja, unicevanja narave in rastlinskih vrst, neurejene komunalne in cestne
infrastrukture ter odseljevanja kot zelo velik problem.
Za pet spremenljivk oziroma problemov se je izkazalo, da so odgovori normalno
porazdeljeni; to so pritiski poselitve, unicevanje narave in vrst, zanemarjanje kulturne
dedišcine, okolju škodljive investicije in oddaljenost trgovine. Pri njih smo s t testom
preverili, ce so posamezni vidiki problematicni ali ne (testirali smo vrednost 1). Za vse
naštete probleme, razen pritiskov poselitve je aritmeticna sredina statisticno znacilno vecja
od 1, kar pomeni, da lahko potrdimo našo raziskovalno hipotezo, da ti problemi na
obmocju obstajajo. Kot vecja problema sta se izkazala unicevanje narave in vrst (interval
zaupanja 1,87-2,16) in zanemarjanje kulturne dedišcine (interval zaupanja 1,74-2,16).
Medtem ko za pritiske poselitve ne moremo ovreci nicelne hipoteze, da ta vidik ni
problematicen (p=0,712).
Za preostale problemske vidike smo skonstruirali dihotomne spremenljivke (0 ni problem
in 1 je problem). Pri vseh spremenljivkah je povprecna vrednost vecja od aritmeticne
sredine (0,5), kar pomeni, da problemi obstajajo. Najvišji meji intervala zaupanja pri 5 %
stopnji tveganja imajo naslednji problemi: zarašcanje (interval zaupanja 0,96-1,00),
staranje (interval zaupanja 0,93-0,99), neurejena cestna infrastruktura (interval zaupanja
0,92-0,99) in neurejena komunalna infrastruktura (interval zaupanja 0,91-0,99). Rezultati
kažejo, da so to precej pereci problemi. Za probleme škode, ki jo povzroca divjad lahko s 5
% tveganjem trdimo, da bo povprecna vrednost ležala na intervalu 0,90-0,98, za problem
odseljevanja pa bo povprecna vrednost ležala na intervalu 0,84-0,95. Medtem ko problema
prevelikega števila obiskovalcev in industrializacije nista zelo ocitna, saj je povprecna
vrednost zelo blizu aritmeticne sredine (interval zaupanja je 0,49-0,67 oziroma 0,54 -
0,71).
100
Na podlagi narejenih testov lahko sprejmemo sklep, da javnost v splošnem ocenjuje, da
obstaja nekaj precej perecih problemov na obmocju, kot so zarašcanje, staranje,
neurejena cestna in komunalna infrastruktura, unicevanje narave in vrst ter zanemarjanje
kulturne dedišcine. Medtem ko za pritiske poselitve ne moremo trditi, da so problem na
obmocju KPG. Druge probleme pa ocenjuje javnost kot manj oziroma srednje kriticne.
Z enosmerno ANOVA primerjamo percepcijo problemov (z normalno porazdelitvijo
odgovorov) med obiskovalci in domacini. Razlike med vzorcema se niso izkazale kot
statisticno znacilne, razen pri problemu oddaljenosti trgovine (p=0,003). Naslednje
probleme: pritiski poselitve, unicevanje narave, zanemarjanje kulturne dedišcine in okolju
škodljive investicije, torej obiskovalci in domacini podobno ocenjujejo. Do problema
oddaljenosti trgovine pa so bolj kriticni obiskovalci. Glede na to, da je bilo število
obiskovalcev precej manjše kot število domacinov, smo med skupinama preverili še
homogenost varianc napake (Levenov test). Varianca napake vecine odvisnih spremenljivk
se ni statisticno znacilno razlikovala med obiskovalci in domacini. Varianca napake
spremenljivke okolju škodljive investicije pa je bila statisticno znacilna (F= 14,957;
p=0,000) in prav tako varianca napake spremenljivke oddaljenost trgovine (F=4,288;
p=0,040). V teh dveh primerih zato ovržemo nicelno hipotezo enakih varianc, in uporabimo
t test, ki ne predpostavlja enakih varianc. Rezultat testa za investicije (t=-0,624;
df=119,936; p=0,534) pomeni, da ne moremo ovreci hipoteze, da obe skupini ocenjujeta
problem škodljivih investicij podobno. Medtem ko rezultat testa za oddaljenost trgovine
(t=3,195; df=108,056; p=0,002) potrjuje tezo, da so obiskovalci bolj kriticni do problema
oddaljenosti trgovine.
Pri problemih, katerih odgovori niso bili normalno porazdeljeni smo izvedli Mann-Whitney
test, ki je pokazal, da se odgovori statisticno razlikujejo med vzorcema pri problemu
škode, ki jo povzroca divjad, komunalne infrastrukture in zarašcanja, kjer so bolj kriticni
domacini in pri problemu prevelikega števila obiskovalcev, kjer so bolj kriticni obiskovalci
(p <0,05). Medtem ko test ni pokazal statisticno znacilnih razlik med vzorcema pri ostalih
problemih, zato sklepamo, da jih obe skupini ocenjujeta podobno.
Anketiranci v vzorcu prebivalcev so bili naprošeni še za dodatno oceno štirih problemov na
obmocju in sicer, problem slabe izobrazbene strukture, problem pomanjkljive zdravstvene
oskrbe in oskrbe starejših, problem nepovezanosti lokalnega prebivalstva ter problem
prenizkih dohodkov iz kmetijstva. S t-testom prvih dveh problemov smo preverili, ce sta ta
dva vidika problematicna ali ne (testirali smo vrednost 1). Aritmeticna sredina ocene je
statisticno znacilno vecja od 1, kar pomeni, da lahko potrdimo obstoj problemov. S 5 %
stopnjo tveganja trdimo, da bo povprecna vrednost problema slabe izobrazbene strukture
ležala na intervalu 1,88 -2,23, povprecna vrednost problema pomanjkljive zdravstvene
oskrbe in oskrbe starejših pa na intervalu 1,43-1,87. Za preostala dva problema smo zopet
skonstruirali dihotomni spremenljivki (0 ni problem in 1 je problem). Izkazalo se je, da je
povprecna vrednost vecja od aritmeticne sredine (0,5), kar zopet pomeni, da problemi
obstajajo. Za problem prenizkih dohodkov iz kmetijstva lahko s 5 % tveganjem trdimo, da
bo povprecna vrednost ležala na intervalu 0,96-1,00, za problem nepovezanosti lokalnega
prebivalstva pa na intervalu 0,62-0,82. Iz frekvencne porazdelitve odgovorov vidimo, da
približno 80 odstotkov anketiranih meni, da so dohodki iz kmetijstva prenizki. Rezultati
kažejo na to, da sta predvsem problem prenizkih dohodkov iz kmetijstva in slabe
izobrazbene strukture precej pereca problema.
Povzemimo temeljne ugotovitve, ki izhajajo iz vprašanj o prisotnosti in intenzivnosti
problemov na obmocju KPG in so odlocilne za identifikacijo potrebe po vrednotenju
obmocja. Javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih problemov na
obmocju, kot so zarašcanje, staranje, neurejena cestna in komunalna infrastruktura,
unicevanje narave in vrst ter zanemarjanje kulturne dedišcine. Medtem ko za pritiske
poselitve ne moremo trditi, da so problem na obmocju KPG. Druge probleme pa ocenjuje
javnost kot manj oziroma srednje kriticne. Prebivalci in obiskovalci imajo podobno
percepcijo problemov, razen pri problemu oddaljenosti trgovine, do katerega so bolj
101
kriticni obiskovalci. Javnost domacinov pa je še dodatno zelo kriticna do problema problem
prenizkih dohodkov iz kmetijstva in slabe izobrazbene strukture.
V nadaljevanju bomo preskusili nicelno hipotezo, da si ljudje ne želijo izboljšav z vidika
turisticnega razvoja. Poglejmo si najprej kakšna je bila distribucija odgovorov anketirancev
na vprašanje, kaj bi bilo po njihovem mnenju potrebno izboljšati z vidika turisticnega
razvoja.
Preglednica 21: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja
Potrebno izboljšati Frekvenca %
1. Ohranjenost narave
Da 87 69,9
Ne 38 30,4
2. Ohranjenost kulturne dedišcine in njeno predstavitev obiskovalcem
Da 114 91,9
Ne 10 8,1
3. Urejenost obmocja (poti, parkirišca, sanitarije, razgledne tocke)
Da 108 86,4
Ne 17 13,6
4. Informiranost o znamenitostih, možnih aktivnostih in turisticni
ponudbi
Da 109 87,2
Ne 16 12,8
5. Dostopnost obmocja (boljše cestne povezave)
Da 87 70,2
Ne 37 29,8
6. Možnost dostopa z avtomobilom do pomembnejših izletniških tock
Da 55 43,7
Ne 71 56,3
7. Kakovost prenocitvenih objektov (boljši hoteli)
Da 87 64,5
Ne 43 35,5
8. Vecje prenocitvene zmogljivosti in vec razlicnih možnosti prenocitve
(hoteli, turisticne kmetije, kampi, planinske koce...)
Da 105 85,4
Ne 18 14,6
9. Obseg in raznolikost turisticne ponudbe
Da 94 75,8
Ne 30 24,2
10. Usposobljenost domacinov (znanje jezikov, domaca znanja)
Da 89 72,4
Ne 34 27,6
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Ce pripišemo odgovoru »da« vrednost 1 in odgovoru »ne« vrednost 2, lahko izracunamo
povprecno vrednost. Ta je le v enem primeru vecja od aritmeticne sredine (1,5), kar kaže
na podpovprecno željo po izboljšavah na podrocju dostopanja z avtomobilom. Vse ostale
izboljšave pa so nadpovprecno zaželene. Izstopajo izboljšave na naslednjih podrocjih:
ohranjanje kulturne dedišcine, informiranost, urejenost in kolicina nastanitvenih objektov.
Pri štirih izboljšavah je Mann Whitney test potrdil statisticne razlike med vzorcem
obiskovalcev in prebivalcev (p<0,005). Kar se tice potrebe po izboljšavah ohranjenosti
narave, urejenosti, kvalitete in obsega nastanitvenih zmogljivosti, je ta mocneje izražena
pri obiskovalcih kot pri domacinih.
KP Goricko - priporocila
Kljub temu, da obmocje krajinskega parka Goricko pokriva kar 462 km2 površine, je
javnost v tem trenutku še zelo neenotna glede njegovih vrednosti. Priznavanje
uporabnih vrednosti in vrednosti neuporabe obmocju KPG je sicer nedvomno,
vendar je njeno dekomponiranje zelo oteženo. Širša javnost (obiskovalci in domacini)
pripisuje obmocju druge vrednosti kot ožja skupina obiskovalcev. Medtem ko slednji
102
priznavajo obmocju predvsem možnosti izobraževanja, odlicno domaco hrano in lepo
naravo ter aktivnosti v njej, pa širša javnost izpostavlja predvsem mir in cisto okolje,
biotsko raznovrstnost, tradicionalno poselitev, zgodovinsko in kulturno dedišcino in
tradicijo/obicaje. Poleg tega domacini precej bolj cenijo vrednote na obmocju kot
obiskovalci. Ta razkorak v percepciji vrednosti kaže na veliko število deležnikov z
razlicnimi interesi, zato smatramo, da bo potrebno še veliko dela za njihovo identifikacijo,
kategorizacijo in reševanje konfliktnih situacij med njimi. Nacrt razvoja obmocja bo namrec
družbeno sprejemljiv, ko bo upošteval vse interese in temeljil na konsenzualnih odlocitvah.
V tem trenutku bi veljalo poudariti, da bo za nadaljnji razvoj obmocja odlocilno
komuniciranje med obiskovalci, upravljavci, znanstveniki in drugimi deležniki. Vsi deležniki
morajo biti vkljuceni v vse faze procesa nacrtovanja (delavnice, izleti, hiše odprtih vrat,
ciljne skupine, svetovalne skupine, idr.), ker s tem sprejemajo tudi odgovornosti. Prav tako
je pomembno, da so deležniki vkljuceni v identifikacijo problemov, vrednotenje alternativ
in izvajanje nacrta razvoja. Na podrocju naravovarstva je namrec zelo pomembno, da je
participacija aktivna, da se informacije, izmenjujejo, ne pa zgolj podajajo.
Ker je bil naš vprašalnik namenjen anketirancem na štirih vzorcnih obmocjih, je bil tipske
narave in zato je njegova informacijska vrednost manjša kot bi sicer lahko bila. Prav zato
je izjemno koristno k rezultatom ankete dodati še druge izsledke ekspertize študentov FF,
ki se nanašajo na to obmocje. Tako bi veljalo opozoriti na naslednje konkretne vrednote KP
Goricko: številne urejene tematske poti (kolesarske, gozdne, vinske, ucne), energetske
linije, ki se povezujejo z radistezijskim znakom, tradicionalne prireditve in etnološki
dogodki, domaca obrt (loncarstvo, opekarništvo, cebelarstvo), potenciali geotermalne
energije in pridelava biogoriva. Te informacije pa lahko že smatramo kot pomemben input
razvojnega nacrtovanja na obmocju.
Javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih problemov na obmocju, kot
so zarašcanje, staranje, neurejena cestna in komunalna infrastruktura, unicevanje narave
in vrst ter zanemarjanje kulturne dedišcine. Prebivalci in obiskovalci imajo podobno
percepcijo problemov, razen pri problemu oddaljenosti trgovine, do katerega so bolj kriticni
obiskovalci. Javnost domacinov pa je še dodatno zelo kriticna do problema prenizkih
dohodkov iz kmetijstva in slabe izobrazbene strukture. Problematika obmocja je spet
zelo široka tako kot nabor vrednot, kar ponovno kaže na potrebo po intenzivni
aktivni komunikaciji med deležniki pri iskanju ustreznih rešitev.
Nadalje so potrebe po izboljšavah ohranjenosti narave, urejenosti, kvalitete in obsega
nastanitvenih zmogljivosti mocneje izražene pri obiskovalcih kot pri domacinih. Domacini
pa vidijo vec priložnosti na podrocju stacionarnega turizma in turizma na kmetiji kot pa
obiskovalci. Razkorak je torej tudi v percepciji problemov in priložnosti, kar podpira
zgornjo tezo.
Za oblikovanje razvojnega scenarija so se, bolj z izsledki ekspertize študentov FF kot pa s
samo anketo, nakazali nekateri elementi, ki bi jih bilo v ustreznem procesu komuniciranja z
javnostjo in deležniki vredno preveriti. Vsekakor pa bo treba pridobiti maksimalno podporo
Vlade in ljudi, da se izpelje razvojni nacrt. Angažiranost politike v tej fazi je izredno
pomembna, tako pri nacrtovanju kot pri upravljanju in vseh aktivnostih v teh okvirih
(komuniciranju, promociji, ustvarjanju zavesti o nacionalnem pomenu obmocja). Šele ko
bo ta faza koncana in z njo jasne preference deležnikov, se lahko izvede ekonomsko
vrednotenje obmocja oziroma njegovih vrednot po uresnicitvi razvojnega scenarija
primerjalno z obstojecim stanjem. Ta opcija je smiselna, ce bi se izoblikovalo vec razvojnih
scenarijev in bi se bilo treba odlocati med njimi ali, ce bi se pojavila potreba po
ekonomskem upravicenju vloženih sredstev za razvoj.
103
4.5.3 Vzorcno obmocje Krajinski park Logarska Dolina – priporocila
Potreba po vrednotenju
Pritiski poselitve, industrializacija, unicevanje narave in rastlinskih vrst, zanemarjanje
kulturne dedišcine, problemi škode, ki jo povzroca divjad, okolju škodljive investicije,
komunalna infrastruktura, odseljevanje in oddaljenost trgovine, staranje in zarašcanje se
anketirancem vecinoma ne zdijo problemi na obmocju oziroma se jim zdijo le manjši
problemi. Problem prevelikega števila obiskovalcev ocenjuje vecina anketirancev kot
srednje velik problem. Glede neurejenosti oziroma urejenosti cestne infrastrukture pa so
mnenja anketirancev zdelo deljena. Dobrih 56 % anketirancev meni, da gre za velik
problem, vec kot 10 % pa jih meni, da to sploh ni problem na obmocju.
Za osem spremenljivk oziroma problemov se je izkazalo, da so odgovori normalno
porazdeljeni. Pri njih smo s t testom preverili, ce so posamezni vidiki problematicni ali ne
(testirali smo vrednost 1). Za vse probleme, razen pritiskov poselitve in škode, ki jo
povzroca divjad je aritmeticna sredina statisticno znacilno vecja od 1, kar pomeni, da lahko
potrdimo našo raziskovalno hipotezo, da ti problemi na obmocju obstajajo. Kot vecja
problema sta se izkazala le staranje (interval zaupanja 1,48-2,05) in odseljevanje (interval
zaupanja 1,36-1,91). Medtem ko za pritiske poselitve in škodo, ki jo povzroca divjad ne
moremo ovreci nicelne hipoteze, da ta dva vidika nista problematicna (p=0,736 oziroma
p=0,597).
Za preostale problemske vidike smo skonstruirali dihotomne spremenljivke (0 ni problem
in 1 je problem). Noben od anketirancev ni izbral odgovora, da unicevanje narave in vrst ni
problem obmocja. Pri problemu industrializacije je povprecna vrednost zelo blizu
aritmeticne sredine (M=0,51) in prav tako pri problemu okolju škodljivih investicij
(M=0,66), kar nakazuje, da problema nista zelo ocitna. Najvišji meji intervala zaupanja pri
5% stopnji tveganja imata problem neurejene cestne infrastrukture (interval zaupanja
0,79-0,99) in oddaljenost trgovine (interval zaupanja 0,76-0,98).
Na podlagi narejenih testov lahko sprejmemo sklep, da javnost v splošnem ocenjuje, da
obstaja nekaj precej perecih problemov na obmocju, kot so staranje in odseljevanje ter
neurejena cestna infrastruktura. Medtem ko za pritiske poselitve in škodo, ki jo povzroca
divjad ne moremo trditi, da sta problema na obmocju KPLD. Druge probleme pa ocenjuje
javnost kot manj oziroma srednje kriticne.
Z enosmerno ANOVA primerjamo percepcijo problemov (z normalno porazdelitvijo
odgovorov) med obiskovalci in domacini. Razlike med vzorcema se niso izkazale
kot statisticno znacilne, razen pri problemu zanemarjanja kulturne dedišcine
(p=0,031). Do tega problema so bolj kriticni obiskovalci. Glede na to, da je bilo število
domacinov izredno majhno, smo med skupinama preverili še homogenost varianc napake
(Levenov test). Varianca napake vecine odvisnih spremenljivk se ni statisticno znacilno
razlikovala med obiskovalci in domacini. Varianca napake spremenljivke odseljevanje pa je
bila statisticno znacilna (F= 5,120; p=0,030). V tem primeru zato ovržemo nicelno
hipotezo enakih varianc, in uporabimo t test, ki ne predpostavlja enakih varianc. Rezultat
testa (t=0,400; df=8,465; p=0,699) pomeni, da ne moremo ovreci hipoteze, da obe
skupini ocenjujeta problem odseljevanja podobno.
Pri problemih, katerih odgovori niso bili normalno porazdeljeni smo izvedli Mann-Whitney
test, ki je pokazal, da se odgovori statisticno razlikujejo med vzorcema le pri problemu
okolju škodljivih investicij kjer so bolj kriticni obiskovalci (p <0,05). Medtem ko test ni
pokazal statisticno znacilnih razlik med vzorcema pri ostalih problemih, zato sklepamo, da
jih obe skupini ocenjujeta podobno.
Anketiranci v vzorcu prebivalcev so bili naprošeni še za dodatno oceno štirih problemov na
obmocju in sicer, problem slabe izobrazbene strukture, problem pomanjkljive zdravstvene
oskrbe in oskrbe starejših, problem nepovezanosti lokalnega prebivalstva ter problem
104
prenizkih dohodkov iz kmetijstva. Teh odgovorov nismo analizirali posebej, ker je bilo v
vzorcu le 8 anketirancev.
Povzemimo temeljne ugotovitve, ki izhajajo iz vprašanj o prisotnosti in intenzivnosti
problemov na obmocju KPLD in so odlocilne za identifikacijo potrebe po vrednotenju
obmocja. Javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih problemov
na obmocju, kot so staranje in odseljevanje ter neurejena cestna infrastruktura.
Medtem ko za pritiske poselitve in škodo, ki jo povzroca divjad ne moremo trditi, da sta
problema na obmocju KPLD. Druge probleme pa ocenjuje javnost kot manj oziroma
srednje kriticne. Prebivalci in obiskovalci imajo podobno percepcijo problemov,
razen pri problemu okolju škodljivih investicij, do katerih so bolj kriticni
obiskovalci.
V nadaljevanju bomo preskusili nicelno hipotezo, da si ljudje ne želijo izboljšav z vidika
turisticnega razvoja. Poglejmo si najprej kakšna je bila distribucija odgovorov anketirancev
na vprašanje, kaj bi bilo po njihovem mnenju potrebno izboljšati z vidika turisticnega
razvoja.
Preglednica 22: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja
Potrebno izboljšati Frekvenca %
1. Ohranjenost narave
Da 7 17,9
Ne 32 82,1
2. Ohranjenost kulturne dedišcine in njeno predstavitev obiskovalcem
Da 19 48,7
Ne 20 51,3
3. Urejenost obmocja (poti, parkirišca, sanitarije, razgledne tocke,
cist.)
Da 18 46,2
Ne 21 53,8
4. Informiranost o znamenitostih, možnih aktivnostih in turisticni
ponudbi
Da 26 66,7
Ne 13 33,3
5. Dostopnost obmocja (boljše cestne povezave)
Da 29 74,4
Ne 10 25,6
6. Možnost dostopa z avtomobilom do pomembnejših izletniških tock,
planinskih koc ipd.
Da 1 2,6
Ne 38 97,4
7. Kakovost prenocitvenih objektov (boljši hoteli)
Da 14 35,9
Ne 25 64,1
8. Vecje prenocitvene zmogljivosti in vec razlicnih možnosti prenocitve
(hoteli, turisticne kmetije, kampi, planinske koce...)
Da 17 43,6
Ne 22 56,4
9. Obseg in raznolikost turisticne ponudbe (možnosti za dodatne
aktivnosti, boljša gostinska ponudba)
Da 21 53,8
Ne 18 46,2
10. Usposobljenost domacinov (znanje jezikov, obvladovanje domacih
znanj, …)
Da 15 38,5
Ne 24 61,5
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Ce pripišemo odgovoru »da« vrednost 1 in odgovoru »ne« vrednost 2, lahko izracunamo
povprecno vrednost. Ta je v primeru dostopnosti z avtomobilom (M=1,97) in v primeru
ohranjenosti narave (M=1,82) precej vecja od aritmeticne sredine (1,5), kar kaže na
podpovprecno željo po izboljšavah na teh dveh podrocjih. Nekoliko pod povprecjem se
nahajajo tudi ocene o nujnosti izboljšav na naslednjih podrocjih: kvaliteta in obseg
105
nastanitvenih zmogljivosti ter usposobljenost. Ocene nujnosti izboljšav na podrocju
ohranjanja kulture in urejenosti so povprecne. Nadpovprecno zaželene pa so izboljšave
na naslednjih podrocjih: informiranost, dostopnost ter obseg in raznolikost
turisticne ponudbe. Te tri vsebine bi morale biti vkljucene v eventuelni scenarij
prihodnjega razvoja obmocja.
Le pri nujnosti izboljšav na podrocju usposobljenosti je Mann Whitney test potrdil
statisticne razlike med vzorcem obiskovalcev in prebivalcev (p<0,005). Ta potreba je
mocneje izražena pri obiskovalcih.
KP Logarska dolina - priporocila
Obmocje KP Logarska dolina je relativno majhno glede na druge krajinske parke (3557 ha)
in ima le 35 prebivalcev. Nacrtovanje razvoja in upravljanje takšnega obmocja je zato
praviloma enostavnejše, konfliktnih situacij med deležniki pa manj. Javnost v splošnem
priznava obmocju Krajinskega parka Logarska dolina razlicne uporabne vrednosti in
vrednosti neuporabe, med katerimi velja izpostaviti predvsem mir in cisto okolje, lepo
naravo, biotsko raznovrstnost ter kvalitetno pitno vodo, za obiskovalce pa še spoznavanje
novega.
Podobno kot pri Triglavskem narodnem parku je bilo tudi za obiskovalce obmocja KP
Logarska dolina moc opredelili enaka dva profila obiskovalcev: (1) osvešceni posamezniki,
ki dajejo prednost ohranjanju narave in habitatov in zdravemu nacinu življenja ter (2) k
tradiciji usmerjeni posamezniki, ki dajejo prednost kmeckemu življenju, dedišcini in
naravnim virom. Ta podatek se lahko pri kasnejšem vrednotenju uporabi kot pojasnjevalno
spremenljivko pri pojasnjevanju dinamike pripravljenosti na placilo.
Staranje, odseljevanje ter neurejena cestna infrastruktura so najbolj pereci
problemi na obmocju. Prebivalci in obiskovalci imajo podobno percepcijo problemov,
razen pri problemu okolju škodljivih investicij, do katerih so bolj kriticni obiskovalci. Vecje
investicije obsegajo prometno ureditev vstopne cone s tremi parkirišci pred dolino, zgrajen
tri kilometrski sistem kanalizacije s sodobno cistilno napravo za 300 enot in omrežje
daljinskega ogrevanja z lesno biomaso v osrednjem delu doline. Okoljska dimenzija je pri
njih velikega pomena, zato bi se tu morda pokazala potreba po ekonomskem vrednotenju.
Nadpovprecno zaželene so izboljšave na naslednjih podrocjih: informiranost, dostopnost
ter obseg in raznolikost turisticne ponudbe. Nujnost izboljšav prebivalci in obiskovalci
ocenjujejo podobno, razen boljše usposobljenosti, ki jo bolj pogrešajo obiskovalci.
Omenjene tri vsebine so že vkljucene v scenarij razvoja obmocja, ki bi ga lahko
poimenovali scenarij »sonaravnega turizma«, gleda na to, da so ukrepi naravnani
predvsem na privabljanje ljudi, ki cenijo naravo in sožitje med naravo in clovekom. S
pomocjo prispevka za ureditev doline in placila parkirnin je bila namrec že organizirana
naravovarstvena služba, urejena osnovna komunalna in turisticna infrastruktura, ki se
redno vzdržuje, urejen sistem informacij za obiskovalce, razvita sonaravna dodatna
poletna in zimska turisticna ponudba in urejene številne naravne ter kulturne zanimivosti.
Krajinski park Logarska dolina je leta 2005 prejel nagrado CIPRA-PRIHODNOST V ALPAH za
zavarovano obmocje z najboljšo razvojno vizijo (Zloženka Logarska dolina, 2007). Tako
imenovani scenarij »sonaravnega turizma« že vkljucuje elemente izletništva in turizma na
kmetiji, seveda pa brez ekološkega kmetijstva tudi ta vrsta turizma težko »uspeva«.
KP Logarska dolina je redek primer zavarovanega obmocja v Sloveniji z jasno vizijo razvoja
in vpetostjo v širši prostor (Solcavsko). Zdi se, da so deležniki našli rešitve za svoje
probleme in da je bila odlocitev razvoja soglasno sprejeta. Ekonomsko vrednotenje bi si
morda upravljavec želel za upravicenje prispevka za ureditev doline oziroma za njegovo
povecanje. V tem primeru bi se zelo verjetno vrednotilo obmocje kot celota z metodami
kontingencnega vrednotenja. Nadalje ima morda upravljavec vec idej glede urejanja
podrobnosti na obmocju in koleba med poudarjanjem razlicnih lastnosti obmocja. V tem
primeru bi si z metodami diskretne izbire pomagal pri izbiri med njimi. Za objekte kulturne
dedišcine na obmocju bi bilo mogoce oceniti spremembo namembnosti ali vstopnine z
106
metodami kontingencnega vrednotenja. Ne priporocamo pa uporabe metode potnih
stroškov, ker je precej verjetno, da ljudje z enim obiskom zajamejo vec kulturnih
spomenikov ali krajev za rekreacijo (obmocje je majhno). In ker so na obmocju naselja
redka in trg nepremicnin ni dobro razvit tudi metoda hedonisticnih cen za vrednotenje
posamicnih kulturnih enot ni primerna. Morda bi upravljavec imel potrebo po ovrednotenju
cestnega ali kakega drugega posega v ta prostor ohranjene narave in bogate biotske
raznovrstnosti, kjer bi se po vsej verjetnosti spet odlocili za kontingencno vrednotenje.
Vsekakor pa je o dejanskih potrebah upravljavca težko ugibati in se seveda pricakuje, da
je iniciativa po tovrstnem vrednotenju na njegovi strani.
4.5.4 Vzorcno obmocje Notranjsko-kraške regije - priporocila
Potreba po vrednotenju
Trije vidiki so bili najpogosteje ocenjeni kot neproblematicni in sicer, preveliko število
obiskovalcev (tako jih meni dobrih 47 % anketirancev), oddaljenost trgovin (tako jih meni
dobrih 37 %) in industrializacija (tako jih meni približno tretjina anketirancev). Pri vseh
treh vidikih je bil drugi najpogostejši rang problematicnosti 1, t.j. manjši problem.
Preglednica 23: Percepcija problemov na obmocju
Pritiski poselitve -
novogradnje
Industrializacija
Unicevanje narave in
rastlinskih vrst
Zanemarjanje
kulturne dedišcine
Rang F % F % F % F %
0 72 33,3 72 32,4 34 15,1 29 13,2
1 81 37,5 67 30,2 66 29,3 54 24,7
2 48 22,2 57 25,7 74 32,9 94 42,9
3 15 6,9 26 11,7 51 22,7 42 19,2
Ni pod. 15 9 6 12
Skupaj 231 100 231 100 231 100 231 100
Škoda, ki jo povzroca
divjad
Neurejena komunalna
infrastruktura
Neurejena cestna
infrastruktura
Okolju škodljive
investicije
Rang F % F % F % F %
0 31 14,9 33 16,3 29 12,8 57 30,0
1 75 36,0 53 26,1 53 23,5 49 25,8
2 66 31,7 72 35,5 94 41,6 59 31,0
3 36 17,3 45 22,2 50 22,1 25 13,2
Ni pod. 23 28 5 41
Skupaj 231 100 231 100 231 100 231
Odseljevanje
prebivalstva
Staranje prebivalstva
Zarašcanje kmetijskih
zemljišc
Preveliko število
obiskovalcev
Rang F % F % F % F %
0 37 18,2 13 6,3 12 5,5 107 47,3
1 64 31,5 41 19,8 39 18,0 85 37,6
2 54 26,6 77 37,2 77 35,5 21 9,3
3 48 23,6 76 36,7 89 41,0 13 5,8
Ni pod. 28 24 14 5
Skupaj 231 100 231 100 231 100 231 100
Oddaljenost trgovine
Rang F %
0 80 37,2
1 62 28,8
2 52 24,2
3 21 9,8
Ni pod. 16
Skupaj 231 100
Vir: Terensko delo FF, 2007.
V nasprotju s tem ocenjujejo anketiranci zarašcanje zemljišc kot najbolj
problematicni vidik razvoja na obmocju. Tako jih meni vec kot 40 % in k temu lahko
107
dodamo še dobrih 35 % tistih, ki menijo, da je zarašcanje srednje velik problem. Le nekaj
vec kot 5 % anketirancev meni, da problem zarašcanja zemljišc na obmocju ni prisoten.
Pritiski poselitve – novogradnje prebivalstva ocenjuje vecina anketirancev kot manj perec
problem na obmocju (približno 37 %) oziroma kot neproblematicen vidik (dobra tretjina).
Škodo, ki jo povzroca divjad in odseljevanje prav tako vecina anketirancev ocenjuje kot
manj perec problem na obmocju (tako meni 36 oziroma 31 % anketirancev). Vendar pa
precejšen delež anketirancev tudi meni, da sta ta dva vidika srednje problematicna (32
oziroma 27 %).
Vsi preostali vidiki, unicevanje narave in rastlinskih vrst, zanemarjanje kulturne dedišcine,
neurejena komunalna in cestna infrastruktura, predvidene okolju škodljive investicije ter
staranje prebivalstva so bili najveckrat ocenjeni kot srednje pereci problemi na obmocju. S
tem, da je pri vseh, razen pri problemu staranja, naslednji najpogostejši rang 1, to je
manjši problem.
Za vecino spremenljivk oziroma problemov se je izkazalo, da so odgovori normalno
porazdeljeni. Pri njih smo s t-testom preverili, ce so posamezni vidiki problematicni ali ne
(testirali smo vrednost 1). Za naslednje probleme: industrializacija, unicevanje narave in
rastlinskih vrst, zanemarjanje kulturne dedišcine, neurejena komunalna in cestna
infrastruktura ter odseljevanje je aritmeticna sredina ocene statisticno znacilno vecja od 1,
kar pomeni, da lahko potrdimo našo raziskovalno hipotezo, da ti problemi na obmocju
obstajajo. Problem industrializacije sicer ni zelo ociten, saj je povprecna vrednost zelo blizu
testirane vrednosti (interval zaupanja 1,03 – 1,30). Medtem ko za pritiske poselitve -
novogradnje ne moremo ovreci nicelne hipoteze, da ta vidik ni problematicen.
Za preostale problemske vidike smo skonstruirali dihotomne spremenljivke (0 ni problem
in 1 je problem). Pri vseh spremenljivkah je povprecna vrednost vecja od aritmeticne
sredine (0,5), kar pomeni, da problemi obstajajo, razen pri problemu prevelikega števila
obiskovalcev. Za zarašcanje lahko s 5 % tveganjem trdimo, da bo povprecna vrednost
ležala na intervalu 0,91-0,98 in za staranje na intervalu 0,90-0,97. Rezultati kažejo na to,
da sta to precej pereca problema. Medtem ko problem oddaljenosti trgovine in okolju
škodljivih investicij ni zelo velik, saj je povprecna vrednost bliže aritmeticni sredini
(interval zaupanja 0,55 -0,69 in 0,63-0,77). Na podlagi narejenih testov lahko sprejmemo
sklep, da javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih problemov na
obmocju, kot sta zarašcanje in staranje. Vecino problemov ocenjuje javnost kot manj
kriticne, še posebej velja, da nista zelo ocitna problema industrializacije in oddaljenosti
trgovin. Medtem ko za pritiske poselitve – novogradnje in za veliko število obiskovalcev ne
moremo trditi, da sta problema na obmocju NKR.
Z enosmerno ANOVA primerjamo percepcijo problemov (z normalno porazdelitvijo
odgovorov) med obiskovalci in domacini. Razlike med vzorcema se niso izkazale kot
statisticno znacilne pri nobenem problemu (p>0,05), razen pri neurejenosti komunalne
infrastrukture (p=0,03). Vecino problemov torej obe skupini ocenjujeta zelo podobno.
Ugotavljamo, da so domacini v povprecju bolj kriticni do neurejene komunalne
infrastrukture kot obiskovalci.
Glede na to, da je bilo število obiskovalcev precej manjše kot število domacinov, smo med
skupinama preverili še homogenost varianc napake (Levenov test). Varianca napake vecine
odvisnih spremenljivk se ni statisticno znacilno razlikovala med obiskovalci in domacini.
Varianca napake spremenljivke neurejena komunalna infrastruktura pa je bila statisticno
znacilna (F= 8,27; df=1, 201; p=0,004). V tem primeru zato ovržemo nicelno hipotezo
enakih varianc, in uporabimo t test, ki ne predpostavlja enakih varianc. Rezultat testa
(t=1,813, df=139,447, p=0,072), pomeni, da ne moremo ovreci hipoteze, da obe skupini
ocenjujeta probleme podobno.
Pri problemih, katerih odgovori niso bili normalno porazdeljeni smo izvedli Mann-Whitney
test, ki je pokazal, da se odgovori statisticno razlikujejo med vzorcema pri problemu
škode, ki jo povzroca divjad in zarašcanju, kjer so bolj kriticni domacini in pri problemu
okolju škodljivih investicij in prevelikega števila obiskovalcev, kjer so bolj kriticni
108
obiskovalci (p<0,05). Medtem ko problema oddaljenosti trgovine in staranja obe skupini
ocenjujeta podobno (p=0,086 in p=0.059).
Anketiranci v vzorcu prebivalcev so bili naprošeni še za dodatno oceno štirih problemov na
obmocju in sicer, problem slabe izobrazbene strukture, problem pomanjkljive zdravstvene
oskrbe in oskrbe starejših, problem nepovezanosti lokalnega prebivalstva ter problem
prenizkih dohodkov iz kmetijstva. S t testom prvih treh problemov preverimo, ce so
posamezni vidiki problematicni ali ne (testiramo vrednost 1). Aritmeticna sredina ocene je
statisticno znacilno vecja od 1, kar pomeni, da lahko potrdimo obstoj teh problemov
(NKR_DQ2). Pri 5% stopnji tveganja trdimo, da bo povprecna vrednost problema slabe
izobrazbene strukture ležala na intervalu 1,50-1,79, povprecna vrednost problema
nepovezanosti lokalnega prebivalstva na intervalu 1,42-1,75 in slabe zdravstvene oskrbe in
oskrbe starejših na intervalu 1,22-1,55. Za problem prenizkih dohodkov iz kmetijstva smo
zopet skonstruirali dihotomno spremenljivko (0 ni problem in 1 je problem). Izkazalo se je,
da je povprecna vrednost vecja od aritmeticne sredine (0,5), kar pomeni, da problem
obstajajo. Za problem prenizkih dohodkov iz kmetijstva lahko s 5% tveganjem trdimo, da
bo povprecna vrednost ležala na intervalu 0,83-0,94.
Povzemimo temeljne ugotovitve, ki izhajajo iz vprašanj o prisotnosti in intenzivnosti
problemov na obmocju Notranjsko-kraške regije in so odlocilne za identifikacijo potrebe po
vrednotenju obmocja. Javnost v splošnem ocenjuje, da obstaja nekaj precej perecih
problemov na obmocju, kot sta zarašcanje in staranje. Vecino problemov ocenjuje
javnost kot manj kriticne, še posebej velja, da nista zelo ocitna problema industrializacije
in oddaljenosti trgovin. Medtem ko za pritiske poselitve – novogradnje in za veliko število
obiskovalcev ne moremo trditi, da sta problema na obmocju NKR.
V nadaljevanju bomo preskusili nicelno hipotezo, da so ljudje indiferentni do izboljšav na
obmocju z vidika turisticnega razvoja. Poglejmo si najprej kakšna je bila distribucija
odgovorov anketirancev na vprašanje, kaj bi bilo po njihovem mnenju potrebno izboljšati z
vidika turisticnega razvoja.
Preglednica 24: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja
Potrebno izboljšati Frekvenca %
1. Ohranjenost narave
Da 159 68,8
Ne 72 31,2
2. Ohranjenost kulturne dedišcine in njeno predstavitev obiskovalcem
Da 188 81,7
Ne 42 18,3
3. Urejenost obmocja (poti, parkirišca, sanitarije, razgledne tocke,
cistost,…)
Da 195 84,4
Ne 36 15,6
4. Informiranost o znamenitostih, možnih aktivnostih in turisticni
ponudbi
Da 206 89,6
Ne 24 10,4
5. Dostopnost obmocja (boljše cestne povezave)
Da 123 53,5
Ne 107 46,5
6. Možnost dostopa z avtomobilom do pomembnejših izletniških tock,
planinskih koc ipd.
Da 60 26,2
Ne 169 73,8
7. Kakovost prenocitvenih objektov (boljši hoteli)
Da 158 69,6
Ne 69 30,4
8. Vecje prenocitvene zmogljivosti in vec razlicnih možnosti
Da 187 81,7
Ne 42 18,3
9. Obseg in raznolikost turisticne ponudbe (možnosti za dodatne
aktivnosti, boljša gostinska ponudba)
109
Da 200 88,1
Ne 27 11,9
10. Usposobljenost domacinov (znanje jezikov, obvladovanje domacih
znanj, …)
Da 159 70
Ne 68 30
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Neparametricen v2 test je potrdil statisticno znacilne razlike med opazovanimi in
pricakovanimi frekvencami (w = 0,000) za vse vrste izboljšav, razen za dostopnost
obmocja oziroma boljše cestne povezave. Javnost torej ocenjuje, da so izboljšave z vidika
turisticnega razvoja potrebne in hkrati, da ni potrebe po izboljšanju dostopnosti z
avtomobilom do pomembnejših izletniških tock.
Mann_Whitney test je potrdil, da se odgovori statisticno razlikujejo med obiskovalci in
prebivalci pri vseh izboljšavah, razen pri informiranosti in dostopnosti z avtomobilom.
Domacini smatrajo, da so izboljšave bolj nujne, kot pa obiskovalci.
Notranjsko-kraška regija - priporocila
Ceprav je Notranjsko-kraška regija ena od manjših regij v Sloveniji in pokriva 7,2 odstotka
površine, kar znaša 1.456 km2, je za vrednotenje takšno obmocje preveliko. Regija ima
skupno sicer 222 km2 površine zavarovanih obmocij, kamor sodi tudi Notranjski regijski
park. Nadalje pokrivajo Notranjsko-kraško regijo na 53-odstotkih površine obmocja Nature
2000. Slednji dve dejstvi kažeta na pomen vrednosti neuporabe na obmocju in ne le na
vrednosti uporabe. To je bilo pricakovano in smo že nakazali v teoreticno-metodološkem
delu.
Glede na velikost obmocja in raznolikost vrednot v njem, bi bilo smiselno ob identifikaciji
problemov in sprejemu razvojnega scenarija po potrebi opraviti vrednotenje manjših
obmocij, kot so jih v okviru te raziskave zarisali študentje geografije FF.
Problemi na obmocju obstajajo in glede na to, da je obmocje veliko, so tudi problemi zelo
raznoliki. Iz tega vidika obstaja potreba po vrednotenju, ce se problematika ne bo v
doglednem casu rešila z ustreznimi tehnikami komuniciranja med deležniki.
Kar se tice konstrukcije razvojnih scenarijev obmocja v prihodnosti, ta zavisi od priložnosti,
kot jih javnost pripisuje obmocju. Prihodnji razvoj obmocja bi moral temeljiti na
kombinaciji naslednjih elementov (1) izletniškega turizma, (2) turizma na kmetiji (3)
ekološkega kmetijstva (4) stacionarnega turizma v obnovljenih nastanitvenih enotah
kulturne dedišcine in (5) kulturnega turizma. Dobrine, ki omogocajo te dejavnosti so
geografsko razpršene in preveriti bi bilo treba njihovo intenzivnost na ožjih obmocjih.
110
Slika 13: Obstojeca in predlagana turisticna obmocja
Vir: UL FF: Projektno delo, študenti, 2007
V tem trenutku se zdi, da javnost, tako domacini kot obiskovalci, nimajo izdelane jasne
vizije razvoja. Ta je za tako veliko in vrednotno heterogeno obmocje prakticno težko
dosegljiva. Vsekakor mora biti prvi korak naprej identifikacija deležnikov in njihovo aktivno
vkljucevanje v upravljanje obmocja. Najširše komuniciranje s skupnostjo je edino
zagotovilo, da se bo v roku pet ali vec let pripravil en ali vec ožjih scenarijev razvoja, ali da
se bodo posamicna manjša obmocja skoncentrirala na eno kljucno funkcijo (na primer
jamarstvo, vodna in obvodna rekreacija). Celostno ekonomsko vrednotenje obmocja in v
njem utelešenih vrednot je v tem trenutku brezpredmetno. Razlogi za to so predvsem:
velikost in heterogenost obmocja, neobstoj razvojnega scenarija, ki bi bil homogen v
smislu elementov, ki se pojavljajo na celem obmocju, pestrost problemov in enakomeren
srednje kriticen odnos do njih (z izjemo zarašcanja).
Pricakovali bi, da se izoblikuje razvojni scenarij za Notranjski regijski park. Z ekonomskim
vrednotenjem, ki bi ta prostor celostno zajelo, bi lahko pridobili agregatno vrednost koristi
za obiskovalce in prebivalce zaradi uresnicitve predvidenih posegov in jo primerjali s
stroški investicij. Druge posege v širši prostor Notranjsko-kraške regije pa bi lahko
ocenjevali tudi parcialno: razlicne trase predvidene avtoceste, umešcanje industrijskoobrtnih
con v prostor, izgradnja turisticne infrastrukture (informacijske table, poti,
parkirišca, sanitarije, razgledne tocke) na posameznih manjših obmocjih znotraj regije,
Evropski muzej Krasa. Katero metodo bi uporabili v konkretnem primeru je odvisno od
samega namena vrednotenja, od vrste vrednosti utelešenih v bližnjih dobrinah, od tega ali
gre za vnaprejšnje vrednotenje ali morda za naknadno vrednotenje, od predpostavk metod
in drugih dejavnikov.
111
5 Podrocje upravljanja, financiranja in vrednotenja
zavarovanih obmocij
Trenutno upravljanje in financiranje obstojecih zavarovanih obmocji je v Sloveniji
razmeroma slabo urejeno, nepoenoteno in netransparentno. Sistem ustanavljanja
zavarovanih obmocij je nejasno opredeljen, z uvajanjem obmocij Nature 2000 pa je bil
proces ustanavljanja novih zavarovanih obmocij v zadnjih letih zapostavljen. Tako smo pri
doseganju nacrtovanega obsega zavarovanih obmocij (Berginc, 2006) zaostali za želenimi
15 %, v zadnjih letih pa s strani države zopet prihaja do spodbud in pricakovati je, da bo v
naslednjem obdobju prišlo do pospeševanja procesa ustanavljanja novih zavarovanih
obmocij, vzporedno pa potekajo prizadevanja za vzpostavitev upravljavskih režimov na že
obstojecih zavarovanih obmocjih.
Med 46 širšimi zavarovanimi obmocji jih je trenutno le 8, ki imajo z ustanovnim aktom
dolocenega upravljavca. Kar pa se nacrtov upravljanja tice jih je trenutno vecina v fazi
izdelave, uradno potrjen pa je le Odlok o programu varstva in razvoja parka škocjanske
jame za obdobje 2006 do 2010 (UL, št. 138/2006).
Namen pricujocega delovnega sklopa raziskave je elaborirati smernice, ki bodo v pomoc
upravljavcem zavarovanih in drugih varovanih obmocij pri izbiranju in zagotavljanju
ustreznega in trajnostnega financiranja, s ciljem razvoja, ki bo spoštoval lokalne pogoje in
lokalne skupnosti. Predstavljeni bodo pristopi k upravljanju, kljucni momenti procesa
nacrtovanja razvoja in možnosti financiranja zavarovanih obmocij. Kontinuirano
zagotavljanje ustrezne kvalitete in kolicine zasebnih in javnih dobrin na zavarovanih
obmocjih potrebuje stalni dotok sredstev, zasebnih in javnih. Na tej osnovi lahko
upravljavci razvijejo poslovne in financne nacrte, v skladu s potrebami in prednostmi
obmocja proti drugim obmocjem.
5.1 Nacrtovanje in upravljanje zavarovanih obmocij
Zavarovano obmocje je edinstvena kombinacija bioloških, ekoloških in kulturnih lastnosti.
Kombinacija dobrin je razlog varovanja. Torej mora biti prvi cilj upravljanja
ohranjanje edinstvenih lastnosti obmocja. To pa bo uspešno le ob hkratnem
upoštevanju širšega konteksta razvoja obmocja.
V Strategiji razvoja Slovenije (2005) je poudarjeno, da ima Slovenija «dragoceno in zelo
obcutljivo naravo, ki je nenadomestljiva podlaga našega obstoja in napredovanja. Za
udejanjanje varovanja je pomembno ustrezno pritegniti prebivalce zavarovanih
obmocij ter spodbujanje varovalnim režimom prilagojenega gospodarjenja,
obiskovanja in bivanja, hkrati pa varovalne režime zasnovati tako, da bodo
omogocali celovit razvoj tudi na varovanih obmocjih.
Sodobna praksa potrjuje nujnost nacrtovanja in upravljanja zavarovanih obmocij kot
sistema in ne kot locene enote (Davey, 1998). Prav tako se takšen pristop izrecno
zahteva v 8. clenu Konvencije o biotski raznovrstnosti: a) vsaka država podpisnica naj
postavi sistem zavarovanih obmocij, kjer se sprejmejo posebni ukrepi za ohranjanje
biotske raznovrstnosti in b) vsaka država podpisnica naj kjer je potrebno razvije smernice
za izbor, osnovanje in upravljanje zavarovanih obmocij. Po Konvenciji »vsaka pogodbenica,
ce je to možno in ustrezno, sprejme ustrezne gospodarske in družbeno sprejemljive ukrepe
(vkljucno s financnimi mehanizmi), ki spodbujajo ohranjanje in trajnostno rabo sestavin
biotske raznovrstnosti. Takšni ukrepi so zakonodajni, ekonomski in prostorskonacrtovalski.
Evropska unija je spodbujevalne zakonodajne in ekonomske mehanizme že
vgradila v nekatere sektorske politike« (podpore LIFE za ohranjanje obmocij NATURA
2000, kmetijsko-okoljske podpore za ustrezno rabo zemljišc z visoko biotsko
112
raznovrstnostjo, podpore za ustrezen regionalni razvoj). Za vecjo ucinkovitost pri
ohranjanju biodiverzitete pa so nujni tudi omejevalni mehanizmi (SOBRS, 2002, str. 22).
Gre torej za globalno zavezo in hkrati za odgovornost posameznih vlad. Nove obveznosti
pomenijo seveda velik pritisk na že tako omejena proracunska sredstva. Reševanje
gospodarskih problemov in kratkorocni, jasni cilji, ki se kažejo skozi visok materialni
standard družbe, imajo vedno prednost pred dolgorocnimi, nematerializiranimi cilji, kot so
zdravje, varstvo narave, izobraženost. Privlacnost prvih deluje seveda na škodo drugih. In
kljub temu, da so biotska raznovrstnost in zavarovana obmocja pomembni zaradi številnih
razlogov, kot so preskrba ekosistemskih storitev ter na primer njihova kulturna,
izobraževalna, estetska, in terapevtska funkcija, se te vrednosti pogosto zanemarjajo. Ta
sektor hkrati konkurira za ista javna sredstva, kot na primer šolstvo, znanost, obramba,
zdravstvo in vsi dokazujejo svojo ucinkovitost. Delež javnih sredstev, namenjenih v
investicije za varstvo narave se v številnih državah zmanjšuje. Tudi v Sloveniji so se
investicije v varstvo biotske raznovrstnosti in pokrajine nominalno zniževale v obdobju
2001-2003 in sicer od 816 mio SIT na 762 mio SIT. Porast pa je zaznati v letu 2004 na
1.003 mio SIT (SURS, 2000-2006).
Zgolj zavarovanje ali vzpostavljanje mreže zavarovanih obmocij za ohranitev evropske
biotske raznovrstnosti, kot je Omrežje Natura 2000, torej ne more zagotoviti ucinkovitega
varstva, ampak je potreben ustrezen sistem upravljanja, ki temelji na analizi problemov,
deležnikov, razvojnih možnosti, vzpostavljanju partnerstev, ustreznega financiranja in
vzpodbud za vkljucevanje poslovnega sektorja v naravovarstvene dejavnosti. To so
vsebine, ki jih bodo pokrile pricujoce smernice upravljanja.
Tradicionalno so se zavarovana obmocja upravljala v okviru vladnih
agencij in so se zanašala izkljucno na javno blagajno. Danes se razvijajo
novi modeli, institucionalne ureditve z vecjo fleksibilnostjo in inovativnostjo v
zagotavljanju financnih sredstev iz javnih in zasebnih virov. Za okrepitev
upravljavskega sistema, predvideva slovenska zakonodaja poleg
upravljavskih zavodov tudi koncesije, pogodbeno varstvo in skrbništvo. K
temu je treba dodati, da je potrebna tudi institucionalna okrepitev varstva narave
na regionalni in lokalni ravni in jasnost ter razmejitev vlog varstva narave vsaj
med kmetijsko, okoljsko, prostorsko in regionalno politiko ter med-sektorsko
sodelovanje (Slabe-Erker et al, 2003).
5.1.1 Posebne okolišcine za upravljanje (za)varovanih obmocij
Identifikacija vrednosti oziroma uporab (za)varovanega obmocja
Upravljavci zavarovanih obmocij morajo dojemati svoje delo kot dober posel, ki temelji na
kvalitetah tega prostora in jih zato nikakor ne smejo uniciti ali degradirati. Zato je
pomembno, da se miselni proces upravljanja pricne z identifikacijo vrednosti oziroma
uporab (za)varovanega obmocja. (Za)varovana obmocja narave prinašajo posameznikom
in družbi številne koristi oziroma vrednosti, ki jih v osnovi locimo na uporabne vrednosti in
vrednosti neuporabe. Uporabno vrednost delimo na posredno in neposredno uporabno.
Neposredna (ekonomska) uporabna vrednost je vrednost sestavin narave (npr. lesa,
ulovljenih živali, plodov in rastlin, avtohtone vrste, mehanizmi delovanja, ki dobijo
vrednost s prenosom v tehnologijo,…). Posredna uporabna vrednost narave pa je ekološka
vrednost, ki predstavlja podporo delovanju družbe in gospodarstva (pri tem gre za pojave,
kot je kroženje hranil in kisika, ponor ogljikovega dioksida, samocistilna funkcija voda,
zašcita pred erozijo in spiranjem ali življenjski prostor per se. (SOBRS, 2002). Pri
vrednostih neuporabe se najpogosteje omenjajo naslednja dva vidika: (i) opcijska
vrednost, ki je neotipljiva in odvisna od rabe, pa tudi neuporabe naravnih opcij za
prihodnost; (ii) eksistencna vrednost, ki je povezana s preprostim vedenjem, da dolocene
113
vrste, ekosistemi,… obstajajo in so lahko globoko ukoreninjeni v clovekovo kulturo in
religijo. Posamezne dobrine in storitve na varovanih obmocjih tako spadajo v eno ali vec
teh kategorij.
Preglednica 25: Vrednosti oziroma koristi zavarovanih obmocij
Uporabne vrednosti Vrednosti neuporabe
Neposredna uporabna
vrednost
Posredna uporabna
vrednost
Opcijska vrednost Ekosistemska vrednost
Rekreacija Ekosistemske storitve Prihodnje informacije Biotska raznovrstnost
Trajnostna pridelava Uravnavanje atmosfere Prihodnje uporabe Ritualna in spiritualna
Lov Preprecevanje poplav Kulturna, dedišcinska
Drva Napajanje podzemnih
voda
Krajina
Paša Habitat Skupnostna
Kmetijstvo Ohranjanje hranilnih
snovi
Izobraževanje in
raziskovanje
Preprecevanje naravnih
katastrof
Identifikacija uporabnikov in njihovih lastnosti
Vsako od omenjenih vrednosti je smiselno povezati z bazo potrošnikov oziroma skupino
ljudi, ki to koristi: lokalno prebivalstvo, turisti, zunanji uporabniki in globalni kupci.
Razlicna zavarovana obmocja zadovoljijo razlicne uporabnike (potrošnike), odvisno pac od
dobrin in storitev, ki jih obmocje ponuja. Množico koristi, ki izhaja iz varovanega obmocja
dolocajo ekološke znacilnosti obmocja, dostopnost obmocja, institucionalna struktura in
politicno okolje. Naloga upravljavca je, da identificira relevantne potrošnike (deležnike) ter
jih vkljuci v financni nacrt varovanega obmocja na nacin, ki je skladen s cilji ohranjanja
obmocja in z drugimi deležniki, s celotno povezanostjo in z lastnostmi obmocja. Kot
pomoc pri ocenjevanju skladnosti deležnikov s cilji ohranjanja predlaga IUCN šest
upravljavskih kategorij zavarovanih obmocij.
Cilji ali uporabe znotraj posameznih kategorij morajo biti skladni s cilji
upravljanja zavarovanega obmocja. Poleg te skladnosti je treba zagotoviti tudi še
skladnost med razlicnimi deležniki (npr. opazovalci ptic in lovci) ter socialno, kulturno,
zakonsko, institucionalno in geografsko skladnost. V ta okvir je treba umestiti tudi
slovenska zavarovana obmocja in obmocja Nature 2000.
Baza kupcev, uporabnikov se zelo spreminja in je odvisna od konteksta. Obmocja, ki sodijo
v doloceno kategorijo producirajo koristi za vrsto uporabnikov, koristi pa se med
kategorijami razlikujejo. Lokalne in komercialne koristi praviloma narašcajo od kategorije I
navzgor, z izjemo kategorije V, ki se nahaja pred kategorijo VI. Globalne in regionalne
koristi narašcajo v obratnem vrstnem redu.
Združljivost oziroma kompatibilnost med uporabniki je pomembna tako za uspeh
financnega nacrta, kot tudi za ucinkovito upravljanje obmocja. Kadar ta ni zagotovljena
prihaja do konflikta interesov in posledicno do manjše podpore in investicij. Zato se mora v
primeru nezdružljivih skupin uporabnikov upravljavec odlociti le za eno skupino oziroma
združljive skupine ali pa dolociti nacine, s katerimi zagotovi, da se ne križajo poti
nezdružljivih skupin. Poleg združljivosti uporabniških skupin je pomembna tudi združljivost
baze uporabnikov s cilji zavarovanega obmocja in pa s socialno, pravno, institucionalno in
geografsko vsebino zavarovanega obmocja.
Pri oblikovanju financnega nacrta in tehtanju financnih možnosti mora upravljavec
upoštevati naslednje: velikost varovanega obmocja, predpise za posamezne cone znotraj
varovanega obmocja, odgovornosti upraviteljev, lastniško strukturo zemlje in drugih
naravnih virov, regionalne razlike, vecnamenske klasifikacije (na primer odvijanje
dejavnosti po conah), poseljenost zaledja in vplivnost obmocja (ce je zaledje vecje lahko
pricakujemo vec financnih virov), mednarodno zakonodajo, družbene norme (na primer
lov, vstopnine so v navadi ali ne) in drugo.
114
Identifikacija nacinov za placilo storitev in dobrin, ki izhajajo iz zavarovanega
obmocja
Upravljavec zavarovanega obmocja upraviceno pricakuje, da bo za storitve in dobrine, ki
so jih na zavarovanem obmocju deležni javni in zasebni uporabniki dobil pravicno placilo
preko ustreznih financnih mehanizmov.
Dobrine na zavarovanem obmocju so lahko ciste javne dobrine, javne dobrine,
zasebne dobrine ali mešane dobrine. Ciste javne dobrine so tiste za katere veljajo
nezmožnost ali vsaj nesmiselnost izkljucevanja iz potrošnje ter zastonjkarstvo, ker so na
voljo vsem uporabnikom. Pri cistih javnih dobrinah so stroški oskrbe dodatnega potrošnika
enaki nic. Izkljucitev iz potrošnje tehnicno ni možna in je nezaželena, saj pomeni
nepotrebno izgubo blaginje. Primeri javnih dobrin, ki jih ustvarjajo zavarovana obmocja so:
skladišcenje ogljika, varstvo habitatov, preprecevanje poplav. Na drugi strani velja za
zasebne dobrine, da so izkljucljive in tekmovalne v potrošnji, kar pomeni da potrošnja
dobrine s strani enega posameznika zmanjšuje razpoložljivost dobrine za druge, izkljucitev
iz potrošnje pa je možna in zaželena. Primeri zasebnih dobrin, ki jih ustvarjajo zavarovana
obmocja so: lov, ribolov, kampiranje. Lahko pa ima dobrina razlicne kombinacije lastnosti
javne in zasebne dobrine. Mešane dobrine so zasebne v porabi, oskrba z njimi pa je v
javnem interesu. Te dobrine so torej izkljucljive, vendar netekmovalne v potrošnji. To so
dobrine za katere se placuje neke vrste pristojbina (ang. »toll goods«), kot je na primer
kontroliran vstop na zavarovano obmocje. Organizacija trga je pri mešanih dobrinah
možna, vendar vpliva na neenakost v dostopnosti. Ureditev tega podrocja oziroma rešitev
v smislu strukture njihovega financiranja (kombinacija javnih in zasebnih sredstev)
zahteva veliko dialoga za sprejem družbeno soglasne rešitve. Druga možnost pa so javne
dobrine (ang. »common pool goods«), ki niso izkljucljive, so pa tekmovalne v potrošnji.
Kar pomeni da potrošnja dobrine s strani enega posameznika zmanjšuje razpoložljivost
dobrine za druge, dostopnost do teh dobrin pa je prosta. Takšen primer dobrine je
nabiranje gob v naravi.
Narava dobrine determinira njeno upravljanje in financiranje. Cista javno dobrina
zavarovanega obmocja obicajno zahteva zagotovljeno financiranje, ki je lahko v
obliki dodelitve državnih sredstev, mednarodne pomoci ali ustanoviteljske podpore.
Zasebne dobrine se laže tržijo in se lahko financirajo z zasebnimi viri, kot so
turisticne takse, clanarine lovskim organizacijam, dovolilnice. Tudi mešane dobrine
se lahko financirajo iz zasebnih virov, kot so vstopnine ali dovoljenja za uporabo. Medtem
ko je za javne dobrine najprimernejša kombinacija financiranja z javnimi in
zasebnimi sredstvi. Glede na to, da zavarovano obmocje ponavadi vsebuje zelo razlicne
dobrine, mora upravljavec poiskati ustrezno mešanico javnih in zasebnih virov njihovega
financiranja. Tradicionalno se je upravljalo zavarovana obmocja predvsem z vidika javnih
dobrin in zato so bili obstoj, razvoj in ohranjenost teh obmocij odvisni od spremenljivih
javnih sredstev in dobrodelnih podpor. Ta del financiranja je seveda zelo pomemben za
zagotavljanje javnih koristi zavarovanih obmocij, vendar pa vedno manjši delež tega
financiranja danes vec ne zagotavlja ucinkovitega upravljanja obmocij in s tem tudi ne
njihove vitalnosti oziroma sposobnosti samoohranitve (WCPA, 2000).
Kategorizacija deležnikov
Deležnike na varovanih obmocjih je mogoce združiti v štiri skupine:
1. prebivalci in sosedje (lokalne skupnosti, poslovneži),
2. komercialne stranke (obiskovalci, organizatorji potovanj, snemalne hiše, ),
3. bio-regionalni uporabniki (tisti, ki imajo koristi zaradi vplivov dobrin izven
zavarovanega obmocja, na primer vzdolž reke, ekosistemske storitve, npr retenzijskih
površin, mikro-klime) in
4. globalni deležniki.
115
Vsaka od omenjenih skupin ima seveda njej lastne možnosti za zbiranje sredstev (npr.
placilo za »pravice dostopa«, placila kmetom za storitve, ki prispevajo k ohranjanju
biodiverzitete, sheme »friends of the park«, donacije, investicije poslovnežev, uporabnine,
javno financiranje, mednarodno financiranje…). Poglejmo si v nadaljevanju podrobneje
omenjene skupine deležnikov in na kratko njim lastne možnosti za financiranje
zavarovanih obmocij. Te bodo namrec podrobno razložene v poglavju o financiranju
zavarovanih obmocij.
Prebivalci in sosedje zavarovanega obmocja lahko cenijo le-to oziroma dobrine, ki jih
obmocje poseduje zaradi neposrednih in posrednih koristi. Sosedje so lahko lokalne
skupnosti ali lokalni poslovneži. Lokalne skupnosti na primer pridobivajo produkte iz
zavarovanih obmocij, ki jih lahko neposredno potrošijo ali prodajo, kot so meso, ribe,
zdravilne rastline, les, slama, produkti kulturnega ali verskega pomena. V primeru, ko
lokalne skupnosti te dobrine porabijo in so te dejavnosti zakonite, se jih lahko obremeni za
placilo pravic izkorišcanja oziroma pridobivanja. Prebivalcem in sosedom pa lahko pomeni
vrednost na zavarovanem obmocju tudi rekreacija, pašniki, prometne povezave ali cista
voda. Ta primer je zlasti v kategoriji V (krajinski, regijski parki) in smiselno je, da se
uporabnike obremeni s placilom pravice dostopa. Kjer je trg nepremicnin okrog
zavarovanega obmocja dobro razvit, narastejo cene nepremicnin zaradi estetskih in drugih
vrednosti zavarovanega obmocja in pribitek k cenam omogoca uspešno upravljanje
obmocja. Sredstva se lahko natekajo v obliki regionalnega davka na nepremicnine ali
davka na nepremicnine na mejnem obmocju. Tudi ta primer je najpogostejši v kategoriji V.
prebivalstvo ima koristi tudi od zaposlitvenih priložnosti vezanih na zavarovanje obmocja.
To so lahko neposredne zaposlitve, kot na primer cuvaji, vodniki, upravitelji, vratarji, ali pa
zaposlitve v dejavnostih, ki so odvisne od zavarovanja, kot so hoteli, restavracije,
trgovinice z darili, raziskovalne organizacije. V teh primerih je lahko upravljavec udeležen v
dohodkih gospodarskega sektorja v bližini ali na zavarovanem obmocju. Nadalje lahko
država placuje kmetom za storitve, ki so skladne z zavarovanjem, na primer košnja,
vzdrževanje omejkov. Podpore se lahko zbirajo tudi preko prostovoljcev, shem »friends of
the park«, donacij in dobrodelnih dogodkov, v katere se vkljucujejo prebivalci in sosedje.
Sektor gospodarstva, to so hoteli, restavracije, trgovine, imajo koristi od prodaje, ki pa je
posledica geografske in trgovinske povezanosti z zavarovanim obmocjem. Ta sektor je zato
zainteresiran, da investira v obmocje in s tem izboljša naravo, ki je osnovni pogoj
njihovega delovanja. Upravljavec lahko dovoli na primer doloceno turisticno dejavnost in ta
privilegij tudi ustrezno zaracuna, na primer 10 % kosmatega prihodka. Lahko pa se uredijo
tudi prostovoljne donacije turistov v obliki shem »obiskovalec odplaca« (ang. »visitor payback
schemes«). Kadar se za delovanje znotraj obmocja poteguje vec podjetij, ki med
seboj tekmujejo, naraste tudi cena koncesije. Nadalje ima upravljavec možnost, da razvije
prodajo vezanih produktov v lokalnih podjetjih ali trgovini. Produktne linije so vezane na
lastnosti obmocja in njegove naravne produkte. Takšen primer je kraški teran, kraški
suhomesni izdelki, vodnik po kraških jamah, kraška jota, kraška poezija. Zavarovano
obmocje lahko ustanovi tudi sklad, v katerega lahko prispeva lokalno gospodarstvo v
zamenjavo za priznanje njihove podpore. Druga možnost pa je, da gospodarstvo
sponzorira dolocen razvoj ali dogodke na zavarovanem obmocju. Na primer gradbeno
podjetje prispeva material, cas ali sredstva za nov center obiskovalcev, most ali
sprehajalno pot. Morda je fotografski studio pripravljen financirati razstavo fotografije
narave ali podariti fotografije zavarovanega obmocja za dražbo.
Strnimo torej možnosti financiranja, ki izhajajo iz koristi prve kategorije deležnikov, to
je prebivalcev zavarovanega obmocja in sosedov od dobrin, ki jih poseduje obmocje:
· placilo pravic izkorišcanja oziroma pridobivanja
· placilo pravice dostopa
· regionalni davek na nepremicnine ali davek na nepremicnine na mejnem obmocju
· udeležba v dohodkih gospodarskega sektorja v bližini ali na zavarovanem obmocju
· placila države kmetom za storitve, ki so skladne z zavarovanjem
116
· investicije gospodarstva v obmocje za izboljšanje narave, kot osnove njihove dejavnosti
· delež prihodka gospodarskega sektorja ali koncesije
· prostovoljne donacije turistov v obliki shem »obiskovalec odplaca«
· prodaja vezanih produktov v lokalnih podjetjih ali trgovini
· sklad, v katerega lahko prispeva lokalno gospodarstvo v zamenjavo za priznanje njihove
podpore
· sponzoriranje dolocenega razvoja ali dogodkov na zavarovanem obmocju s strani
gospodarstva
Druga skupina deležnikov so komercialne stranke, to so tisti uporabniki, ki imajo
neposredne koristi od zavarovanega obmocja. V to skupino sodijo organizatorji potovanj,
ustvarjalci oglasov, ki temeljijo na naravi, filmske snemalne hiše. Zavarovano obmocje ima
za te uporabnike doloceno vrednost, ki jo je možno »ujeti« z vstopninami, uporabninami,
ali morda z bolj inovativnimi nacini, kot so na primer skrinjica donacij, najem opreme,
specializirani izleti.
Kot je že bilo omenjeno je prva naloga upravljavca, da identificira in razvije trge
zavarovanega obmocja. Ta proces mora temeljiti na jasno postavljenih in razumljenih ciljih
zavarovanega obmocja. To zahteva ocenjevanje oziroma nacrtovanje, ki je podobno
tistemu za turisticne destinacije. Brez opravljene te faze, upravljavec tvega, da bodo
skupine uporabnikov na obmocju nezdružljive in s tem ogrožena tudi substanca
zavarovanja.
Glede na postavljene cilje in izbor potencialnih uporabniških skupin je treba izdelati nacrt
upravljanja, in po možnosti strategijo trženja. Cilj slednje je trženje kljucnih vrednosti in
sprejem prilagodljivega tržnega pristopa, ki bo fleksibilen glede na povpraševanje. V
strategiji je treba obrazložiti, kaj bo od zavarovanja imelo lokalno prebivalstvo in
upoštevati razlicne trajnostne dejavnosti, ki imajo razvojne potenciale, ne le turizem. Na
tem mestu je treba še poudariti, da se ne tržijo le produkti, temvec tudi ideje, vrednosti in
priložnosti za spremembo obnašanja. Zelo pomembno je vedeti, da pravilna
identifikacija priložnosti za razvoj zavarovanega obmocja izhaja iz dialoga med
upravljavci in uporabniki, in ne iz predavanja ljudem o okoljski odgovornosti. Dodatno
je treba opozoriti na to, da mora imeti tržna strategija merljive cilje. In še, pri trženju ima
pomembno vlogo oglaševanje in informiranje na svetovnem spletu. O samem procesu
nacrtovanja, vkljucno s strategijo trženja bo vec v naslednjem poglavju.
Ko je enkrat dolocen nabor trgov za potencialne uporabnike, je naslednje faza izbrati
najbolj primerne produkte za razvoj. To pa zahteva najprej razumevanje niše
zavarovanega obmocja in pa dolocanje njene konkurencne prednosti. V ta namen mora
upravljavec oceniti naslednje: i) združljivost uporab med razlicnimi komercialnimi
strankami ter med komercialnimi strankami in drugimi skupinami uporabnikov, ii)
prednosti in omejitve kadrov, iii) možne sekundarne koristi za skupnost. Razvoj in trženje
produktov lahko vkljucuje tudi kampanjo za povecanje interesa in zavedanja obmocja, na
primer z uporabo prospektov, brošur ali z elektronsko komunikacijo. Kadar so uporabniki
zelo specializirani, na primer filmska industrija, se lahko uporabi bolj sofisticirani
marketing, ki temelji na osebni komunikaciji.
Tretja skupina uporabnikov so tako imenovani bio-regionalni uporabniki oziroma
koristniki zavarovanega obmocja. Gre za skupine, ki imajo koristi zaradi vplivov dobrin
izven zavarovanega obmocja, na primer vzdolž reke, od ekosistemskih storitev, od
retenzijskih površin, od mikro-klime. Da bi lahko identificirali koristnike in njihove koristi,
je treba v tem primeru najprej identificirati posredne dobrine in storitve, ki izvirajo iz
zavarovanega obmocja. Nekateri koristniki so celo izven države. Visoki transakcijski stroški
pogosto onemogocajo internalizacijo teh posrednih koristi z uporabo tržnih mehanizmov.
Zato je za ta primer ustreznejše javno financiranje, za kar pa je seveda pomembno, da so
koristi predstavljene v monetizirani vrednosti in vzpostavljen sistem lobiranja za
priznavanje vrednosti in doseganje podpore pri vladnih službah, mednarodnih razvojnih
117
agencijah. Kljub temu, da gre za neizkljucljive javne dobrine, pa obstajajo tudi primeri
njihovega financiranja preko tržnih mehanizmov, na primer za cisto pitno vodo.
Zadnja skupina so globalni deležniki oziroma institucionalne skupine, kot so
medvladne organizacije, darovalci ali naravovarstvene organizacije. Soodvisnost naravnih
sistemov namrec pomeni, da imajo od ohranjanja narave, kot globalnega vira, koristi
sedanje in prihodnje generacije. Da so naravna obmocja s svojimi biofizicnimi lastnostmi
kljucna za preživetje cloveštva se priznava tudi v številnih globalnih konvencijah, ki
predvidevajo tudi ustrezne mehanizme financiranja. Konvencija o biotski raznovrstnosti
(1992) zavezuje države podpisnice, da ohranjajo domorodne rastlinske in živalske vrste ter
izboljšujejo njihove življenjske pogoje. Uradni financni mehanizem za uresnicevanje
konvencije je Global Environment Facility (GEF), ki krepi mednarodno sodelovanje in
financira dejavnosti na podrocjih ogroženosti okolja v svetovnem merilu. Naslednja je
Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živecih živali (CMS) namenjena priznavanju
pomembnosti selitvenih vrst. Zavarovana obmocja pa imajo kljucno vlogo pri ohranjanju
habitatov teh vrst. Konvencija predvideva tudi financno podporo za uresnicevanje
sporazumov med državami za varstvo selitvenih vrst. Konvencija o varovanju svetovne
kulturne in naravne dedišcine (1976) je bila sprejeta s ciljem ugotavljati, zavarovati,
predstavljati in prenašati kulturno in naravno dedišcino svetovnega pomena bodocim
rodovom. Konvencija ima mehanizem financiranja za pomoc pri pripravi nacrtov
upravljanja ali izobraževanja za upravljavce zavarovanih obmocij. S potrditvijo
mednarodnega pomena teh obmocij, konvencija poudarja vidik mednarodnega
financiranja, t.j. medvladni darovalci (vkljucno z GEF), bilateralni darovalci, Sklad ZN in
filantropski viri. Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živecimi živalskimi
in rastlinskimi vrstami je stopila v veljavo leta 1975. Njen cilj je doseci, da trgovina z
živalskimi in rastlinskimi vrstami ne ogroža njihovega preživetja. Ker so zavarovana
obmocja integralni del varstva ogroženih vrst, je CITES v pomoc pri promociji teh obmocij
pri vladi in ne-vladnih službah. Ramsarska konvencija (1971) je konvencija o mokrišcih, ki
imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališca mocvirskih ptic. Konvencija predstavlja
medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišc,
njihovih funkcij in biotske raznovrstnosti. V okviru te konvencije so na voljo strokovne in
upravljavske smernice, kot pomoc državam v razvoju pa Sklad Ramsarske konvencije za
manjše subvencije. Kot mednarodni odgovor na možne podnebne spremembe je bila
sprejeta Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah, ki je stopila v veljavo leta
1994. Kljub temu, da se ta ne nanaša neposredno na biotsko raznovrstnost, pa je
pomemben njen koncept »skupnega izvajanja«, ki omogoca državam investiranje v
dejavnosti, ki prispevajo k znižanju ravni toplogrednih plinov, to pa sta tudi ohranjanje in
obnavljanje gozdov. Mehanizem cistega razvoja v okviru te konvencije je lahko pomemben
vir financiranja zavarovanih obmocij. Poleg naštetih konvencij obstajajo še številni
mednarodni in regionalni sporazumi, ki so relevantni za zavarovana obmocja, kot je na
primer UNESCO MAB program (ang. »Man and Biosphere Reserves«) (WCPA, 2000).
Identifikacija in razumevanje uporabnikov
Že prej smo ugotavljali, da je pomembno, da se v okviru financnega nacrtovanja
identificira uporabnike in njihove interese. Uporabnike je mogoce razdeliti v skupine glede
na njihove koristi, ki jih imajo od zavarovanega obmocja. Velikost koristi za posamezno
skupino se doloci preko ciljev zavarovanega obmocja. Da bi zavarovano obmocje ustrezno
pokrili s financnimi viri, mora financni nacrt upoštevati naslednje: dobrine in storitve, ki jih
zavarovano obmocje ponuja; vse skupine uporabnikov in sistem »internalizacije« koristi.
Kljucna vprašanja za pripravo financnega nacrta so:
· Kateri so obstojeci viri financiranja? Ali so ti neomejeno zanesljivi? Kaj je možno
narediti, da bi te vire povecali, razširili, okrepili?
· Kdo so deležniki oziroma uporabniki obmocja? Obiskovalci, pohodniki, taborniki, ribici,
lovci, kajakaši in kanuisti? Kakšna je/bo turisticna ponudba na obmocju – trgovine,
118
hoteli, restavracije, vodniki? Kaj prispeva najvec k stroškom upravljanja? Ali bi lahko
storili vec?
· Katere storitve so trenutno na voljo na obmocju: parkirišce, sprehajalne poti, kampi,
piknik prostori, privez za colne? Ali uporabniki placujejo za te storitve? Ali so vstopnine
ustrezne?
· Katere nove storitve bi lahko ponudili in kakšna je verjetnost njihove dobickonosnosti?
· Katere organizacije se zanimajo za zavarovanje obmocja? Ali bi lahko priceli sodelovati
z njimi v okviru kampanje zbiranja sredstev? Ali se lahko kampanja izvaja preko
lokalnih podjetij, kot so radio, televizija, casopisi, oglaševalske agencije, pojavljanje
znanih osebnosti, posebni dogodki?
· Kateri donatorji na globalni in regionalni ravni so podprli podobne aktivnosti, ki so
vkljucene v ta nacrt zavarovanja? Kakšen je bil njihov interes?
· Ali je vlada pretehtala možnost posebnih davkov? Kakšne so prednosti in slabosti
takšnih programov na obmocju? Ali je možno program preveriti na primeru in ali je
možno zgraditi nujno potrebno zvezo, ki bo program podprla? Kakšni instrumenti
financiranja so na voljo?
5.1.2 Proces nacrtovanja razvoja zavarovanih obmocij
Nacrtovanje je proces umešcanja politike v ustrezno strukturo, ki omogoca njeno
uresnicevanje. Medtem ko je nacrt tisti dokument, ki artikulira politike, cilje zavarovanega
obmocja, odlocitvene procese in nujne aktivnosti za uresnicevanje politike. Sam nacrt
upravljanja pa je orodje za usmerjanje varstva, rabe, razvoja in upravljanja parka. V njem
se opiše, kako naj se gospodarske dejavnosti, kot je na primer turizem, in z njimi povezan
razvoj, upravlja. Predstavi se stanje obmocja v prihodnosti ter najbolj ucinkovito in
pravicno pot do tega stanja oziroma pogojev za dosego le-tega. Za proces nacrtovanja je
izjemno pomembno, da je v vse njegove faze ustrezno vkljucena javnost in deležniki.
Vcasih je bilo nacrtovanje upravljanja zavarovanih obmocij ad hoc, kar pomeni, da so se
odvijale zasebne razvojne iniciative, ki pa niso bile povezane v strukturo in skupne cilje. Ko
so se kasneje pokazale slabosti tega pristopa, so se uveljavili t. im. »Master plans«. V
osemdesetih letih pa se je okrepilo zavedanje po nujnosti racionalizacije pristopa oziroma
nacrta upravljanja, z jasno postavljeno strategijo, cilji, politikami in aktivnostmi. V
devetdesetih letih se je z željo poenostavitve nacrtovanja, nacrt upravljanja zožil le na
politicne vidike. Kljub takšnemu prakticnemu razvoju, pa se je pomen nacrtov upravljanja
ves cas krepil. Danes je izdelava takšnega nacrta povecini obvezna po zakonu ali
smernicah. Na tem mestu je treba še opozoriti na nujnost usklajenosti oziroma
integriranosti nacrtovanja razvoja na obmocju z/v nacionalnimi in regionalnimi sektorskimi
nacrti, kot je na primer Regionalni razvojni plan ali Prostorska strategija ali Strategija
turizma ter seveda sektorsko politiko na zavarovanem obmocju (Eagles et al, 2002).
119
Slika 14: Nacrtovanje upravljanja
Socio-ekonomski
problemi
Vrednotenje
Program
Potrebe
Vložki
Rezultati
Cilji Ucinki
Vplivi
Trajnost
Iz vajanje
Uspešnost
Ucinkovitost
Ustreznost
Vir: MEANS, 1999, str. 9.
Nacrt upravljanja mora vsebovati Poslovni nacrt in ta Financni nacrt in vsak od
teh nacrtov je pomemben za uspešnost zavarovanega obmocja. Nacrt upravljanja je
politicni okvir za druga dva nacrta. Vsebovati mora razdelane cilje upravljanja, uporabnike,
financne potrebe in razpoložljive vire. Vse te informacije so vhodni podatki za nacrt
poslovanja, v katerem se natancno prouci skupine uporabnikov, dobrine, storitve, tržno
strategijo in strategijo izvajanja razvoja za zavarovano obmocje. Te informacije so
prispevek k financnemu nacrtu, ki še bolj podrobno razclenjuje predpostavke in prinaša
analizo tocke preloma oziroma izracun praga rentabilnosti, torej kdaj vlaganja v obmocje
nehajo prinašati izgubo in postane obmocje rentabilno, ter projekcije dobickov in izgub.
Seveda pa je nujno, da se vse navedene informacije pretakajo tudi v obratno smer.
Kljucni elementi tipicnega Nacrta poslovanja, ki mora biti jedrnat, so: povzetek, pregled
podjetniškega sektorja, dobrine in storitve, povzetek tržne analize in strategije, strategija
in povzetek izvajanja, povzetek upravljanja in financni nacrt. V povzetku je opisana misija
in cilji zavarovanega obmocja, tako kot izhajajo iz nacrta upravljanja. Cilji v nacrtu
poslovanja se neposredno nanašajo na poslovne dejavnosti, zato je treba razviti serijo
skladnih poslovnih pod-ciljev, ki se nanašajo na ustvarjanje prihodka, kot je na primer
neto dobicek in njegovo ponovno investiranje v zavarovano obmocje. Pregled
podjetniškega sektorja vsebuje informacije o podjetjih, njihovi lokaciji, prostorih in opremi,
lastniški strukturi, nacrtu ustanavljanja (stroški, casovni plan, financiranje). Lastniška
struktura je še posebej pomembna, ker neposredno vpliva na strukture upravljanja,
reinvestiranje dohodka ter živahnost in fleksibilnost procesa odlocanja. Zavarovano
obmocje, ki je v lasti in upravljanju države, je lahko zavezano k vracanju dohodka v
državni proracun. Zavarovano obmocje s paradržavnim upravljanjem ni neposredno pod
državno kontrolo, vendar še vedno zavezano doloceni regulativi, ki vpliva na sposobnost
ustvarjanja dohodka iz zasebnih virov. Zavarovana obmocja v zasebnem lastništvu in
upravljanju pa so bolj fleksibilna v smislu ustvarjanja dohodka iz zasebnih virov, vendar
morajo razviti strategijo za ohranjanje virov javnega financiranja. V nacrtu poslovanja
120
morajo nadalje biti identificirane in opisane vrste dobrin in storitev, ki jih bo zavarovano
obmocje ponujalo, skupaj s primerjalnimi prednostmi le-teh in opisom prodajnih poti ter
prihodnjega razvoja. S proucevanjem primerjalnih prednosti je v nacrt poslovanja vkljucen
zunanji element konkurence. Le-ta je lahko lokalna, nacionalna ali globalna, odvisno vrste
proucevane dobrine. Ciljna tržna strategija temelji na analizi tržne segmentacije, potreb,
trendov in rasti. V njej se doloci na katere uporabnike se cilja in zakaj. Tržni povzetek pa
vkljucuje analizo gospodarstva z gospodarskimi subjekti, trendi, gonilnimi silami razvoja in
glavnimi konkurenti. Verjetno ni treba poudarjati, da mora biti tržna strategija skladna z
misijo in cilji zavarovanega obmocja. V tej fazi se torej odloca, ce je ciljni trg primeren za
zavarovano obmocje. Strategija in povzetek izvajanja vkljucuje tržno strategijo, ki razloži
stanje in promocijo podjetništva, cene in distribucijo dobrin, prodajno strategijo z
napovedmi prodaje in programi spodbujanja prodaje ter strateška zavezništva za
zapolnitev vrzeli v znanju ali kapacitetah. V povzetku upravljanja je opisana organizacijska
struktura, upravljavska skupina, nacrt kadrov in strukture odlocanja. Osebju na obmocju
so pripisane odgovornosti za zagon financne samozadostnosti.
Financni nacrt je del poslovnega nacrta. Doloca predpostavke, ki so osnova za napovedi.
V njem so doloceni financni kazalniki za spremljanje poslovanja in ugotavljanje, ce je le-to
v skladu s pricakovanji, oziroma kje so problemi. Financni nacrt vsebuje tudi analizo
nicelne tocke dobicka (ang. »break even point«, BEP) oziroma praga rentabilnosti
poslovanja, nacrtovane dobicke in izgube, nacrtovane denarne tokove oziroma neto
sedanjo vrednost, bilanco stanja, in druge kazalce poslovanja. Nacrtovani denarni tok se
primerja s potrebami obmocja v casu in ugotavlja eventuelno konfliktnost situacije.
Financno nacrtovanje omogoca i) dolocitev investicijskih potreb in sicer v financnem in
casovnem smislu in ii) ujemanje dohodkovnih sredstev s potrebami. Temeljna razlika med
financnim nacrtovanjem in javno financnim razporejanjem izdatkov je ta, da je slednje
namenjeno ugotavljanju potrebnih sredstev za razlicne aktivnosti, financno nacrtovanje pa
poleg tega tudi poišce investicijske vire za kratkorocne, srednjerocne in dolgorocne
potrebe. Razlicni viri investiranja imajo razlicne lastnosti: zanesljivost, enostavnost
zbiranja, pogojnost uporabe, casovna zahtevnost uvedbe mehanizma, rocnost. In dober
financni nacrt seveda upošteva vse te lastnosti ter nacrtuje dohodkovne tokove tako, da se
ujemajo s kratkorocnimi in dolgorocnimi zahtevami zavarovanega obmocja.
Poglejmo si v nadaljevanju nekaj pomembnih momentov pri nacrtovanju razvoja
zavarovanega obmocja: postavljanje ciljev, lastnosti procesa nacrtovanja,
vkljucevanje deležnikov ter reševanje konflikta interesov.
5.1.2.1 Postavljanje ciljev
Dolocanje ciljev je prvi korak v nacrtovanju gospodarskih dejavnosti na zavarovanem
obmocju. Cilji pokrivajo široko zastavljene družbene in okoljske namene zaradi
katerih je bilo zavarovano obmocje ustanovljeno oziroma so politicni okvir za
upravljanje gospodarskih dejavnosti. Kljucni cilji so obicajno vezani na zakonodajo, vladne
smernice, sporazume z lokalnimi deležniki. Zelo pomembno je, da so cilji specificni,
merljivi, usmerjeni k ucinku, casovno doloceni in dosegljivi. Najpomembneje pa je,
da odsevajo kljucni namen zavarovanja, pa tudi lastnosti obmocja, ki mu jih
pripisujejo razlicne interesne skupine in seveda, da ustrezno interpretirajo zakonodajo
oziroma odlok s katerim je bilo zavarovano obmocje ustanovljeno. Kadar pa so cilji nejasni,
kot na primer varstvo virov ali, da vsebujejo konfliktne elemente, kot je na primer uživanje
koristi sedanjih generacij in popolno ohranjanje za prihodnje generacije, ta nedolocenost
onemogoca ucinkovito gospodarsko upravljanje obmocij.
K ucinkom usmerjeni cilji se nanašajo na rezultate oziroma izpolnjevanje aktivnosti.
Opisujejo, kaj naj bo izpeljanega, ne pa tudi kako. Zadnje je odvisno od kreativnosti
121
upravljavca. Primeri takšnega cilja so: ohraniti x hektarov mokrišc, ohraniti povprecno
populacijo y planinskih zajcev, imeti 200 obiskovalcev na leto.
Cilji morajo biti casovno doloceni oziroma se morajo vzdrževati ali gibati k želenemu stanju
v prihodnosti. Na ta nacin se aktivnosti ustrezno usmerjajo in uveljavlja se odgovornost.
Primer takšnega cilja je 1.000 obiskovalcev v naslednjih petih letih.
Nadalje morajo biti cilji specificni oziroma morajo biti postavljeni tako, da imajo vsi
udeleženci jasno vizijo, kaj bo izpeljanega. Ko se deležniki strinjajo s ciljem, prevzamejo
nase tudi vsak svojo vlogo in svoj del odgovornosti za dosego cilja. Primer takšnega cilja
je, dohodki od dela v parku se bodo v naslednjih treh letih v parku povecevali za 4
odstotke letno.
Ocenjevanje napredka je možno le, ce so cilji tudi merljivi. Cilji kažejo na to, kateri
elementi na obmocju morajo biti spremljani, kje in kako pogosto, na primer letno
spremljanje dohodkov od dela.
In nazadnje cilji morajo biti postavljeni realisticno v casovnem okviru nacrta. Dosegljivi
morajo biti z razpoložljivimi sredstvi in osebjem. Upoštevati morajo ohranjanje na prvem
mestu in razvoj. Dosegljivi cilji so tudi prava motivacija za aktivnosti. Usmerjeni morajo
biti k želenemu stanju, k izboljšanju (Eagles et al, 2002).
5.1.2.2 Lastnosti uspešnega procesa nacrtovanja
Pomembno je, da je nacrt zastavljen tako jasno, da ga vsi enako razumejo in sprememba
oblasti ali upravljavca ne more vplivati na samo izvajanje nacrta. Zato mora nacrt jasno
opredeliti, kako naj bo obmocje upravljano, kako postopati ob presenecenjih, kako naj
bodo sredstva in osebje financirano ter razporejeno, kako naj se spremlja razvoj, dolocen
naj bo casovni okvir in obcasne revizije.
Nacrt mora vsebovati izvedbene ukrepe, dolociti naloge in odgovornosti, ves cas pa je
treba komunicirati tudi s politiki, interesnimi skupinami, lokalno skupnostjo. Skratka nacrt
mora biti usmerjen k izvedbi.
Nacrt mora biti družbeno sprejemljiv, to pomeni da upošteva vse interese in temelji na
konsenzualnih odlocitvah.
Nadalje mora nacrt spodbujati vzajemno ucenje v okviru ukrepov komuniciranja med
obiskovalci, upravljavci, znanstveniki in drugimi deležniki. Vsi deležniki morajo biti
vkljuceni v vse faze procesa nacrtovanja (delavnice, izleti, hiše odprtih vrat, ciljne skupine,
svetovalne skupine, idr.), ker s tem sprejemajo tudi odgovornosti. Prav tako je
pomembno, da so deležniki vkljuceni v identifikacijo problemov, vrednotenje alternativ in
izvajanje nacrta. Na podrocju naravovarstva je zelo pomembno, da je participacija aktivna,
da se informacije, izmenjujejo, ne pa zgolj podajajo.
Dejavnosti na zavarovanih obmocjih vplivajo na razlicne interese na nacionalni in lokalni
ravni in tudi obratno, razlicni interesi vplivajo na njihov razvoj. Zato je pomembno, da so v
proces nacrtovanja vkljuceni predstavniki razlicnih interesov.
In koncno, proces nacrtovanja mora okrepiti odnose, obveznosti skupnosti ter zagotoviti
splošno zaupanje in podporo v smislu financiranja in osebja. Z nacrtom se lokalni skupnosti
demonstrira koristi od gospodarskih dejavnosti na zavarovanem obmocju (Eagles et al,
2002).
5.1.2.3 Vkljucevanje deležnikov
Identifikacija glavnih deležnikov in njihova aktivna vloga v procesu nacrtovanja je ena od
kljucnih ugotovitev IUCN projekta "Nature Management in Partnership", ki je potekal tudi v
122
Sloveniji. Identifikacija glavnih deležnikov (za in proti oz. generatorji problema ali rešitve),
to je tistih vpletenih posameznikov in organizacij (zainteresiranih ali prizadetih), ki lahko
storijo premik v želeni smeri (bodisi pravni, financni, ali pa sami prebivalci v okviru
spreminjanja svoje ustaljene prakse ravnanja) je kljucna za uspešen razvoj zavarovanega
obmocja (Slabe-Erker et al, 2003). Deležnike je smiselno grupirati v štiri skupine: i) širša
družba in lokalne skupnosti, ii) upravitelji obmocja, iii) gospodarski subjekti ter iv)
obiskovalci in uporabniki. Vsaka od teh skupin gleda na razvoj obmocja iz svoje lastne
perspektive. Njihove koristi od razvoja so lahko zelo razlicne, psihološke, socialne,
ekonomske. Vse pa je treba razumeti, da bi bila lahko podpora vlade in ljudi za izpeljavo
nacrta razvoja maksimalna.
Nacrtovanje poteka na dveh podrocjih, to je v okviru tehnicnega dela in v okviru
vkljucevanja javnosti. Integracija obeh delov v koherentno, s konsenzom sprejeto celoto je
zagotovilo za uspeh. V ta namen se lahko pripravi tudi Program za vkljucevanje deležnikov.
Kljub temu, da je vsak program oblikovan glede na specificne potrebe in situacijo je možno
podati splošne smernice za njegovo pripravo. V prvi fazi zgodnjega vkljucevanja deležnikov
je poudarek na neformalnem posvetovanju glede kljucnih problemov in izzivov na
obmocju, oceni javnega interesa in kljucnih deležnikov ter posameznikov. V drugi fazi
zacetnega nacrtovanja je treba skicirati proces odlocanja, identificirati deležnike in
javnosti, dolociti potrebe za izmenjavo informacij in razjasniti cilje vkljucevanja javnosti. V
tretji fazi razvoja programa vkljucevanja javnosti se potem izbere metode vkljucevanja
deležnikov, uredi interni nacin komuniciranja, dodeli sredstva, naloge in sprejme casovni
plan. V predzadnji fazi implementacije programa je poleg samega izvajanja poudarek še na
spremljanju programa vkljucevanja in vrednotenju rezultatov vkljucevanja. V zadnji fazi
vkljucevanja javnosti po sprejetih odlocitvah se objavi stopnjo javnosti procesa in kako so
bili uporabljeni komentarji javnosti.
Vkljucevanje deležnikov zahteva vec osebja, casa in denarja, zahteven sistem obvešcanja.
Glede na stopnjo vkljucenosti deležnikov v proces nacrtovanja locimo razlicne tehnike.
Vkljucenost narašca od i) javnega informiranja oziroma izobraževanja v smislu naj ljudje
vejo in razumejo (oglaševanje, casopisno obvešcanje, posterji), prek ii) povratnih
informacij v smislu razumevanja sprememb in odnosa do njih pred odlocitvijo (ciljne
skupine, predstavitve oziroma informativni sestanki) in iii) konzultacij v smislu
vkljucevanja v razprave (srecanja skupnosti, konference, delavnice do iv) skupnega
nacrtovanja v smislu dogovarjanja o odlocitvi (konzultacije, posredovanja, pogajanja) (gl.
spodnji dve sliki) (Eagles et al, 2002).
5.1.2.4Reševanje konflikta interesov
Upravljanje zavarovanega obmocja je pravzaprav upravljanje vecnamenskosti in to
zahteva povsem drugacen upravljavski pristop: (1) pluralno obravnavo vsakega
ekonomskega bogastva (alternativne rabe); (2) obravnava ne izkljucuje nobene izmed treh
funkcij/uporab ekonomskih bogastev (okoljski, socialni, gospodarski); (3) zmanjšanje
vpliva javnih politik na dolocanje razvojnih prioritet (i) hrati povecanje vloge pri dolocanju
procedure izbire razvojnih ciljev; (ii) preverjanje izpolnjenosti pogojev za vkljucitev vseh
zainteresiranih v razpravo o izbiri nacina uporabe posameznega blaginjskega potenciala;
(iii) intermediacijo med konfliktnimi interesi za dosego lokalnega soglasja o razvojnih ciljih,
vendar pri tem ne išce soglasja o prioritetah ampak predvsem možnost združevanja oz.
integracije posamicnih vidikov odlocanja (o uporabi ekonomskih bogastev, razvojnih ciljev)
v skupne (Slabe-Erker et al, 2003).
V praksi se na zavarovanih obmocjih v splošnem pojavljajo predvsem štiri vrste
konfliktov, in sicer i) med lokalno skupnostjo in upravljavci, ii) med obiskovalci
in upravljavci, iii) med gospodarskimi subjekti in upravljavci ter iv) med
razlicnimi skupinami obiskovalcev.
123
Nacionalne vlade so bile vedno osredotocene na razvoj svojih držav in so v tem smislu tudi
podeljevale koncesije za proizvodnjo lesa, lov, rudarjenje in razvoj infrastrukture ter
spodbujala priseljevanje v zavarovana obmocja, pogosto prav na obmocja, ki so jih lokalne
skupnosti rezervirale za svoje lastno življenje, delo in svete kraje. Zato niti ni cudno, da so
mnoge lokalne skupnosti v odkritem konfliktu z upravljavci zavarovanih obmocij in
nacionalnimi vladami. Odnos med lokalnimi skupnostmi, nacionalnimi vladami in varstvom
obvladuje kombinacija zgodovinskih, kulturni in družbeno-politicnih dejavnikov.
Konflikt med lokalno skupnostjo in upravljavci. Nobeno zavarovano obmocje ne more
dolgo uspevati v zobeh lokalne opozicije. Še vedno je veliko prevec zavarovanih obmocij,
katerih upravljanje ne temelji na ustrezni participaciji deležnikov (Farver, 2002). Lokalne
skupnosti so odtujene od trajnostnega upravljanja lastnih naravnih virov, zlasti v
zavarovanih obmocjih, kar pa je nujno preseci, ce naj se cilji varstva in trajnostnega
razvoja ustrezno dosegajo. Danes je najbolj pomembno, da vlade spoznajo lokalne
skupnosti kot vitalne akterje pri doseganju varstvenih ciljev. Vlade morajo v svojem
dojemanju preseci predsodek, da lahko upravljajo zavarovana obmocja proti lokalnim
skupnosti in spoznati, da se morajo zavarovana obmocja upravljati za in z lokalnimi
skupnostmi in jih tem pogosto tudi dati v upravljanje. Vsak pristop, ki marginalizira lokalno
skupnost pri odlocanju je obsojen na propad, ce ne kratkorocno, pa dolgorocno. Pod to
poglavitno zahtevo je serija drugih vprašanj kot so potrebna orodja (smernice, standardi,
prakticno svetovanje itd.), ki jih potrebujejo nosilci odlocanja, da zacnejo z oblikovanjem
bolj zaupljivega odnosa z lokalnimi skupnostmi in njihovo okrepitev v okviru prevzemanja
vecje odgovornosti za zavarovana obmocja. Tega pa ni mogoce doseci brez krepitve
zmogljivosti za so-upravljanje oz. lokalno upravljanje tako v profesionalnem varstvu
narave kot v lokalnih skupnostih (Slabe-Erker et al, 2003).
Konflikt med obiskovalci in upravljavci. Upravljavci so odgovorni za ohranitev
vrednosti zavarovanega obmocja in želijo minimirati vpliv obiskovalcev na habitate in na
protoživece rastline in živali. Zato vcasih omejujejo obiskovalce pri dostopanju,
fotografiranju in drugih aktivnostih. V teh primerih je tako primerno, da upravljavec
obrazloži svoje zahteve (Eagles et al, 2002).
Konflikt med gospodarskimi subjekti in upravljavci. Varstvo narave je prostorsko
intenzivna dejavnost in je prihajala in prihaja v konflikt z gospodarskimi razvojnimi
interesi. Poslovni sektor mora imeti na zavarovanem obmocju širi pogled na svet v
katerem deluje in upoštevti mora ne le stranke pac pa vse deleženike in konkurente. Hkrati
pa se mora zavedati, da je le eden od deležnikov v mnogih ekonomskih (npr. lokalne
ekonomije), okoljskih (npr. raba virov in proizvajanje odpadkov) in družbenih procesih
(npr. vpliv na vlado, priprava ukrepov) (Slabe-Erker et al, 2003). Pomembno vlogo pri
reševanju tovrstnih konfliktov ima integracija varstva narave in sinergija sektorskih politik,
ki lahko poleg tega zmanjšata stroške, ki nastanejo zaradi nesmotrne rabe naravnih
virov/prostora in povecata ekonomske spodbude v smislu združevanja podpor na
naravovarstveno pomembnih oz. zavarovanih obmocjih. Posamezniki in poslovni subjekti
prosperirajo v varstveni ekonomiji z iskanjem povezav svojih interesov z interesi skupnosti
in ekosistemov okoli njih. To pomeni ustvarjanje novih poslovnih modelov, transformacijo
pravnih ali institucionalnih okvirov ali iskanje multipliciranih koristi v smislu sinergije
(Slabe-Erker et al, 2003).
Konflikt med razlicnimi skupinami obiskovalcev. Na zavarovanem obmocju tekmuje
vec skupin obiskovalcev za lokalne vire, na primer razlicne skupine rekreativcev. Konflikti
so lahko tudi med rekreativci in ne-rekreativci. Zato je smiselno vzpostaviti coniranje
obmocja – prostorsko ali casovno, izboljšati izobraževanje in informiranje.
Informiranje je nasploh na zavarovanih obmocjih in o njih v Sloveniji
zapostavljeno. To je tudi ena od kljucnih ugotovitev anketiranja na štirih vzorcnih
obmocjih v okviru te raziskave. Domacini se vkljucujejo v upravljanje v zadnjih fazah, tik
pred koncnimi odlocitvami, hkrati je trženje lastnosti prostora pri obiskovalcih premajhno.
Zato je nujno poudariti s kakšnimi oblikami informacijskih tehnik podati informacije, jih
pridobiti, izmenjati ali uporabiti pri participativnem odlocanju. Iz spodnjega grafikona je
124
razvidno, da delujejo najširše oziroma vecsmerno naslednje tehnike informiranja:
delavnice, ciljne skupine, svetovalne komisije in srecanja deležnikov.
Graf 7: Tehnike informiranja/participacije in njihovi cilji
Informacijski listi in brošure
Zasloni in racunalniškesimulacije
Medijske kampanje
Nacrti in politike
Pregledi nacrtov in publikacij
Polit icna okoljska presoja
Informacijske vroce linije
Diskusijski referat i
Individualni intervjuji z deležniki
Telefonska glasovanja in ankete
Vodeni izleti
Javna srecanja
Srecanja deležnikov
Svetovalne komisije
Ciljne skupine
Delavnice
Participativno odlocanje
Izmenjevanje informacij
Prejemanje informacij
Dajanje informacij
Vir: Prirejeno po Eagles et al, 2002, str. 57.
Tehnike, ki delujejo najširše so zato tudi najbolj uspešne pri komuniciranju s skupnostjo,
obvladovanju specificnih interesov, dvosmerni komunikaciji in reševanju konfliktov.
Preglednica 26: Ocena tehnik informiranja/participacije
Raven
komuniciranja
s skupnostjo
Obvladovanje
specificnih
interesov
Raven
dvosmerne
komunikacije
Reševanje
konfliktov
Informacijski listi in brošure ++ + + +
Zasloni in racunal. simulacije + + + +
Medijske kampanje +++ + + +
Nacrti in politike + + + +
Pregledi nacrtov in publikacij + + + +
Politicna okoljska presoja + ++ + ++
Informacijske vroce linije ++ ++ ++ +
Diskusijski referati + + + ++
Individualni intervjuji z deležniki + +++ +++ ++
Telefonska glasovanja in ankete +
Vodeni izleti ++ ++ + ++
Javna srecanja ++ + ++ +
Srecanja deležnikov + ++ +++ +++
Svetovalne komisije + +++ +++ +++
Ciljne skupine ++ +++ +++ +
Delavnice +++ +++ +++ 3+++
Legenda: + = omejena uspešnost, ++ = primerna/zadostna uspešnost, +++ = boljša uspešnost.
Vir: Eagles et al, 2002, str. 57.
125
5.2 Financiranje zavarovanih obmocij
Evropska unija je vzpostavila lastno mrežo zavarovanih obmocij za ohranitev evropske
biotske raznovrstnosti. V veliki meri so zavarovana obmocja (razlicni tipi parkov) vkljucena
v Naturo 2000. Vsa ta obmocja je treba ustrezno upravljati, da bi se njegove lastnosti
ohranjale. To pa zahteva seveda ustrezno financiranje. Po habitatni direktivi EU bodo
obveznosti držav zahtevale sredstva za naslednje dejavnosti (kapitalski in upravljavski
stroški): (i) odkup/najem zemljišc, (ii) infrastruktura – vkljucno z gradnjami, potmi, stroji,
upravljanjem obiskovalcev, (iii) priprava upravljavskih nacrtov, v sodelovanju z deležniki,
(iv) izvajanje upravljanja – obnova habitatov, upravljavski režimi, (v) placila lastnikom,
(vi) zavarovanje obmocja in nadzor, (vii) monitoring, ekosistemsko raziskovanje v podporo
upravljanju, (viii) promocija in informiranje (Idle, 2002).
Povprecni stroški upravljanja mreže Natura 2000 v državah EU-15 so okoli 80 EUR/ha/leto
(brez individualnih izplacil), s tem, da je v novih clanicah v splošnem biotska raznovrstnost
bolje ohranjena, kot v mnogih starih clanicah EU 36 . Glede na obstojece probleme
financiranja Nature 2000, bi bilo treba upoštevati predvsem naslednje: (1) smiselno je
razviti multisektorske pristope k upravljanju in financiranju, ki lahko pritegne širši spekter
virov, (2) poznavanje sistema in dejavnikov uspeha in neuspeha glede na financiranje, (3)
poleg dostopnih financ iz EU bo sofinanciranje nujno tudi iz držav clanic. Kljucnega pomena
je sposobnost planiranja in ucinkovite porabe sredstev, kar pomeni pridobivanje poslovnih
sposobnosti/vešcin, (4) ustrezno/usposobljeno vodenje upravljavskih projektov z vidika
proracuna, casa in kakovosti rezultatov, (5) financiranje informacijskega sistema in
monitoringa, (6) skrb za nadomestila in kako dalec naj se gre z odkupi, (7) zmanjšanje
upravljavskih stroškov prek upravljanja nevladnih organizacij in (8) partnerski pristop z
deležniki (Slabe-Erker et al, 2003).
V splošnem javno financiranje (za)varovanih obmocij ne zadostuje za njihov
uspešen razvoj, ceprav morajo javna sredstva predstavljati glavnino financiranja, saj gre
za obmocja katerih storitve so koristne za celotno družbo. K temu morajo upravljavci
priskrbeti dodatne vire financiranja. V razvitih državah predstavljajo javna sredstva
prevladujoc vir financiranja, saj je tako v 85 % primerov. V 40 % primerov so prevladujoc
vir financiranja vstopnine, v 15 % pa koncesije in v enakem obsegu tudi donacije (Eagles
et al, 2002). Posamezne strategije financiranja so razlicno uspešne glede na kriterije, kot
so gospodarska in ekološka ucinkovitost, institucionalna in politicna primernost, pravicnost,
odgovornost, predvidljivost in fleksibilnost.
Preglednica 27: Ocena strategij financiranja
Strategija
Gospodarska in
ekološka
ucinkovitost
Primernost Pravicnost Odgovornost Predvidljivost Fleksibilnost
»Ujetje« vrednosti
ekosistemskih
storitev
0
+
+
0
+
0
Javne investicije in
donacije
+
-
0
+
-
0
Iniciative
zasebnega
sektorja
+
0
0
+
-
0
Programi javnega
financiranja
+
-
+
+
+
-
Splošno javno
financiranje
+
-
+
+
+
-
Legenda: + = visoka uspešnost, 0 = srednja uspešnost, - = nizka uspešnost.
Vir: Alkire, 2000, str. 178
36 Pregled študij in njihovih rezultatov o stroških Nature 2000 je pripravila Delovna skupina za clen 8
Direktive o habitatih in se nahaja v Final Report on Financing Natura 2000.
126
5.2.1 Mednarodni viri financiranja
Vecina iniciativ za financiranje projektov ohranjanja in trajnostne rabe biotske
raznovrstnosti do danes izhaja iz multilateralnih financnih institucij, zlasti Svetovne banke
(WB). Evropska investicijska banka (EIB) in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD)
prav tako razvijata specificne politike biotske raznovrstnosti. Nekatere nizozemske banke
(Rabobank, Fortis in ABN Amro) so v ospredju med zasebnimi firmami, ki se ukvarjajo z
biotsko raznovrstnostjo. Kljub nekaj pozitivnim primerom pa sami priznavajo, kako je
težko prepricati ostale financerje o njihovem pomenu pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Kljub temu je manjša skupina financnih institucij, vkljucno z EBRD, EIB in Rabobank zacela
preiskovati možnosti oblikovanja sklada za financiranje projektov biotske raznovrstnosti.
Udejstvovanje financnega sektorja pri podpori biodiverzitetnih projektov je razmeroma
skromno zaradi na eni strani pomanjkanja razumevanja in znanja glede priložnosti, ki jih
biodiverzitetne investicije lahko ponudijo financnim institucijam in na drugi strani zaradi
pomanjkanja znanja in izkušenj v razvoju relevantnih projektov unovcljive biotske
raznovrstnosti, ki izpolnjujejo bancne investicijske kriterije. (Slabe-Erker et al, 2003).
Mednarodni viri financiranja varovanih obmocij, ki v tem trenutku obstajajo torej
vkljucujejo WB (GEF), EIB, EBRD, IFC/GEF SME sklad, bilateralne programe (program
razvojne pomoci EU). Možnosti za financiranje na obmocjih Natura 2000 ponujajo
evropski financni mehanizmi, kot so LIFE III, Evropski kmetijski sklad za razvoj
podeželja, Leader+, INTERREG III, Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni
sklad in Kohezijski sklad (Slabe-Erker et al, 2003). Nadalje so tu še fundacije premožnih
posameznikov ali družb, ki želijo del premoženja dati za namene, ki jih podpirajo,
mednarodne nevladne organizacije (WWF; Conservation International, The Nature
Conservancy).
Preglednica 28: Možnosti financiranja omrežja Natura 2000 preko Evropskih skladov v
obdobju 2000-2006
ESRR ESS KS EKSRP EFF
Vrsta stroškov
Prilagajanje zakonodaje X X X
Ustanovitev upravljavskih teles
Administrativni stroški X X X X
Ukrepi ozavešcanja in okoljsko izobraževanje X X X
Ukrepi upravljanja z obiskovalci X X
Sistemi javne udeležbe X X
Dejavnosti mreženja X X X
Priprava in revizija upravljavskih nacrtov obmocij ali
vrst
X X
Ukrepi za izpeljavo študij PVO X X X
Okvir za upravljanje in
admionistriranje
Znanstvene študije, popisi, kartiranje X X
Kontrola in patruljiranje x
Sistem spremljanja X X ?
Ukrepi varstva, upravljanja in obnavljanja X X X
Ex-situ varstvo in programi naseljevanja
Ukrepi trajnostne rabe X x X X
Kompenzacijska placila X X
Ukrepi v gozdu X
Cezmejni projekti X
Delovanje in
monitoring
Podporni in komunikacijski pilotni projekti X
Vzdrževanje infrastrukture X X
Nova infrastruktura za ohranjanje in obnovo
habitatov ali vrst
X X
Infrastruktura za javno uporabo X
Pridobivanje opreme X
Infrastrukt
ura
Varnostni ukrepi na obmocjih, ki še niso zašcitena X
127
Ukrepi varstva pred požari X X
Blažilni ukrepi za infrastrukturo, ki vpliva na Naturo
2000
X
Nakupi zemlje ? ? ?
Legenda: ESRR je Evropski sklad za regionalni razvoj, ESS je Evropski socialni sklad, KS je
Kohezijski sklad, EKSRP je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in ESR je Evropski sklad
za ribištvo, ? primerno ob zadostitvi posebnih pogojev.
Vir: Prirejeno po EU Funding for Environment, WWF, 2005.
V obdobju 2007-2013 se v veliki meri nadaljuje ureditev iz obdobja 2000-2006. Tako so
potencialni viri za naravovarstvene projekte naslednji:
· Evropski socialni sklad – ESS
· Evropski sklad za regionalni razvoj – ESRR
· Kohezijski sklad
· Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - EKSRP
· Evropski sklad za ribištvo - ESR
· Financna sredstva za okolje - LIFE+
· Sedmi okvirni raziskovalni program - RP7
· Cilj 3 -evropsko teritorialno sodelovanje - pobuda Skupnosti
Za možnosti financiranja obmocij Nature 2000 je bil narejen poseben prirocnik37.
Potrebno je omeniti tudi financiranje prek multilateralnih bank. V splošnem je možno le
za vladne projekte ali zasebne projekte, ki pa jih vlada izrecno odobri. Posojilo ali donacija
dolocene mednarodne razvojne banke za ustanovitev ali vzdrževanje zavarovanega
obmocja je del podpore, dane za izpeljavo širšega, nacionalnega nacrta ohranjanja, na
primer za razvoj infrastrukture oziroma zmanjšanje negativnih okoljskih ucinkov cest,
železnic. Bistveno je, da morajo imeti predloženi projekti podporo ustreznih vladnih agencij
ali jih le-te predložijo oziroma jih predložijo banki skupaj. Mednarodna financna korporacija
(ang. »International Finance Corporation«; IFC) ponuja posojila in kapital tudi zasebnim
podjetjem v državah v razvoju in njene zahteve uradne potrditve projekta so manj
rigorozne. IFC cilja na podjetja, ki so komercialno sposobna in hkrati okoljsko in družbeno
odgovorna. Nekatere banke ponujajo posebne podpore za mala in srednje velika podjetja
v obliki kapitalskih skladov. Primer je IFC/GEF SME sklad, ki išce posrednike za
reinvestiranje kapitala v mala in srednja podjetja, katerih dejavnosti podpirajo cilje
multilateralnih sporazumov o biotski raznovrstnosti in podnebnih spremembah. IUCN je
tako posrednik pri IFC in Svetovnem centru za naravno in kulturno dedišcino (ZN) za SME
investicije povezane z lokacijami svetovne dedišcine.
Svetovni okoljski sklad (Global Environment Facility - GEF) je neodvisen mednarodni
financni mehanizem, ustanovljen z namenom zagotavljanja vecstranskih virov [vlade,
razvojne institucije, znanstvena skupnost, zasebni sektor, nevladne organizacije] za
subvencioniranje okoljskih projektov na podrocju biotske raznovrstnosti, klimatskih
sprememb, ozonske zašcite, mednarodnih voda in degradacije zemlje. GEF odobrava
subvencije za financiranje naložb in pripravo projektov. Od ustanovitve leta 1991 je GEF
odobril skupaj 4,5 milijarde dolarjev za podporo vec kot 1.300 projektov v 140 državah v
razvoju in tranziciji. Z vkljucitvijo Slovenije v EU nimamo vec statusa prejemnice pomoci iz
tega sklada in ne moremo vec racunati na nepovratna sredstva tega financnega
instrumenta (Umanotera, 2004).
Agencije za bilateralno razvojno sodelovanje, kot so DANIDA (Danska), NORAD
(Norveška), SIDA (Švedska), SDC (Švica) ter Evropski program razvojne pomoci imajo
37 Prirocnik je dosegljiv na http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/financing/index_en.htm.
128
pogosto poslanstvo zmanjšanje revšcine, katere delovni programi vsebujejo tudi
biodiverziteto. Številne med njimi so zavezane (preko ratifikacije CBD s strani nacionalne
vlade) k investiranju v ohranjanje biotske raznovrstnosti. Vecina ima za ciljno skupino
države v razvoju v katere usmerja svojo pomoc. Obicajno pa ne usmerjajo pomoci v
razvite države. Prav tako se vkljucujejo v programe sodelovanja lastnih zavarovanih
obmocij in zavarovanih obmocij v državah v razvoju, kot je izmenjava kadra in drugih oblik
izgradnje kapacitet.
Fundacije z mednarodnim odstopom ustanavljajo bogati posamezniki, skupine ali
družbe, ki želijo del premoženja dati za namene, ki jih podpirajo, na primer za okolje,
varstvo narave. Vecina od njih ima posebne interese ali pa so geografsko usmerjeni, kar se
lahko zasledi v njihovem opisu smernic za oblikovanje prošnje za subvencioniranje.
Številne fundacije tudi specificirajo vrste institucij ali organizacij, ki jih želijo podpreti.
Zahteve in interesi fundacij so zelo razlicni, ceprav je najbolj pomemben prvi kontakt
(pismo, telefonski klic, prošnja) in nadaljevanje obicajnega postopka za pridobitev
subvencije oziroma podpore. V prošnji je pomembno izpostaviti kako zavarovano obmocje
oziroma projekt na njem izpolnjuje interese fundacije. Obstajajo tudi spletne strani s
seznami fundacij in njihovimi kljucnimi interesi.
Med alternativnimi financni mehanizmi lahko omenimo še ogljikovo kompenzacijo, predloge
globalnih dajatev za podporo ohranjanja narave in kulture (na primer predlogi dajatve na
mednarodni letalski promet, dajatve na mednarodne turisticne pakete, dajatve na
mednarodne financne transferje – Tobinov davek, dajatve na transakcije s kreditno
kartico). Potencial za razvoj alternativnih mehanizmov mednarodnega financiranja je tudi v
svetovnem spletu. Sponzorji takšnih strani so praviloma zainteresirani za oglaševanje in
imajo koristi od odnosov z javnostjo.
5.2.2 Viri financiranja na nacionalni ravni
Na nacionalni ravni so med viri financiranja na voljo: takse (npr. turisticna taksa, hotelska
taksa …), davki, davcne spodbude namenjene varstvu narave, sheme davcnih olajšav za
prispevek v sklade za varstvo narave, darovi zasebnih fundacij, razlicne oblike okoljskih
skladov, nacionalna loterija, donacije preko delodajalca, placila za skupno blaginjo.
Prednosti financiranja z uporabo fiskalnih instrumentov so naslednje: (i) viri se
ustvarjajo nacionalno, zanesljivo in trajno, (ii) obremenitev je ciljana na uporabnike
zavarovanega obmocja, iii) zbrana sredstva se uporabijo za potrebe obmocja in
odgovornost je na širši javnosti in ne na dolocenem darovalcu, iv) tako zbrana sredstva so
pogosto nacionalna protiutež mednarodnemu financiranja in v) navadno ni potrebe po
postavljanju novega sistema zbiranja, ampak se uporabi že obstojecega. Glavne slabosti
takšnega sistema pa so težka pridobitev politicne podpore, problem ohranjanja
namenskosti porabe sredstev in visoki stroški lobiranja.
Številne države imajo sheme davcnih oprostitev za prispevke za ohranjanje
naravnih in kulturnih vrednot ali prispevke v sklade, ki imajo ta namen. Posebej
uspešni so takšni sistemi tam, kjer so davcni sistemi ucinkoviti nasploh in kjer je darovanje
vrednota. Pomembno pa je tudi zaupanje darovalca v ta sistem oziroma v dejanski namen
porabe sredstev, enostavnost zbiranja in porocanje.
Subvencije ali podpore, ki jih dajejo zasebne fundacije za izvajanje dolocenih
projektov ali aktivnosti na zavarovanem obmocju, predvsem v zacetnih fazah z jasno vizijo
kasnejšega samo-financiranja (ne pa za pokrivanje ponavljajocih stroškov) so tudi lahko
pomemben vir financiranja zavarovanih obmocij. Navadno imajo te doloceno poslanstvo,
podrocje zanimanja ali posebne interese ali so geografsko osredotocene, kar vpliva na
izbiro projektov ali dejavnosti, ki jih financirajo. Zato je pomembno, da je predlog projekta
oblikovan v skladu s prej omenjenim. Navadno je interes fundacije, da ostane vkljucena v
projekt tudi kasneje.
129
Nacionalni okoljski skladi so ucinkovit mehanizem za dolgorocno financiranje dejavnosti
ohranjanja, ki obicajno zahtevajo veliko let trajnega financiranja za dosego ciljev. Ceprav
financiranje za tipicni projekt ohranjanja traja dve do pet let, ki je obcutljiv na
nepredvidljive spremembe v vladi, proracunih in prioritetah. Skladi za ohranjanje biotske
raznovrstnosti se lahko uporabijo za financiranje: posameznega zavarovanega obmocja,
celotnega nacionalnega sistema zavarovanih obmocij, cezmejnih zavarovanih obmocij,
ohranjanje dolocenih vrst, malih subvencij lokalnim skupnostim ali nevladnim
organizacijam za izvajanje projektov ohranjanja (Spergel, 2001). Financira se lahko
številn aktivnosti, kot so zbiranje raziskovalnih podatkov, monitoring, izobraževanje,
usposabljanje, osvešcanje, integrirano ohranjanje in razvoj.
Vecina skladov je bilo ustanovljenih kot skladov donacij, kjer se letno potroši le obresti ali
dohodek od investicij, medtem ko zacetni kapital ostaja polno investiran oziroma se nikoli
ne porabi (ang. »endowment fund«). Nekateri skladi celo reinvestirajo manjši delež
dohodka v kapital vsako leto, da se realna vrednost le-tega ohrani tudi ob inflaciji. Na
primer donacije v sklad se investirajo v obveznice, delnice korporacij z dolocenim
donosom. Zaslužene obresti (navadno so letne obresti 5 do 10 odstotne) so letni dohodek,
ki se uporabi za financiranje projektov ohranjanja lokalne skupnosti. Nekateri skladi so bili
ustanovljeni z donacijami mednarodnih donatorjev in prispevki države. Spet drugi so bili
ustanovljeni z uporabo »debt-for-nature swaps«, ki je lahko tudi bilateralne narave. Na
primer ena država preklice uradni dolg druge države do nje, ce druga država donira
dolocen del tega dolga v ohranjanje biotske raznovrstnosti. Za razliko od skladov tipa
»endowment« se pri presihajocih skladih (ang. »sinking funs«) investirani kapital za
ustvarjanje dohodka tudi postopoma porablja v dolocenem obdobju. Kapital torej
postopoma presiha v dolocenem obdobju, ponavadi med 10 in 20 let. Na primer v obdobju
15 let se obveznice postopoma odpoklicujejo iz trga in se tako investitorjem pocasi vraca
tudi glavnica. Investitorji so torej dolžni vsako leto odkupiti dolocen delež glavnice in dolg
se pocasi zmanjšuje. Druga alternativa pa je obnovljivi sklad (ang. »revolving fund«), ki se
kontinuirano polni z novimi dohodki na primer od okoljskih dajatev in se tudi kontinuirano
troši. Bistvena razlika glede na druge sklade je ta, da se ob dospetju kratkorocnega kredita
vzame novega in z njim odplaca prejšnjega. Lahko se dolocen delež letnega dohodka
usmerja v rezervni sklad, ki se uporabi v primeru zmanjšanja prilivov od okoljskih dajatev,
ki bi nastali ob nepredvidenih ekonomskih ali politicnih situacijah (Spergel, 2001). Takšne
vrste sklad je bil na primer predviden v okviru Programa Združenih narodov za okolje, to
je Sredozemski skrbniški sklad za zagotovitev ucinkovitega usklajevanja in financiranja
Akcijskega nacrta za Sredozemlje. Skladi za ohranjanje biotske raznovrstnosti pogosto
zavzamejo pravno obliko skrbniškega sklada (v anglosaksonskih državah, ZDA, Velika
Britanija) ali korporativnega združenja (v državah civilnega prava, Francija, Španija).
Kakorkoli že, vedno ima sklad Nadzorni svet v katerem so predstavniki vlade, lokalnih
NVO, mednarodni donatorji in vcasih tudi predstavniki lokalnih poslovnih skupin,
znanstveni eksperti ali mednarodne varstvene organizacije. Ta skrbi za to, da so financirani
projekti in dejavnosti v skladu z namenom ustanovitve sklada. Koristi sklada za ohranjane
biotske raznovrstnosti za vlade, NVO in mednarodne donatorje so: (i) dolgorocno stabilno
financiranje varstvenih programov, ii) manjše subvencije dane decentralizirano, iii)
raznolikost in koordinacija virov financiranja, iv) fleksibilnost ter v) široka udeležba in
demokraticnost.
Nacionalne loterije so oblika hazarda, kjer posamezniki kupujejo karte/listke, ki se
potem potegujejo za nagrado (t.j. del zaslužka od prodaje teh listkov). Upoštevati je treba,
da loterije niso v vseh državah v skladu z družbenimi normami, kjer pa so tako pridobljena
sredstva konkurirajo tudi za druge namene, kot so zdravje, izobraževanje. V dobrodelne
namene lahko nacionalne loterije zberejo ogromno sredstev. Del prodaje dobijo seveda
dobitniki, del gre za davke, del za pokrivanje stroškov, del pa lahko v dobrodelne namene.
Ta delež je v Veliki Britaniji 28-odstoten. Placila in transferi za dobrine in storitve, kot
so vzdrževanje ekosistema, habitatov. Naslednji primer mehanizma financiranja so sheme
donacij na delovnem mestu, ki so ucinkovit nacin za donacije zaposlenih v dobrodelne
130
namene preko delodajalca. Sheme omogocajo zaposlenim odtegnitev od place pred
obdavcitvijo, ki se kanalizira preko delodajalca v klirinško dobrodelno hišo, ta pa izplaca
sredstva clanicam dobrodelne ustanove. Zaposlen lahko iz seznama clanic dobrodelnih
ustanov izbere tiste, ki jih želi podpreti. Primer takšne sheme je »Earth Share«. Primer
podobnega mehanizma financiranja v Sloveniji v letu 2007 je možnost za davcne
zavezance, ki placujejo davek na dohodek, da 0,5% svoje dohodnine namenijo eni
izmed nevladnih organizacij.
5.2.3 Viri financiranja na obmocju
Mehanizmi financiranja na obmocju vkljucujejo vstopnine, parkirnine, placilo za
kampiranje, najem piknik prostorov, najemnine za npr. izkorišcanje rud, gozdov, prodajo
»listin« za prisvojitev npr. hektara varovanega obmocja (certifikat), donacije družb, ki npr.
gojijo zeleni image, donacije posameznikov in drugo. Ponavadi pravilna kombinacija
vstopnin in obdavcenja zagotavlja pokritje vec kot polovice obratovalnih stroškov obmocja.
Motivacija za placilo uporabnika okoljske dobrine na samem obmocju je vecja, ker je
povezava z obmocjem v trenutku placila ali darovanja opredmetena. Vendar pa ti
mehanizmi niso primerni za financiranje redko obiskanih obmocij, zato je vcasih smiselno
poskrbeti tudi za nacin redistribucije tako ustvarjenih prihodkov po razlicnih obmocjih.
Uporabnine pokrivajo širok spekter možnosti, od vstopnin, parkirnin, placil za kampiranje
in uporabo piknik prostorov, placil ki se obracunajo v breme koncesionarjev, ki imajo
dobicek od oddajanja sob, ponudbe hrane in pijace, vodenja, rentanja colnov (to so placila
za pridobitev licence za obratovanje in/ali placila na osebo, ki jih zbirajo) ter placila za
uporabo pristanišca, privez. Obracunavajo se lahko na osebo, prevozno sredstvo, ali glede
na kombinacijo obojega. Potencialni zaslužki iz teh virov so seveda odvisni od stopnje
obiskanosti in rabe obmocja, toda prava kombinacija teh in dajatev praviloma zagotavlja
pokritje vec kot polovice obratovalnih stroškov obmocja. Iz tega naslova se lahko
subvencionira tudi druge manj obiskane dele nacionalnega sistema varstvenih obmocij.
Uporabnine se lahko zbirajo na obmocju preko lastnega osebja ali preko koncesionarjev, ki
kot receno placujejo za pravico, da ponujajo dobrine in storitve obiskovalcem. Koncesijske
dajatve se morajo prilagajati gibanjem cen, kandidati za koncesijo pa se naj bi potegovali
na dražbi, z namenom pridobiti cim vecje prihodke iz tega vira. Pokazati morajo tudi svojo
sposobnost doseganja okoljskih standardov (Spergel, 2001). Neposredno placilo uporabnin
na obmocju povecuje verjetnost, da se bo zbrani prihodek uporabil za varovanje obmocja,
ceprav seveda sam postopek zahteva stroške in eksperte za ponudbo storitev, ki se jih
placuje. Te storitve so obicajno bolj uspešne in ucinkovite, ce jih izvaja poslovni sektor, ki
ima profitni motiv. Naslednji mehanizem so najemnine, ki omogocajo posameznikom ali
skupinam, da uporabljajo del obmocja za dogovorjeno uporabnino v omejenem casu, na
primer za raziskovanje rudišc, dejavnosti v gozdarstvu, kmetovanje, pašo. Zelo pomembno
je, da je na ta nacin pridobljeni dohodek združljiv s kljucnimi varstvenimi cilji. Nadalje so
kot mehanizem financiranja možne uporabnine za izvajanje promocijskih kampanj
korporacij, ki uporabljajo zavarovano obmocje kot lokacijo ali ozadje za oglase, filme,
posterje in druge uporabe. Pristojbine za inštalacijo in uporabo opreme, kot so
transformatorji, morske plošcadi, raziskovalne postaje so naslednji vir financiranja na
obmocju. Dohodek se lahko ustvarja na zavarovanem obmocju tudi s prodajo produktov in
storitev, kot so izleti, muzeji, razstave, vodenja, najem opreme, zemljevidi. Predvsem
lokalne skupnosti imajo koristi od prodaje izdelkov lokalne obrti, ceprav ne gre za
neposredno financno podporo zavarovanju obmocja.
Marketing s hkratno podporo dobrodelnim namenom (ang. »cause-related
marketing«) je hibrid produktnega oglaševanja in korporacijsko-javnih odnosov. Gre za
strategijo, katere namen je uresniciti k dobicku usmerjene cilje in hkrati sodelovati z
neprofitno organizacijo, s ciljem družbeno odgovornega delovanja podjetja. Cilj je torej
povezati identiteto korporacije z neprofitnimi organizacijami in dobrimi stvarmi. Pomeni
131
prodajo predvsem neopredmetenega bogastva, kjer glavnina vrednosti leži v zavedanju
kupca, da je pomagal k ohranjanju. To so recimo posebni dogodki, sheme zbiranja, sheme
prisvajanja, prodaje. Kar se tice organizacije dogodkov je ta uspešnejša, ce je zadovoljeno
trem pogojem, in sicer (i) na razpolago so prostovoljci, (ii) želja po podarjanju je mocnejša
od želje po kupovanju in (iii) dogodek je socialno privlacen.
Programi prisvajanja v smislu prodaje listin oziroma certifikatov, ki priznavajo
prisvojitev na primer hektara zavarovanega obmocja, vkljucno z vrstami na njem.
Certifikati so popularni kot darila, kupujejo jih šolski razredi, posamezniki, podjetja. Za
izvajanje te oblike financiranja je zopet pomembno imeti prostovoljce, ki se ukvarjajo z
izdajanjem certifikatov, zahvalnimi pismi in ostalo korespondenco.
Donacije korporacij, ki so zainteresirane za pomoc pri aktivnostih ohranjanja in imajo
interes razviti zeleni image ali pa imajo dejansko obcutek za okoljsko odgovornost. Najbolj
so zainteresirana tista podjetja, ki morajo zavarovati svoj image, kot so na primer
podjetja, ki crpajo naravne vire, ali pa tista, ki imajo neposreden delež v uspehu
zavarovanega obmocja, kot so hoteli, restavracije, potovalne agencije in drugi.
Zagotavljanje tega vira pogosto zahteva veliko casa za srecanja in predstavitve ter
medsebojno razumevanje. Kompleksni odlocitveni procesi lahko terjajo veliko casa, da se
donacija dejansko odobri.
Zbiranje donacij posameznikov, v obliki sredstev ali daril, je relativno enostavnejše.
Izziv je le identificirati posameznike, ki so najbolj verjetno pripravljeni darovati in jih prositi
za prispevek. Za »kulturo darovanja« je treba ljudi informirati in izobraziti, inspirirati in jih
zaprositi. Navadno se vzpostavi tudi dolocen odnos med darovalcem in obmocjem tako, da
postanejo obiskovalci na nek nacin »prijatelji« obmocja in njihova podpora se lahko
mobilizira znova in znova.
»Nacrtovano/bodoce odpovedovanje« danes zelo pridobiva na pomenu. Gre za tiste
dobrodelne darove iz lastne volje ali lastnine ali drugih mehanizmov, kot je zavarovanje ali
anuitete. Takšni primeri so: (i) darovi obmocju, (ii) imenovanje organizacije za ohranjanje
kot dedica police življenjskega zavarovanja, (iii) prenos lastnine ali vrednostnih papirjev
(brez ali z dolocbo darovalcevega »doživljenjskega imetja«; pravica do prebivanja v
nepremicnini, uporaba lastnine v casu življenja lastnika) ali doživljenjske rente od
vrednostnih papirjev, (iv) ustanovitev dobrodelnih skladov, (v) nakup vrednostnega
papirja, ki prinaša tok anuitet. Praviloma imajo upravitelji o teh opcijah financiranja vec
znanj od samih darovalcev, zato je pomembno, da se jih ustrezno seznani tako s samo
dedišcino kot z davcnimi zakoni, ki bi lahko vplivali na lokalne in tuje donatorje. Smiselno
je tudi omogociti storitve financnega svetovanja na prostovoljni bazi, ki lahko potencialne
donatorje informirajo o razpoložljivih možnostih.
Ustanovitev programov clanstva obmocja ali »shem prijateljev« predstavlja
prostovoljno podporo, lahko v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Motiv za vclanitev
je lahko poleg naravovarstvenega tudi prestiž ali vpliv v politicnem procesu. Clani lahko
donirajo sredstva ali pa ponudijo prostovoljno delo, publiciteto, kupujejo produkte na
obmocju, vstopnice za dogodke na obmocju, in drugo (WCPA, 2000).
5.2.4 Viri financiranja zavarovanih obmocij v Sloveniji
V Sloveniji so v preteklosti prevladovala sredstva iz državnega proracuna in sicer iz
postavk Ministrstva za okolje in prostor naj bi bilo leta 2008 izplacano nekaj manj kot 3,5
mio evrov. Zelo malo je obcinskih virov, še posebej v velikih zavarovanih obmocjih, kot je
Krajinski park Goricko. V preteklosti so bili uporabljeni tudi mednarodni viri kot je bil
Phare CBC, Life in ostali. Pomen mednarodnih (EU) virov se še povecuje. Le-ti v
kombinaciji z proracunskimi viri predstavljajo osnovo za financiranje varovanih obmocij. To
so:
· Program razvoja podeželja 2007 - 2013
132
Os 2: Izboljšanje okolja in podeželja
Os 3: Kakovost življenja na podeželju in diverzifikacija podeželskega
gospodarstva
· Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013
Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov,
Dvig konkurencnosti turisticnega gospodarstva
Mreženje kulturnih potencialov
Razvoj regij
· Cilj 3 -evropsko teritorialno sodelovanje - pobuda Skupnosti
· LIFE +
Potrebno je tudi omeniti, da imajo (za)varovana obmocja tudi vlogo kot kriterij pri ostalih
delitvah sredstev kot so38:
· Sklep o razvrstitvi razvojnih regij po stopnji razvitosti za programsko obdobje 2007-
2013 (Ur. l. RS 23/06). Koncept indeksa razvojne ogroženosti, ki v kazalnike razvojnih
možnosti uvršca delež obmocij Natura 2000.
· Zakon o financiranju obcin (Ur.l.RS 123/06). V 24. clenu so med kazalniki razvojnih
možnosti uvršceni tudi deleži obmocij Natura 2000.
· Pravilnik o namenih porabe, merilih in pogojih za dodelitev sredstev za sofinanciranje
investicij obcin (Ur. l. RS 19/2007). Pri razdelitvi sredstev se je z utežjo 10 %
upoštevalo tudi delež obmocij Natura 2000. V letu 2006 je bilo za sofinanciranje
investicij obcin v proracunu namenjeno okrog 6 mrd SIT (25 mio EUR), v letu 2008 pa
okrog 28 mio EUR.
Potrebno je tudi omeniti, da je financiranje zavarovanih obmocij zelo splošno
urejeno (npr. Uredba o Krajinskem parku Goricko), kjer so zgolj navedeni potencialni
financni viri:
(1) Upravljavec parka pridobiva financna sredstva za upravljanje parka:
· iz državnega proracuna,
· z vstopninami, dotacijami in donacijami,
· s sredstvi, pridobljenimi z upravljanjem nepremicnin,
· s prihodki od prodaje blaga in storitev, ki jih opravlja,
· iz razlicnih mednarodnih programov pomoci,
· s pridobivanjem sredstev na podlagi sofinanciranja programov in projektov, ki so v
skladu z namenom ustanovitve parka, iz sredstev lokalnih, državnih in mednarodnih
skladov, ustanov oziroma drugih organizacij in
· iz drugih virov.
(2) Upravljavec parka lahko pridobiva sredstva tudi iz proracunov lokalnih skupnosti v
skladu z njihovimi programi oziroma sprejetim nacrtom upravljanja parka.
(3) Del sredstev, pridobljenih na nacin iz druge do sedme alinee prvega odstavka tega
clena, se lahko nameni za izvajanje razvojnih usmeritev parka v skladu z nacrtom
upravljanja parka.
(4) Podrobnejše pogoje za pridobivanje sredstev iz prejšnjega odstavka, merila in postopke
razdeljevanja sredstev ter odlocanje o razdeljevanju in nadzor nad namensko porabo
sredstev predpiše minister, pristojen za ohranjanje narave.
38 Parki so leta 2007 pokrivali 25% omrežja Nature 2000.
133
Velik problem predstavlja dejstvo, da temeljni dokumenti upravljanja zavarovanih obmocij
niso sprejeti (nacrt upravljanja), številna zavarovana obmocja (številni krajinski parki) pa
nimajo niti vzpostavljenega upravljanja.
5.3 Vrednotenje zavarovanih obmocij
Vrednotenje je teoreticno zadnji del projektnega/programskega cikla, vendar to velja zgolj
za naknadno (»ex-post«) vrednotenje. Tako je predhodno vrednotenje v bistvu
ocenjevanje razvojnih programov, medtem ko vmesno vrednotenje služi izboljšanemu
izvajanju projektov in razvojnih programov.
5.3.1 Opredelitev vrednotenja
Vrednotenje (»evaluation«) je skupaj s spremljanjem bistveni del vsakega procesa
nacrtovanja, tako v zasebnem kakor tudi v javnem sektorju. Vrednotenje je pridobilo na
pomenu po drugi svetovni vojni in se je uveljavilo predvsem v javnem sektorju, medtem
ko zasebni sektor uporablja predvsem metode zagotavljanja kakovosti (»quality
management systems«).
Vrednotenje programov se osredotoca na oceno doseganja ciljev programa. Uporablja se
tudi izraz vrednotenje politik, vendar pa se oba izraza medsebojno prepletata, tako da
nekatere države ne locujejo obeh pojmov (npr. Francija). Vrednotenje politik je širši
pojem, saj obsega vec programov, zakonski okvir, povezanost med programi, povezanost
med posameznimi pravnimi akti,…
Vrednotenje projektov, predvsem majhnih, je v veliki meri prepušceno financerjem
projektov ali celo izvajalcem (samovrednotenje) Oziroma se vrednoti skupina majhnih
projektov. Izjema so veliki projekti (npr. infrastruktura), ki imajo naravo programov.
Vrednotenje nima enotne definicije. Tako MEANS prirocnik opredeljuje vrednotenje javnih
izdatkov kot oceno (»judgement«) vrednosti javnih izdatkov glede na izbrane kriterije in
dolocene standarde (predvsem ustreznost in ucinkovitost). Zlasti je pomembno, da javni
izdatki zadovoljujejo potrebe (»needs«), ki so bile razlog za javne izdatke in imajo
ustrezne rezultate. Obstojijo tudi podobne definicije, kot je naslednja (Manual Project Cycle
Management, 2001): Vrednotenje je sistematicna in cimbolj objektivna ocena tekocega ali
koncanega projekta, programa, politike, in sicer vsebine, izvedbe in rezultatov. Namen
vrednotenja je oceniti ustreznost, ucinkovitost, uspešnost, vpliv in trajnost. Vrednotenje
mora proizvesti informacijo, ki je uporabna in kredibilna ter omogoca uporabo njenih
ugotovitev in priporocil v procesu odlocanja, tako pri prejemnikih kakor tudi pri financerjih.
Zato mora biti vrednotenje:
· analiticno: temeljiti mora na ustreznih metodah;
· sistematicno: vrednotenje mora biti skrbno pripravljeno in izvedeno;
· zanesljivo: vec izvajalcev vrednotenja (evalvatorjev) mora ob uporabi ustreznih tehnik
priti do podobnih rezultatov, vendar pa je potrebno poudariti, da vrednotenje vedno
vsebuje sodbe, ki so pogosto subjektivne;
· osredotoceno: vrednotenje mora biti osredotoceno na kljucna vprašanja
politik/programov/projektov;
· narocniku prijazno: rezultati vrednotenja morajo služiti uporabniku ob upoštevanju
znacilnosti politik/programov/projektov, politicnega okvira ter razpoložljivih sredstvih.
Vrednotenje želi odgovoriti na dolocena vprašanja (kriteriji vrednotenja):
1. Ustreznost: V kakšni meri so cilji projekta/programa/politike prilagojeni potrebam in
prioritetam na nacionalni in EU ravni?
134
2. Ucinkovitost: Kakšni so rezultati glede na porabljena sredstva?
3. Uspešnost: Ali projekt/program/politika dosega specificne in splošne cilje
(nacrtovano/doseženo)?
4. Koristnost: Ali je projekt/program/politika zadovoljil potrebe ciljne skupine?
5. Trajnost: Koliko casa po koncu projekta/program/politika bodo še vidni ucinki
programa?
Glavni cilji vrednotenja so naslednji:
1. Izboljšanje kvalitete projektov/programov/politik (vsebinsko, upravljavsko).
2. Utemeljiti (opraviciti) projekt/program/politiko v politicni in civilni javnosti.
3. Pomoc pri usmerjanju sredstev (javnih, zasebnih).
Glede na cas vrednotenja poznamo:
1. Predhodno (»ex-ante«) vrednotenje. To predvsem izboljša kakovost predloženih
aktivnosti (ustreznost, skladnost), je pa veliko težje oceniti vplive aktivnosti. Predvsem
je pomembno ugotoviti, ali so predložene aktivnosti ustrezne za reševanje potreb
(vsebina in oblika aktivnosti, predvidena financna sredstva, izvajanje aktivnosti,
pricakovani ucinki, rezultati in vplivi, povezanost z ostalimi aktivnostmi,…).
2. Vmesno (»mid-term«) vrednotenje. To še ne more oceniti vplivov, vendar pa na osnovi
ucinkov in deloma rezultatov že omogoca izboljšanje politik/programov/projektov.
Oceni tudi porabo financnih sredstev ter sistem spremljanja in izvajanja.
3. Koncno (ex-post) vrednotenje. Že omogoca oceno rezultatov in vplivov. Analizira
faktorje uspeha in ovire, ki so vplivali na izvajanje in rezultate ter oceni trajnost teh
rezultatov. Glavna težava je, da pogosto ni “pravocasno” za sprejetje ustreznih
odlocitev.
Poznamo razlicne vrste vrednotenja. To je lahko notranje (»internal evaluation«) ali
zunanje (»external evaluation«).
Pri razlicnih avtorjih srecamo zelo razlicne opise. Tako npr. Kamnar opredeljuje obe vrsti
vrednotenj takole (Kamnar, 2000):
1. Naloga zunanjega vrednotenja je pojasniti, kako si posamezne izvajalske organizacije
prizadevajo izboljšati kakovost, kakšne rezultate dosegajo in katere potencialne
izboljšave bi lahko še uvedle. To je ponavadi vloga vladnih agencij.
2. Notranje vrednotenje pomeni sistematicno, strukturirano in nenehno pozornost, ki jo
izvajalske organizacije namenijo kakovosti svojega dela. Pri tem ponavadi obravnavajo
naslednje vidike: vložke (sredstva, osebje, oprema), vsebino in kontekst (relevantnost
vsebine programov, organizacijska nacela), proces in rezultate.
Notranje vrednotenje imenujemo tudi samoocena (»self-assesment«) in je predvsem
managersko orodje, namenjeno izboljšanju managementa (npr. na ravni projekta
izboljšanje vodenja projekta). Za vrednotenje razlicnih politik/programov/projektov sta
uporabna oba vidika, vendar je z vidika managementa v javnem sektorju zunanje
vrednotenje celo pomembnejše od notranjega, saj predstavlja oceno neodvisne
organizacije (vecja objektivnost). Izvajalci projektov in njihove organizacije precenjujejo
svoje uspehe in skrivajo neuspehe. Zato je zelo pomembno, kako je sama funkcija
vrednotenja organizirana znotraj javne uprave. Tako smo tudi v razvitih državah prica
pomembnemu deležu neodvisnih organizacij (fakultete, raziskovalne organizacije,
svetovalna podjetja) pri vrednotenju javnih izdatkov.
Vrednotenje je torej managersko orodje, ki uporablja analiticne metode, da oceni vplive
politik/programov/projektov in predlaga izboljšave obstojece prakse. Zato bi moralo biti
135
vrednotenje obvezno orodje javne uprave, saj izboljša njeno delovanje in ni le dodatna
birokratska obremenitev.
5.3.2 Orodja za vrednotenje
Obstojijo številna orodja za vrednotenje politik/programov in projektov. Razlicni avtorji
predlagajo razlicne sistematizacije. Za vrednotenje socioekonomskih programov je bil zelo
pomemben prirocnik MEANS iz leta 1999. Le ta deli orodja za vrednotenje v grobem v dve
vecji skupini:
1. Orodja za vseobsegajoco vrednotenje:
a. Orodja za strukturiranje ocene (SWOT, »mapiranje vplivov«, »barvno
glasovanje«),
b. Orodja za pregled sprememb na podrocju (individualni intervjuji, ciljna skupina,
študije primerov),
c. Orodja za analizo podatkov (geografski informacijski sistemi, »shift-share«
analiza, Input-output model, makroekonomski model),
d. Orodja za pripravo odlocitve (ekspertni paneli, multikriterijska analiza).
2. Orodja za podrobno obdelavo dolocenega vprašanja vrednotenja:
a. Orodja za strukturiranje ocene (logicen okvir, »Metaplan«),
b. Orodja za pregled sprememb na podrocju (anketa, etnografsko opazovanje),
c. Orodja za analizo podatkov (faktorska analiza, Delphi anketa, primerjava
skupin, regresijska analiza),
d. Orodja za pripravo odlocitve (analiza stroškovne ucinkovitosti, »benchmarking«,
analiza stroškov in koristi).
Leta 2003 je konzorcij raziskovalnih organizacij po narocilu Evropske komisije pripravil
novo verzijo.
Pomembno je, da metode vrednotenja ne služijo zgolj vrednotenju, temvec tudi
nacrtovanju (npr. SWOT, intervjuji,…), ocenjevanju (npr. analiza stroškov in koristi) in
izvajanju projektov (npr. benchmarking).
Pri vsakem vrednotenju je problem izbora metodologije zelo perec, vendar pa ga je možno
rešiti ob upoštevanju omejitev in s pravilnim pristopom k izvedbi. To pa zahteva ustrezno
znanje in izkušnje, ki pa ga imajo pogosto zunanji izvajalci. V vsakem primeru je izvedba
vrednotenja koristna dejavnost, saj priskrbi zelo koristne informacije o oblikovanju in
izvajanju politik, programov, politik. Glavni problemi pri izvajanju vrednotenja so
naslednji:
· Problem vzrocnosti (»causality«). Predvsem je težko oceniti celovito vzrocnoposledicno
povezavo z upoštevanjem in oceno vrednosti vseh spremenljivk. To pomeni,
da ni možno narediti nedvoumne povezave med programom in rezultatom. Tudi v
primeru eksperimentov je težko posplošiti rezultate eksperimenta izven samega
eksperimenta.
· Problem opredelitve »širine« samega vrednotenja. Ali se skoncentrirati zgolj na uradne
cilje posameznega projekta/programa/politike ali pa oceniti tudi vse ucinke
projekta/programa/politike. Slednji pristop je boljši, vendar pa je veliko bolj zahteven
(casovno, financno, kadrovsko). Zato je izredno pomembno izvesti vrednotenje
pravocasno (še preden se projekt/program/politika zacne oziroma dokler ima
vrednotenje vpliv na oblikovanje in izvedbo), potrebno pa je tudi natancno nacrtovati
samo izvedbo vrednotenja.
Dejstvo je, da je oblikovanje projektov, programov in politik zelo tvegano pocetje in tudi
vrednotenje ne more odpraviti tega tveganja, saj je zelo težko najti odgovore na
136
postavljena vprašanja ob ustrezni zanesljivosti. Zato je odlocitev še vedno predvsem na
politiki. Vrednotenje vseeno lahko prispeva k boljšemu oblikovanju in izvajanju, kar
omogoca privarcevati ogromne vsote denarja in prispeva k življenjskemu standardu. Zato
je nujno, da se spodbuja uporaba in razvoj vrednotenja (obseg, kakovost in uporaba). Zato
so razvite države in tudi EU vzpostavile sisteme vrednotenja javnih izdatkov.
5.3.3 Zavarovana obmocja in socioekonomski razvoj
Zavarovana obmocja, kot inštrument varstva narave, ohranjajo biotsko raznovrstnost in
krajinsko pestrost, kar lahko razumemo kot naravni kapital nekega obmocja. Zavarovana
obmocja dosegajo svoje cilje z reguliranjem clovekovega poseganja v naravo in s tem
nujno vplivajo na možnosti za zadovoljevanje potreb lokalnega prebivalstva. Torej imajo
varovana obmocja številne cilje, kjer ne izstopajo socioekonomski cilji, ki pa v zadnjih letih
pridobivajo na pomenu. Tako se na zavarovana obmocja vse bolj gleda kot na inštrument
lokalnega in regionalnega razvoja, seveda ob upoštevanju ohranjanja biotske pestrosti in
krajinske raznovrstnosti.
Zavarovana in tudi varovana obmocja s svojo visoko stopnjo naravne in kulturne
ohranjenosti povecujejo razpoznavnost obmocja in spodbujajo razvoj razlicnih dejavnosti,
ki so vezane na ohranjeno naravo. So torej razvojna kategorija za udejanjanje
trajnostnega razvoja ter razvojna priložnost za prebivalce na tem obmocju in na njegovem
neposrednem obrobju. Povezanost zavarovanega obmocja z ustrezno aktivnostjo lokalnega
turisticnega gospodarstva lahko omogoci pozitivne ekonomske rezultate tako za turisticno
dejavnost kot za aktivnosti ohranjanja narave in poveca kakovost življenja prebivalstva ter
konkurencnost obmocja. Obstaja pa precej študij v tujini. že pred leti je bila izdelana
študija za narodni park Bayerischer Wald, ki je pokazala, da je zgolj zato, ker je tam park,
v lokalno gospodarstvo priteklo dodatnih 25 do 30 milijonov DEM. Študije dokazujejo kako
zavarovana obmocja vplivajo na vecji obisk in daljšo turisticno sezono, vecje državne in
tuje investicije v infrastrukturo za obiskovalce, olajšano trženje zaradi pomoci pri promociji
in drugo. Na primer, na Nežiderskem jezeru v Avstriji, kjer so pred letu ustanovili narodni
park, opazovanje ptic spomladi in jeseni bistveno podaljša njihovo turisticno sezono.
Številcnejši so tudi vecdnevni gostje, ki turisticnemu gospodarstvu pustijo bistveno vec
denarja od enodnevnih izletnikov. Takih primerov je še (npr. NP Bavarski gozd, NP Abruci).
V Avstriji je bilo ugotovljeno, da bi bilo 10 % manj obiskovalcev, ce na tamkajšnjih
obmocjih ne bi bilo narodnih in drugih parkov (Hladnik, 2006).
Nedvomno je, da zavarovana obmocja ustvarjajo dodano vrednost v družbi in
konkurencnost obmocja zaradi svojih dosedanjih aktivnosti, cloveških in
materialnih potencialov upravljavskih struktur, specificnih znanj, svoje
prepoznavnosti v širši javnosti, številnih promocijskih gradiv, ki so že
pripravljena in nenazadnje zaradi dosedanje turisticne rabe teh obmocij.
Zato je potreben prehod od strategije pasivnega varstva narave k strategiji aktivnega
varovanja in sonaravnega (regionalnega) razvoja varovanih obmocij, kar v preteklosti ni bil
primer. Tako so bili pri pripravi in sprejemanju Zakona o TNP (obdobje 1975-1981) bolj
poudarjeni pravno formalni ukrepi (prepovedi, kazni), vsebinski in naravovarstveni ukrepi
pa so zelo nekonkretni. V zakonu ni razvojnega dela, predvsem za razvoj lokalnega
prebivalstva. Prepricani smo, da bi moral v novem zakonu biti uporabljen termin »lokalno
prebivalstvo«, predvsem v clenih kjer so napisane izjeme za omejitve in v clenih, ki
govorijo o razvoju (Ocena izvajanja veljavnega Zakona o Triglavskem narodnem parku,
problemi in predlogi, 2006).
137
5.3.4 Pristop k vrednotenju zavarovanih obmocij
Podobno kot vse javne aktivnosti so tudi aktivnosti vzpostavitve in delovanja zavarovanih
obmocij narave predmet spremljanja in vrednotenja. To je še posebej pomembno, ker se v
vecini financna sredstva za zavarovana obmocja zmanjšujejo.
V Evropi so bile narejene zgolj posamezne študije vrednotenj zavarovanih obmocij. Razlogi
so v tem, da se v Evropi vecina zavarovanih obmocij financira iz javnih sredstev, medtem
ko se zavarovana obmocja v Aziji, Afriki, Južni Ameriki v veliki meri financirajo iz donacij in
so donatorji zainteresirani za ucinkovito in uspešno upravljanje zavarovanih obmocij.
Evropejci tudi ne maramo vrednotenj lastnega dela in zato vrednotenja niso zaželena
(Pfleger, 2007). Vecina opravljenih vrednotenj je bila narejena po metodologiji UICN, ki
vsebuje celovit pristop k vrednotenju.
Slika 15: UICN metodologija vrednotenja zavarovanih obmocij
Vir: Evaluating Effectiveness A framework for assessing management effectiveness of protected areas: 2nd
Edition, 2006, str. 12.
Zelo podobna metodologija je bila uporabljena pri vrednotenju finskih zavarovanih
obmocij, saj je izhajala iz UICN metodologije.
138
Slika 16: Metodologija vrednotenja finskih zavarovanih obmocij
Vir: Heinonen, Berghäl, 2005, str. 143.
Pri tem so v razlicnih fazah vrednotenja poudarki razlicni. To je razvidno iz naslednje
tabele.
Preglednica 29: Poudarki vrednotenja zavarovanih obmocij po UICN metodologiji
Design Ustreznost Izvajanje
Element Kontekst Nacrtovanje Vložki Proces Ucinki Rezultati
Fokus
vrednotenja
Pomen, grožnje
in splošno okolje
(policy
environment)
Design in
nacrtovanje
Potrebna
sredstva
Nacin
upravljanja
Izvajanje Stopnja
doseganja
zastavljenih
ciljev
Vrednote Zakonodaja in
politika
Ustreznost
vloženih
sredstev
Ustreznost
upravljanja
Doseženi
rezultati
Ucinki glede na
zastavljene
cilje
Grožnje Sistem
zavarovanih
obmocij
Obcutljivost
(vulnerability)
Nacrtovanje
upravljanja
Deležniki
Kriteriji
vrednotenja
Nacionalni
kontekst
Vir: Hockings, Dudly, 2007, str. 1.
139
5.3.5 Vrednotenje zavarovanih obmocij v Sloveniji
Vrednotenje zavarovanih obmocij v Sloveniji v preteklosti
V Sloveniji do sedaj ni bilo narejenih celovitih vrednotenj obstojecih zavarovanih obmocij.
Vecina do sedanjih analiz temelji na spremljanju (monitoringu) habitatov.
Primanjkujejo analize gospodarskega pomena zavarovanih obmocij. Ekonomske koristi so
pomembne predvsem za lokalno prebivalstvo, saj zaradi omejitev gospodarskega
delovanja lahko le-to poslabša življenjski standard lokalnega prebivalstva. Tako je bila
izdelana zgolj ena analiza ekonomskih ucinkov delovanja zavarovanega obmocja, in sicer
je bil ocenjen vpliv Triglavskega narodnega parka na zaposlitvene priložnosti v letu 2000.
Sredstva za naravovarstvene aktivnosti TNP, ki jih lahko razumemo kot vložek v tamkajšnji
naravni kapital in prihodki od turisticnega trženja ohranjenega naravnega kapitala so bila
izhodišce za ugotavljanje zaposlitvenih možnosti nastalih zaradi naravovarstvenih
aktivnosti v TNP. Med 284 in 312 ekvivalentov polnih zaposlitev, neposrednih, posrednih in
induciranih, je ocenjeni zaposlitveni ucinek naravovarstvenih aktivnosti TNP v letu 2000.
Trg delovne sile v TNP je po svojih znacilnostih specificen. Zaposlitvene možnosti, nastale
iz varstva narave, niso povsem uspele rešiti problem premajhnega angažiranja delovne
sile, vendar so prispevale k nadpovprecni delovni aktivnosti prebivalcev TNP.
Za ostala zavarovana obmocja ni bilo narejenih podobnih analiz. Upravitelji menijo, da
delajo ucinkovito in uspešno, vendar so ta mnenja seveda subjektivna. Velika oviro
predstavlja nesistematicno financiranje posameznih zavarovanih obmocij in posledicno
odsotnost jasne vzrocno-posledicne povezave med doseženimi ucinki in rezultati ter
vloženimi sredstvi. K temu prispeva tudi nevzpostavljen sistem spremljanja, kar je tudi
posledica nesprejetih nacrtov upravljanja. Tako nimamo niti zavezujocih ciljev, niti
kazalnikov spremljanja uresnicevanja ciljev (navedba kazalnikov, izhodišcne vrednosti,
pricakovane vrednosti, vir podatkov). Kazalnike spremljanja potrebujemo:
1. Zaradi izboljšanja uspešnosti in ucinkovitosti: s spremljanjem ugotavljamo odstopanja
v izvajanju programa od zastavljenega. Potrebno je ugotoviti, koliko in v kateri smeri
izvajanje odstopa od zastavljenega in predložiti ukrepe za prilagoditev nastalemu
položaju.
2. Zaradi pravne ureditve (npr. pravne podlage za spremljanje in vrednotenje strukturne
politike EU, pravna ureditev v nekaterih državah zahteva spremljanje porabe
proracunskih izdatkov).
3. Zaradi utemeljitve programa v politicni in civilni javnosti.
4. Zaradi vrednotenja: medtem ko je namen spremljanja ugotoviti, kaj se dogaja, pa je
namen vrednotenja ugotoviti, kaj to pomeni, ali so bili zastavljeni cilji tudi dejansko
uresniceni. Zato pa je potrebno vzpostaviti ustrezen sistem spremljanja (dolocitev
kazalnikov-indikatorjev, zbiranje in obdelava podatkov), ki omogoca tudi uspešno
vrednotenje.
Ker so zavarovana obmocja del vecjih prostorskih enot (regij, države), bi bilo potrebno
uporabljati programske kazalnike, predvsem kazalnike ucinkov in rezultatov. Torej bi moral
biti sistem spremljanja v skladu z logiko programiranja, vendar v obratni smeri. Gre za
pristop od spodaj (»bottom up approach«), torej od projekta navzgor in sicer sosledje
aktivnost ® ucinek ® rezultat ® vpliv. Omeniti je potrebno tudi težave pri kvantifikaciji
kazalnikov, saj nam na tem podrocju v Sloveniji primanjkujejo izkušnje, mednarodne
primerjave pa imajo tudi svoje omejitve.
Težave povezane z vzpostavljanjem in upravljanjem zavarovanih obmocij potrjujejo tudi
ugotovitve Racunskega sodišca v primeru Revizijskega porocila Racunskega sodišca
Republike Slovenije in Državnega urada za revizijo Republike Hrvaške o ohranjanju biotske
raznovrstnosti na obmocju predlaganih regijskih parkov Snežnik in Kocevsko Kolpa ter v
Narodnem parku Risnjak. Racunsko sodišce ocenjuje, da ni bilo ustrezne podlage za
ucinkovito uresnicevanje koncepta trajnostnega razvoja na predvidenih zašcitenih obmocjih,
140
ker niso bili pravocasno sprejeti kljucni strateški akti za ohranjanje in zašcito biotske
raznovrstnosti, ker niso bili sprejeti akti o zavarovanju predvidenih zašcitenih obmocij in
niso bili doloceni upravljavci teh obmocij. Ustrezne podlage za uresnicevanje koncepta
trajnostnega razvoja niso bile vzpostavljene tudi na obmocjih predlaganih regijskih parkov
Snežnik in Kocevsko – Kolpa. Ker parka nista bila ustanovljena in nista bila dolocena
upravljavca, se ne morejo uresnicevati predvideni cilji, ki so bili pri obeh parkih oblikovani
tako, da bi po eni strani zagotavljali ohranjanje biotske raznovrstnosti na teh obmocjih, po
drugi strani pa dajali prednost razvoju dejavnosti, ki zagotavljajo njihov primeren
trajnostni razvoj. Racunsko sodišce je Ministrstvu za okolje in prostor priporocilo, da pred
morebitnim ponovnim pricetkom ustanavljanja predvidenih regijskih parkov Snežnik in
Kocevsko – Kolpa opravi analizo dosedanjega ustanavljanja obeh parkov in ugotovi razloge,
zaradi katerih parki niso bili ustanovljeni in da ob pripravi nacrtov ustanavljanja parkov
ponovno prouci ustreznost tako naravovarstvenih kot tudi drugih ciljev ustanovitve obeh
parkov in doloci nacine njihovega doseganja; vecjo pozornost naj nameni oblikovanju
razvojnih ciljev, ki so se pri preteklem ustanavljanju parkov izkazali kot kljucni dejavnik za
uspešno ustanovitev parkov.
Vrednotenje zavarovanih obmocij v Sloveniji danes in v prihodnosti
Dosedanja praksa upravljanja z zavarovanimi obmocji, predvsem z najvecjimi (npr.
Triglavski narodni park, Park Goricko) je bila, da je bil ustanovljen javni zavod za
upravljanje z zavarovanimi obmocji. V praksi se je to izkazalo kot nujna in dobra rešitev,
vendar ustanovitev javnega zavoda terja od države (oz. ustanovitelja, ki je lahko tudi
lokalna skupnost) tudi sredstva za upravljanje. Teh sredstev pa država iz proracuna ni
uspela zagotoviti, zato vsaj za vecino manjših zavarovanih obmocij (npr. naravni rezervati)
velja, da so to znacilni »parki na papirju« (Program upravljanja z obalnim obmocjem CAMP
Slovenija Integralno porocilo (Osnutek), 2007). Upravljavci zavarovanih obmocij tudi
nimajo pregleda na vsemi javnimi sredstvi, ki jih resorji usmerjajo v posamezno
zavarovano obmocje. Tako so med posameznimi zavarovanimi obmocji zelo velike
razlike v velikosti, nacinu upravljanja, kadrovski moci, privlacnosti, ipd. zato bi
bilo ovrednotiti vsako zavarovano obmocje posebej. Glede na stanje pa lahko recemo
naslednje:
· Samo ustanavljanje zavarovanih obmocij poteka predolgo, kar predvsem povzroci
padec zaupanja lokalnega prebivalstva. Je pa potrebno poudariti, da se v zadnjih letih
velik bolj v proces vkljucuje lokalno prebivalstvo, kar je zelo pozitivno (npr.
ustanavljanje KP Goricko).
· Nekatera zavarovana obmocja nimajo upravljavca.
· Pristojnosti upravljavcev niso jasno dolocene, podobno je tudi s pristojnostmi ostalih
deležnikov.
· Vecina problemov izvira iz neurejenega sistema, s strani države. Neustrezna
zakonodajo, nedefinirane pristojnosti uprave parka, regionalnih zavodov za varstvo
naravne in kulturne dedišcine ter resornih ministrstev.
· Nacrti upravljanja so v pripravi, niso pa sprejeti, kar seveda otežuje vrednotenje
posameznih zavarovanih obmocij. Kljub temu, da so po posameznih zavarovanih
obmocjih že zaceli s pripravo oz. pripravili nacrte upravljanja, v Sloveniji nimamo
jasnega dolocila kaj naj bi ta nacrt sploh vseboval, kdo in na kakšen nacin naj bi ga
pripravil, niti ni razrešeno vprašanje odnosa med upravljavskimi in prostorskimi nacrti
(Marušic, 2005, str. 45).
· Primanjkujejo jasno doloceni cilji upravljanja posameznih zavarovanih obmocij, skupaj
z ustreznimi kazalniki.
· Vecina aktov o zavarovanju je zastarelih (novelirani so vecinoma tisti akti, katerih
obmocja upravljajo upravljavci, a ne vsi).
141
· Za smotrno porabo namenskih sredstev, uspeh programov in doseganje sinergijskih
ucinkov bi morala država uveljaviti mehanizem obveznega usklajevanja resorskih
programov.
· Državna sredstva so premajhna, kar otežuje delovanje zavarovanih obmocij, ustrezno
tudi ni loceno delovanje v javnem interesu in pridobitna dejavnost.
· Lokalna samouprava se pogosto ne identificira z zavarovanimi obmocji, zato tudi ne
sofinancirajo njihovega delovanja z znatnimi sredstvi, seveda pa obstojijo tudi izjeme.
Šele ko bodo odpravljene zgornje slabosti trenutnega sistema bo možno zaceti z celovitimi
vrednotenji posameznih zavarovanih obmocij, saj brez jasnih nalog, financnih virov,
analiticnih podlag in kvantificiranih ciljev ni možno narediti celovitih vrednotenj
zavarovanih obmocij.
Poleg organizacijskih (sistemskih) rešitev bo potrebno jasneje dolociti tudi razvojne cilje
zavarovanih obmocij. Potrebno bo najti take rešitve, ki bodo uravnotežile naravovarstveno
in razvojno funkcijo le-teh. Pri tem je potrebno iskati take rešitve, ki bodo dolgorocno
zagotavljale ohranjanje naravnih in gospodarskih virov ter se izogibale kratkorocnim
rešitvam, ki sicer lahko zadovoljijo trenutne zahteve modnih trendov na trgu, vendar se
praviloma izkažejo kot razvojno nepomembne in lahko celo škodljive v dolgorocnem
smislu. Pomembno je, da postanejo zavarovana obmocja del razvoja širšega sistema
(obmocje, regija, država) pri tem je potrebno poleg naravovarstvenih ciljev upoštevati tudi
socialne in ekonomske cilji, posebno še v smislu ohranjanja in ustvarjanja delovnih mest
za prebivalce in prebivalke, nadaljevati bo potrebno tudi sodelovanje z lokalnim
prebivalstvom, kar je pogosto še vedno problem, predvsem pri delujocih zavarovanih
obmocjih.
5.4 Stanje upravljanja na izbranih zavarovanih obmocjih
Izbrana zavarovana obmocja so sicer razlicna po velikosti (po svoji »majhnosti« izstopa KP
Logarska dolina), casu ustanovitve zavarovanega obmocja (kot zavarovani obmocji sta
uveljavljena TNP in KP Logarska dolina, KP Goricko pa na novo zavarovano obmocje,
ustanovljeno leta 2004), vsa tri pa imajo že dolocenega aktivnega upravljavca in zato
odstopajo od vecine preostalih zavarovanih obmocij v Sloveniji, ki kot taka ne delujejo in
so predvsem zavarovana »na papirju«.
Z razgovori/intervjuji z zaposlenimi v vseh treh izbranih zavarovanih obmocjih smo želeli
dobiti vpogled v samo upravljanje, financiranje, razvojno aktiviranje idr. in sicer z vidika
samih upravljavcev.
5.4.1 Stanje upravljanja v Triglavskem narodnem parku
Kljucni problemi zavarovanih obmocij/TNP
· Pri upravljanju zavarovanih obmocij je to predvsem neuravnotežen odnos med
naravovarstvom in razvojem, ki gre pogosto na škodo naravovarstva, ki je trenutno
preslabo definirano. Ni postavljenih jasnih kriterijev, katera obmocja so nedotakljiva v
smislu popolnega varovanja in na drugi strani kaj lahko v posameznih obmocjih
razvijamo. Ravno razvojni problemi in nedorecenosti pa privedejo do zavarovanja
dolocenih obmocij. Predvsem ni jasno, kaj konkretno na posameznih obmocjih
varujemo prav tako pa varovana narava ni vkljucena v konkretne ekonomske analize,
ki bi natancno opredelile stroške in koristi naravovarstva.
· Zavarovanje je pri nas veckrat ukrep za podporo razvoju kot pa zaradi samega
varovanja. Manjkajo pravi naravovarstveni cilji.
142
· Velik problem v TNP-ju je pojav novih oblik rekreacije, ki s hitrim razvojem (opreme in
tehnike) povzrocajo pritisk na naravno okolje. Eden takih primerov v TNP-ju je turno
smucanje, ki postaja vse bolj množicno in kot tako posega npr. na obmocja zimovanja
gamsov. Posledicno lahko to pomeni smrt posameznih osebkov. Manjkajo ustrezne
strokovne podlage (ocene) vpliva posameznih oblik rekreacije na okolje.
· Velika pomanjkljivost je tudi konkretna podpora države, pri cemer velja izpostaviti
predvsem neustrezno zakonodajo, nedefinirane pristojnosti uprave parka, regionalnih
zavodov za varstvo naravne in kulturne dedišcine ter resornih ministrstev. Glede na to
da gre za edini narodni park, bi bila potrebna jasna vloga države, ki bi bila nujna v
konkretnih primerih razlicnih kršitev znotraj parka in tudi pri samem delovanju
obmocja. Jasno bi moralo biti, da država »stoji« za svojim edinim narodnim parkom.
Trenutno se nihce o nicemer ne odloci in tako nicesar ne dokonca (zakljuci).
· Problem je nedelovanje inšpekcijske službe na državni in regionalni ravni.
· Kot upravljavska inštitucija imajo premalo pooblastil, kljub temu pa so prekrškovni
organ, naravovarstveni nadzorni organ in upravljavec lovišc. Izpostavljen je problem
kadrov (premalo zaposlenih za obseg dela, ki ga trenutno opravljajo).
· Problem lastništva zemljišc – skoraj nic ni državnega, redki odkupi potekajo povsem
stihijsko.
· Problem je tudi v kmetijstvu – lahkomiselno, stihijsko opušcanje kmetijstva, obdelave
kmetijskih površin.
· Obmocja Natura 2000 so za zavarovana obmocja/park koristna, saj se na ta nacin
bolje ohranjajo posamezna obmocja, vendar pa zanje manjkajo operativni nacrti.
Upravljavski nacrt TNP
· Pripravljajo ga od leta 1992. Glede na to, da je ta nacrt dejansko izvedbeni akt zakona
o TNP, je nujno potrebno, da kar najhitreje pride do sprejetja novega zakona, saj še
vedno velja zakon iz leta 1981, ki sedanjim razmeram ne ustreza.
· V upravljavskem nacrtu je opredeljenih 22 podrocij za katere trenutno oblikujejo cilje.
Ob tem so sodelovali z lokalnim prebivalstvom na številnih delavnicah. Na splošno pa
podpirajo zavarovanje obmocja.
· Na nacelni ravni nacrt upravljanja povsem ustrezen, vprašanje pa je njegovo
delovanje v praksi. Problem tudi pomanjkanje navodil oz. ustrezne metodologije za
pripravo dobrega upravljavskega nacrta (to bi morali pripraviti na MOP).
· Upravljavski nacrt (vsebina) bo odvisna tudi od novega zakona, ce bo le-ta sprejet.
Upravljavski nacrt bi moral biti izvedbeni nacrt zakona.
Sodelovanje TNP z ZVN, ZVKD, obcinam, Kmetijsko svetovalno službo, …
· Ob ustanovitvi novih pokrajin bodo razdeljeni med dve pokrajini, kar jim bo kot
upravljavcem predstavljalo le še eno dodatno oviro pri delovanju.
· Kot problem se kaže odvisnost njihovega delovanja kot institucije od obcinskih politik.
· Z regionalnima zavodoma dobro sodelujejo, prav tako je vzpostavljeno korektno
sodelovanje z Zavodom za gozdove im kmetijskimi svetovalci. To sodelovanje bi bilo
potrebno še okrepiti – pomanjkanje zavedanja, da gre za varovanje »državnih
interesov«.
· Kot zavod ne dajejo nobenih soglasij (le ta daje MOP), dajejo pa mnenje, veckrat v
sodelovanju z regionalnim ZVN-jem.
· Obcine so pomembni partnerji pri varovanju in razvoju v parku, vendar pa bi bila
potrebna boljša prisotnost zavoda v posameznih obcinah, npr. z vzpostavitvijo
obcinskih pisarn, kar pa bi bilo kadrovsko in stroškovno neobvladljivo.
143
· Problematicne so agrarne skupnosti, kjer je vec lastnikov, izvajajo pa vedno vecje
pritiske na prostor.
Vloga in pomen upravljanja
Pri ohranjanju vrednot – elementov zavarovanja je prav vse navedeno (biotska pestrost,
naravne in kulturne vrednote, ekosistemske storitve) velikega pomena, izpostaviti pa velja
trajnostno rabo naravnih virov, ki se kaže kot eden najvecjih konfliktov v predlogu novega
zakona (npr. raba peska, naravnega kamenja, gozdov, voda), prav naravni viri pa bodo
zlasti ob klimatskih spremembah vse bolj pomembni.
Med dejavnostmi je najbolj problematicno gozdarstvo, zlasti z naravovarstvenega vidika,
prav tako tudi turizem, ki vedno bolj temelji na množicnosti in manj na kvaliteti, kar že
odganja nekatere stalne goste (širitev kampov).
Problem je tudi vikendaštvo, ki je posledica demografskega praznjenja prostora. Vedno
vec je upokojencev, ki se za stalno naseljujejo v vikendih, s seboj pa prinašajo nove
navade in nove potrebe (primer dolina Lepena).
Rekreacija z vedno novimi dejavnosti prav tako v parku postaja vse bolj problematicna,
zlasti na racun obmocij »miru«. Ker se številni planinci omikajo izven oznacenih poti, to
posledicno povzroci pritiske na nova obmocja parka. Število planincev bi bilo potrebno
omejiti, saj preveliko število že povzroca ekološke probleme in bi bila potrebna ekološka
sanacija planinskih koc (tu bi morala intervenirati država, saj Planinska zveza Slovenije
nima nobene realnega vpliva.
Izobraževanje deloma izvaja tudi zavod TNP; z izobraževalnimi programi so prisotni
predvsem na lokalnih šolah (znotraj ali pa v bližini parka), ponujajo pa razlicne programe
tudi drugim šolam.
Številne težave so pri pripravljanju prostorskih dokumentov.
Financiranje
Place zaposlenih pokrijejo s prilivi iz državnega proracuna, za ostale dejavnosti in stroške
morajo zagotavljati sredstva od drugje – to pomeni, da kandidirajo na razlicne razpise
(resorna ministrstva, EU…), kar jim prinese 5 % letnega proracuna, 20 do 25 % pa z lastno
dejavnostjo (izobraževanja, oddajanje koc, lov…).
Financirajo se:
· Državni proracun; pokritje zaposlenih, del materialnih stroškov
· EU in domaci projekti (ministrstva, manjši projekti na obcinah); problem sofinanciranja
in predfinanciranja EU projektov
· Lastna sredstva; 20 do 25 %
· Obcasno je vir tudi Sklad kmetijskih zemljišc
Poskušajo pridobivati tudi sponzorska sredstva, medtem ko lokalne skupnosti v
sofinanciranje niso udeležene.
Najvec sredstev na obmocje parka pride za kmetijstvo, problem pa je predvsem
nepovezanost ukrepov med posameznimi resornimi ministrstvi. Tako nihce nima narejene
ocene, koliko javnega denarja se steka na obmocje TNP-ja in na njegove posamezne dele.
Razvoj
Kot inštitucija so najbolj ponosni na svojo nadzorno službo ter na naravovarstveno znanje.
Svojo pomembno vlogo vidijo tudi pri razvoju podeželja, promociji in prodaji spominkov
info centrih. Dobro so jim uspeli tudi nekateri EU projekti.
Sodelovanje z ostalimi slovenskimi zavarovanimi obmocji bi bilo koristno zlasti pri
izobraževanju kadrov, sicer pa mreža zavarovanih obmocij ta trenutek ni nujna.
144
Analiza smotrnosti delovanja TNP
Analize niso bile narejene. Po ocenah Markeševe park deluje uspešno in ucinkovito, saj
zaposlujejo znatno število ljudi (predvsem domacinov), zaposleni se zelo trudijo (razen
izjem) in so v zadnjih letih tudi povecali znesek prihodkov iz lastne dejavnosti (npr.
spominki, oddajanje zgradb).
Komentarji in ugotovitve – upravljanje v TNP
· Vidik TNP-ja - vecina problemov izvira iz neurejenega sistema, s strani države.
Neustrezna zakonodaja, nedefinirane pristojnosti uprave parka, regionalnih zavodov za
varstvo naravne in kulturne dedišcine ter resornih ministrstev. Odsotnost
upravljavskega nacrta (in nic ne kaže, da bo kmalu pripravljen in potrjen).
· Pomanjkanje navodil oz. ustrezne metodologije za pripravo dobrega upravljavskega
nacrta.
· Skromno, neustrezno sodelovanje uprave parka s prebivalstvom – odsotnost
sodelovanja (problem zgodovine: pretekli spori onemogocajo reševanje težav v
realnem casu).
· Odsotnost medsektorskega sodelovanja in pregleda nad potrebami in financiranjem -
problem pa je predvsem nepovezanost ukrepov med posameznimi resornimi
ministrstvi.
· Problematicno je tudi obnašanje obiskovalcev-odsotnost samoomejevanja
(ozavešcenost družbe).
5.4.2 Stanje upravljanja v Krajinskem parku Goricko
Upravljanje in kljucni problemi
· Goricko dolgo casa ni bilo prepoznano kot krajinska vrednota, leta 1985 se je šele
zacelo naravovarstvo v vzhodni Sloveniji. Projekt ustanovitve KP Goricko je bil
politicno spodbujen zaradi padca železne zavese in takrat se je zacelo tudi cezmejno
sodelovanje. Leta 1992 so pridobili EU sredstva za obnovo gradu na podlagi ideje o
trideželnem parku. Delna obnova gradu je sedaj rešena, manjka pa opredelitev vsebin
v objektu. Grad je sicer uradno center trideželnega parka.
· Ustanovitev parka so podprle vse obcine, s katerimi so bili predhodno opravljeni
razgovori (župani in svetniki), ni pa prišlo do vkljucevanja širše javnosti. V parku so
(nekateri) videli priložnost za to obmocje. Leta 2003 je bil park ustanovljen in zaceli so
ustanavljati javni zavod. Redno zaposlenih imajo 10 oseb, 4 so na javnih delih
(vzdrževalna dela, ekološke sanacije habitatov). V prihodnjih 4-ih letih naj bi prišli na
18 do 20 zaposlenih (in zaposleni preko javnih del).
· Park ima težave s komunikacijo s prebivalstvom-ni bilo posveceno dovolj pozornosti.
· Najvecji problem v parku je hitro zarašcanje pokrajine v vzhodnem delu parka, kjer se
opušca kmetovanje. Velik problem je v hitrem opušcanju živinoreje, ki se še nadaljuje.
· Drugi problem je posestna struktura – dvojno; razdrobljena majhna posest je
botrovala k odlicnemu stanju habitatov, hkrati pa onemogoca ustrezno obdelavo,
uporabo strojev, …
· Vloga Zavoda KP Goricko je pomoc domacinom pri delovanju znotraj parka – prebivalci
so se jih navadili in jih prosijo za razlicne nasvete; komunikacija je eden izmed najbolj
ucinkovitih ukrepov.
145
· Delovanje parka na Madžarskem in v Avstriji ni primerljivo s slovenskimi razmerami -
npr. Madžari imajo znotraj parka odkupljenih 1800 ha kmetijskih površin, kjer
vzdržujejo kulturno pokrajino (upravljavec ima tudi svojo živino, ...). Avstrijci npr.
imajo poudarek na razlicnih prireditvah, ki pa vedno potekajo samo cez dan, tako da
je v parku zvecer in ponoci mir.
· Na državni ravni (z zakonom) je nujno potrebno urediti status upravljavcev
zavarovanih obmocij, jim dolociti pristojnosti in obveznosti. Trenutno njihova vloga ni
jasna.
· Potrebno bi bilo okrepiti naravovarstveni nadzor.
· Problem na obmocju parka je demografska ogroženost (ostarelost prebivalstva) ter
zdomci (v preteklosti so s svojimi prihranki financirali kmetijsko proizvodnjo), ki po
vrnitvi na obmocje parka opušcajo kmetovanje. Zapušcena zemljišca in stavbe
kupujejo najvec Angleži, nekateri med njimi so se zaceli ukvarjati s turizmom in ti že
opozarjajo na premajhno ponudbo lokalnih izdelkov (prehrambeni izdelki in spominki).
Ni prebivalstva, ki bi želelo delati na kmetiji, veliko srednje velikih kmetov je
zadolženih. Malo ekološkega kmetijstva in sicer to pocnejo intelektualci in/ali
priseljenci.
· Prepoznavnost parka; park ni razumljen, nima vloge inštitucije regionalnega pomena,
v pokrajini so nosilci razvoja obcine. Župani park vecinoma ignorirajo.
· Dobro sodelovanje z društvi.
· Potrebna bi bila conacija parka, da bodo okrepili nadzor.
· Kot upravljavska inštitucija vidijo veliko vlogo pri razvoju izobraževanja, turizma in
kmetijstva, pri ostalih dejavnostih (raziskovanje, rekreacija, druge gospodarske
dejavnosti – promet) pa srednjo. Pri gozdarstvu niso pristojni.
· Sodelovanje s prebivalci in društvi dobro, s podjetniki pa v razvoju. Sodelovanje z ZVN
in ZVKD dobro, lahko bi sodelovali še bolj, projektno, na delovnih vsebinah.
Upravljavski nacrt KP Goricko
4.7.2008 je bil potrjen osnutek upravljavskega nacrta, ki ga morajo nato potrditi še
obcinski sveti, na koncu pa še vlada. Potrditev nacrta pricakujejo v letu 2009.
Pri pripravi ostaja neznanka je npr. izvajanje pogodbenega varstva po ZON-u.
Težava je tudi v nejasni razmejitvi med javnim interesom in tržno dejavnostjo.
Financiranje
Problem je financiranje konkretnih investicij, saj je npr. denar iz EU projektov namenjen
zgolj razvoju cloveških virov, promociji parka, izobraževanjem itd. oni pa potrebujejo
predvsem denar za razlicna gradbena dela itd.
Problem je tudi predfinanciranje EU projektov, za katerega kot javna inštitucija velikokrat
nimajo denarja. Madžari imajo na državni ravni ustanovljen fond iz katerega država
»posodi« denar za predfinanciranje EU projektov, ki ga brez obresti inštitucije vrnejo po
dokoncanju projekta. Te možnosti v Sloveniji ni, zato mora Zavod KP Goricko najemati
kredite za likvidnostne premostitve.
Letni proracun zavoda znaša 405.000 EVR, dodatnih 25 % so do leta 2008 pridobili z EU
projekti. Okvirni 10 % imajo lastnih prihodkov (spominki, vstopnina za grad). V naslednjih
4 letih naj bi število zaposlenih povecali na 18-20, s kadri, ki bi predvsem strokovno
pokrivali razlicna podrocja.
Viri financiranja;
· MOP – place, materialni stroški
· MKGP – nakup kmetijskih zemljišc,
· ESS – financiranje zaposlenih
146
· Javna dela
· EU projekti – dodatne aktivnosti, zaposleni, …
Dodatna sredstva (obcasno) npr. Ministrstvo za zdravstvo (projekt S partnerstvom za
zdravje).
Obcine parka ne sofinanciranje, ravno obratno – prebivalci od parka pricakujejo
subvencije in tudi storitve. Za zemljišca v parku so prebivalci na zacetku pridobili še
dodatnih 10 % subvencij, kar pa je sedanja vlada ukinila.
Ni pregleda, koliko javnega denarja je bilo investiranega na obmocju parka (SAPARD,
regionalne spodbude, cezmejno sodelovanje, financiranje obcin, …).
Dokler ni nacrta upravljanja, je težko govoriti o evalvaciji posameznega zavarovanega
obmocja.
Razvoj
V bodoce je nujna povezava med parki zlasti pri izmenjavi izkušenj in skupnem nastopu
na trgu.
Kmetje na tem obmocju so bili v OMD vkljuceni ravno zaradi parka.
Kljucna bo morala postati tudi izobraževalna vloga zavoda, kar trenutno deloma že
izvajajo, kaže pa se tudi potreba po kadrih s konkretnimi znanji. Pomembne dejavnosti so
še kmetijstvo, turizem (prireditve, skupna blagovna znamka) in gozdarstvo, ki jih bo
potrebno spodbujati tudi v prihodnosti. Pomembne so še investicije v infrastrukturo.
Na državni ravni bo za bodoci razvoj parka nujna tudi jasna strategija države o ohranjanju
biotske pestrosti ter financiranje zavarovanih obmocij – ali bodo vezani na državni
proracun ali pa bodo postali povsem tržno usmerjeni. Pri sami obnovi gradu imajo težave
zaradi neusklajenosti med Ministrstvom za kulturo (ker je zavod upravljalec gradu, naj ne
bi bilo MK vec financiralo obnove in MOP-om, ki nima odprtih proracunskih postavk za
obnovo gradu.
Glede bodocega financiranja parka dilema; ali bo to komunalna inštitucija (vzdržujejo) ali
pa imajo lastno posest in jim je obdelovanje, vzdrževanje vir zaslužka – vse odvisno od
predstave, želja države.
Ponosni so na mednarodno sodelovanje s številnimi drugimi zavarovanimi obmocji, prav
tako pa je dobro sodelovanje z domacini (sodelovanje s skupino rokodelcev). Gre za
predstavitev, promocijo bodoce kolektivne blagovne znamke. V okviru projektov razvili z
rokodelci nove produkte. V bodoce nameravajo razvijati doživljajsko vodenje, ki je nova
tehnika vodenja po pokrajini, ki bi jo želeli predstaviti tudi drugim slovenskim
zavarovanim obmocjem.
Komentarji in ugotovitve – upravljanje v KP Goricko
· Na državni ravni (z zakonom) je nujno potrebno urediti status upravljavcev
zavarovanih obmocij, jim dolociti pristojnosti in obveznosti. Trenutno njihova vloga ni
jasna. Tu je rešitev v upravljavskem nacrtu in pa sistemu usmerjanja in nadzorovanja
delovanja zavarovanega obmocja.
· Kljucna bo morala postati tudi izobraževalna vloga zavoda, kar trenutno deloma že
izvajajo, kaže pa se tudi potreba po kadrih s konkretnimi znanji. Pomembne
dejavnosti so še kmetijstvo, turizem (prireditve, skupna blagovna znamka) in
gozdarstvo, ki jih bo potrebno spodbujati tudi v prihodnosti. Pomembne so še
investicije v infrastrukturo.
· Stališca ostalih ministrstev (sektorskih politik) ne obstajajo.
· Regionalna zakonodaja bi morala vkljuciti predstavnika zavarovanih obmocij.
147
· V Sloveniji ni kmetijskih ukrepov, ki bi podpirali delovanje parka – to vidijo kot
problem na obmocju KP Goricko, kjer kmetijstvo kljucno.
· Potrebno registrirati blagovno znamko, je pa problem vzdrževati jo.
5.4.3 Stanje upravljanja v Krajinskem parku Logarska dolina
Upravljanje in kljucni problemi
Logarska d.o.o. je zasebno neprofitno podjetje, ki je nastalo kot odgovor na nevzdržne
prometne razmere v dolini s katerimi se je pred tem spopadal vsak lastnik zemljišc sam, z
ustanovitvijo podjetja pa so skupaj zaceli reševati probleme.
Podjetje trenutno zaposluje 5 oseb, ker so neprofitni pa se dobicek investira nazaj v
obmocje. Koristi za družbenike so predvsem posredne (ustanovljeni s.p.-ji, dopolnilne
dejavnosti…).
Zemljišca v Logarski dolini so v celoti v zasebni lasti, le cesta je v obcinski lasti.
Novo nastale manjše obcine zavarovanih obmocij ne prepoznajo kot razvojnih priložnosti
ampak zgolj kot ovira.
Sodelovanje z ZVN in ZVKD na savinjski strani je zelo dobro, na gorenjski (nacrtovani KS
park) pa malo manj. Sodelovanje je zelo odvisno od sodelavcev na vseh tovrstnih
inštitucijah. Odlicno tudi sodelovanje z gozdarji in kmetijsko svetovalno službo.
Obisk doline med majem in oktobrom je okrog 100.000, od tega je 60-70 % tujih gostov.
V obcini Solcava 700 postelj, znotraj KP Logarska dolina pa 295.
Kljucni problem je malo (domacega prebivalstva) ljudi v dolini. Zaposlujejo študente
(predvsem poleti), vendar kdor nima kmetije ima problem z zaposlitvijo. Potrebno bo
dvigniti kvaliteto in ne kvantiteto.
Upravljavski nacrt
Zaceli so ga delati pred nekaj leti, vendar ga bodo dokoncali po ustanovitvi bodocega
Kamniško Savinjskega regijskega parka.
Financiranje
V zacetku niso imeli nobenih sredstev za funkcioniranje parka, tudi Obcina Mozirje je park
in njegovo delovanje zgolj nacelno podpirala. Kot prvi ukrep so uvedli vstopnino, nato pa
so postopoma pridobivali sredstva za ostale dejavnosti na razlicnih razpisih. Šli so
postopoma od reševanja enega problema do drugega.
Še vedno nimajo sistemskega financiranja parka, edini stalni vir je vstopnina (120.000
leto 2007). Nekaj sredstev pridobijo kot koordinatorji v ustanavljanju novega parka.
Del sredstev pridobijo tudi z vodenjem po parku (posamezni obiskovalci in šolske skupine)
in od prodaje lokalnih izdelkov (spominkov), sponzor zanje pa je Zavarovalnica Triglav.
V najemu imajo tudi planšarijo na poti proti zatrepu doline, kjer prodajajo lokalne izdelke
in hrano, pridelano v dolini oz. v njeni bližnji okolici.
Povprecna velikost kmetij v dolini je 150 ha. Pred vkljucenostjo v park so bile vse kmetije
samozadostne, sedaj pa se vse, razen 2, dopolnilno ukvarjajo tudi s turizmom.
V lanskem letu so pridobili sredstva za obnovo poti in zgradb na obmocju slapu Rinka ter
za ureditev parkirišca pred Robanovim kotom.
Razvoj
· Ponosni so predvsem na usklajevanje interesov na obmocju doline, kar se lepo odraža
v pokrajini sami.
148
· Ob predvideni širitvi parka racunajo tudi na ureditev sistemskega financiranja. V
nacrtu imajo oživitev središca Solcave, ki naj bi v bodoce prevzela funkcijo najbližjega
kraj, kjer se razvijajo dejavnosti, ki v dolino ne sodijo oz. jih je bolj smiselno osredotociti
na kraj - to je gostinska ponudba, prodaja lokalnih izdelkov, prenocišca. Ob tem skrbijo
predvsem tudi za to, da vas ostane v rokah domacinov in je ne bi prevzeli tujci. Za projekt
ureditve vasi so pridobili sredstva Norveškega sklada, z deli pa bodo zaceli avgusta 2008.
· Problem je predvsem v premajhnem številu ljudi za delo v turizmu. Ob tem je najbolj
pomembno ohraniti izobražene domacine, da le ti vidijo svojo prihodnost na obmocju
Logarske doline in njene okolice.
· Skupaj 40 kmetij, 15 jih že dela v turizmu.
· Nasledstvo na vseh kmetijah je zagotovljeno; 12 kmetij je že ekoloških.
· Sodelujejo tudi z vsemi novimi potencialnimi investitorji, tako da imajo možnost
vplivanja na morebitne posege na obmocju parka.
· Pri pridobivanju projektov (tudi EU) so uspešni, prav tako jim ne predstavlja problem
predfinanciranje, saj sami lahko zagotovijo sredstva (krediti, gozd). Želijo ustanoviti lastni
sklad, s katerim bi lahko kupili kljucne objekte v dolini. Pri lastnem delovanju imajo
pozitivne izkušnje z društvi.
· Pri ustanavljanju bodocega parka sodelujejo z lastniki zemljišc in lokalnimi
skupnostmi. Novi park bo obsegal 24.000 ha, 23 lastnikov pa bo imelo v lasti ¾ obmocja.
Uspešni model upravljanja mora nujno temeljiti na javno-zasebnem partnerstvu, pri
cemer morajo biti aktivno vkljuceni lastniki zemljišc in prebivalci na splošno.
· Za obmocje Logarske doline imajo z vsakim lastnikom zemljišc pogodbo (parkirišca,
objekti, zgradbe), vendar nato upravljalec odgovarja za obnašanje turistov. Torej pogodba
doloca ugodnosti in obveznosti v povezavi s parkom. Vsako leto nameravajo 5 –10.000
EVR nameniti za nadomestil za uporabo zasebnih zemljišc v javni rabi (npr. parkirišca).
· Najboljše je, ce gresta varovanje narave in razvoj z roko v roki. Pomembno je tudi, da
sam status parka preprecuje anarhijo, kar tudi motivira prebivalce za sodelovanje.
· V pripravi je družbena pogodba za koncesionarja, ki bo vkljucevala zasebnike, kmete,
obcine, državo ter zavod. Predstavniki države bodo v svetu bodocega zavoda/parka, v
svetu parka in koncesionarja pa bodo tudi predstavniki obcin in zasebniki. Pri tem
predvidevajo, da bodo okvirno 60% vpliv morali imeti lastniki zemljišc. Vkljucevali bodo
tudi podjetja, pašne skupnosti…
· Med gosti prevladujejo tuji gostje (60-70 %). Obcasno prihaja do nesoglasij med
posameznimi nosilci turizma in upravljalcem parka.
Komentarji in ugotovitve – upravljanje v KP Logarska dolina
· Gre za primer res dobre prakse – v veliki meri ta model prenašajo tudi na širše
obmocje bodocega RP Kamniško-Savinjske Alpe.
· Tržno financiranje.
· Že v fazi nacrtovanja je potrebno usklajevanje, za uspešno delo pa je potrebno
sodelovanje (kar velja predvsem za turizem).
· V izobraženih prebivalcih (študentih) vidijo dodano vrednost – želijo, da se po študiju
vrnejo nazaj domov.
· Pri upravljanju parka so pomembni naslednji vidiki:
o Stalno sodelovanje upravljavcev z domacini (vkljucevanje zasebne pobude,
postopnost, saj ljudje morajo videti pozitivne stvari parka).
o Vkljucevanje zasebne pobude.
o Ravnotežje med posameznimi dejavnostmi (npr. kmetijstvo in turizem).
149
6 Razumevanje zavarovanja, režimov varovanja in
razvojnih problemov
Zavarovana in varovana obmocja so v Sloveniji slabše poznana in cenjena – tako njihove
vrste in obseg, varovalni režimi še posebej pa namen (za)varovanja. Pojav je v veliki meri
posledica dolocanja tovrstnih obmocij v preteklosti, ko prebivalstvo praviloma ni bilo niti
seznanjeno, še manj vkljuceno v sam proces ustanavljanja zavarovanega obmocja.
Prebivalstvo, ki živi znotraj zavarovanih obmocij ali v njihovi neposredni bližini, se danes
zaradi omejitev pogosto pocuti prikrajšano pri svojem delovanju in splošnem razvoju, kar
predvsem velja za obmocje narodnega parka. Na drugi strani pa obiskovalci zavarovanih
obmocij prepogosto ne upoštevajo režimov varovanja in mnogokrat niti ne poznajo
razlogov varovanja (Lampic, Mrak, 2008).
Obmocja varovanja so v javnosti prepoznana tudi kot razvojna ovira, kar so pokazale tudi
raziskave Oddelka za geografijo, FF, Univerze v Ljubljani (2003 – 2007), ki smo jih izvedli
v izbranih zavarovanih obmocjih: Naravni spomenik Dovžanova soteska, Krajinski park
Lahinja, Krajinski park Goricko, Krajinski park Logarska dolina in Triglavski narodni park. V
nizu raziskav smo ugotavljali odnos domacinov in obiskovalcev do zavarovanih obmocij,
režimov varovanja, vrednot v zavarovanih obmocij ter prepoznavanje razvojnih priložnosti
v tovrstnih obmocjih.
Obe skupini anketirancev, domacini in obiskovalci, se v vecini strinjajo z zavarovanjem
obmocij, saj je po njihovem mnenju na ta nacin zagotovljeno ohranjanje naravnega okolja,
ki ga prepoznavajo kot kljucno vrednoto teh obmocij. Varovalne režime so predvsem
domacini oznacili kot prestroge in razvojno omejujoce, kljub temu pa so bili mnenja, da
obmocja morajo ostati zavarovana in na nekaterih obmocjih (zlasti v Triglavskem
narodnem parku) so v zavarovanju hkrati videli najboljšo razvojno priložnost. Potrjuje pa
se uvodna misel, da zavarovanje obmocij v Sloveniji lokalne skupnosti
prepoznavajo bolj kot oviro in redkeje kot priložnosti za trajnostni razvoj.
Izkazalo se je, da se domacini pri razvoju zavarovanih obmocij vecinoma odlocajo za
pasivno vlogo, le redki posamezniki so v razvoj že aktivno vkljuceni. Vecja vkljucenost
lokalnega prebivalstva je znacilna za manjša zavarovana obmocja, pri tem pa je edinstveni
primer Krajinski park Logarska dolina, kjer je v razvoj parka aktivno vkljucena vecina
domacinov. Takšno stanje je deloma posledica obdobja zavarovanja, saj je Logarska dolina
eden naših najstarejših krajinskih parkov, hkrati pa gre v tem primeru za posreceno
kombinacijo naravnih razmer in ustreznega angažiranja in vkljucenosti domacinov. Zelo
pozitivno ocenjujemo tudi dejstvo, da se anketirani z zavarovanih obmocij vecinoma ne
nameravajo odseliti saj visoko cenijo kvalitetno bivalno okolje.
6.1 Odnos do zavarovanja in režimov zavarovanja
V izbranih zavarovanih obmocjih smo želeli ugotoviti odnos tamkajšnjih prebivalcev do
zavarovanja. Domacini se v vseh treh zavarovanih obmocjih vecinoma strinjajo s tem, da
je obmocje zavarovano, predvsem zaradi ohranjanja neokrnjene narave in preprecevanja
posegov vanjo.
150
Graf 8: Strinjanje domacinov z zavarovanostjo obmocja
0%
20%
40%
60%
80%
100%
TNP KPLD KPG
obmocje
delež (%)
da
ne
ni podatkov
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Kakšen odnos imamo do zavarovanih obmocij, da samega sistema in režimov varovanja in
tudi morebitnega placila ogleda oz. rabe obmocij varovanja, smo ugotavljali z mnenjskimi
anketami, ki smo jih izvajali na razlicnih ciljnih skupinah v vseh treh izbranih zavarovanih
obmocjih in za specificno ciljno skupino (pohodniki) na obmocju celotne Slovenije.
Posebej velja izpostaviti obmocje narodnega parka, kjer smo lahko primerjali odgovore
razlicnih ciljnih skupin obiskovalcev. Sam režim varovanja obiskovalci TNP-ja najbolje
spoznajo ob obiskih tega obmocja (preko informativnih tabel, pravil…), podrobno pa z njim
praviloma niso seznanjeni. Rezultati vprašalnika kažejo, da je vec kot 50 % vprašanih
ocenilo obstojeci varovalni režim kot primeren. Zaradi tujih obiskovalcev smo pri skupini
turistov dopustili možnost odgovora ne vem (takih bilo dobrih 20 %), pri skupini
pohodnikov pa te možnosti ni bilo. Kljub pretežnemu deležu odgovorov, ki kažejo, da so
obiskovalci zadovoljni z obstojecim nacinom varovanja TNP pa kaže delež odgovorov, da je
režim preblag (20 % turisti in dobrih 25 % pohodniki), da se številni obiskovalci zavedajo
vrednosti in enkratnosti obmocja in hkrati nevarnosti, ki mu pretijo zaradi vse vecjega
obiska.
Preglednica 30: Primernost obstojecega režima varovanja v TNP
režim
varovanja
št.
turistov
%
turistov
št.
pohodnikov
%
pohodnikov
primeren 244 54,0 509 57,4
prestrog 25 5,5 134 15,1
preblag 89 19,7 244 27,5
ne vem 94 20,8 0 0,0
skupaj 452 100 887 100
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Pri skupini pohodnikov je 15 % vprašanih obstojeci režim ocenila kot prestrog. V vecini gre
za tiste rekreativce, ki se poleg pohodništva ukvarjajo tudi z drugimi oblikami rekreacije v
naravi, predvsem gorskim kolesarjenjem, jadralnim padalstvom, vožnjo z motornimi vozili
in sanmi. Varovalni režim omejuje tovrstne aktivnosti, sporne pa postajajo (predvsem
zaradi množicnosti in prostorske razširjenosti) tudi druge, npr. turno smucanje…
Pokazalo se je, da so nasploh do varovalnih režimov praviloma bolj kriticni domacini, ki se
dnevno soocajo z omejitvami, med obiskovalci pa so posebni pohodniki, ki prav tako
režime varovanja vecinoma oznacujejo kot prestroge. Gre za ciljno skupino obiskovalcev,
ki v zavarovanih obmocjih preživijo veliko prostega casa ob razlicnih aktivnostih, hkrati pa
151
so to ljudje, ki izvajajo najvecje okoljske pritiske na tovrstna okolja, saj je zanje vedno bolj
znacilna množicnost in celoletno obiskovanje tovrstnih obmocij.
Preglednica 31: Ocena primernosti režimov varovanja s strani domacinov in
obiskovalcev v izbranih zavarovanih obmocjih
režim
varovanja
pohodniki
TNP
obiskovalci
TNP
obiskovalci
KPLD
obiskovalci
KPG
domacini
TNP
domacini
KPLD
domacini
KPG
primeren 509 244 25 14 24 1 37
prestrog 134 25 0 1 35 4 7
preblag 244 89 2 3 4 0 16
ne vem 0 94 4 26 5 3 16
skupaj 887 452 31 44 68 8 76
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Graf 9: Ocena primernosti obstojecega režima varovanja
509 244
25
14 24
1
37
134
25
1
35
4
7
244
89
2
3
4
16
94
4
26
5
3
16
0%
20%
40%
60%
80%
100%
pohodniki
TNP
obiskovalci
TNP
obiskovalci
KPLD
obiskovalci
KPG
domacini
TNP
domacini
KPLD
domacini
KPG
primeren prestrog preblag ne vem
Pohodniki – anketirani januar - marec 2007
Obiskovalci – anketirani od marca do maja 2007
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Najvecji delež anketiranih domacinov, ki oznacujejo varovalni režim kot prestrog in
»neživljenjski« je torej v Triglavskem narodnem parku in KP Logarska dolina. Navajali so
podobne razloge kot pri vprašanju o (ne)strinjanju z zavarovanostjo obmocja: postopki za
pridobivanje gradbenih dovoljenj so že pri manjših posegih v prostor (tudi pri obnovi hiš)
dolgi, dragi in zapleteni. V TNP-ju so ob tem izrazili precejšnje negodovanje, ker varovalni
režim omejuje njihov razvoj (sedanja zakonodaja razvojno usmeritev parka zgolj omenja),
inšpekcijski nadzor nad obiskovalci in crnimi gradnjami pa je zelo slab. Kljub vecinski
nenaklonjenosti varovalnemu režimu se prebivalci TNP-ja strinjajo, da obmocje ostane
zavarovano. V zavarovanosti obmocja namrec vidijo veliko razvojno priložnost, tudi v
upravicenosti do vecjega crpanja sredstev iz evropskih kohezijskih skladov. Dokaz, da si
domacini še naprej želijo živeti v parku, je tudi posvetovalni referendum leta 2003, na
katerem so prebivalci bohinjskega dela TNP-ja z veliko vecino zavrnili predlog, po katerem
bi bila naselja, v katerih živijo, izkljucena iz obmocja parka.
Skladna z odnosom do varovalnega režima je tudi ocena vloge obcine in države v parkih.
Do obeh institucij so najbolj kriticni v KP Logarska dolina, kjer so v znak nezadovoljstva že
152
5 let po razglasitvi krajinskega parka z ustanovitvijo podjetja sami priceli z upravljanjem
obmocja. V KP Goricko z vlogo obcin in države niso tako nezadovoljni, v TNP-ju pa so
veliko bolj kot državi, naklonjeni maticnim obcinam.
6.1.1 Pripravljenost placati vstopnino v zavarovano obmocje
Razlicne skupine anketiranih so se precej razlicno odzvale na vprašanje o smiselnosti
placevanja vstopnine v obstojeca zavarovana obmocja. Placilo vstopnine se najmanj
smiselno zdi anketiranim domacinom (75 %) in obiskovalcem (60 %) TNP-ja ter
obiskovalcem (65 %) in domacinom (60 %) KP Goricko.
Graf 10: Smiselnost placila vstopnine v zavarovano obmocje
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
pohodniki
TNP
obiskovalci
TNP
obiskovalci
KPLD
obiskovalci
KPG
domacini
TNP
domacini
KPLD
domacini
KPG
da ne
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Po drugi strani so tako domacini kot obiskovalci KP Logarska dolina, kjer se vstopnina z
avtomobilom v dolino placuje že leta, to možnost v vecini ocenili kot smiselno (skoraj 80 %
vprašanih). Opozoriti velja pa tudi na odgovore posebne skupine rekreativcev in sicer
pohodnikov, ki obcasno ali redno zahajajo na obmocje TNP, ki so ravno tako ocenili placilo
vstopnine v TNP kot smiselno.
Ti odgovori so zanimivi predvsem z vidika bodocih upravljavcev obstojecih in novih
zavarovanih obmocij. Pripravljenost placati je odvisna od številnih dejavnikov, primer KP
Logarska dolina pa kaže, da je naklonjenost temu ukrepu veliko vecja v primerih, kjer se v
praksi izkaže kot ucinkovit.
Preglednica 32: Primerna višina vstopnine v zavarovano obmocje
višina
vstopnine
pohodniki
TNP
obiskovalci
TNP
obiskovalci
KPLD
obiskovalci
KPG
domacini
TNP
domacini
KPLD
domacini
KPG
2 € 343 106 6 11 6 0 24
2 do 5 € 259 80 11 2 7 2 5
vec kot 5
€ 71 12 7 1 4 4 1
Skupaj 673 198 24 14 17 6 30
Vir: Terensko delo FF, 2007.
153
Med tistimi, ki so odgovorili, da se jim zdi smiselno placilo vstopnine v zavarovano
obmocje, smo povprašali še po višini te vstopnine. Ponudili smo tri možnosti višine placila
vstopnine, primerno višino pa so nato opredelili vprašani.
Graf 11: Ocena primernosti višine vstopnine v zavarovano obmocje
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
pohodniki
TNP
obiskovalci
TNP
obiskovalci
KPLD
obiskovalci
KPG
domacini
TNP
domacini
KPLD
domacini
KPG
2 € 2 do 5 € vec kot 5 €
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Odgovori o primernosti višine placane vstopnine kažejo dvoje; na velike regionalne razlike
v Sloveniji (odgovori anketiranih obiskovalcev in domacinov v KP Goricko kažejo na
gospodarsko šibkost SV Slovenije) in na pomen ustreznega upravljanja in nacrtovanja
(odgovori anketiranih v KP Logarska dolina). Nasploh med tistimi, ki se strinjajo z ukrepom
placevanja vstopnin v zavarovana obmocja prevladujejo tisti, ki ocenjujejo primerno višino
vstopnine do 2 € (izrazito v KP Goricko). Pomembnejši delež tistih, ki ocenjujejo vrednost
vstopnine nad 2 € je bil na obmocju TNP, izrazito najvišji delež odgovorov, da naj bi
vstopnina presegala 5 € pa smo evidentirali med anketiranimi v KP Logarska dolina.
6.2 Zaznavanje problemov v zavarovanih obmocjih
Pri ugotavljanju problemov na izbranih obmocjih zavarovanja smo z zaprtim vprašalnikom
med obiskovalci in domacini ugotavljali, kateri problemi so prisotni na posameznem
obmocju. Odgovore domacinov in obiskovalcev smo analizirali loceno. Isto vprašanje smo
vrednotili tudi za ugotavljanje obstoja potrebe po vrednotenju obmocja, kar smo že
predstavili v poglavju 4.5 (Ocena potrebe in možnosti…), kjer smo odgovore obravnavali
združene.
Zaznavanje oziroma interpretacija problemov dolocenega zavarovanega obmocja s strani
obiskovalcev je samo »videnje« razmer od zunaj in ni nujno, da ta mnenja odražajo
dejansko stanje. Po drugi strani so domacini praviloma bolj kriticni do razmer v domacem
okolju, vendar dejansko poznajo in živijo z lokalnimi, regionalnimi problemi. Zato je z
vidika upravljanja zavarovanih obmocij pa tudi uvajanja ustreznih ukrepov za spodbujanje
trajnostnega regionalnega razvoja potrebno prisluhniti predvsem domacinom, istocasno pa
kriticno oceniti razmere in mnenje javnosti upoštevati kot dodaten vir informacij.
Že na nivoju predstavljenih rezultatov se kažejo pomembne razlike med predstavljenimi
zavarovanimi obmocji, ki pa se še bolj izrazito odražajo, ce upoštevamo odgovore
domacinov.
154
Graf 12: Zaznavanje problemov med domacini TNP
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
izobrazba
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
nepovezanost prebivalstva
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Graf 13: Zaznavanje problemov med obiskovalci TNP
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
155
Graf 14: Zaznavanje problemov med domacini KP Goricko
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
izobrazba
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
nepovezanost prebivalstva
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Graf 15: Zaznavanje problemov med obiskovalci KP Goricko
0% 20% 40% 60% 80% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Najvecja problema, ki sta prisotna na vseh treh zavarovanih obmocjih, sta po mnenju
domacinov problema neurejene cestne infrastrukture in prenizki dohodki iz kmetijstva.
Domacini TNP-ja in KPG-ja so se enotno opredelili do problema staranja prebivalstva in
zarašcanja zemljišc.
Ce primerjamo podatke obmocij TNP in KP Goricko iz Popisa prebivalstva 2002, lahko
ugotovimo, da je problem staranja prebivalstva dejansko prisoten. Indeks staranja v TNPju
znaša 119, v KP Goricko pa celo 131. Za slednje obmocje je znacilno tudi obcutno
zmanjševanje števila prebivalstva (ena tretjina v obdobju 1961 do 2002). S tem je
povezan tudi problem pomanjkljive zdravstvene oskrbe (zlasti zaradi velike casovne
oddaljenosti od vecjih središc), saj so le-te najbolj potrebni starejši prebivalci
156
Graf 16: Zaznavanje problemov med domacini KP Logarska dolina
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
izobrazba
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
nepovezanost prebivalstva
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Graf 17: Zaznavanje problemov med obiskovalci KP Logarska dolina
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
poselitev
industrializacija
unicevanje narave
zanemarjanje kult. dedišcine
škoda divjadi
neurejena komunalna infrastruktura
neurejena cestna infrastruktura
okolju škodljive investicije
odseljevanje prebivalstva
staranje prebivalstva
zarašcanje
prevec obiskovalcev
oddaljenost od trgovine
ni problem velik problem srednje velik problem manjši problem
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Cestna infrastruktura je velik problem zlasti v obrobnih delih zavarovanih obmocij, kjer so
ali manjša naselja ali samotne kmetije in je dostop do njih otežen. Obcine na teh obmocjih
so financno šibke, zato v tem vidijo zgolj nepotreben strošek in posledicno ne vlagajo v ta
namen.
Domacini zaznavajo tudi problematiko zarašcanja kmetijskih zemljišc (TNP in KP Goricko)
in prenizkih dohodkov iz kmetijstva, ki je bilo na teh obmocjih nekdaj glavna gospodarska
dejavnost. Z industrializacijo so zacela obmocja nazadovati; kmetijstvo pa je tako postalo
zgolj ena od dopolnilnih dejavnosti. V današnjem casu si državne in lokalne institucije
prizadevajo za uveljavitev ekološkega kmetovanja, ki ohranja naravo in prispeva k
sonaravnemu razvoju obmocja.
V KP Goricko je dokaj velik delež domacinov, ki velik problem vidijo tudi v slabi izobrazbeni
strukturi. Temu pritrjujejo tudi podatki iz Popisa 2002, po katerih delež prebivalcev z
osnovno izobrazbo znaša kar 60 %. V TNP-ju je delež takšnih za petino manjši (Popis
prebivalstva…, 2002).
157
Še najbolj so s stanjem zadovoljni v KP Logarska dolina, saj kot izrazito problematicno
poleg nizkih dohodkov iz kmetijstva ocenjujejo samo še zdravstveno oskrbo in cestno
infrastrukturo, ki sta posledici odrocnosti in slabe cestne povezave po Zgornji Savinjski
dolini.
6.2.1 Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja
Odgovori na anketno vprašanje kažejo, da so s stanjem na podrocju turisticnega razvoja
najbolj zadovoljni domacini v KP Logarska dolina, najmanj pa v KP Goricko. KP Logarska
dolina je v primerjavi z ostalima parkoma majhno obmocje, kjer deluje dobro organizirana
lokalna skupnost, ki v okviru podjetja Logarska dolina d.o.o. uspešno skrbi za upravljanje
in razvoj parka. Domacini KP Logarska dolina se v vecji meri zavzemajo le za izboljšavo
dostopnosti in vecjo usposobljenost lokalnega prebivalstva, medtem ko so s stanjem na
drugih podrocjih dokaj zadovoljni.
Tudi v TNP-ju je po mnenju prebivalcev najvecji problem v slabi pripravljenosti in
usposobljenosti domacinov, pa tudi v urejenosti, dostopnosti in informiranosti
obiskovalcev. Izboljševanje prometne dostopnosti se domacinom v vseh treh obmocjih ne
zdi potrebno, tudi zaradi bojazni zaradi prevelikega števila obiskovalcev, ki bi se v parke
pripeljali z avtomobili. V nasprotnem primeru bi lahko obmocja izgubila svojo bistveno
privlacnost in vrednosti, kot sta mir in cisto okolje.
Opozoriti velja predvsem na potrebo po izboljšanju ustrezne usposobljenosti domacega
prebivalstva za vkljucevanje v turisticno ponudbo, hkrati pa so domacini sami zase ocenili
(na vseh treh izbranih zavarovanih obmocjih), da bi morali izboljšati lastno vkljucevanje v
celosten turisticni razvoj obmocja.
Odgovori domacinov Logarske doline kažejo na visoko stopnjo zadovoljstva z
obstojecim stanjem na tem obmocju, hkrati pa moramo pri tej skupini odgovorov
upoštevati njihovo majhno število.
Graf 18: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov
TNP-ja
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
izboljšave
delež (%)
ne
da
Vir: Terensko delo FF, 2007.
158
Graf 19: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov
KPLD-ja
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
izboljšave
delež (%)
ne
da
Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja
1. ohranjenost narave 7. kakovost prenocitvenih objektov
2. ohranjenost kulturne dedišcine 8. povecati prenocitvene zmogljivosti
3. urejenost obmocij 9. obseg in raznolikost turisticne ponudbe
4. informiranost 10. usposobljenost domacinov
5. dostopnost 11. pripravljenost domacinov
6. možnost dostopa z avtomobilom 12. ustanoviti društvo
Vir: Terensko delo FF, 2007.
S stanjem so najbolj nezadovoljni domacini na obmocju KP Goricko, saj so na podrocju
turisticnega razvoja navedli celo paleto potrebnih izboljšav. Razmere na podrocju
spodbujanja in razvoja razlicnih dejavnosti so na Gorickem dejansko slabše kot v ostalih
dveh parkih, saj gre za obmocje, ki še danes velja za prometno odmaknjeno in
gospodarsko enega najmanj razvitih predelov Slovenije, KPG Goricko pa je bil ustanovljen
šele leta 2003, zato je konkretnejše izboljšave pricakovati šele v prihodnjih letih.
Graf 20: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov KP
Goricko
0%
50%
100%
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
izboljšave
delež (%)
ne
da
Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja
1. ohranjenost narave 7. kakovost prenocitvenih objektov
2. ohranjenost kulturne dedišcine 8. povecati prenocitvene zmogljivosti
3. urejenost obmocij 9. obseg in raznolikost turisticne ponudbe
4. informiranost 10. usposobljenost domacinov
5. dostopnost 11. pripravljenost domacinov
6. možnost dostopa z avtomobilom 12. ustanoviti društvo
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Videnje stanja in potrebnih izboljšav s strani obiskovalcev se od mnenja domacinov precej
razlikuje saj velik delež obiskovalcev meni, da je potrebno izboljšati urejenost
zavarovanega obmocja in njegovo promocijo. Neurejenost oziroma odsotnost
obvešcevalnih tabel, informacijskih tock s promocijskim materialom, parkirnih prostorov in
pocivališc zmanjšuje verjetnost, da bodo obiskovalci obmocje ponovno obiskali. Najvecje
izboljšave na podrocju turisticne infrastrukture so po mnenju obiskovalcev potrebne v KP
159
Goricko, kjer je ta zadovoljiva le na Gradu, povsod drugje pa pomanjkljiva. Z urejenostjo
zavarovanega obmocja pa so najbolj zadovoljni obiskovalci KP Logarska dolina, kjer je po
njihovem mnenju dobro poskrbljeno za turisticno infrastrukturo in promocijo ter
interpretacijo znamenitosti ter potekajocih aktivnosti.
V zavarovanih obmocjih je vecji poudarek na obnovi in boljši informativni opremljenosti
obstojecih cest in ne izgradnji novih. Glede na to, da se obiskovalci zavarovanih obmocij
zanimajo predvsem za rekreacijo v naravi, je povsem razumljivo, da si jih vecina ne želi
dostopa z avtomobilom do naravnih in kulturnih znamenitosti. Izjemoma pa so nekateri
obiskovalci KP Goricko izrazili željo, da bi omogocili dostop do nekaterih tock le invalidom
in starejšim obiskovalcem.
Kakovost prenocitvenih objektov je v vseh treh zavarovanih obmocjih razlicna. Še najbolj
so s stanjem zadovoljni obiskovalci KP Logarska dolina. V TNP-ju so obiskovalci mnenja, da
je potrebno obnavljati in vzdrževati obstojece nastanitvene kapacitete in ne graditi novih,
ce to ni resnicno potrebno. Interes obiskovalcev po povecanju števila prenocitvenih
objektov pa se pojavlja v KP Goricko.
6.2.2 Vkljucenost prebivalstva v razvoj zavarovanih obmocij
Za nadaljnji razvoj vseh (za)varovanih obmocij, ki so bila vkljucena v raziskavo, je
izjemnega pomena vkljucenost domacinov. V izbranih zavarovanih obmocjih s tega vidika
izstopa KP Logarska dolina, za katerega lahko recemo, da je vzorcni primer dobre prakse
aktivnega vkljucevanja lokalnega prebivalstva v razvoj zavarovanega obmocja.
Število domacinov, ki so že vkljuceni v razvoj zavarovanega obmocja je najmanjše v KP
Goricko, kar je povezano predvsem z dejstvom, da je to eno najmlajših zavarovanih
obmocij v Sloveniji, kljub temu, pa bi bilo zlasti v tem primeru nujno potrebno aktivnejše
vkljucevanje domacinov že v casu ustanavljanja parka.
Graf 21: Vkljucenost domacinov v razvoj zavarovanega obmocja
0
20
40
60
80
100
TNP KPLD KPG
obmocje
delež (%)
da
ne
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Pomemben je tudi nacin vkljucevanja lokalnega prebivalstva, ki je lahko iz razvojnega
vidika aktiven (podjetniki ipd.) ali pa pasiven, kar pa še ne pomeni, da tudi tisti, ki se
odlocajo za “pasivno razvojno vlogo” nicesar ne doprinesejo k razvoju zavarovanega
obmocja, saj je bistveno bolj pomembno širše sprejemanje zavarovanja nekega obmocja
ter zavedanje o enkratnosti in hkrati ogroženosti naravnih in kulturnih vrednot, ki so
pogojevale zavarovanje.
160
Vecina vprašanih v izbranih (za)varovanih obmocjih se je pripravljena vkljucevati v
»razvojno zgodbo« pasivno (npr. z urejenostjo hiše, manjšo porabo umetnih gnojil
vkljucevanjem v razna društva).
Graf 22: Pripravljenost domacinov TNP-ja na sodelovanje pri razvoju obmocja
prihodnosti
0 20 40 60 80 100
sodelovanje pri upravljanju
sodelovanje v društvu
udeležba na sestankih društva
ponudba storitev
gostinske storive
prikaz tradicionalnih znanj
trženje lokalnih pridelkov in proizvodov
vodenje turisticnih skupin
ekološko kmetijstvo
z vecjo rabo OVE-jev
urejenost hiše
ne želim se vkljuciti
delež (%)
ne
da
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Graf 23: Pripravljenost domacinov KP Logarska dolina na sodelovanje pri
razvoju obmocja v prihodnosti
0 20 40 60 80 100
sodelovanje pri upravljanju
sodelovanje v društvu
udeležba na sestankih društva
ponudba storitev
gostinske storive
prikaz tradicionalnih znanj
trženje lokalnih pridelkov in proizvodov
vodenje turisticnih skupin
ekološko kmetijstvo
z vecjo rabo OVE-jev
urejenost hiše
ne želim se vkljuciti
delež (%)
ne
da
Vir: Terensko delo FF, 2007.
161
Graf 24: Pripravljenost domacinov KP Goricko na sodelovanje pri razvoju
obmocja v prihodnosti
0 20 40 60 80 100
sodelovanje pri upravljanju
sodelovanje v društvu
udeležba na sestankih društva
ponudba storitev
gostinske storive
prikaz tradicionalnih znanj
trženje lokalnih pridelkov in proizvodov
vodenje turisticnih skupin
ekološko kmetijstvo
z vecjo rabo OVE-jev
urejenost hiše
ne želim se vkljuciti
delež (%)
ne
da
Vir: Terensko delo FF, 2007.
Na izbranih vzorcnih obmocjih smo na podlagi opredeljenih razvojnih potencialov in mnenj
domacinov ter obiskovalcev lahko opredelili njihove glavne razvojne možnosti. Notranjskokraška
regija ni primerljiva s predhodno predstavljenimi (za)varovanimi obmocji in zahteva
specificen pristop pri ugotavljanju stanja okoljskih, socialnih, ekonomskih in cloveških
potencialov.
162
7 Pokrajinska tipologija (za)varovanih obmocij Slovenije
Ce želimo ustrezno razvojno aktivirati zavarovana obmocja, moramo upoštevati tudi
pokrajinsko pestrost Slovenije, ki pa se ne odraža le v biostski raznovrstnosti ter številnih
(in raznovrstnih) zavarovanih naravnih vrednotah, ampak tudi v drugih pokrajinskih in
družbenih znacilnostih, ki so povsem neodvisna od oblike varovanja.
7.1 Pokrajinskoekološke enote (PEE) – izhodišce za tipologijo
Za potrebe priprave pregledne tipologije zavarovanih obmocij in obmocij omrežja Natura
2000 smo izhajali iz pokrajinskoekološke regionalizacije (Natek, 2002), kjer na
makroregionalnem nivoju Slovenijo delimo na pet glavnih pokrajinskoekoloških enot;
Alpsko, Predalpsko, Panonsko, Dinarskokraško in Sredozemsko Slovenijo. Za samo
tipologijo bi lahko uporabili tudi katerokoli drugo sorodno regionalizacijo Slovenije, kar pa
ne bi bistveno vplivalo na koncne rezultate.
Pokrajinskoekološka clenitev Slovenije temelji predvsem na kljucnih naravnih
pokrajinotvornih dejavnikih in se je kot tako pokazala primerna za grobo pokrajinsko
tipologijo obstojecih varovanih obmocij v Sloveniji, na njenih osnovah pa smo že proucevali
ranljivost okolja v številnih Slovenskih obcinah.
Slika 17: Pokrajinskoekološke enote v Sloveniji
V geografsko in ekološko zelo pestri Sloveniji so pokrajinskoekološke enote izraziti spleti,
pokrajinski mozaiki zelo razlicnih ekotopov, ki pa so znotraj enot razporejeni po
razmeroma dobro prepoznavnih zakonitostih. Za to clenitev je znacilno tudi, da so v
163
ospredju predvsem tisti elementi, ki imajo vecji vpliv na živi svet in s tem na clovekovo
delovanje in rabo prostora (in prav zato smo pri izboru regionalizacije uporabili prav to).
7.2 Vrednotenje izbranih kazalcev za zavarovana obmocja po PEE
Za krajši pregled smo opravili analizo izbranih kazalcev za posamezne pokrajinskoekološke
enote, s katerimi smo želeli izpostaviti predvsem nekatere vidike heterogenosti in s tem
poudariti potrebo po razlicnih pristopih pri vrednotenju, predvsem pa pri pripravljanju
razvojnih in upravljavskih nacrtov, ki morajo nujno vkljucevati specificne pokrajinske
znacilnosti posameznih obmocij.
Vseh pet znacilnih pokrajinskih enot se med seboj razlikuje po velikosti, po številu
prebivalstva (in zato gostoti poselitve), po rabi tal (kar odraža delež gozda) in seveda še
številnih drugih kazalcih.
Najmanjši in pokrajinsko najbolj specifiicni sta Alpska in Sredozemska Slovenija, ki po
površini zavzemata prva nekaj vec kot 10 %, druga pa nekaj manj kot 10 % slovenskega
ozemlja. Naravne znacilnosti enot se posredno odražajo npr. v gostoti poselitve. Tako je
najredkeje poseljena Alpska Slovenija (le 22 preb/km2, Dinarskokraška Slovenija ima
gostoto poselitve le za spoznanje vecje, dobrih 34 preb/km2, medtem ko so preostale tri
enote glede na slovensko povprecje (99 preb/km2) nadpovprecno poseljene. Najvecja
gostota poselitve, 144 preb/km2, je v Predalpski Sloveniji. Drug pomemben kriterij, ki je
ozko povezan z zavarovanimi obmocji, je delež gozda. Alpska in Dinarskokraška Slovenija
sta izrazito gozdnati, saj se površine gozda približajo 75 % celotne njune površine. Izrazito
manj gozdnata je le Panonska Slovenija, ki se z 38 % uvršca globoko pod slovensko
povprecje (60 % gozda).
Bodoce nacrtovanje upravljanja zavarovanih obmocij bi moralo v dolocenem obsegu
izhajati iz znacilnosti, naravnih pa tudi družbenih potez pokrajinskih enot Slovenije. Prav
spodbujanje sonaravnega razvoja zavarovanih obmocij je tesno povezano z naravnimi
možnostmi in danostmi, pa tudi omejitvami, ki jih mora vsak upravljavec in nacrtovalec
predvideti in upoštevati.
Že samo nekateri kazalci po pokrajinskih obmocjih in zavarovanih obmocjih znotraj njih
kažejo na tolikšne razlike med zavarovanimi obmocji, da je jasno izražena potreba po
razlicnih pristopih pri njihovem upravljanju in razvoju. Velike pokrajinske in družbene
razlike pa tudi nekatere skupne znacilnosti lahko strnemo v sledecih tockah;
· Delež zavarovanih obmocij je v Alpski Sloveniji najvecji, 914 km2, kar predstavlja
38,9 % površine. Tudi delež obmocij Natura 2000 je najvišji, saj je kar 67,8 % Alpske
Slovenije uvršceno v obmocja Natura 2000. Znotraj zavarovanih obmocij živi 2400
preb. (4,6 % vseh prebivalcev te enote), gostota poselitve zavarovanih obmocij (gre
predvsem za obmocje TNP) pa je izjemno nizka, le 2,6 preb/km2. Alpska Slovenija
obsega visokogorski svet, za to obmocje je predvsem znacilen velik delež strmega
sveta, izrazita višinska pasovitost, prevladujoce so prepustne karbonatne kamnine
(posledicno kraška hidrografija). Gozdovi segajo do n.v. 1700 m, više pa je izjemno
obcutljiv visokogorski svet. Velik delež zavarovanega obmocja gre tu predvsem na
racun TNP, z ustanovitvijo Regijskega parka kamniško-Savinjske Alpe v letu 2009 pa se
bo ta delež še pomembno povecal. Glede na obsežna obmocja Nature 2000, izjemno
nizko gostoto poselitve in specificne naravne razmere je seveda usmeritev v varovanje
edina primerna in smotrna; manjka samo še dorecen koncept upravljanja in razvoja
tega, v vecjem delu na clovekove dejavnosti zelo obcutljivega obmocja.
164
Preglednica 33: Izbrani kazalci po tipih pokrajin Slovenije v povezavi z zavarovanimi obmocji (ZO)
Pokrajinskoekološke
makroenote
površina km2
% površine
SLO
št naselij
(2002)
št pred (2002)
gostota poselitve
(2002)
površina gozda
km2
% gozda
Alpska Slovenija 2.350,49 km2 11,59% 155 52.255 22,23 št preb/ km2 1.725,10 km2 73,39%
Predalpska Slovenija 5.812,64 km2 28,67% 1761 838.829 144,31 št preb/ km2 3.746,82 km2 64,46%
Panonska Slovenija 5.795,82 km2 28,59% 2356 735.531 126,91 št preb/ km2 2.238,78 km2 38,63%
Dinarskokraška Slovenija 4.533,92 km2 22,36% 1201 156.294 34,47 št preb/ km2 3.379,04 km2 74,53%
Sredozemska Slovenija 1.780,15 km2 8,78% 522 188.323 105,79 št preb/ km2 1.041,29 km2 58,49%
Slovenija 20.273,01 km2 100,00% 5995 1.971.232 97,23 št preb/ km2 12.131,04 km2 59,84%
Pokrajinskoekološke
makroenote
površina ZO
(km2)
% povrsine
ZO
št preb
znotraj ZO
(2002)
gostota poselitve
znotraj ZO (2002)
% preb
znotraj ZO
površina
gozda znotraj
ZO km2
% gozda
znotraj ZO
povrsina
obmocij Natura
2000 v km2
% obmocij
Natura 2000
Alpska Slovenija 914,24 km2 38,90% 2.401 2,63 št preb/ km2 4,59% 565,42 km2 61,85% 1.592,93 km2 67,77%
Predalpska Slovenija 285,13 km2 4,91% 5.972 20,94 št preb/ km2 0,71% 112,05 km2 39,30% 1.140,91 km2 19,63%
Panonska Slovenija 811,00 km2 13,99% 41.693 51,41 št preb/ km2 5,67% 293,89 km2 36,24% 1.502,14 km2 25,92%
Dinarskokraška Slovenija 366,21 km2 8,08% 1.022 2,79 št preb/ km2 0,65% 154,92 km2 42,30% 2.605,96 km2 57,48%
Sredozemska Slovenija 47,87 km2 2,69% 812 16,96 št preb/ km2 0,43% 19,43 km2 40,59% 880,08 km2 49,44%
Slovenija 2.424,45 km2 11,96% 51.900 21,41 št preb/ km2 2,63% 1.145,71 km2 47,26% 7.722,02 km2 38,09%*
Vir: Popis prebivalstva, SURS, 2002, Raba tal, MKGP, 2005, MOP interaktivni atlas
*Nekateri izracuni se zaradi neusklajenosti podatkovnih baz malenkostno razhajajo.
165
· Predalpska Slovenija je prav z vidika varovanja v zelo specificnem položaju; Gre za
hribovito obmocje z izrazito razpršeno poselitvijo, na drugi strani pa se v vmesnih
kotlinah in dolinah koncentrira poselitev (Ljubljanska …), hkrati gre za obmocje, kjer
potekajo kljucni prometni koridorji ter za obmocja najintenzivnejšega gospodarskega
razvoja (v veliki meri vezanega na mesta in prometno infrastrukturo). Razclenjeno
hribovje, velika litološka pestrost ustvarja tudi veliko pokrajinsko in ekotopsko
pestrost. Ta najgosteje poseljena pokrajinskoekološka enota (144 preb/km2) pa ima le
slabih 5 % površin zavarovanih obmocij (285 km2) ter manj kot 20 % površin
opredeljenih kot obmocja Nature 2000. Zaradi koncentracije poselitve, gospodarstva in
v veliki meri tudi kmetijstva in prometa so takšne vrednosti pricakovane, hkrati pa
dejanska naravna pestrost kaže na drugacne možnosti rabe tega prostora. Predvsem
velja ustrezno varovati in usmerjati razvoj v že obstojecih zavarovanih obmocjih, ki so
v tej enoti še toliko dragocenejša, zaradi vecjih mestnih središc pa tudi pod vecjim
pritiskom obiskovalcev.
· Za Panonsko Slovenijo je znacilno menjavanje ravninskega sveta z vmesnim
gricevjem, hkrati pa je razmeroma gosto poseljena. Delež gozda je majhen, 36 %,
znacilna in prevladujoca pa je kmetijska raba, ki pa se marsikje bodisi opušca ali pa
intenzificira do te mere, da že lahko govorimo o pomembnih degradacijskih procesih.
Zaradi dveh vecjih zavarovanih obmocjih je delež zavarovanih obmocij nasploh visok
(14 %), tudi poselitev znotraj njih je glede na druga zavarovana obmocja v Sloveniji
visoka, preko 50 preb/km2. Prav specifika zavarovanih obmocij v Panonski Sloveniji
(zavarovana obmocja so v tesni povezanosti z njihovim prebivalstvom) opozarja na
heterogenost med njimi in zato povsem razlicne zahteve pri usmerjanju njihovega
razvoja.
· Dinarskokraška Slovenija je pretežno gozdnata pokrajina (74,5 %) kraških hribovij
in visokih planot, med katerimi ležijo kraška podolja s kraškimi polji. Zaradi
prevladujocih karbonatnih kamnin, velikega deleža gozda idr. se kulturna pokrajina
pojavlja le v otokih, poselitev je redka (34 preb/km2) ter skoncentrirana v podoljih in
na robovih kraških polij. Zavarovana obmocja predstavljajo 8 % površine, medtem ko
obmocja Nature 2000 kar 57,5 % celotnega površja. Potenciali za ustanavljanje
zavarovanih obmocij so veliki, ostaja pa odprto vprašanje njihovega razvojnega
aktiviranja.
· Sredozemska Slovenija je pokrajina menjavanja kraških in nekraških pokrajin s
specificnimi klimatskimi razmerami. Predvsem za obalno zaledje je znacilno hitro
propadanje kulturne pokrajine in širjenje procesov zarašcanja. Kljub dejstvu, da je
skoraj polovico celotne pokrajinske enote opredeljeno kot obmocja Natura 2000, je
dejansko zavarovane le 2,7 % površine. Dve zavarovani obmocji segata tudi v morje.
V zakljucku velja poudariti, da je najvecji razkorak med obsegom obmocij Natura 2000 in
obstojecimi že zavarovanimi obmocji v Sredozemski Sloveniji (polovica obmocja uvršcena
med obmocja Natura 2000, zavarovanih pa je le 2,7 % površine) in Dinarskokraški
Sloveniji (delež obmocij Natura 2000 je skoraj 60 %, zavarovanih pa 8 % površine enote).
Kljub izjemni biotski pestrosti in že opredeljenim obmocjem Natura 2000 se v teh enotah ni
uveljavil sistem zavarovanja (ceprav smo bili v preteklih letih price številnim
prizadevanjem) in bi v prihodnje veljalo vecje napore vložiti prav v njihovo realizacijo.
Interes bi morala pokazati predvsem država, saj gre za visoko vredna naravna obmocja.
Na drugi strani izstopa po visokem deležu že zavarovanih obmocij Panonska Slovenija, kjer
kljub razmeroma skromnemu obsegu obmocij Natura 2000 (26 %) zavarovana obmocja
predstavljajo kar 14 % enote.
Pripravili smo še preglednico zavarovanih obmocij po pokrajinskoekoloških enotah.
Upoštevali smo le obstojeca širša zavarovana obmocja ter naravne rezervate, medtem ko
smo obmocja naravnih spomenikov v tej fazi namenoma izpustili.
166
Kljub najmanjšemu številu zavarovanih obmocij prav Alpska Slovenija izstopa po deležu
zavarovanih obmocij, h kateremu najvec prispeva TNP. Izpostaviti velja še tri krajinske
parke v vzhodnem delu enote, med katerimi po svojem aktivnem delovanju izstopa KP
Logarska dolina. Obmocja naravnih rezervatov so v vecji meri že vkljucena tudi v TNP.
Znotraj Dinarskokraške Slovenije je najbolj aktivno in v razvoj usmerjeno zavarovano
obmocje Notranjski regijski park, medtem ko so ostala zavarovana obmocja (krajinski
parki) in naravni rezervati neprepoznana kot kvalitetna obmocja in obmocja razvoja.
Po velikem številu krajinskih parkov se odlikuje Panonska Slovenija. Ta vrsta zavarovanja
obmocij je za to regijo najprimernejša, glede na to, da je tu bistvena predvsem kulturna
dedišcina in ohranjanje kulturne pokrajine.
Preglednica 34: Obstojeca zavarovana obmocja Slovenije po posameznih
pokrajinskoekoloških enotah (2008)
Pokrajinskoekološka
enota
status
zavarovanega
obmocja Zavarovano obmocje
Alpska narodni park Triglavski narodni park
Alpska krajinski park Gorska skupina Martuljek
Alpska krajinski park Logarska dolina
Alpska krajinski park Robanov kot
Alpska krajinski park Topla
Alpska naravni rezervat Dolina Triglavskih jezer
Alpska naravni rezervat Greben Smrekovec-Komen
Alpska naravni rezervat Log pod Mangartom: sestoj crnega bora
Alpska naravni rezervat Mala Pišenca pri Kranjski gori
Alpska naravni rezervat Melišce pod Planjavo
Alpska naravni rezervat Morež: južna pobocja
Alpska naravni rezervat Trenta: Kukla
Alpska naravni rezervat Za blatom
Alpska naravni rezervat Zelenci
Dinarskokraska krajinski park Južni in zahodni obronki Nanosa
Dinarskokraska krajinski park Južni obronki Trnovskega gozda
Dinarskokraska krajinski park Krajinski park Kolpa*
Dinarskokraska krajinski park Mašun
Dinarskokraska krajinski park
Nanos - južna in zahodna pobocja z vrhovi Pleše, Grmade in
Ture
Dinarskokraska krajinski park
Planina-obmocje, Planinsko polje, Planinska jama, Markova
jama v Nartu, Škratovka, Izviri v Malnih, Unška koliševka
Dinarskokraska krajinski park Rakova kotlina pri Rakeku (Rakov Škocjan)
Dinarskokraska krajinski park Zgornja Idrijca
Dinarskokraska naravni rezervat
Golaki in Smrekova draga - botanicna lokaliteta, mrazišce in
gozdni rezervat
Dinarskokraska naravni rezervat Naravni rezervat Bukov vrh
Dinarskokraska naravni rezervat Notranjski Snežnik
Dinarskokraska naravni rezervat Potok Bicje in mocvirski biotopi
Dinarskokraska naravni rezervat Pragozd Pecke
Dinarskokraska naravni rezervat visoko barje Jezerc pri Ostrem vrhu
Dinarskokraska regijski park Notranjski regijski park
Panonska krajinski park Boc, Plešivec
Panonska krajinski park Krajinski park Boc-Donacka gora
Panonska krajinski park Krajinski park Drava
Panonska krajinski park Krajinski park Goricko
Panonska krajinski park Krajinski park Jareninski dol
Panonska krajinski park Krajinski park Jeruzalemsko - Ormoške gorice
Panonska krajinski park Krajinski park Kamenšcak - Hrastovec
Panonska krajinski park Krajinski park Kolpa
Panonska krajinski park Krajinski park Lahinja
Panonska krajinski park Krajinski park ljutomerski ribniki in jeruzalemske gorice
Panonska krajinski park Krajinski park Mariborsko jezero
Panonska krajinski park Krajinski park Negova in Negovsko jezero
Panonska krajinski park Krajinski park Ponikovski kras
Panonska krajinski park Krajinski park Racki ribniki - Požeg
Panonska krajinski park Krajinski park Štatenberg
167
Panonska krajinski park Krajinski park Šturmovec
Panonska krajinski park Krajinski park Žabljek
Panonska krajinski park Okolja spomenikov NOV
Panonska naravni rezervat Gozdni rezervat Cigonca
Panonska naravni rezervat Hrastov gozd v Krakovem pri Kostanjevici
Panonska naravni rezervat Koracica
Panonska naravni rezervat Leneš, obmocje osamelega krasa - geomorfološki rezervat
Panonska naravni rezervat Meljski hrib
Panonska naravni rezervat Naravni in gozdni rezervat Zlatolicje
Panonska naravni rezervat Naravni rezervat Lahinjske luge
Panonska naravni rezervat Naravni rezervat Nerajske luge
Panonska naravni rezervat Naravni rezervat Ribniki Podvinci
Panonska naravni rezervat Naravni rezervat Struga
Panonska naravni rezervat Pragozd Gorjanci
Panonska naravni rezervat Pragozd Ravna gora
Panonska naravni rezervat Pragozdni rezervat na Donacki gori (Rogaški) in Reseniku
Panonska naravni rezervat Rastišce rumenega sleca
Panonska naravni rezervat Rezervat Ormoško jezero
Panonska naravni rezervat Ribnik Vrbje z zaledjem
Panonska regijski park Kozjanski park
Panonska
strogi naravni
rezervat Hrastova loza
Predalpska krajinski park Boc, Plešivec
Predalpska krajinski park Golte
Predalpska krajinski park Krajinski park Boc-Donacka gora*
Predalpska krajinski park Krajinski park Kum*
Predalpska krajinski park Krajinski park Mariborsko jezero
Predalpska krajinski park Krajinski park Mrzlica
Predalpska krajinski park Polhograjski Dolomiti
Predalpska krajinski park Spominski park revolucionarnih tradicij obcine Domžale
Predalpska krajinski park Spominski park Udin boršt
Predalpska krajinski park Tivoli,Rožnik in Šišenski hrib
Predalpska krajinski park Zajcja dobrava
Predalpska krajinski park Zgornja Idrijca
Predalpska naravni rezervat Barski gozd na Ljubljanskem barju
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat Boc
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat Crno jezero na Pohorju
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat Gradišce
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat greben Rogle (gozdovi in travišca)
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat Pohorski bataljon
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat Škrabarca
Predalpska naravni rezervat Gozdni rezervat v soteski Kolarnici
Predalpska naravni rezervat Gozdni, delno pragozdni rezervat Boc - Plešivec
Predalpska naravni rezervat Greben Smrekovec-Komen
Predalpska naravni rezervat Mali plac
Predalpska naravni rezervat Mali Rožnik
Predalpska naravni rezervat Mostec
Predalpska naravni rezervat Pragozdni rezervat Šumik
Predalpska naravni rezervat
Šodergraben, soteska s slapom in jamami - geomorfološki
rezervat
Predalpska naravni rezervat Štatenberško borovje, gozd in šotno barje, gozdni rezervat
Predalpska narodni park Triglavski narodni park*
Predalpska regijski park Kozjanski park*
Sredozemska krajinski park
Beka - soteska Glinšcice z dolino Griža, ponornimi jamami in
arheološkimi lokalitetami Lorencom in grad nad Botacem
Sredozemska krajinski park Južni in zahodni obronki Nanosa*
Sredozemska krajinski park Južni obronki Trnovskega gozda*
Sredozemska krajinski park Krajinski park Strunjan
Sredozemska krajinski park
Nanos - južna in zahodna pobocja z vrhovi Pleše, Grmade in
Ture*
Sredozemska krajinski park Secoveljske soline
Sredozemska krajinski park Štanjel
Sredozemska naravni rezervat Naravni rezervat Strunjan
Sredozemska naravni rezervat Orlek - Orleška draga
Sredozemska naravni rezervat Škocjanski zatok
Sredozemska regijski park Regijski park Škocjanske jame*
*oznacena zavarovana obmocja v to pokrajinskoekološko enoto sodijo le v manjšem obsegu
168
Kratek sistematicni pregled zavarovanih obmocij kaže, da v Sloveniji, kot oblika širših
obmocij zavarovanja prevladuje kategorija »krajinski park«, kar kaže na izrazito prisotnost
cloveka v vseh pokrajinskoekoloških enotah Slovenije. Hkrati pa kaže tudi na to, da se
zavedamo pomembnosti ohranjanja kulturne pokrajine (in posledicno kulturne dedišcine v
najširšem smislu), saj nenazadnje le ta odraža clovekovo prilagoditev naravnim razmeram.
Obmocja, kjer je prioritetno zavarovana naravna dedišcina so znacilna za manj poseljena
obmocja, ki so kot taka lahko ohranjala naravno stanje. Prav ta obmocja pa so v zadnjem
casu vedno bolj razvojno zanimiva (zlasti za razlicne oblike turizma in rekreacije), zato je
zanje toliko bolj pomembno, da so vzpostavljeni detajlni upravljavski nacrti, ki bodo
prioritetno predvidevali varovanje in šele sekundarno tudi razvojno funkcijo tovrstnih
obmocij.
169
8 Sklepi in izhodišca za nadaljnje delo
Glavni namen naše raziskave je opredeliti in ovrednotiti trajnostni razvoj (za)varovanih
obmocij ob njegovem hkratnem prilagajanju tako varovanju narave kot tudi varovanju
okolja.
Zavarovana in varovana obmocja združujejo vse temeljne vrednote prostora: okoljske,
ekonomske, kulturne oz. družbene. Njihova izjemnost, tipicnost in v nekaterih primerih
tudi ogroženost so botrovale k temu, da so bila dolocena obmocja oziroma posamezne
naravne ali kulturne prvine tudi zavarovane ali opredeljene kot posebna varstvena
obmocja.
V ozadju pa je ostal pomen (za)varovanih obmocij z vidika njihovega prispevanja h
kvaliteti bivalnega okolja za (lokalno) prebivalstvo in varovanja okolja nasploh.
Dejansko gre za posebej dragocena, vredna obmocja, ki imajo poleg nacelne vrednosti tudi
pomemben ekonomski, okoljski in družbeni potencial, kar je kljucnega pomena za
trajnosten razvoj tako regije kot celotne države.
Razmere v slovenskem prostoru kažejo precej drugacno sliko: v praksi se varovanje locuje
od razvoja in (za)varovanje v Sloveniji predstavlja razvojno oviro, ki jo kot tako najbolj in
najprej obcutijo že na lokalnem, obcinskem nivoju. Od tod izvirajo številna nesoglasja,
nasprotovanja in neuspešni poskusi razvojnega aktiviranja obmocij varovanja, saj so pojmi
kot so razvoj, regionalni razvoj, prostorski razvoj ipd. pri nas interpretirani izrazito
kvantitativno. Kvalitetno okolje/prostor, trajnostni prostorski razvoj, izjemna kulturna
pokrajina v Sloveniji žal niso prepoznani kot vrednota. Ozko razmišljanje o prostoru,
njegovih vrednotah in vrednostih, je pogosto prisotno na vseh nivojih; pri pobudnikih in
nosilcih idej, pripravljavcih prostorskih aktov, nosilcih urejanja prostora in prostorskih
sprememb, prostorskih nacrtovalcih, investitorjih in nenazadnje tudi prebivalcih, ki
sooblikujemo podobo pokrajine.
Trajnostno gospodarjenje in nacrtovanje regionalnega razvoja v varovanih obmocjih mora
izhajati iz kljucnega strateškega cilja, torej ohranjanja naravne dedišcine, pokrajinske in
biotske pestrosti. Ker zajemajo varovana obmocja v Sloveniji obsežne površine pa je
predvsem z vidika ohranjanja sicer že ogroženega razmerja med gozdno, kmetijsko in
urbano rabo potrebno aktivirati regionalne vire ter tudi na ta nacin omogociti ohranjanje
kulturne pokrajine in poseljenosti v varovanih obmocjih. S pomocjo sonaravno
zasnovanega aktiviranja endogenih razvojnih potencialov, lokalnih razvojnih virov naj bi bil
opravljen zahteven prehod od pasivnega k aktivnemu varovanju okolja in narave, prehod k
sonaravnemu regionalnemu razvoju varovanih obmocij razlicnih varovalnih režimov.
Sonaravno aktiviranje in povecevanje vecplastnega razvojnega potenciala (kapitala)
varovanih obmocjih je po našem mnenju kljucni prakticni regionalni vzvod za doseganje
varovalno-razvojnih ciljev, pri katerem je zelo pomembna tudi podpora države z razlicnimi
razvojnimi instrumenti ter ukrepi.
8.1 Razvojno aktiviranje zavarovanih obmocij
V dosedanjem splošnem razvoju so bile v ospredju vedno tiste vrste kapitalov, ki so imele
povsem neposredno uporabno vrednost kot npr. surovine (rude, les), v veliki meri prezrte
pa so bile vrste kapitalov s posredno uporabno vrednostjo in pa t.im. kapitali z vrednostjo
neuporabe, ki pa so tipicna za obmocja (za)varovanja. V to skupino sodi doslej zelo
skromno uporabljen okoljski kapital z razvojno neaktiviranimi naravnimi viri in
ekosistemskimi storitvami. O družbeni vrednosti biotske raznovrstnosti kot enega kljucnih
kapitalov obmocij varovanja do sedaj predvsem na konkretnih zavarovanih obmocjih nismo
razmišljali in še manj izvajali ustrezne študije, sistematicno pa sta to vsebino iz ekonomske
perspektive predstavili Hladova in Slabe Erkerjeva (2004). Izhodišce njunega prispevka je,
170
da je prav biotska raznovrstnost najpomembnejše naravno bogastvo zavarovanih obmocij
in tudi eno najpomembnejših v Sloveniji ter da predstavlja ekonomsko razvojno priložnost,
ki pa je bila do sedaj povsem prezrta. Kljub dejstvu, da je bila že v Strategiji
gospodarskega razvoja Slovenije (2001) poudarjena potreba po razumevanju okolja kot
razvojnega dejavnika, pa je pojmovanje zavarovanih obmocij kot razvojnih obmocij pri nas
tuje in v praksi navadno prihaja do strogega locevanja varstva oz. varovanja od razvoja.
Med obstojecimi obmocji varovanja se kot prednosti na okoljskem, socialnem in
ekonomskem polju najpogosteje izpostavljajo naslednji potenciali: okoljski potenciali
(biotska raznovrstnost, prostor – pokrajina, ekosistemske storitve), socialni potenciali
(socialna vkljucenost, zdravje, izobrazba) in ekonomski potenciali (zaposlitev in
dohodek, priložnosti za podjetništvo).
Prednosti posameznih (za)varovanih obmocij se med seboj razlikujejo in so predvsem
odvisne od: osnovnih virov, narave lokalne/regionalne ekonomije, vodilnih struktur in
stopnje angažiranosti ter vkljucenosti posameznikov.
Gledano z vidika razvoja je kljucnega pomena prepoznavanje številnih in heterogenih
vrednosti obmocij varovanja, ki predstavljajo potencial posameznega obmocja. V
kakšnem obsegu in na kakšen nacin pa bodo vsi potenciali uporabljeni, pa je seveda
odvisno od razlicnih družbenih dejavnikov. Pomembno je tudi, da pri nacrtovanju razvoja
lahko z ekonomskega vidika argumentirano prikažemo vse potenciale in s tem utemeljimo
trditev, da zavarovanje ne bi smelo biti ovira za razvoj (Slabe Erker, 2005).
Varovana obmocja so torej prednostna obmocja ohranjanja narave, vendar zato niso t.im.
negospodarska, neekonomska obmocja. Obravnavati jih je potrebno kot obmocja
prednostnega varovanja in hkrati kot specificna, naravovarstveno in okoljevarstveno
obcutljiva, ekosistemsko izjemno pomembna razvojna obmocja. Sistem varstva narave se
naj bi po predlogu Grošljeve (2008) okrepil z vkljucitvijo »zmerno antropocentricnega«
pristopa na podrocju nujnega pospešenega ustanavljanja naravnih parkov (pri vrednotenju
in ohranjanju naravnih znamenitostih in kulturni pokrajini) na racun prevec enostranskega
ekocentricnega pristopa. Obmocja Natura 2000 ne morejo nadomestiti celostnega
ohranjanja narave, saj nekateri posegi niso problematicni z vidika biotske
raznovrstnosti, temvec z vidika ogrožanja naravnih vrednot in kulturne pokrajine.
Tudi ostala evropska zavarovana obmocja oznacuje kompromisno uravnovešanje razvojne
komponente z naravovarstvenimi cilji, ki so seveda prednostna vsebina vsakega naravnega
parka. Po mnenju Berginca (2005) so v Sloveniji med gospodarskimi panogami praviloma
najvecje koristi zaradi ustanovitve parka v kmetijstvu in turizmu (ekoturizem, drobna
turisticna ponudba). Naravi in okolju neprijazne ali celo destruktivne oblike turizma in
rekreacije nimajo mesta v varovalnih obmocjih (Plut, 2006). Kljucno je naravovarstveno
vrednotenje prostora, v primerih, da cilji in nameni zavarovanega obmocja dopušcajo
turisticno in rekreacijsko dejavnost, posebno je treba preveriti možnosti za ekoturizem in
rekreacijo v razmerju do posebno vrednih delov narave (Šolar, 2007).
Ker so varovana obmocja nastala izkljucno zaradi izjemnih naravnih vrednot in velike
biotske raznovrstnosti, so med endogenimi razvojnimi viri najbolj dragoceni naravni viri,
zlasti zaradi izjemne in nenadomestljive ekosistemske vloge. Odkrivanje in
ovrednotenje ekosistemskih funkcij varovanih obmocij, njihovega pomena za dvig
blagostanja prebivalcev in hkratnega trajnega delovanje vseh naravnih procesov in
ohranjanja biološke integritete je pomembna varovalna in razvojna naloga.
Zaradi velikega deleža zavarovanih obmocij, njihove bogate pokrajinske in biotske
pestrosti je raba te razvojne priložnosti ena izmed prednostnih strateških razvojnih nalog
države in lokalnih skupnosti. Gospodarski razvoj v zavarovanih obmocjih se sicer ne sme
osredotocati zgolj na denar in zaposlenost, vendar ju hkrati ne sme zanemariti. Potrebno
bo doseci, da bodo imeli prebivalci in izvajalci naravovarstvenih dejavnosti na zavarovanih
obmocjih enake ali celo boljše razvojne možnosti, saj razpolagajo z najdragocenejšimi
okoljskimi viri države. V nasprotnem primeru lahko pricakujemo, da se bodo nadaljevali
171
negativni pretekli trendi razvojnega zaostajanja, izseljevanja prebivalcev in zarašcanja
kulturne pokrajine.
V pretežno gozdnati Sloveniji pomeni nadaljnje zmanjševanje kmetijskih ekosistemov
hkrati tudi zmanjševanje njene ekosistemske in pokrajinske pestrosti. Tretja možnost
regionalnega razvoja in ohranjanja ali povecanja materialnega blagostanja prebivalcev
zavarovanih obmocij pa se odpira intenzivna, nesonaravna raba okoljskih in drugih
kapitalov zavarovanih obmocij, ki bi sicer morda kratkorocno povecala dohodke, že
srednjerocno izcrpala in degradirala endogene okoljske razvojne potenciale.
Razvojno aktiviranje dejavnosti v (za)varovanih obmocjih je odvisno od namenov in
ciljev varovanja. Ce pa želimo istocasno obravnavati varovanje in razvoj, lahko zelo
poenostavljeno govorimo o štirih skupinah zavarovanih obmocij in sicer tistih, kjer je
zaradi strogega varovanja povsem onemogocen razvoj, z izjemo raziskovanja in v
omejenem obsegu tudi izobraževanja. Druga skupina so obmocja, kjer so razvojni in
varovalni cilji med seboj v ravnovesju, tretja skupina so obmocja, ki so prednostno
varovalno naravnana in je razvoj preostalih dejavnosti možen le v omejenem obsegu ter
cetrta, razvoju najbolj odprta obmocja, ki so prednostno razvojno naravnana. Premalo je
poudarjen doprinos (za)varovanih obmocij k širšemu varovanju okolja in s tem njihov
prispevek k dvigovanju kvalitete življenja prebivalstva ne le v (za)varovanih obmocjih,
ampak tudi širše.
1. Obmocja varovanja, kjer varovanje izkljucuje razvoj
2. Ravnovesje: varovanje enako pomembno kot razvoj.
3. Varovalno naravnano obmocje varovanja: varovanje v prednosti pred razvojem
Strogi naravni rezervat (kategorija IUCN I)
Regijski in krajinski parki (kategorija IUCN V)
172
4. Razvojno naravnano obmocje varovanja: razvoj v prednosti, ob upoštevanju
varovalnih režimov oz. varovanju biotske raznovrstnosti in pomembnih habitatov
Glede na osnovni cilj varovanja posameznega obmocja smo opredelili kljucne možnosti
razvoja po posameznih kategorijah (za)varovanja. Med dejavnostmi se najpogosteje
omenjata rekreacija in turizem, ki predstavljata najprimernejšo razvojno možnost v vecini
varovanih obmocij. Izjema so le strogi naravni rezervati, kjer je ciljno
varovanje/ohranjanje strogo omejeno in izjemnega pomena. Na splošno gre razvojne
možnosti (za)varovanih obmocij iskati predvsem v ekološkem kmetovanju, ki omogoca
ohranjanje kulturne pokrajine ter predstavlja najkvalitetnejšo sonaravno obliko
kmetovanja, z minimalnim obremenjevanjem okolja. Med oblikami turizma, pa je potrebno
spodbujati sonaravne oblike turizma, kot so: ekoturizem, geoturizem, kulturni in
izobraževalni turizem, oblike rekreacije, ki imajo minimalne negativne okoljske
ucinke; poudariti pa velja še posebej raziskovalno in izobraževalno vlogo
(za)varovanih obmocij.
Preglednica 35: Možnosti razvoja v (za)varovanih obmocjih Slovenije
Varovanje in ohranjanje Možnosti razvoja
Kategorije
zavarovanih in
varovanih obmocij
biotska
raznovrstnost
naravne vrednote
ekosistemske
storitve
kulturna
dedišcina
kulturna
pokrajina
raziskovanje
izobraževanje
rekreacija
turizem
kmetijstvo
gozdarstvo
druge
gospodarske
dejavnosti
Narodni park (II) 1 1 1 1 1 2 1 1 2 2 3 2
Regijski park (V) 2 2 1 1 1 2 1 1 1 1 2 2
Krajinski park (V) 2 2 1 1 1 2 1 1 1 1 2 2
Naravni rezervat (Ib) 1 2 1 - - 1 1 2 3 3 3 -
Strogi naravni rezervat
(Ia)
1 3 1 - - 1 2 - - - - -
Obmocja Natura 2000 1 3 1 - 2 2 1 1 1 1 2 2
Ekološko pomembna
obmocja
1 3 1 - 2 2 2 1 1 1 2 2
Cilj varovanja: 1 primarni, 2 sekundarni, 3 potencialen, - neprimeren
Možnost razvoja: 1 vecje, 2 srednje, 3 manjše, - je ni
Narodni park (kategorija IUCN: II)
Naravni spomenik (kategorija IUCN:III)
Obmocja Natura 2000
Ekološko pomembna obmocja
173
8.2 Poudarki pri ustanavljanju in upravljanju zavarovanih obmocij
Na podlagi analize številnih primerov pretežno dobrih praks razlicnih tipov zavarovanih
obmocij smo strnili njihove kljucne znacilnosti v naslednjih tockah:
· Kako je potekalo njihovo ustanavljanje
· Kako je organizirano upravljanje, kdo upravlja obmocje, metode upravljanja
· Kako je vkljuceno lokalno prebivalstvo
· Katere so temeljne razvojne dejavnosti
Postopek ustanavljanja zavarovanega obmocja
· Izhodišca za ustanovitev zavarovanega obmocja so lahko zelo razlicna; npr. regijski
zakon (ustanovitev Naravnega rezervata delte Soce), obcinski odloki ipd.
· V sami fazi ustanavljanja zavarovanega obmocja je bistvenega pomena prisotnost
mocne podpore lokalnih skupnosti, lokalnega prebivalstva – ideja in pobuda mora priti
s strani prebivalstva.
· Postopek ustanavljanja zavarovanega obmocja je zahteven in kompleksen proces; že v
tem obdobju se mora predvideti oz. dolociti tako upravljavec kot tudi izdelati ustrezen
upravljavski nacrt, ki mora biti usklajen z razvojnim nacrtom širše regije.
· Ustrezna identifikacija priložnosti za razvoj, ki izhaja iz dialoga med upravljavci in
uporabniki.
Upravljanje in upravljavski nacrt zavarovanega obmocja
· Pri vseh primerih dobrih praks zavarovanih obmocij je osnova izdelan stvaren
upravljavski nacrt, ki je neposredno povezan z razvojnim nacrtom lokalnih skupnosti.
· Zagotoviti je potrebno skladnost med razlicnimi deležniki zavarovanih obmocij
(prebivalci, obiskovalci, regionalnimi uporabniki torej tistimi, ki imajo koristi zaradi
vplivov dobrin izven zavarovanega obmocja, globalni deležniki kot npr. medvladne
organizacije, naravovarstvene organizacije …).
· Upravljavski nacrti sestavljeni iz dveh delov; en del se nanaša na ohranjanje naravne
in kulturne dedišcine – torej gre za t.im. »varovalni del«, drugi del pa predstavlja
strategijo razvoja za lokalne skupnosti – t.im. razvojni del).
· Razvojni del upravljavskega nacrta praviloma temelji na strogih kriterijih ohranjanja
naravnih in kulturnih vrednot.
· Natancno so opredeljeni, definirani cilji varovanja obmocij, kar pri izvedbi bistveno
olajša delovanje upravljavca in drugih služb.
· Sodelovanje znanosti (posameznih strok) pri analizi potencialov in podpora nevladnih
organizacij.
· Investicije v strokovno interpretacijo, ki je lahko zelo pomemben generator dodane
vrednosti, hkrati pa predstavlja orodje za upravljanje z obiskom zavarovanega
obmocja.
· Aktivno delovanje svetovalne službe parka (predvsem z namenom svetovanja
lokalnemu prebivalstvu).
· Delovanje posameznega obmocja je pogosto povezano s sorodnimi obmocji v bližini
(dodatna ponudba, ponudbe se dopolnjujejo in si ne konkurirajo).
· Kot uspešen sistem upravljavcev se pogosto izkaže konzorcij upravljavcev (lažje in
uspešnejše usklajevanje). Participativne metode upravljanja in sodelovanja npr.
nevladnih organizacij, ki podpirajo ohranjanje naravne in kulturne dedišcine.
· Mocna politicna podpora vlade (nacionalni, pokrajinski, regionalni nivo).
174
Vkljucevanje lokalnega prebivalstva
· Mocna podpora in vkljucenost lokalne skupnosti je praviloma prisotna že v fazi
ustanavljanja zavarovanega obmocja.
· Vkljucenost predstavnikov lokalne skupnosti (npr. županov, predstavnikov društev idr.)
v upravljavski svet ipd. (na podoben nacin so se lotili tudi ustanavljanja regijskega parka
Kamniško-Savinjske Alpe).
· Povezanost upravljavskega nacrta z razvojnim nacrtom lokalnih skupnosti –
upravljavski nacrt je dejansko sestavljen iz nacrta upravljanja zavarovanega obmocja, kjer
so doloceni cilji, usmeritve, viri financiranja idr. ter razvojnega nacrta, ki se osredotoca na
prebivalstvo.
· Kljucen je obcutek pripadnosti prebivalstva, poudarjanje avtenticnosti, tradicije idr.
skupnih znacilnosti, ki predstavljajo temelj ustrezno razvitega socialnega kapitala.
Aktualne razmere pri upravljanju zavarovanih obmocij v Sloveniji
Ustrezna opredelitev razvojnih potencialov je nujna za uresnicevanje trajnostnega
razvoja obmocij varovanja. Pomanjkanje upravljavskih nacrtov in upravljanja
zavarovanih obmocij (številna so brez upravljavske strukture) se odraža predvsem
v neustreznem razvoju teh obmocij pa tudi sprejemanju varovanja med lokalnim
prebivalstvom.
Tako so med posameznimi zavarovanimi obmocji zelo velike razlike v velikosti,
nacinu upravljanja, kadrovski moci, privlacnosti, ipd. zato bi bilo potrebno
ovrednotiti vsako zavarovano obmocje posebej. Glede na trenutno stanje v Sloveniji
pa lahko recemo naslednje:
· Samo ustanavljanje zavarovanih obmocij poteka predolgo, kar predvsem povzroci
padec zaupanja lokalnega prebivalstva. Je pa potrebno poudariti, da se v zadnjih letih
veliko bolj v proces ustanavljanja vkljucuje lokalno prebivalstvo, kar je potrebno in zelo
pozitivno (npr. KP v ustanavljanju (KP Barje, KP Radensko polje), tako je bilo
zasnovano tudi ustanavljanje KP Goricko – nekoliko manj uspešno), tudi dolgorocno
naravnano.
· Številna zavarovana obmocja nimajo upravljavca.
· Pristojnosti upravljavcev niso jasno dolocene, podobno je tudi s pristojnostmi ostalih
deležnikov.
· Vecina problemov izvira iz neurejenega sistema s strani države. Neustrezna
zakonodaja, nedefinirane pristojnosti uprave parka, regionalnih zavodov za varstvo
naravne in kulturne dedišcine ter resornih ministrstev.
· Nacrti upravljanja so v pripravi, niso pa sprejeti, kar seveda otežuje tudi nadaljnje
vrednotenje posameznih zavarovanih obmocij. Kljub temu, da so po posameznih
zavarovanih obmocjih že zaceli s pripravo oz. pripravili nacrte upravljanja, v Sloveniji
nimamo jasnega dolocila, kaj naj bi ta nacrt sploh vseboval, kdo in na kakšen nacin naj
bi ga pripravil, niti ni razrešeno vprašanje odnosa med upravljavskimi in prostorskimi
nacrti (Marušic, 2005, str. 45).
· Primanjkujejo jasno doloceni cilji upravljanja posameznih zavarovanih obmocij, skupaj
z ustreznimi kazalniki.
· Vecina aktov o zavarovanju je zastarelih (novelirani so vecinoma tisti akti, katerih
obmocja upravljajo upravljavci, a ne vsi).
· Za smotrno porabo namenskih sredstev, uspeh programov in doseganje sinergijskih
ucinkov bi morala država uveljaviti mehanizem obveznega usklajevanja resorskih
programov.
175
· Državna sredstva so premajhna, kar otežuje delovanje zavarovanih obmocij, ustrezno
tudi ni loceno delovanje v javnem interesu in pridobitna dejavnost.
· Lokalna samouprava se pogosto ne identificira z zavarovanimi obmocji, zato tudi ne
sofinancirajo njihovega delovanja z znatnimi sredstvi, seveda pa obstojijo tudi izjeme.
8.3 Poudarki in priporocila na podrocju financiranja zavarovanih obmocij
Financiranje biotske raznovrstnosti s strani Skupnosti urejajo številni evropski dokumenti
in na voljo je tudi izcrpen prirocnik z važnejšimi informacijami o obstojecih evropskih
skladih, namenjen upravljavcem, zasebnikom, izobraževalnim ustanovam, politikom in
drugim. Pricujoce smernice pomenijo komplement evropskemu financiranju (za)varovanih
obmocij in nadaljevanje iskanja sredstev na nacionalni in mednarodni ravni.
Povsem jasno je, da je biotska raznovrstnost prevec pomembna zadeva, da bi bila samo v
rokah vlade ali dobrodelnih organizacij. Deležniki oziroma akterji na tem podrocju so
številni in raznovrstni. Zato mora dolgorocno uspešno aktivno upravljanje varovanih
obmocij ustrezno interesno in financno vkljuciti cim širši krog družbe. Tako kot sta družba
in gospodarstvo v splošnem odgovorna za slabšanje stanja narave, sta prav tako
odgovorna za rešitve izboljšanja tega stanja. Poslovni sektor lahko na primer tu odigra
pomembno vlogo, ce upošteva naravovarstvene smernice pri svojem upravljanju in je
hkrati spodbujen k aktivnemu vkljucevanju v razvoj varovanih obmocij.
Obiskanost in cenjenost (za)varovanih obmocij kaže na njihovo javno priznavanje
in možnost njihovega ohranjanja in razvoja. Nekatera (za)varovana obmocja so manj
obiskana in manj cenjena, kot na primer vlažna travišca, vendar jim stroka pripisuje velik
pomen v smislu biotske raznovrstnosti, prehodnih habitatnih tipov, ekoloških lastnosti in
drugega. Možnosti ohranjanja teh obmocij so v veliki meri vezane na moc in vplivnost
naravovarstvene stroke pri oblikovanju ustrezne politike in razporejanju javnih sredstev ter
na sposobnost upravljavcev pri pridobivanju evropskih sredstev. Inovativni nacini
financiranja so v teh primerih manj uporabni.
Ceprav je trajnostni razvoj (za)varovanih obmocij dolgorocna zaveza in je pomembno
dolgorocno razmišljanje, pa je nujno v okviru upravljanja dolociti tudi realne kratkorocne in
srednjerocne cilje razvoja in ohranjanja obmocja. Deležniki se morajo zavedati, da se
ucinki oziroma koristi trajnostnih praks obicajno pokažejo šele na dolgi rok. Spet pa imajo
tu upravljavci poglavitno vlogo, v smislu zagotavljanja maksimalne lokalne ekonomske
koristi od ohranjanja obmocja oziroma izbiranja strategij ohranjanja in razvoja obmocja, ki
bodo vracale prihodek lokalnim skupnostim in ne njegov odliv v urbana obmocja.
Upravljavci morajo razviti ukrepe, ki bodo vplivali na procese odlocanja v družbi. Na njih
je, da ustvarijo spodbude oziroma motivirajo Vlado, lokalno prebivalstvo, podjetja,
mednarodne organizacije za ohranjanje biotske raznovrstnosti in kulturnih vrednot
obmocja. Poleg tega je treba pregledati obstojeco zakonodajo in ekonomske politike s
ciljem identificirati in spodbuditi ohranjanje, trajnostno rabo virov, ter odstraniti oziroma
preoblikovati tiste aktivnosti, ki ogrožajo biotsko raznovrstnost in kulturno integriteto
obmocja. Upravljavci morajo zato ves cas komunicirati z deležniki, kajti le s široko podporo
skupnosti bo upravljanje dolgorocno uspešno.
Pricujoce smernice prinašajo konceptualna izhodišca za upravljanje in prakticne
nasvete za upravljavce, s poudarkom na možnostih financiranja. V dokumentu so podani
kljucni momenti procesa nacrtovanja razvoja (za)varovanih obmocij. Poudarek je na
oblikovanju ciljev, integralnosti nacrtovanja z nacionalnimi in regionalnimi sektorskimi
nacrti ter na vkljucevanju deležnikov. Hkrati pa smernice podajajo tudi predloge za
inovativno financiranje (za)varovanih obmocij kot komplement javnemunacionalnemu
in evropskemu financiranju. V splošnem javno financiranje
(za)varovanih obmocij ne zadostuje za njihov uspešen razvoj, ceprav morajo
javna sredstva predstavljati glavnino financiranja, saj gre za obmocja katerih
176
storitve so koristne za celotno družbo. K temu morajo upravljavci priskrbeti dodatne
vire financiranja, ki so v porocilu natancno predstavljeni.
8.4 Priporocila za ekonomsko vrednotenje zavarovanih obmocij
V teoreticno-metodološkem delu je bilo opisanih nekaj primerov oziroma prakticnih
zgledov, ki nakazujejo možnosti uporabe ekonomskih metod vrednotenja na razlicnih
podrocjih. Ti primeri seveda nikakor niso prenosljivi in metode tudi ne absolutno dolocene.
Po pricakovanjih rezultati dela raziskave, ki se nanaša na ocenjevanje potrebe in
možnosti ekonomskega vrednotenja na štirih vzorcnih obmocjih, ne omogocajo
sklepanja na uporabo ekonomskega vrednotenja.
Potreba po ekonomskem vrednotenju prihaja od upravljavca obmocja. Ta ima
pripravljen dolocen razvojni projekt v eni ali vec variantah, ali vizijo razvoja širšega
obmocja, ali zgolj manjši projekt obnove, ki bi ga želel ekonomsko upraviciti, ker gre
obicajno za porabo javnih sredstev. Izpeljal bo na koncu tisti projekt ali uresnicil tisti
scenarij razvoja širšega obmocja, katerega koristi za obiskovalce in/ali domacine bodo
presegale stroške investicije.
Razvit projekt, pripravljen scenarij razvoja je rezultat usklajevanja in komuniciranja med
deležniki na varovanem ali zavarovanem obmocju in mora vkljucevati tudi širšo javnost. Ta
proces je lahko dolgotrajen in naporen zaradi konfliktnosti interesov na obmocju. Ko pride
do konsenzualne rešitve, ki jo podpira stroka, javnost, deležniki, se projekt lahko izpelje in
pricakuje se, da financiranje ne bo problem (javno financiranje in/ali zasebno). Upravljavec
lahko z ekonomskim vrednotenjem v tem primeru le pridobi dodatno informacijo o višini
upravicenega financiranja, na primer informacijo o ustrezni vstopnini na obmocje, ali o tem
za kolikšna javna sredstva naj zaprosi državo. Kadar pa ne pride do konsenzualne rešitve
lahko upravljavec obmocja bogatega z naravnimi in kulturnimi vrednotami naroci
ekonomsko vrednotenje variant projekta/scenarija z namenom, da bi izbral tisto, ki ji
javnost pripisuje najvecjo koristnost, ce seveda ta presega stroške investicij.
Izsledki stroke (naravovarstvene, geografske idr.) so pomemben input v ekonomsko
vrednotenje kadar gre za varovana ali zavarovana obmocja in brez tega vrednotenje ni
korektno izvedeno. Prav ti izsledki dajo prostoru, ki se vrednoti svoj naravno-kulturni
pecat, ki je zanj edinstveni v smislu kombinacije in kvalitete dobrin na obmocju. Problem,
ki je razlog vrednotenja, lastnosti naravnih in kulturnih dobrin na obmocju, ki se vrednoti
in še druge lastnosti obmocja, kot so dostopnost, poseljenost, infrastruktura, in drugo
dolocajo skupaj z metodološkimi zahtevami ustrezno metodo vrednotenja.
Vsak prostor, ki se vrednoti je edinstven v smislu problema, dobrin, dejavnosti in drugega,
zato je izbira metode odvisna od številnih dejavnikov. Pricujoca raziskovalna naloga ni
izhajala iz konkretnega problema, konkretnih rešitev in konkretnega prostora, zato tudi ne
more podati konkretnega napotka glede uporabe ekonomskega vrednotenja.
Poleg tega je zahteva po testiranju štirih vzorcnih obmocij dodatno zmanjšala uporabnost
rezultatov raziskave z vidika ekonomskega vrednotenja. Hkratno angažiranje raziskovalne
skupine na štirih obmocjih v kratkem casu je zahtevalo pripravo tipskih, splošnih
vprašalnikov, sicer locenih za domacine in obiskovalce, vendar enakih za vsa obmocja.
Posledicno je bila zmanjšana informacijska vrednost ankete, ki je kljucna za ekonomsko
vrednotenje.
Na koncu bi želeli predvsem še enkrat poudariti, da pristop k ekonomskem
vrednotenju, ki izhaja iz splošnega, nekonkretnega problema, ni izvedljiv. V tem
trenutku se zdi, da v Sloveniji manjka predvsem tista faza nacrtovanja razvoja varovanih
in zavarovanih obmocij, ko se dajo na mizo variante in se o njih razpravlja, dokler se ne
izoblikuje konsenzualna rešitev, ki jo podpira stroka, deležniki in širša javnost. Šele potem
lahko pricakujemo potrebe po ekonomskem vrednotenju.
177
8.5 Pomen vkljucevanja vsebin s podrocja varovanja ((za)varovanih
obmocij) v ucni proces na vseh stopnjah izobraževanja
Poznavanje znacilnosti ter prepoznavanje vrednot (kapitalov in potencialov) ter vloge
zavarovanih obmocij v domacem okolju pa tudi širše, na regionalni in nacionalni ravni, je
izjemnega pomena za trajnostni razvoj Slovenije. Izobraževanje ima z ustreznim
vkljucevanjem vsebin in vzgajanjem ustreznega odnosa do posebej vrednih delov našega
okolja pri tem kljucno vlogo.
Globlje poznavanje in razumevanje naravnega in kulturnega okolja, poznavanje
posameznih elementov naravne in kulturne dedišcine, spoznavanje njenega pomena,
izjemnosti in dragocenosti je mogoce le ob ustrezni interpretaciji celotne dedišcine, h kateri
lahko bistveno prispeva tudi ustrezno izobraževanje in vzgoja. Z vzpostavitvijo osebnega
odnosa do vrednot zavarovanih obmocij (najbolje v najbližjem, domacem okolju) bomo
lahko postopoma spremenili tudi obstojeci vrednostni sistem, ki je z vidika ohranjanja
naravnega okolja pri nas neustrezen.
Kot smo ugotovili v eni od faz projekta, so tako zavarovana obmocij, kot tudi obmocja
Natura 2000 v Sloveniji vecinoma prepoznana kot razvojna ovira. Ljudje sicer naceloma
podpirajo ohranjanje naravne in kulturne dedišcine, po drugi stani pa jih strogi varovalni
režimi motijo. Zavedanje o dolgorocnem razvojnem pomenu tovrstnih obmocij je še na
zelo nizki ravni, pritiski na prostor pa so vedno bolj agresivni in posegi posledicno
nepremišljeni. Prav zato je bolj kot kdajkoli prej izjemnega pomena vloga izobraževanja, ki
že v zgodnjih letih lahko vpliva na oblikovanje zavesti o pomenu (za)varovanih obmocij in
odnosa do prostora kot neobnovljivega vira nasploh, kar se v izobraževalnem procesu
lahko postopoma nadgrajuje. Prav skozi izobraževalni proces je mogoce doseci, da bodo
bodoce generacije znale ceniti, ohranjati in hkrati tudi kvalitetno razvijati in tržiti
(za)varovana obmocja.
Zaradi gospodarskega razvoja in hitrih sprememb, ki se zadnja leta v okolju odražajo tako
v urbaniziranih kot tudi podeželskih, perifernih obmocjih Slovenije, je bojazen o nadaljnji
usodi sicer pregovorno bogatega naravnega in kulturnega slovenskega okolja upravicena in
vse vecja. Tako (za)varovana obmocja lahko predstavljajo za ucence, dijake in študente
»poligon« za prepoznavanje kljucnih vrednot prostora ter hkrati obmocja, kjer lahko na
primerih varovanja naravnih in kulturnih vrednot privzgajamo, vzpodbujamo in dvigujemo
zavest o vrednotah prostora na lokalni, regionalni in tudi nacionalni ravni. S tem pa
bistveno prispevamo tudi k dvigovanju nacionalne zavesti in zavedanju lastne identitete.
8.6 Vsebinska izhodišca in usmeritve za udejanjanje trajnostnega
razvoja (za)varovanih obmocij
· Raziskovanje vecplastnih (okoljskih, cloveških, kulturnih in socialnih) varovalnih in
razvojnih potencialov (kapitalov) je osnova za izdelavo sonaravnih (varovalno-razvojno)
upravljavskih nacrtov varovanih obmocij.
· Naravna kakovost obsežnega deleža slovenskega prostora (torej biotska raznovrstnost
in varovana obmocja) je velika neizkorišcena razvojna priložnost, ki pa se v praksi
mnogokrat odraža tudi kot razvojna omejitev.
· Zakonodajni okoljevarstveni in naravovarstveni instrumenti ne morejo zagotoviti dovolj
ucinkovitega in trajnejšega sistema varovanja narave v varovanih obmocjih. Kljucni so še
zlasti ekonomski (EU, državni, obcinski, zasebni) in nacrtovalski instrumenti.
· Odlocilna je torej »upravljavska« inovacija v varovanih obmocjih, ki predstavlja
nenadomestljivo dopolnitev prevladujocega delovanja »od zgoraj navzdol« z od »spodaj
178
navzgor«.
· Spodbujanje endogenega regionalnega razvoja, poudarek na vecji avtonomiji in
samooskrbnosti obmocja, povecanje zaupanja lokalnega prebivalstva v pomen, koristnost
uvajanja zavarovanih obmocij in novih razvojnih usmeritev.
· Varovana obmocja (obmocja Natura 2000, ekološko pomembna obmocja) so unikatna
razvojna obmocja, specificno polje regionalne politike in nacrtovanja (skladnejšega)
regionalnega razvoja; nujno je dosledno prilagajanje razvoja poselitve, gospodarske in
pokrajinske rabe ohranjanju narave, biotske raznovrstnosti + izpostavljena državna
odgovornost (in odgovornost EU-obmocja Natura 2000) zagotavljanja regionalno enakih
možnosti blagostanja prebivalcem varovanih obmocij kot kljucnim lokalnim skrbnikom
varstva narave in biotske raznovrstnosti.
· Polovica ozemlja Slovenije je v razlicnih kategorijah varstva narave (zavarovana
obmocja, ekološko pomembna obmocja, posebna obmocja varovanja, obmocja Nature
2000) kar kaže na nujnost ne le varovalne, temvec varovalno-razvojne strategije
(ohranjanje narave, ekonomska uspešnost obmocij in socialna varnost oziroma širše; vse
to vodi v dvig blagostanja ljudi in narave, okolja).
· Obravnavani primeri skupin razvojnih potencialov izbranih (za)varovanih obmocij in
ekoregije (Notranjska) opozarjajo na nujnost pretehtanega izbora kazalcev endogenih
razvojnih potencialov in nujnost vecplastnega vrednotenja, ki mora biti zasnovano glede na
tipe (za)varovanih obmocij, torej glede na razlicne varstvene režime, upoštevati pa mora
tudi pokrajinsko tipologijo oziroma iz razlicnih pokrajinskih znacilnosti izhajajoc potencial.
Opredelitev in vrednotenje razvojnih potencialov (za)varovanih obmocij z vidika
gospodarjenja
· Opredelitev razvojnih potencialov mora izhajati iz predlagane razširjene tipologije,
pri cemer je kljucno njihovo ovrednotenje tako z naravovarsvetnega, okoljskega,
ekonomskega in socialnega vidika.
· Pri vrednotenju sestavin okoljskega potenciala je nujno prepoznavanje širšega in
ožjega pomena ekosistemskih storitev in drugih okoljskih virov. Sodimo da je
pomen in posredna uporabna vrednost ekosistemskih storitev enakovredna že
prepoznavni vlogi biotske raznovrstnosti.
· Do sedaj je bila prevec prezrta vloga kulturnega potenciala (kulturne dedišcine) kot
sestavine zavarovanih obmocij. Kaže se nujnost vkljucevanja njegovega
vkljucevanja v razvoj (gospodarjenje) v zavarovanih obmocjih s posebnim
poudarkom na povezovanju z okoljskimi (in drugimi) potenciali.
· Nujno velja izpostaviti raziskovalno in izobraževalno vlogo (za)varovanih obmocij,
pri cemer lahko ustrezna interpretacija naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in
kulturne dedišcine bistveno pripomore tudi k razvoju predvsem razlicnih oblik
turizma na tovrstnih obmocjih.
Poudariti je potrebno, da je bodoci razvoj in aktiviranje razvojnih možnosti mogoce le
na obmocjih, kjer so domace prebivalstvo in lokalne vodilne strukture naklonjeni
varovanju narave in preko varovanja prepoznajo njihovo razvojno, sonaravno vrednost.
Na osnovi rezultatov anket kot zelo pozitivno ocenjujemo dejstvo, da prebivalci zelo
visoko cenijo ohranjeno naravno okolje. Z razvojnega vidika pa manjka podjetniškovarovalno
usposabljanje ter prepoznavanje ekonomskih priložnosti, ki jih (za)varovana
obmocja imajo.
179
9 Literatura in viri
1. Anko B., 2000. Kako ohranjati (in ohraniti) najvrednejšo naravo? Naprej k naravi II,
Ekološki forum LDS, Ljubljana, s. 241-252.
2. ARKAS, Arheološki kataster Slovenije, http://arkas.zrc-sazu.si/.
3. ARSO, Narava, Zavarovana obmocja; http://www.arso.gov.si/.
4. Baker, S., 2006. Sustainable Development. Routledge, London and New York.
5. Berghäl Jonna, Heinonen Mervi, 2005. Assessment of Finnish Protected Areas by the Rapid
Assessment and Prioritization of Protected Area Management (RAPPAM) Methodology. V
Management Effectiveness Evaluation of Finland’s Protected Areas: Annex 2.1. Helsinki:
Metsähallitus Natural Heritage Services, str. 143-165.
6. Berginc, M., 2006. Vloga države pri spodbujanju in omejevanju turisticnega razvoja
v zavarovanih obmocjih. Turizem v zavarovanih obmocjih. Turisticna zveza Slovenije.
Ljubljana, str. 5-9.
7. Blamey, R. 2001. Principles of Ecotourism. V: The Encyclopedia of Ecotourism, D. Weaver,
ured., Walingford: CABI Publishing.
8. Bosetti Valentina, Locatelli Gianni, 2006. A data envelopment analysis approach to the
assessment of natural parks' economic efficiency and sustainability. The case of Italian
national parks. Sustainable Development, zvezek 14, št. 4 , str. 277 – 286.
9. Bretherton, J., 2002. Advice on Archaeology. Countryside Archaeology Advisor. -
Conservation Bulletin 42, 56-57.
10. Breznik, A. 2006. Kulturna dedišcina alpskih planin. Primer arheološkega parka na Krvavcu.
- V: T. Cevc (ur.), Clovek v Alpah, ZRC SAZU, Ljubljana 261-273.
11. Bullock C.H., Kay J. 1997. Preservation and change in the upland landscape: the public
benefits of grazing management. Journal of Environmental Planning and management, 40,
315-334.
12. Cevc, T. 2006. Clovek v Alpah. - Založba ZRC, Ljubljana.
13. Champ P.A., Bishop R. C., 2001. Donation payment mechanisms and contingent valuation;
an empirical study of hypothetical bias. Environmental and Resources Economics, 19, 383-
402.
14. Conolly, J. in M. Lake, 2006. Geographical Information Systems in Archaeology. - Cambridge
manuals in archaeology, Cambridge University Press.
15. Constanza, R. in drugi, 1997. The Value of the World's Ecosystem Services and Natural
Capital. Nature 387/15, s. 253-259.
16. Cerne A., 2008. O pomenih pokrajine, Dela 29, Ljubljana, s. 5-19.
17. Davey A., 1998. National System Planning for Protected Areas. IUCN, Gland, Switzerland
and Cambridge.
18. Dawson, M., 2005. Managing the Past for the Present. International case studies. -
Conservation Bulletin 50, 18-22.
19. Direktiva o habitatih (92/43/EGS).
20. Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živecih živalskih in rastlinskih vrst.
Direktiva sveta EGS 92/43.
21. Direktiva o ohranjanju prosto živecih ptic. Direktiva sveta EGS 79/409.
22. Eagles, P.f.J., McCool, S. F in Haynes C. D. A., 2002. Sustainable Tourism in Protected
Areas. Guidelines for Planning and Management. IUCN Gland, Switzerland in Cambridge.
23. Erhatic B., 2007. Reliefne oblike kot geodiverziteta, Dela 2007, Ljubljana, s. 59-74.
24. ES: Financiranje Nature 2000. Prirocnik z navodili, 2006. 99 str.
25. ESRI 2005, ArcGIS 9. ArcGIS Network Analyst Tutorial. – ESRI, New York.
180
26. Evaluating Effectiveness A framework for assessing management effectiveness of protected
areas: 2nd Edition, Gland, Switzerland and Cambridge: IUCN, 2006. 105 str.
27. Evaluating socio-economic programmes: MEANS Collection vol. 2: Selection and use of
indicators for monitoring and evaluation. Brussels: EC, 1999. 246 str.
28. Evropska konvencija o krajinah (http://www.coe.int/t/e/Cultural_Cooperation/
Environment/Landscape/) (citirano 12.7.2008).
29. Fairclough, G., 2002. Cultural Landscape. View from Europe. - Conservation Bulletin 42, 58-
59.
30. Fairclough, G. in S. Rippon (ur.), 2002. Europe's Cultural Landscape: archaeologists and the
management of change. - Europae Archaeologiae Consilium Occasional Paper 2, Bruselj.
31. Farver, T. v Borrini-Feyerabend, 2002. Indigenous and local communities and protected
areas: rethinking the relationship. Parks, International journal for protected area managers,
Vol 12 No 2. IUCN, Gland.
32. Fennell, 2003. Ecotourism: An introduction (Second edition). London, New York : Routledge,
2003.
33. Financing Protected Areas Task Force of the World Commission on Protected Areas (WCPA)
of IUCN, v sodelovanju z Economics Unit of IUCN, 2000. Financing Protected Areas. IUCN:
Gland, Switzerland in Cambridge, 58 str.
34. Gaberšcik Alenka., 2007. Narava je kapital, Zbornik okoljske akademska mreže, Fakulteta
za družbene vede, Ljubljana, s. 22-26.
35. Garrod G. D., Willis K. G., 1999. Economic Valuation of the Environment: Methods and Case
Studies. Cheltenham, Edward Elgar: 384 str.
36. Gosselain, O. P. in A. Livingstone Smith, 2005. The Source. Clay Selection and Processing
Practices in Sub-Saharian Africa. - V: Pottery Manufacturing Processes: Reconstruction and
Interpretation, BAR International Series 1349,Oxford, 33-48.
37. Grošelj A., 2008. Ocena metodologije ustanavljanja širših zavarovanih obmocij v Sloveniji
(magistrsko delo), Biotehniška fakulteta, Ljubljana.
38. Hanink D., 1997. Principles and Application of Economic Geography, John Wiley and Sons,
New York, s. 495.
39. Hanley N., Macmillian D., Wright R.E., Bulloc C., Simpson I., Parisson D., Crabtree B., 1998.
Contingent valuation versus choice experiments: estimating the benefits of environmentally
sensitive areas in Scotland. Journal of Agricultural Economics, 49, 1-15.
40. Harmon David in Putney Allen D. (ur.), 2003. The Full Values od Parks. From Economics to
the Intangible. Langham, Boulder; New YoRK, Oxford.
41. Hladnik Jelena, 2006. Turizem v varovanih in zavarovanih obmocjih ohranjanja narave.
Ljubljana: MOP, Direktorat za okolje, Sektor za naravo, 6 str.
42. Hockings Marck, Dudly Nigel, 2007. Protected Area Categories and Management
Effectiveness. IUCN World Commission on Protected Areas Task Force: IUCN Protected Area
Categories, 5 str.
43. Horvat, J., 2006. Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. – T. Cevc (ur.), Clovek v
Alpah, ZRC SAZU, Ljubljana, 21-40.
44. Horvat, U., 2000. Razvoj in ucinki turizma v Rogaški Slatini. - Geografija Slovenije 4,
Založba ZRC SAZU, Ljubljana.
45. Iddle, E.t., 2002. Financing the Natura 2000 network (Baltic Environment Forum, Riga: 31st
May 2002).
46. Il Mosaico dello Sviluppo Teritoriale in Toscana. LA Provincia di Lucca. Instituto Regionale
Programmazione Economica Toscana. 2006. http://tp.adacto.it/ it/dati/biblioteca/ files/pdf/
20070402020942_ 6_8918_ 1.pdfscana (citirano: 12.8.2008)
47. Il Mosaico dello Sviluppo Teritoriale in Toscana. La Provincia di Pisa. Instituto Regionale
Programmazione Economica Toscana. 2006. http://www.toscanapromozione.it/ it/dati/
biblioteca/ files/ pdf/ 20070402022052_ 6_26419_1.pdf (citirano: 12.8.2008)
48. Improving Evaluation Practices: Best Practice Guidelines for Evaluation and Background
181
Paper. Paris: OECD, 1999, 45 str.
49. Indicators for Monitoring and Evaluation: An indicative methodology. Working Paper 3.
European Commission, 1999, 55 str.
50. Job H., Metzler D., Vogt L., 2003. Inwertsetzung alpiner Nationalpark, Muenchen Studien zur
Social- und Wirtschaftsgeographie, Band 43, Muenchen.
51. Kamnar Helena, 2000. Merjenje gospodarnosti, uspešnosti in ucinkovitosti opravljanja javne
službe. V Borak Neven: Državno revidiranje in novosti v javnih financah. Ljubljana: Zveza
ekonomistov, str. 37-50.
52. Kemp D., 2004. Exploring Environmental Issues Routledge, London.
53. KES (Komisija Evropskih Skupnosti): Delovni dokument komisije o Naturi 2000. Bruselj:
KES, 2002. 6 str.
54. Kirn A., 2004. Narava-družba-ekološka zavest, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
55. Kladnik, D., Ravbar, M., 2003. Clenitev slovenskega podeželja. Geografija Slovenije 8,
Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Ljubljana.
56. KOM(2004)431 koncno: Sporocilo komisije svetu in evropskemu parlamentu. Financiranje
Nature 2000. Bruselj: KES (Komisija Evropskih Skupnosti), 2004. 10 str.
57. Konvencija o biotski raznovrstnosti, 1992 http://www.biodiv.org/ convention/
convention.shtml
58. Kvamme, K. L. (in drugi), 1997. Geografski informacijski sistemi. - Ljubljana.
59. Lampic B., Mrak I., 2008. Vrednote, vrednosti in razvojni potenciali obmocij varovanja, Dela
2008, Ljubljana, s. 145-159.
60. Lampic, B., Mrak, I., 2007. Nature conservation in Slovenia. V: Vysudil, Miroslav (ur.),
Lampic, Barbara (ur.), Sulzer, Wolfgang (ur.). Sustainable environmental research :
promoting international cooperation and mutual assistance in natural parks. Olomouc. 2007,
str. 26-34.
61. Leveque C., Mounolou J.C., 2003. Biodiversity, Wiley, Chichester.
62. Maier, F. in Hauhart, B., 2004). IPAM Toolbox. Tools and Pilot Actions for Public Awareness
and Participation Processes. Aufbereitung unterschiedlicher Schutzgebietskategorien. Study
commissioned by: Office of the Carinthian Government Dept. 20, Execution:
Umweltdachverband, Wien, 100 p.
63. Manual Project Cycle Mangement. Brussels, 2001. European Commission, 44 str.
64. Markandya, A., Harou, P., Bellu, L., Cistulli, V., 2002. Environmental Economics for
Sustainable Growth. Edward Elagar, Cheltenham.
65. Marušic I., 2005. Analiza vloge upravljavskega nacrta po ZVO-1, ZON, ZV-1 v sistemu
prostorskega nacrtovanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Biotehniška fakulteta.
66. Medmrežje 1: http://www.natura2000.gov.si/. (citirano 5.11.2007)
67. Mikuš, T., 2006. Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji (magistrsko delo),
Biotehniška fakulteta, Ljubljana.
68. MRAK, I., Potocnik Slavic, I., 2005. Living in a protected area. Adjusting to restrictions or
development challenge?. V: Pagnini, M.P. (ur.), Jelen, I. (ur.), Seger, M. (ur.), Bufon, M.
(ur.). Borders 3. : working papers : International scientific conference Mountains without
borders, 1. edition, Tarvisio - Villach - Kranjska gora, may 3rd-5th, 2004. Trieste, str. 83-
91.
69. Multifunctionality: Towards an analytical framework, 2001. Paris, OECD: 159 str.
70. Murphy J.J., Allen P.J., Stevens T.H., Eeatherhead D., 2003. A meta-analysis of hypothetical
bias in stated preference valuation. University of Massachusetts: 21 str.
71. National Geographic. www.nationalgeographic.com/ travel/ sustainable/
about_geotourism.html (citirano: 12.9.2008)
72. North West Highlands Geopark Report by Area Development Manager. February 2007.
Dostopno: http://www.highland.gov.uk/ NR/rdonlyres/ 05DF2AC4-640D-4067-B59B-
14D45104C97B/ 0/Item12SU2707.pdf (citirano: 12.9.2008)
182
73. Ocena izvajanja veljavnega Zakona o Triglavskem narodnem parku, problemi in predlogi,
2006, str. 2.
74. Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na
obmocju obcine Mozirje. Uradni list SRS, št. 27, 10. VII. 1987, str. 1936-1940.
75. Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti v obcini Mozirje. Uradni list SRS, št.6-450/80.
76. Ogorelec, B., 2005. Zakaj zavarovana obmocja potrebujejo interpretativne poti?. Gozd.
vestn.,letn. 63, št. 3. Ljubljana. str. 153-156.
77. Ošlaj B., 2007. Etika narave, Zbornik okoljske akademska mreže, Fakulteta za družbene
vede, Ljubljana, s. 7-21.
78. Ošlaj, B., 2000. Clovek in narava. Osnove diaforicne etike narave. Znanstveno in
publicisticno središce. Ljubljana.
79. Pacin Cesare, Wossink Ada, Giesen Gerard, Vazzana Concetta, Huirne Ruud : Evaluation of
sustainability of organic, integrated and conventional farming systems: a farm and fieldscale
analysis. Agriculture, Ecosystems & Environment; Volume 95, Issue 1,
2003http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6T3Y-
47285J51&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000050221
&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=359b50256b1b4dd4364bc316e8b3c23c)
(citirano: 15.7.2008)
80. Pearce D., 1994. Blueprint 3 Measuring Sustainable Development, Earthscan, London.
81. Pfleger Bernd, 2007. Evaluation of the management effectiveness of Central European
protected areas – A critical revision of the Parks in Peril Site Consolidation Scorecard:
Master thesis of the Management of protected areas programme. Klagenfurt: University of
Klagenfurt, 173 str.
82. Piskernik, A., 1964. Iz zgodovine slovenskega varstva narave. Varstvo narave 2–3, 1963–
1964. Ljubljana. str. 59-74.
83. Plestenjak, A., 2005. Archaeology and the Public. A Slovene Perspective. - Thesis submitted
for MA in Archaeological Heritage Management, The University of York, Department of
Archaeology.
84. Pleterski, A., 2006. Zgodnjesrednjeveška poselitev na Bleku pod planinskim domom na
Krvavcu. Predhodno porocilo o arheologiji povedke. – V: T. Cevc (ur.), Clovek v Alpah, ZRC
SAZU, Ljubljana, 150-170.
85. Plut D., 2006. Zavarovana obmocja in turisticni napredek Slovenije, Turizem v zavarovanih
obmocjih, Turisticna zveza Slovenije, Ljubljana, s. 9-16.
86. Plut D., 2008. Vrednotenje geografskega okolja in okoljska etika, Dela 29, Ljubljana, s.63-
75.
87. Podatki uradnih evidenc – Statisticni urad (SURS), Agencija RS za javnopravne evidence in
storitve (AJPES).
88. Posvet “Sport & Turismo…a spasso con l’Educazione Ambientale” 1999. Dokumenti posveta
dostopni na spletni strani http://www.parks.it /parco. nazionale. valgrande/ documenti/
sport-turismo/ 23ottobre99/01.html
89. Program upravljanja z obalnim obmocjem CAMP Slovenija Integralno porocilo (Osnutek),
2007. 235 str.
90. Rees J., 1990. Natural Resources, Routledge, London in New York.
91. Revizijska porocila Racunskega sodišca Republike Slovenije in Državnega urada za revizijo
Republike Hrvaške o ohranjanju biotske raznovrstnosti na obmocju predlaganih regijskih
parkov Snežnik in Kocevsko Kolpa ter v Narodnem parku Risnjak. Racunsko sodišce RS in
Državni ured za revizijo, 2007. 58 str.
92. Richards G. (ured.), 1996. Cultural Tourism in Europe. CABI, Wallingford.
93. Ritchie Brent W., Carr N., Cooper C., 2003. Managing educational tourism. Channel View
Publications, Clevdon.
94. Ross S., Wall G., 1999. Ecotourism: towards congruence between theory and practice.
Tourism Management, Volume 20, Issue 1, February 1999.
183
95. Slabe Erker R., Hlad B., Juvancic L. 2003. Biotska raznovrstnost kot vir ekonomskega
razvoja. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 111 str.
96. Slabe-Erker R., Hlad B. in Juvancic L., 2003. Biotska raznovrstnost kot vir ekonomskega
razvoja. Ljubljana : IER, 111 str.
97. Smith, P. E., 2006. Children and Ceramic Innovation: A Study in the Archaeology of
Children. - Archaeological Papers of the American Anthropological Association, American
Anthropological Association, Vol. 15, 65-76.
98. SOBRS, 2002. Strategija ohranjanja biotske raznovrstnosti. Ljubljana: Ministrstvo za okolje
in prostor RS, 79 str.
99. Spergel B.: Raising Revenues for Protected Areas. A Menu of Options. Washington, DC:
CCF/WWF, 2001. 28 str.
100. Stancic, Z. in T. Veljanovska 1998, Arheološki napovedovalni modeli in GIS. - Geografski
informacijski sistemi v Sloveniji 1997-1998, Ljubljana, 175-185.v
101. Strategija prostorskega razvoja Slovenije. 2004. Ljubljana, Ministrstvo za okolje prostor in
energijo: 75 str.
102. SURS, Statisticni letopis RS. Ljubljana: SURS, 2000-2006.
103. Šolar M., 2006. Model ekoturizma v Triglavskem narodnem parku, Turizem v zavarovanih
obmocjih, Turisticna zveza Slovenije, Ljubljana, s. 23-29.
104. Šolar, M., 2001. Pregled nastajanja Triglavskega narodnega parka. 20 let zakona o
Triglavskem narodnem parku, Zbornik. Bled. 2000. str. 105-106.
105. Štular, B. 2006a. Prostor Blejskih planin v srednjem veku. – V: T. Cevc (ur.), Clovek v
Alpah, ZRC SAZU, Ljubljana, 230-241.
106. Štular, B. 2006b. Gospodarsko zaledje in arheologija krajine. - V: D. Perko et al (ur.)
Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2005-2006, 199-210.
107. Štular, B. 2007. Venetologija, oh, pa ne že spet. Ali pomen komuniciranja z nestrokovnimi
javnostmi. - Arheo 24, v tisku.
108. Tempesta T., Thiene M., 2004. The willingnes to pay for the conservation of mountain
landscape in Cortina D'Ampezzo. 90th European Seminar of EAAE: Multifunctional
agriculture, policies and markets. Rennes (France),15 str.
109. Terensko raziskovalno delo na vzorcnem obmocju KP Golte, januar-februar 2008.
110. The European Environment-State and Outlook 2005, European Environment Agency,
Copenhagen.
111. The Evaluation of Socio-economic Development. Londona: Tavistock Institute, 2003. 157
str.
112. Thurley, Coxen 2005. Managing the Past for the Present. Our European Partners. -
Conservation Bulletin 50, 16-17.
113. Tietenberg T., 2006. Environmental and Natural Resource Economics, Pearson International
Edition, Boston.
114. Turk R., Gorkic M., 2006. Naravni parki in biotska raznovrstnost, Primorske novice, 15.5.
2006.
115. Umanotera: Slovenija ne bo vec prejemala pomoci iz Sklada za svetovno okolje. E-novice
Umanotera 142/04.
116. Umanotera: Svet in Evropski parlament dosegla dogovor o Life+. E-novice Umanotera,
265/07.
117. UMAR: Strategiji razvoja Slovenije. Ljubljana: UMAR, 2005.
118. Uradni list RS. Zakon o ohranjanju narave, št. 96/2004.
119. Uradni list RS. Zakon o varstvu kulturne dedišcine, št. 7/99.Alkire C.:Funding Strategies for
Wilderness Management. USDA Forest Service Proceedings RMRS-P-15-VOL-2. 2000. str.
169-179.
120. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/ (citirano:22.04.2008).
184
121. URL: http://www.sigov.net/zmar/projekti/srs/gradiva.php Adam, F., Roncevic, B., Tomšic,
M. Socialni kapital - Strokovna gradiva za pripravo Strategije razvoja Slovenije. Urad za
makroekonomske analize (citirano: 29.03.2008).
122. Vahtar M. et al., 2005. Krajinska zasnova Volcji Potok: Predlog krajinske zasnove, ki bo del
obcinskih strategij prostorskega razvoja za obcine Domžale; kamnik in Lukovica. Domžale :
Locus.
123. Valentine, P., 1992. Review: Nature-Based Tourism. V: Special Interest Tourism, T. Weiler
and C. Hall, ured., London: Belhaven Press.
124. Verbic M., 2004. Ekonomski vidik prostorskih vrednot v procesu usklajevanja razvojnih
interesov in varstvenih zahtev: Konstrukcija, analiza in evalvacija metod za ekonomsko
vrednotenje prostorskih vrednot. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 100 str.
125. Verbic M. in Slabe Erker R., 2005. Ekonomski vidik prostorskih vrednot v procesu
usklajevanja razvojnih interesov in varstvenih zahtev: Aplikacija metod za ekonomsko
vrednotenje prostorskih vrednot na primeru obmocja krajinske zasnove Volcji Potok, 128
str.
126. Verbic M., Slabe Erker R., 2004. Smernice za ekonomsko vrednotenje naravne in
kulturne dedišcine. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja, 62 str.
127. Verša D., 2002. Varstvo narave kot ustvarjalec zaposlitvenih možnosti- primer
TNP. Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
128. Vrišer I., 2002. Uvod v geografijo, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.
129. Westcott, K. L. in J. R. Brandon (ur.) 2000. Practical Applications of GIS for Archaeologists:
A Predictive Modeling Kit.- London.
130. Wollmann H., 2003. Evaluation in Public Sector Reform: Concepts and Practice in Public
Sector Reform. Cheltenham: Edward Elgar, 269 str.
131. World Resources 1994-1995, 1994, The World Resource Institute, New York.
132. World Resources 2000-2001, 2000, The World Resource Institute, New York.
133. WWF: EU Funding for Environment, 2005, 99 str.
134. Zakon o varstvu kulturne dedišcine, Uradni list RS 7/1999,
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO1739.html.
135. Zasnova novega zakona o varstvu kulturne dedišcine z osnutkom clenov, delovna verzija
VKD 4.0, Ministrstvo za kulturo, Ljubljana, januar 2006.
185
10 Seznam preglednic, grafov in slik
Seznam preglednic
Preglednica 1: Predstavitev izbranih primerov dobrih praks zavarovanja ....................... 21
Preglednica 2: Obseg posameznih con narodnega parka Visoke Ture ............................ 30
Preglednica 3: Struktura zemljiške lastnine v parku Paneda Geres................................ 37
Preglednica 4: Razvojni potenciali (za)varovanih obmocij in njihove vrednosti uporabe in
neuporabe............................................................................................................. 41
Preglednica 5: Sodobna paradigma zavarovanih obmocij ............................................. 45
Preglednica 6: Tipologija ekosistemskih storitev z vidika blagostanja ............................ 48
Preglednica 7: Predlog sonaravne tipologije okoljskih virov (za)varovanih obmocij Slovenije
............................................................................................................................ 51
Preglednica 8: Enostaven prikaz sheme socialnega kapitala in njegovih sestavin za širše
obmocje KP Golte................................................................................................... 62
Preglednica 9: Matrika problemov razvoja socialnega kapitala v zavarovanih obmocij (na
primeru KP Golte) .................................................................................................. 63
Preglednica 10: Relevantne znacilnosti prebivalstva.................................................... 67
Preglednica 11: Gostota poselitve obravnavanih zavarovanih obmocij ........................... 68
Preglednica 12: Gostota poselitve na obravnavanih obmocjih....................................... 68
Preglednica 13: Starostna sestava prebivalstva na obravnavanih obmocjih.................... 70
Preglednica 14: Neaktivno prebivalstvo na obravnavanih obmocjih. .............................. 70
Preglednica 15: Delovno aktivno prebivalstvo po sektorju dejavnosti ............................ 70
Preglednica 16: Prebivalstvo, staro 15 let ali vec, po šolski izobrazbi, naselja, popis 200271
Preglednica 17: Delovno aktivno prebivalstvo in dnevni migranti .................................. 72
Preglednica 18: Brezposelnost na obravnavanih obmocjih (podatki za obcine) leta 2005 . 72
Preglednica 19: Raziskave vrednotenja krajine v Italiji ................................................ 90
Preglednica 20: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja ..................... 97
Preglednica 21: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja ................... 101
Preglednica 22: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja ................... 104
Preglednica 23: Percepcija problemov na obmocju.................................................... 106
Preglednica 24: Ocena potreb po izboljšavah z vidika turisticnega razvoja ................... 108
Preglednica 25: Vrednosti oziroma koristi zavarovanih obmocij .................................. 113
Preglednica 26: Ocena tehnik informiranja/participacije ............................................ 124
Preglednica 27: Ocena strategij financiranja ............................................................ 125
Preglednica 28: Možnosti financiranja omrežja Natura 2000 preko Evropskih skladov v
obdobju 2000-2006 .............................................................................................. 126
Preglednica 29: Poudarki vrednotenja zavarovanih obmocij po UICN metodologiji ........ 138
Preglednica 30: Primernost obstojecega režima varovanja v TNP................................ 150
Preglednica 31: Ocena primernosti režimov varovanja s strani domacinov in obiskovalcev v
izbranih zavarovanih obmocjih ............................................................................... 151
Preglednica 32: Primerna višina vstopnine v zavarovano obmocje .............................. 152
Preglednica 33: Izbrani kazalci po tipih pokrajin Slovenije v povezavi z zavarovanimi
obmocji (ZO) ....................................................................................................... 164
Preglednica 34: Obstojeca zavarovana obmocja Slovenije po posameznih
pokrajinskoekoloških enotah (2008) ....................................................................... 166
Preglednica 35: Možnosti razvoja v (za)varovanih obmocjih Slovenije ......................... 172
186
Seznam grafov
Graf 1: Primerjava zaznavanja vrednosti Triglavskega narodnega parka med domacini in
obiskovalci. ........................................................................................................... 77
Graf 2: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci Triglavskega
narodnega parka. ................................................................................................... 77
Graf 3: Primerjava zaznavanja vrednosti KP Logarska dolina med domacini in obiskovalci.
............................................................................................................................ 80
Graf 4: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci KP Logarska
dolina. .................................................................................................................. 81
Graf 5: Primerjava zaznavanja vrednosti KP Goricko med domacini in obiskovalci........... 83
Graf 6: Primerjava zaznavanja razlogov za obisk med domacini in obiskovalci KP Goricko 83
Graf 7: Tehnike informiranja/participacije in njihovi cilji ............................................ 124
Graf 8: Strinjanje domacinov z zavarovanostjo obmocja ........................................... 150
Graf 9: Ocena primernosti obstojecega režima varovanja .......................................... 151
Graf 10: Smiselnost placila vstopnine v zavarovano obmocje..................................... 152
Graf 11: Ocena primernosti višine vstopnine v zavarovano obmocje ........................... 153
Graf 12: Zaznavanje problemov med domacini TNP .................................................. 154
Graf 13: Zaznavanje problemov med obiskovalci TNP ............................................... 154
Graf 14: Zaznavanje problemov med domacini KP Goricko ........................................ 155
Graf 15: Zaznavanje problemov med obiskovalci KP Goricko...................................... 155
Graf 16: Zaznavanje problemov med domacini KP Logarska dolina ............................. 156
Graf 17: Zaznavanje problemov med obiskovalci KP Logarska dolina .......................... 156
Graf 18: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov
TNP-ja ............................................................................................................... 157
Graf 19: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov
KPLD-ja ............................................................................................................. 158
Graf 20: Predlogi izboljšav z vidika turisticnega razvoja po mnenju domacinov KP Goricko
.......................................................................................................................... 158
Graf 21: Vkljucenost domacinov v razvoj zavarovanega obmocja ............................... 159
Graf 22: Pripravljenost domacinov TNP-ja na sodelovanje pri razvoju obmocja prihodnosti
.......................................................................................................................... 160
Graf 23: Pripravljenost domacinov KP Logarska dolina na sodelovanje pri razvoju obmocja
v prihodnosti ....................................................................................................... 160
Graf 24: Pripravljenost domacinov KP Goricko na sodelovanje pri razvoju obmocja
v prihodnosti ..................................................................................................... 161
187
Seznam slik
Slika 1: Diagram procesa iskanja na KD temeljecih turisticnih izdelkov na konkretnem
(za)varovanem obmocju. ........................................................................................ 58
Slika 2: Obmocje KP Golte - ekološko pomembna obmocja in obmocja Natura 2000....... 61
Slika 3: Shema razvoja socialnega kapitala ............................................................... 65
Slika 4: Model spodbujanja razvoja socialnega kapitala s strani države ......................... 66
Slika 5: Naravne vrednote Triglavskega narodnega parka po uradnem registru naravne
dedišcine............................................................................................................... 75
Slika 6: Kulturne vrednote Triglavskega narodnega parka po uradnem registru kulturne
dedišcine............................................................................................................... 76
Slika 7: Najbolj privlacna obmocja v Triglavskem narodnem parku. .............................. 78
Slika 8: Naravne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru naravne dedišcine.... 79
Slika 9: Kulturne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru kulturne dedišcine ... 79
Slika 10: Naravne vrednote KP Goricko po uradnem registru naravne dedišcine ............. 81
Slika 11: Kulturne vrednote KP Logarska dolina po uradnem registru kulturne dedišcine . 82
Slika 12: Najbolj privlacna obmocja v KP Goricko. ...................................................... 84
Slika 13: Obstojeca in predlagana turisticna obmocja ............................................... 110
Slika 14: Nacrtovanje upravljanja........................................................................... 119
Slika 15: UICN metodologija vrednotenja zavarovanih obmocij .................................. 137
Slika 16: Metodologija vrednotenja finskih zavarovanih obmocij................................. 138
Slika 17: Pokrajinskoekološke enote v Sloveniji........................................................ 162
188
11 Priloge
Priloga 1: Anketni vprašalnik o razvojnih potencialih ZO za domacine.
Priloga 2: Anketni vprašalnik o razvojnih potencialih ZO za obiskovalce.
Priloga 3: Vprašalnik za intervju – raziskovanje družbenega/socialnega kapitala na
širšem obmocju Krajinskega parka Golte
Priloga 4: Izhodišca za intervju z upravljavci zavarovanih obmocij
Priloga 5: Pregled pravnih aktov pomembnih za (za)varovana obmocja
1
